Avtor: Justin Stanovnik

Kočevski rog, nedelja, 5. junija 2011

Od česa vse je odvisna uspešnost vsakoletne spominske slovesnosti na Kočevskem rogu? Se pravi, če v tem primeru sploh smemo govoriti o uspešnosti. Zdi se, da kljub vsemu smemo. Če pride veliko ljudi; če je petje lepo – občuteno in hkrati mogočno – če pridigarjeve besede tipajo za smislom; če se z obrazov ljudi vidi, da svojim mislim ne dovolijo, da bi bile kje drugod, razen v preteklosti in sedanjosti, ki sta ujeti v te smreke in te skale; če se po medčloveških prostorih pretaka tiho sočutje in spominja vsakogar, mimo katerega gre, da mora na tem prostoru biti človek tak, kakor je od vekomaj ukazano, da je – če se te stvari dogajajo v zadostni količini in v svoji izvorni naravnosti, potem imajo obiskovalci, ko se začnejo razhajati, občutek, da je bil Kočevski rog uspešen in da je bilo to, sredi česar so pravkar bili, lepo – kar ne pomeni nič drugega kot to, da so bili potolaženi: da je nazadnje vse prav, da je kljub žalosti in žaljenosti, kljub bolečini, v kateri so videli goreti telesa ljudi, ki so jih poznali in ljubili – mlade postave vojakov slovenske narodne vojske – da je nazadnje in končno vse prav. To spoznanje nam podeljuje Kočevski rog – ker je bil do sedaj še vedno uspešen – vsako leto, že dve desetletji – v zahvalo, da smo ga razumeli.
Toda Kočevski rog ni postavljen v en svet, ampak v dva svetova: v dvojni svet, ki je nastal in ostaja po človekovem padcu. Če hočeš priti na Kočevski rog, moraš najprej skozi Kočevje. Od tam delujeta v smeri Roga dve sili. Tisto, ki izhaja iz župnišča, žene skrb; z njo prihajajo rože in sveče in mladi fantje in dekleta, ki obiskovalcem, ki prihajajo od daleč, pripovedujejo, iz česa je ta kraj nastal in kakšen pomen ima za slovenskega in krščanskega človeka. To je pripovedovanje, po katerem obiskovalci postanejo romarji. Iz župnišča prihaja tudi molitev, posebno na veliki petek in na dan mrtvih. Vedno bo tako, dokler bo stal svet, bo tako. Nikoli ne bo tako, da Cerkve tam na nek način ne bi bilo. To nam je zagotovljeno.
Kočevje pa izžareva tudi drugačne energije. V njihovih ustanoviteljskih dokumentih stojijo podpisi tistih, ki so se zapisali ljudem, ki so pred šestinšestdesetimi leti uprizorili Kočevski rog. Potem ko se je njihov projekt zrušil, sicer niso, kot je bilo pričakovati, v grozi nad tem, kar so storili, zmolili kesanja, obiskovalcev, ki so sedaj pričeli prihajati, pa tudi niso mogli več odstranjevati na način, ki so ga prav tukaj uveljavili pred pol stoletja neki drugi, a njihovi ljudje. Za kom še vedno stojijo, komu zvestobe – ne glede na to, kaj so storili – še niso odrekli, pa kažejo na druge načine. Cesto, ki pelje do morišč Pod Krenom in Pod Macesnovo gorico, puščajo v takšnih jamah, da dajejo vtis, da so bile namenoma izkopane. Večina smernih kazalcev kaže na Bazo 20, na morišča slovenske vojske pa komaj kateri in komaj opazen. Tudi sicer Kočevje ne daje nobenega zunanjega znamenja, da v gozdove za dvema vasema na vzhodu hodijo neki ljudje obujat največji spomin, ki ga kak narod more imeti. Vsakdanji videz mesta demonstrira, da ne živi v soju narodove zgodovine. Če ne bi bilo tako, bi mesto imelo poseben muzej, ki bi inventariziral znano arhivsko gradivo genocidnega pokola slovenske narodne vojske in raziskoval novo. O tem ni sledu, pač pa se tu razkazujejo vsi uspehi, ki so jih v bližini tega kraja dosegle ideologije in milice tistih sil, ki so imele za cilj zaplembo narodove svobode.
Ko smo pred nekaj leti spraševali gospo Tanjo Starič, voditeljico večernega televizijskega poročila, zakaj v pripoved o roški slovesnosti ni vključila tudi spominskega prispevka kompetentne civilne družbe, se ji na naše vprašanje ni zdelo vredno niti odgovoriti. Ali naj bi ponovno intervenirali? Ne, z ljudmi, ki so izgubili zmožnost zardevanja, ne kaže razpravljati. A stvar gre naprej. Letos se je že vpeljano rasno razlikovanje – v svobodni Sloveniji – spet ponovilo. Za dvajsetletnico njenega obstoja.
Tako ima Kočevski rog tudi to nalogo, da določa demarkacijsko črto med barbarsko in civilizirano Slovenijo.

Kot urednik Zaveze si že nekaj let jemljem pravico, da še pred začetkom slovesnosti spregovorim s tem ali onim od obiskovalcev. Ponovno in ponovno me zanima, zakaj ljudje prihajajo na ta kraj, nekoliko tudi, kaj je sicer v njih in kaj kateri čuti. Na ta način bi rad registriral slovensko razumetje Kočevskega roga. Vsakič se že vnaprej opravičim, da vznemirjam ljudi v njihovi zbranosti. Večidel mi tega ne zamerijo. Sedaj me večina že pozna in ve, da sem urednik Zaveze in da sem njihov človek. To ima za posledico, da tudi oni čutijo, da nas vse druži ista zavezanost. V glavnem se gibljem na obrobju, da čim manj motim molitev, ki prihaja zgoraj od oltarja – v glavnem je to rožni venec, vmes pa še branje imen, ki so ga zadnja leta uvedli. Včasih se ob tem le zalotim v misli, da je to preveč človeško – da bi v Kočevskem rogu morali samo stati in molčati; da bi vsa množica morala tam stati in molčati. A to ne gre, oboje je človeška stvar, molk in beseda, ne samo molk, ampak tudi beseda.

Avtor slike: Andrej Zgonc

Opis slike: Molčanje gozdov Andrej Zgonc

Potem se začenjajo srečanja. Na skali na obrobju zbirajoče se množice sedi gospa mojih let. Videti je utrujena, a jo vseeno ogovorim. Potem izvem: hčerka je nenadoma zbolela, v glavi ji je počila žila. Za silo so jo sicer spravili k sebi, a me vseeno zelo skrbi, pravi. Ne more govoriti, res ne more. Lahko pa bi veliko povedala. Rojena je bila leta 1931 in ima še vse v glavi, kako se je začelo. A ne more, res ne more. Vidim kako je, se opravičim in odidem. A vseeno pomislim: v težavah je, a je vendar prišla.
Ozrem se naokoli in nedaleč proč zagledam rahlo znan obraz. Izkaže se, da sem ga videval v dijaškem domu na Taboru 12, kamor sem se kot mlad domobranec rad vračal. Ko izvem tudi za ime, mi pride v spomin: Drago Bartol iz Loškega potoka. Ob tem se mi jih vrne cela plejada, tudi iz te doline, ki ji pravijo Potok: lazarist Lavrič, pravnika Zbačnik in Ruparčič, gradbenik Zbačnik in drugi. Sami zvesti ljudje. Bartol je po vojni stanoval v Cankarjevem domu (ki je nastal iz nekdanjega Marijanišča). A ne dolgo. Ko so tam izvedeli, da je iz domobranske družine, so mu stanarino povišali za trikrat. Tega pa domača hiša ni vzdržala in je moral pustiti mestno šolo. (Vse so vedeli, pomislim ob tem. Vsepovsod so bili terenci, od katerih je bilo vsak trenutek mogoče izvedeti vse. Kako je ta zatiralska družba perfektno delovala! Ne smemo pozabiti.) Potem se še pogovarjamo – ob naju se je zbral krog znancev – kako je ta revolucija šla. Slovenski svet se je pogosto delil tudi po vaseh: ene vasi so bile bele, druge pa so se kmalu izkazale za rdeče. A komunisti so imeli svoje ljudi povsod, zato so tudi v vaseh, ki niso bile njihove, vsak trenutek lahko izvedeli vse. Tako je deloval ta sistem. Boljševiki so na ljudeh izkoristili vse, kar jih je delalo za njihova koristna orodja. Zelo koristna na primer je bila zavist. Veliko začetni boljševiških zločinov je povzročila zavist, a so bili ti zločini dovoljeni le, če so bili v korist revolucije. Krogu, v katerem se pogovarjamo, se pridruži Bartolova sestrična Antonija Košmrlj. V revoluciji je izgubila očeta. Ne ve, kje leži. (To je najpogostejši stavek, ki ga je mogoče slišati na Rogu. Pa tudi drugod!) »Čudno pa je vseeno, da jim ni žal za Barbarin rov,« poizkušam razumeti najbolj boleč, pa tudi najbolj neslovenski boljševiški zločin. »Če so bili tako pokvarjeni, da so ga uprizorili, so tudi tako pokvarjeni, da jim sedaj ne jemlje spanca,« pravi nekdo.
Srečanja, do katerih prihaja na Rogu, so skoraj vsa zadovoljiva, žalostna, boleča, a po svoje zadovoljiva. Ljudje vedo, za kaj je šlo. Desetletja ponižanja jim niso vzela meril, s katerimi postavljajo moralni red okoli sebe. Čuti se, da večini ni žal, da so se njihovi ljudje odločili, kakor so se. Čeprav jih je ta odločitev postavila na pot, ki se je končala na Kočevskem rogu. Ne da bi to povedali s politično deklarativnimi stavki, je vseeno v njih zadovoljstvo, da so bili njihovi ljudje na »pravi strani«. Ne samo zato, ker je zgodovina to dokazala! A včasih se moj pogovor vseeno ne razvije tako. Neka zamera, bogve od kod izvirajoča, tudi koga od njih navaja k mislim, ki niso daleč od cinizma. Na primer: »Izgubili smo jih, izgubili, a bodimo raje tiho.« (Ne govoriti, biti tiho, pomislim ob tem, kako slovenski je ta stavek.) Ne na Rogu, seveda. Na Rog ljudje, ki so zmožni takih stavkov nekako zaidejo, slučajno in pomotoma, v avtentično skupnost, ki se je tu v dvajsetih letih ustvarila, pa ne spadajo – vedo, da ne spadajo. A vendar sem tudi slišal stavke: »Na eni in drugi strani je bilo …« In »Enim in drugim je šlo …«, ne rečejo »samo za oblast«, a mislijo tako. Ali: »Moj oče je govoril, vojna je vojna, kar pa se je zgodilo po vojni, je neodpustljivo.« Tudi takšen pohabljen stavek sem slišal letos na Rogu. A taki, ki te stavke izrekajo, vendarle prihajajo. Kljub vsemu prihajajo. Čemu? Mogoče pa zato, ker mimo debel in skozi krošnje dreves segajo tudi do njih glasovi molitev, ki imajo tu drugačno kadenco kakor drugod: takšno, da ljudje kljub vsemu mislijo, da ne smejo zamuditi njihovega tihega vzpenjanja v nebo. Od srečanj s takšnimi ljudmi, če do katerega le slučajno pride, odhajam tiho. Od mnogih izkušenj poučen vem, da je vse zaman, da se tu ne da nič spremeniti. Da bo spremembe dosegel, če jih bo, kdo drug.
A ko gre kako tako srečanje mimo mene, pride, prav tako kakor v življenju, kaj čisto drugega. Na primer dekle z velikimi, čistimi in razumnimi očmi, sedeča na skali sama zase, kakor da bi pripravljala zgodbo za mojo zbirko. Doma je iz cerkniške doline in prihaja sem vedno, nekoč z mamo, sedaj pa sama. Njena zgodba zadeva seveda mamo, še bolj pa njeno staro mamo. Naša kmetija je bila precej velika, pravi, zato so po vojni zaprli stare starše, pa tudi mamo in strica. Zakaj pa so jih zaprli? Saj še sami niso vedeli. Stara mama je imela štiri brate pri domobrancih, predvsem pa je njihova kmetija bila res lepa in velika. S štirimi brati stare mame pa je bilo takole. Vsi štirje so šli v Vetrinj, tam je eden zbolel, eden pa je ostal pri njem, ker ga ni mogel pustiti samega. Ta dva sta nazadnje pristala v Argentini. Druga dva pa so Britanci vrnili: Toneta so boljševiki že drugi dan iz Teharij odpeljali v Hudo jamo, Jože pa je tam čakal na amnestijo. Avgusta je končno prišla, a Jože vseeno ni prišel domov, ker so ga na Kamni gorici čakali domači oznovci in terenci. (Tako so boljševiki postavljali svojo državo, sem o tem pomislil.) Tisti, ki pa so ostali doma, mama, stara starša in stric, pa so tudi dočakali amnestijo in za razliko od Jožeta prišli domov, a našli kmetijo zaplenjeno in razdeljeno. Med ljudmi je tedaj nastala nemajhna panika. Tisti, ki so jih poslali v zapor, so mislili, da jih ne bo nazaj. Ker sem sedaj vedel, da ima moja sogovornica strica v Barbarinem rovu, sem tudi od nje skušal izvedeti, zakaj je tistim, ki so jo uprizorili - v nekem smislu so to nazadnje vsi partizani, saj proti njej niso nikoli protestirali – ker sem to vedel, sem jo vprašal, zakaj tega do nerazumnosti krutega dejanja sedaj ne obžalujejo. »Veste, mi je odgovorila, oni so mislili, da delajo prav. Mislili so, da to niso ljudje. Tako zelo se da spremeniti človeka.« (Pri teh njenih besedah sem se spomnil, da sem pravkar dobil iz Nemčije knjigo Povsem normalni ljudje, ki govori o pomožnem policijskem bataljonu iz Hamburga, sestavljenem iz moških, ki niso bili več za na fronto in so jih zato določili za rezervni policijski bataljon. Ko pa so jih poslali na Vzhodno Poljsko in Litvo, so se ti nebogljeni ljudje nenadoma spremenili v najbolj krute morilce, ki si jih je bilo mogoče zamisliti. To knjigo bomo v naslednji številki Zaveze prebrali za naše bralce, da bodo videli, kako to gre. Saj so tudi Slovenci bili nekoč »povsem normalni ljudje«, pa jih je ideologija spremenila v pošasti, ki so priredile Hudo jamo in Barbarin rov; videli bodo, v kakšne robote smrti ubijalska ideologija spremeni ljudi.) Ko sem pozneje doma zapisoval njene besede, sem se ji iz daljave zahvaljeval za njeno modrost. Potem mi je namreč rekla: »Veste, sedaj se ta čas vrača. Svet je postal tako negotov, da vsak trenutek lahko pride kdo, ki mu bo spet uspelo poneumiti in obnoriti ljudi. Sedaj se ta čas vrača.« In potem, prav na koncu še: »Veste, agresor ima vedno prav. Kar poglejte okoli sebe, agresorji imajo vedno prav.« »Potem pa ne verjamete v pravičnost sveta, v njegovo možnost?« Tiho je odkimala. Ob tem sem pomislil: To dekle je eno od ljudi, ki jih je Slovenija, kakršna je, pohujšala. »Le odprite internet in poglejte,« je potem še rekla, »kar naprej čez Cerkev in domobrance. In kaj naredimo mi? Mi utihnemo in molčimo.« Izreden pogovor je bil to, sproščujoč in tolažilen. In kakor že stokrat in tisočkrat me je tudi sedaj zaskelelo vprašanje: Toliko razumnih ljudi ima Slovenija, zakaj se ne moremo osvoboditi? Ali bo nazadnje res tako, kakor je opazilo to dekle iz cerkniške doline? Ker smo tiho. Ker umolknemo. Molk ne dela zgodovinskega in političnega človeka.
Potem sem se rokoval še z mnogimi ljudmi. Z vsakim sem spregovoril tudi nekaj besed, v vsakem pa sem jih čutil še veliko, ki bi jih tudi rad slišal, ko se ura ne bi tako neizprosno bližala enajsti. A nekaj srečanj moram vseeno še omeniti, ker nam bodo povedala, skozi kaj je morala iti Slovenija.
Na primer zgodba o Angeli Mivšek, doma iz Mizendola pri Zaplani, ki pa sedaj živi v barjanskih Bevkah; pravzaprav ne o njej, ampak o njenih dveh bratih, ki nista bila ubita, ampak umorjena in sta tako umrla mučeniške smrti. France je bil član Katoliške akcije, kar je pomenilo predvsem to, da je vedel, kaj je sam, pa tudi to, kaj je boljševizem. To vedenje je moral plačati s svojim mladim življenjem nekje v gozdovih v bližini Vranje peči. Drugi pa je dočakal amnestijo na Teharjah, domov pa tudi njega ni bilo. Ko ga je nekaj tednov po izpustu iz taborišča obiskal teharski prijatelj, s katerim sta se skupaj peljala z vlakom proti Vrhniki, doma zanj niso nič vedeli. Kje natanko so ga čakali tedanji lovci na ljudi, njegovi doma niso vedeli ne tedaj ne pozneje. Tudi danes tega ne vedo.

Avtor slike: Lojze Perko

Opis slike: Plevica Lojze Perko

Ob takih zgodbah me vse nevarneje napadajo vprašanja, zakaj Slovenci dovoljujemo, da tako ravnajo z nami. Ali morda ta neprizadetost kaže na našo moralno in politično nekompetentnost? Ali morda nismo prištevni? Ali ni človekova življenjska dolžnost, da se »nemudoma dvigne na višjo moralno ravnino, če se znajde iz oči v oči z nepomirljivim svojevoljnim režimom«, kakor je mislil Solženicin. O tem sem spregovoril nekaj besedi z nekim zasebnim podjetnikom, ki je tudi prišel na Rog. Nujno je treba, je bilo njegovo mnenje, opraviti s korupcijo. To je možno z zakoni in ljudmi, ki so zakone v stanju uveljaviti. V načelu je to rešljivo, v načelu taki ljudje obstajajo, treba jih je poklicati. Takoj za tem pa je treba napolniti moralni prostor, ki je sedaj izpraznjen. »Predvsem je treba zamenjati medijske voditelje.« Že, mu pravim, toda ali ni to nasilje? Ni, če to izvede tržišče in pripada zmaga konkurenčno boljšemu.
Čeprav sem od oltarja oddaljen še nekaj sto metrov, postaja množica gostejša in praznih prostorov, ki nudijo možnost za pogovor, vse manj. A včasih me slutnja, da bom slišal kaj pomembnega, pri kom le zadrži. Pri naslednji gospe sem se za trenutek preselil v Sodražico. V vsem dvajsetletnem obdobju svobodnega Roga ju z možem samo dvakrat ni bilo tukaj. Mož ima tukaj strica, ona bratranca. Seveda ju nista osebno poznala. Zakaj pa potem vseeno prihajata? »Čutimo do pokojnih, do vseh pokojnih tukaj«. V odgovoru začutim širino in nadaljujem: Kaj pa je s Slovenijo? Kako to, da smo dovolili komunistom vrnitev? Za odgovor dobim naslednjo misel: »Mogoče se nismo dovolj potrudili? Mogoče se nismo zavedali, za kako pomembno reč gre.« Čez čas pa doda: »Mogoče je pa tudi, da nismo imeli pravih voditeljev.« Res, ob tem pomislim, a meni se, kot običajno, spet pojavi pred očmi Barbarin Rov. Zakaj ga ne postavimo v nacionalni kulturni program? Če bi ga poskušali razumeti z jeziki, s katerimi razpolaga kultura, z jezikom vere in krščanstva, z jezikom poezije, glasbe, slikarstva, arhitekture, ali ne bi bilo mogoče, da bi Barbarin rov, razumljen in oblikovan s temi prizadevanji duha, utrdil slovenske duše za nadaljnjih tisoč let?
(Potem mogoče tudi ne bi bilo toliko javne žalosti nad manjšanjem državnih dotacij menedžerjem, ki »kurirajo« razstave s »križanci med umetnostjo, znanostjo in tehnologijo«, z umetninami, ki prihajajo iz umetnostnih pokrajin, kot so »Klub K4, Kiberepip, Metropol, festival Break in festival Haip« in predstavljajo »kulturo, ki je duša naroda« in se z njo »ne kocka«. Če smemo navesti nekaj zaskrbljenih vrstic, ki smo jih prebrali v Delu, SP, 9. julija 2011).
Ko od svoje sogovornice še izvem, da je že upokojena, si ne morem kaj, da se je ne bi drznil vprašati, kako človek ostane tako dolgo mlad? »Ah kaj, delati je treba, v službi in doma, delo je osnova vsega!« Pogledam jo še enkrat in vidim, da bi lahko bila živa reklama za svojo teorijo.
Ko že čutim, da se bo vsak čas začela maša, pomislim, da moram končno zares nehati. A pred mano sedijo na ležečem hlodu še mama in tri dekleta. V meni se prebudi nekdanji učitelj. Vprašam, ne vem več katero, ali Terezijo ali Kristino ali Anjo, če se v šoli kaj pogovarjajo o vojnem času. Tega da ne delajo. A ko potem hočem izvedeti, če kdaj do takega pogovora le pride, čigava zgodba ima največjo veljavo, ali tista, ki jo pove učiteljica, ali tista, ki jo preberejo v učbeniku, ali tista, ki jo slišijo doma. Ko se ena za drugo odločijo za tretjo instanco, se počutim pomirjenega. Še bolj seveda, ko izvem – ko jih vprašam, če sta jih župnik in kaplan povabila na letošnji Rog – da sta oba to naredila. Potem pa je vse dobro, si pravim, potem pa je vse dobro. V takem razpoloženju se oziram po bližnji okolici, če bi kje bil prostor, od koder bi se dalo spremljati mašo na Rogu. Tedaj pa že zaslišim glas letošnjega maševalca. Ker glas poznam, vem, da je njegov lastnik dr. Janez Gril. Naj še jaz povem: njegova pridiga je bila odlična. (Saj je vedno, a letos so o tem vsi govorili.)