Avtor: Boštjan Zadnikar

Bili so. Njih 12 tisoč. 12 tisoč fantov, ki so začuli klic domovine in stopili kot en mož v bran svojemu narodu, v zanj najbolj usodnih trenutkih.
Bila je tuja okupacija. Toda ne nemški nacist, ne laški fašist in ne Madžar niso tako frontalno in iz vseh registrov udarili po Slovencih, kot so po lastnem narodu udarili naši krvni bratje, indoktrinirani z ideologijo, ki je črpala svoje sokove iz teoretičnih aksiomov nemške filozofske misli 19. stoletja in se hkrati preizkušala v praksi zlasti med oktobrsko revolucijo ter špansko državljansko vojno.
Ko je rdeča pošast uprizorila prva dva množična zločina nad lastnim narodom – na Turjaku in v Grčaricah – je bilo treba nekaj storiti, saj sta bila ta dva masakra jasen znak, za kaj v bistvu gre slovenskim boljševikom in kaj vse so sposobni storiti za dosego edinega in najvišjega cilja – uzurpacije oblasti po vojni, zasužnjenja lastnega naroda in popolne sovjetizacije Slovenije.
Teh 12 tisoč slovenskih fantov je tedaj izbralo edino možno pot, saj druge poti preprosto ni bilo. Uvideli so, odkod preti največja nevarnost narodu oz. kaj je največje zlo 20. stoletja. Nadeli so si ime, ki ponazarja prav to, kar je bil njihov edini namen – braniti domovino. Borili so se pogumno in pokončno, saj so vedeli, da se borijo za najvišje ideale naroda ter da sta resnica in pravica na njihovi strani.
Pa jim ni uspelo. Strašen vihar zla in sovraštva jih je pometal v kraška brezna, jame in jaške in to z obilno pomočjo tistih, v katere so naivno verjeli in jim brezmejno zaupali vse do zadnjega, še ko so se vzpenjali na njihove tovornjake, misleč, da gredo v Palmanovo. Onkraj Karavank pa se je široko režala smrt in jih pričakovala …
Pred nekaj dnevi so srbske oblasti aretirale še zadnjega velikega klavca balkanske morije iz 90. let prejšnjega stoletja. Ta človek je bil izvrševalec bolne velikosrbske ideje in hkrati maščevalec za zdaj že mitski poraz srbske vojske proti Turkom pred več kot 600 leti, kar je tudi sam odkrito povedal v kamero, tik preden je uprizoril Srebrenico. Nad masakrom v Srebrenici se je tedaj zgražal ves demokratični svet, ki je zdaj tudi odkrito pozdravil aretacijo generala Mladića in njegovo privedbo pred roko pravice v Haag.
Srbija želi v Evropo, in to ne zgolj politično, temveč predvsem kulturno oz. civilizacijsko. Zato je Mladića tudi aretirala in ga izročila. Kaj pa Slovenija? Na tem mestu se kar same od sebe ponujajo vzporednice in primerjave s slovensko »zgodbo«. Slovenski mladići in karadžići se namreč še vedno svobodno sprehajajo po naši domovini in zrejo naša prelepa polja in planine oz. jih aktualna oblast ponovno kuje v zvezde z vsemi možnimi sredstvi in s pomočjo vseh mogočih medijev, ki jih ima pod absolutnim nadzorom. Pa je razlika samo ta, da je Ratko Mladić skušal udejanjati nore sanje o liniji Karlobag–Karlovac–Virovitica, slovenski boljševiki pa so zvesto sledili trdi partijski liniji o neizprosnem razrednem boju in likvidaciji vseh, ki bi si jim drznili prekrižati pot do njihovega absolutnega prevzema oblasti. Ob tem sem seveda povsem prepričan, da nikomur iz vodstva Narodne banke Srbije danes ne pade niti na kraj pameti, da bi Mladićev lik ovekovečil na kakšnem izmed kovancev, pa tudi cesta, ki vodi do nogometnega stadiona Crvene zvezde, ne bo nosila njegovega imena …

Opis slike: Boštjan Zadnikar

Slovenija je sicer politično del Evrope, duhovno oz. po načinu razmišljanja pa caplja daleč za njo. Vse dokler Slovenci ne bomo sposobni enotno obsoditi polstoletnega komunističnega izživljanja nad narodom ter predvsem medvojne zločinske komunistične revolucije in simbolično poslati v Haag tudi Kardelja, Kidriča, Mačka, Semiča - Dakija in ostalih glavnih krivcev največje tragedije v narodovi zgodovini, dotlej bomo duhovno capljali za vsemi demokratičnimi evropskimi narodi in vse dotlej bomo tudi sami usodno razklani kot narod. Vse to pa nas duši, mori in nam hkrati preprečuje, da ujamemo korak z drugimi.
Zaradi vsega povedanega na vse vas danes tukaj zbrane naslavljam veliko prošnjo:
Prosim vas torej, da vsi mi fante, ki so tu prav v teh dneh pred 66 leti padali v številna brezna tod okoli, ohranjamo v najlepšem spominu, kajti vsaj to si vsekakor zaslužijo. Niso imeli niti človeka dostojnega pogreba niti nimajo lastnega groba. Režim, ki je dobesedno izplaval iz morja njihove krvi, je na njihova prestreljena in mučena trupla navozil tone materiala, cinkove odplake in odpadke vseh vrst, da bi si opral svojo vest, in predvsem, da bi pred lastnim narodom za vedno prikril svoj pošastni zločin, ki je tako gromozanski in vnebovpijoč, da mu ga ta narod, na katerega se boljševiki vseskozi tako radi sklicujejo, nikoli ne bo mogel odpustiti, še manj pa ga pozabiti. Toda spomina na te fante ter spoštovanja do njih ta režim ni mogel zadušiti. TO SO BILI ZLATI FANTJE! Bili so cvet naroda, ki je mnogo prezgodaj padel, ko bi moral še cveteti.
V Boga so verovali, narod so branili, za domovino pa umrli!!! Večna jim slava!