Avtor: Anton Slabe

Bog ve, ali še katera dežela na svetu doživlja tako zelo nasprotujoče si resničnosti na dan, ko obhaja 20. leto svoje starosti, da more ob premišljevanju teh dvajsetih let vriskati od veselega upanja in in jokati od nikdar izpete žalosti.
Konfin. Mejni obcestni kamen.
Ob cesti pri njem premeriš pot, ki je za teboj, na njem si lahko oddahneš in počiješ. Drugje te mejni kamen opomni, da si na razcepu dveh posestev ali dveh dežel. Eden ga bo razumel, da ju ta kamen ločuje, drugi morda dojame, da ju dejansko povezuje, ju spaja. Kakor pač razmišljaš, kakor pač doživljaš.
Tu pa ne gre za mejo med dvema deželama, ampak je konfin, ki je razmejil življenje in smrt, trpljenje enih in uživanje drugih nad tem, bolečino spomina in krivičnost, ki ga je ustvarila, bolečino srca in strah, da se resnica odkrije. In to sega prav do razmejitve med samovoljo in med vestjo. In prav to je najhujša ločitev, bistvena in usodna, na tej meji se je vse to dogajalo. Spomnimo se misli o Adamu, da je ob mrtvem sinu dejal: »Ubogi Abel,« Eva pa je dodala: »Da, toda še bolj ubogi Kajn.«
Vsako leto se zbirate na tem posvečenem kraju, ki po vsebini spominja na Kalvarijo. Možje, ki so bili tu pokopani, naj bi izginili iz človeštva, onemogočeni v svojih idejah in osramočeni pred novim rodom in vso zgodovino.
Zakaj prihajamo? Gotovo najprej zaradi spomina na ljudi in dogodke, ki so na ta kraj vezani, z njim spojeni. Resda samo od spomina ni mogoče dolgo živeti, kajti spomin sam ne more človeku izrisati poti rešitve. In vendar se moramo spominjati. Le tako ostanemo povezani z njimi in oni z nami. Žalovati moramo v tem spominu, kajti ti možje so bili žrtvovani za nekaj, kar ni moglo prinesti ne svobode ne blagoslova, ampak kvečjemu sprevrženost vrednot. Čeprav so njih kosti iz te zavrženosti spoštljivo prenesli drugam, je tu strohnelo njihovo meso in njihova kri in napravilo zemljo bolj rodovitno. Ker verujemo v moč Božje milosti, ga prosímo, naj na račun tega, kar so dali zemlji, napravi to našo deželo bolj rodovitno za kreposti in vrednote, ki so jih ti fantje in možje gojili, nekateri s pravo gorečo zavzetostjo: poštenje in čistost, ljubezen do naroda in domovine, trdnost zvestobe v zakonu in ljubezen do družine. Niso bili idealni, vendar ni potrebno veliko drznosti, da lahko mirno rečemo, da bi bila sedanjost našega naroda precej drugačna, najmanj manj zmedena v vrednotenju temeljnih življenjskih danosti: življenja, zakona, družine, vere. A takrat je samovolja govorila, preden sta pamet in pravičnost mogli priti do besede.
Bodimo tu tudi zato, da razvijamo globlji čut za pravičnost. Da zaslutimo, v kolikšno globino lahko seže to, kar je v človeku slabega, če ne spoštuje meja in usmeritev, ki so nakazane v Božjih zapovedih. Da razvijamo kulturo sočutja in srce učimo blagra žalostim – v zaupanju, da je to pot do izvira tolažbe. V takih pobojih ne gre za revščino ali brezčutnost srca, ampak za skrivnost zla. Danes bi ti možje svojim vnukom lahko pripovedovali o svoji mladosti. Pa ni ne teh zgodb ne vnukov. In ni Slovenca, ki bi mogel z mirno vestjo reči: »Mene se to ne tiče.« Vsi namreč sanjamo o svobodni in samostojni domovini, toda te sanje lahko rastejo le iz spoštovanja naravnih kreposti: modrosti, pravičnosti, poguma in zmernosti; moč za to pa nam dajejo Božje: vera, upanje in ljubezen.
Ti, ki se jih prvih spominjamo, so morali takrat molčati, zato da se je slišalo vpitje in kletvice, žalitve in norčevanje drugih; in vse naj bi ostalo skrito pokopano, zamolčano, pokopano v skrivnost brezna. Molčati so morali dolga leta njihovi domači, tako da nekateri ne želijo več o tem govoriti, da ne bi na novo odpirali ran. Pa se je tudi tukaj človek zmotil. Jezusova beseda je dovolj jasna: »Nič ni tako skrito, da se ne bi zvedelo.« In naložil nam je, naj na strehah javno povemo, kar smo v njegovem duhu spoznali. Strah pred ljudmi je zadrgnil grlo, da ne morejo in ne upajo govoriti, in so tudi svoje spomine zapečatili s silo molka. Zato zdaj govorijo ubiti s svojo značilno govorico. Tudi mi lahko brez nevarnosti glasno razmišljamo, molimo, postavljamo plošče spomina.
Tudi zato smo tu, da presojamo. Tu sta se resničnost in resnica razšli, je doumel tudi Kocbek. Tu niso bili pokopani le pomorjeni, z njimi je bilo pobito tudi človeško dostojanstvo, tisto, ki je v človeško naravo vklesano; globoko zakopane so civilizacijske norme, ki so znamenje človeške kulture. To obsojamo. Vemo pa, da sama kritika, naj bo še tako natančna v svojem presojanju, ne more razvozlati vezi preteklosti.
Pravimo, da je naša domovina lepa; tudi tu čez gre bohotna lepota pomladi in jeseni. Sredi te lepote želimo prebuditi zavest, kako je vse slovensko telo okrvavljeno od krivično prelite krvi, da je zato njegova duša bolna in razdvojena, ko bolj sluti kot čuti obremenjenost zaradi tolike krivde, naj je zrasla iz kajnovske filozofije, da ni prostora za drugače prepričane, ali preprosto iz divjosti zmage in dokazovanja moči nad nemočnimi. In to je težko opravičiti s socialnimi razlikami in krivičnostmi pred tem časom. Zaradi vseh grehov preteklosti naša domovina ne more živeti v miru in edinosti, ne more v polnost življenja, ki ga Bog ljubi in želi, da bi ga vsi imeli. Vendar začeti je treba nekje drugje.
Dveh bregov ne moreš povezati samo z ene strani, ne seči v roko nekomu, ki jo je skril; niti v obraz ne moreš pogledati človeku, ki ti je obrnil hrbet. Ne moreš se pogovoriti z nekom, ki se je zaprl v trmo molka. Tudi vemo, da ni mogoče zgraditi sprave, razen v njeni trojni razsežnosti: priznanje, obžalovanje in odpuščanje. A najprej mora priti spoznanje vse resnice. To pa je milost. Če tej, resnici, pustimo vstopiti vase, nas bo vodila k polni osvobojenosti.
Zato se moramo zahvaliti tistim, ki sestavljajo zgodovinski spomin in utrjujejo zavest, da ne gre za preštevanje kosti in bilance smrti, ampak za podobe in usode ljudi. Ta resnica mora postati del dediščine mlademu rodu kot pričevanje neke dobe, iz katere raste tudi vsa naša sedanjost. Ne more biti drugače, na neurejenih, nerešenih, nagnitih temeljih ne moreš graditi zdrave sedanjosti. Toda, mar je to vsa resnica? Ko odkrijemo vse, kar je bilo, ko prebrskamo vsa grobišča in opišemo usode vseh teh ljudi, smo prišli šele do resničnosti. Ta pa se mora dopolniti z resnico – to pa niso le dejstva dogodkov in vlog, ampak jo izraža šele tista resnica, ki jo je Kristus oznanjal in jo utelesil.
Pilat je imel pred seboj Jezusa, ko mu je dejal: »Kaj je resnica?« Videl ga, spoznal pa ga ni, kot ga niso njegovi tožniki. In ga je obsodil, kot so ga mnogi svetni mogočniki. Ko bi ga spoznali, ga ne bi križali ne takrat, ne leta 1945. On pa je bil edini, ki je prišel, da bi v celoti izpolnil Božjo voljo,
Zato se moramo še bolj zahvaliti tistim ljudem, ki poleg spomina gojijo tudi kulturo, ki prerašča človeškost: to je kultura polne odločenosti za poštenje in iskrenost, za odkrito odgovornost. To je tudi kultura odpuščanja, to je sposobnost moliti ob grobu za svoje domače, pa tudi za njihove morilce, ker maščevanje prepušča Bogu; ki s ponosom človeškega in krščanskega dostojanstva hodi po vseh svojih potih. Brez vere Bogu ni polne resnice. To zaželimo našemu narodu, naj odkriva skrivnostno moč vere, da ne bo ostal v smrtnih krčih, ampak se odprl življenju Božjega Duha.
Ne pozabimo, ti ljudje so bili posvečeni, nepreklicno zaznamovami s Kristusovim Telesom in njegovo Krvjo, z njegovim življenjem. Z njimi je šlo njegovo zagotovilo, da se jim še las z glave ne bo izgubil, ker so dragoceni v Božjih očeh. Bili so v novem življenju, ki ga je učlovečeni Bog izlil vanje, tako da so bili vdelani in vraščeni vanj, neločljivo in za večno. Zato živijo. Ne naš spomin, to Božje posvečenje jih dela večne.