Avtor: F. Furet

Jakobinizem je politična usmeritev, ki je dala pečat francoski revoluciji, saj so jakobinci imeli v njej vodilno vlogo. Posebno značilen pa je kontrast med njihovo doktrino in dejanji. Nekateri zgodovinarji jo enačijo s politično usmeritvijo, ki je pripravljena izvajati čistke za dosego svojih ciljev. Kdor se je oddaljil od njihovih usmeritev je dobil oznako osumljenca in nasprotnika. Biti »jakobinec« pomeni biti pripravljen žrtvovati svojo srečo in tudi življenje za zmago političnih in socialnih idej
Zgodovinar Gaston-Martin pojmuje jakobince kot fanatike, ki so si zadali (qui ont admis) nalogo, da zmaga »despotizem svobode«.
Jakobinci so samo militantna oligarhija, ki nadomesti ljudstvo in govori v njegovem imenu. Predstavljali naj bi »tempelj« pravovernosti, enotnosti in enoglasnosti. Nihče pa naj ne bi bil varen pred sumničenjem in čistkami. V današnjem času je po mnenju F. Fureta jakobinizem še vedno prisoten v ideologijah dvajsetega stoletja.
Znano je, da so se nekateri voditelji ruske revolucije vsaj delno navdihovali v jakobinski tradiciji. Nekateri avtorji mislijo, da lahko izvor totalitarnih držav v dvajsetem stoletju najdemo prav v jakobinizmu.
Po mnenju zgodovinarja Julesa Micheleta jakobinci niso bili »Revolucija«, pač pa oko Revolucije; oni so oko za nadziranje, glas za obtoževanje in roka za udarjanje. Marx in Engels sta februarja 1848 označila zvezo med jakobinizmom in komunizmom rekoč: »Jakobinec iz leta 1793 je postal današnji komunist.« Za njih ni bil politični program skupna točka med jakobinci in komunisti, ampak njihov način izvajanja, kar pomeni radikalni način, ki so se ga posluževali za izvajanje Revolucije. Lenin je vzpostavil bolj konkretno analogijo s tem, da je poudaril hegemonično naravo jakobincev, ki je diktatura v interesu ljudstva. Rekel je: »Mi zagovarjamo demokratični centralizem - v korist jakobincev in proti girondincem.« V Franciji se je ta analogija pogosto ponovila, posebno po ustanovitvi komunistične partije. Slavni zgodovinar Revolucije Albert Mathiez je leta 1920 objavil tekst z naslovom: Boljševizem in jakobinizem. Po njegovem mnenju je bil Lenin legitimni dedič Roberpierra, komunizem pa radikalnega krila francoske Revolucije. Prevzemanje jakobinizma je bilo za francosko komunistično partijo (PCF) možnost, da se uvrsti v patriotsko tradicijo, ki je služila za osnovo svetovnega komunističnega gibanja. Generalni sekretar PCF, Maurice Thorez je leta 1939 izjavil: »Od jakobincev iz leta 1793 moramo prevzeti ne samo neomajno in strastno vero v Revolucijo, ampak tudi poštenost, zaradi katere so Robespierra imenovali »Nepodkupljivi«. V tem času, ko je ves svet korumpiran, obstaja samo ena partija, ki je ostala integralna, naša komunistična partija.«
Le concept du jacobinisme dans la philosophie politique française – str. 3–7)