Avtor: Blaža Cedilnik

Mineva dvajseto leto, kar imamo svojo državo. Ob tem se mi vedno prikliče iz spomina zgodba iz mojih študentskih let. Kolegica iz Maribora, ki se je skoraj vsak vikend z vlakom peljala domov skupaj z mnogimi študenti iz tistega konca, je prišla nek ponedeljek vsa razburjena na fakulteto. Šepetaje mi je pripovedovala, kaj se je zgodilo na vlaku, ko so se peljali proti Mariboru. Nenadoma se je vlak ustavil – kar nekje med postajama – nastal je strašen trušč in v kupe so planili policaji in surovo odvlekli nekega študenta. Brez pojasnila. Vsi so bili strašno zmedeni in prestrašeni in so ugibali, kaj bi lahko to pomenilo. Nikomur ni nič padlo na misel. Rekla je še, da se ne more otresti strahu, ki ji ga je zapustil ta dogodek. Kasneje so fanta izpustili in prijateljem je na skrivaj povedal, da so ga zasliševali, ker naj bi bil član neke tajne organizacije, imenovane Zedinjena Slovenija. Seveda je moral podpisati, da ne bo nikomur nič pravil o tem, a svojim prijateljem se je moral zaupati, saj se je zanesel nanje.
V meni je ta dogodek takrat vzbudil upanje, da se nekaj dogaja, da so ljudje, ki si želijo drugačno Slovenijo, ne komunistične, kakršne je bila; da so ljudje, ki se organizirajo in pripravljajo na trenutek, ko bo mogoče takšno Slovenijo udejanjiti.
Mineva dvajseto leto, kar smo ustanovili Novo Slovensko zavezo. Zbrali smo se tisti, ki smo hoteli, da se uveljavi resnica o komunističnem terorju in iz njega izvirajoči državljanski vojni. Da se izve vsa razsežnost zločinskega sistema, izvirajočega iz revolucije. Da se razčistijo medvojni in povojni zločini in njihovi akterji in se jih primerno ovrednoti, obsodi. Da dobijo naši soborci, naši očetje, naši sinovi, naši bratje nazaj svoje pošteno ime, da se jih spodobno pokoplje in končno, da se ugotovi, kje so njihovi grobovi – če lahko sploh govorimo o grobovih.

Opis slike: Blaža Cedilnik

Rodilo se je upanje, rodilo skupaj z novo državo, da bo roška resnica in resnica 600 morišč in grobišč širom po Sloveniji prišla na dan. Da bo zločinski sistem, ki je toliko let vladal v naši deželi, dobil svoje pravo mesto v zgodovini našega naroda, da bo ocenjen po vseh moralnih in etičnih, političnih in kulturnih kriterijih. Pa smo bili že ob prvem dejanju v tej smeri zelo razočarani. Na Kočevskem rogu smo hoteli izvesti simboličen pokop vseh žrtev tega zločinskega sistema, ki so bile desetletja zamolčane, in ne samo to. Niso bile zamolčane samo žrtve, zamolčani so bili tudi kraji, kjer so bila zagrebena njihova trupla. Ti ljudje niso bili samo pobiti brez sojenja, bili so zverinsko mučeni in tako tudi pomorjeni. Tem ljudem je bilo poleg tega še odvzeto poštenje, čast in dobro ime. Bili so proglašeni za izdajalce domovine, ki jim je pomenila vse, za katero so bili pripravljeni žrtvovati najdražje in najsvetejše, kar so imeli – svoje življenje – in so ga tudi zares žrtvovali.

Avtor slike: Andrej Zgonc

Opis slike: Udeleženci roške slovesnosti – Slovenska prva vrsta Andrej Zgonc

Torej, hoteli smo simbolično pokopati vse te ljudi z mašo v Kočevskem rogu kot simbolu zločinov komunističnega sistema. Pa so nam to ukradli in naredili nekakšno spravno mašo, kjer sta si segla v roke vrhovni poglavar slovenske cerkve in vrhovni poglavar države – politični dedič morilcev, politični voditelj sistema, ki je vse te zločine zagrešil. Tam so bili tudi drugi dediči komunizma, tam so stali, razkoračenih nog in z rokami v žepih in tako že s svojo pozo dali vedeti, da so oni oblast, da bo vse tako, kot bodo oni hoteli, tudi zgodovina, in da jim nihče nič ne more.
Kje smo pa pri tem mi? Mi, ki imamo v teh breznih, kraških jamah, rudniških jaških, strelskih jarkih svoje soborce, svoje sinove, svoje očete, svoje ljudi. Mi, ki smo hoteli v intimi roške katedrale pokopati svoje soborce, svoje sinove, svoje očete, svoje ljudi. Mi smo bili izločeni, izobčeni, na smrt užaljeni, globoko prizadeti in užaloščeni.
Novinar, ki je v televizijskem prenosu komentiral to, tako imenovano spravno mašo, je med drugim dejal: »Zgodovine ni mogoče popravljati, treba jo bo na novo napisati in predvsem verjeti, da je prav tako.«
Mi smo verjeli in še vedno verjamemo, da je prav tako. Da je treba zgodovino napisati popolnoma na novo; to pot napisati pravo, resnično zgodovino in ne znova in znova ponavljati laži, ki so jih polne zgodovinske knjige in učbeniki, ki zastrupljajo generacijo za generacijo in se tako prenašajo iz roda v rod in netijo nerazumno sovraštvo in delijo naš narod ne samo na dva pola, kar ne bi bilo tako zelo narobe, ampak na dva, nesmrtno sovražna pola. In tako je temelj naše mlade države, o kateri so sanjale generacije naših očetov in dedov, temelj te države je laž, prevara in zločin. Kako naj pričakujemo, da bo država, ki je zgrajena na takih temeljih, prosperirala in cvetela? Če so laži, prevare in zločini ne samo priznani kot vrednote, ampak čaščeni oziroma malikovani, kot je zapisal umorjeni pisatelj Narte Velikonja, potem ne moremo pričakovati, da se bodo v naši državi uveljavile vrednote, kot so poštenje, čast in resnicoljubnost. Javno se govori o krizi vrednot. Kako naj se izvijemo iz krize vrednot, če so množični morilci ne samo svobodni ljudje, ampak okinčani s titulo narodnega heroja in na tej osnovi deležni visokih privilegijev v družbi?
Iz zgodovine bi se morali učiti. Morali bi poznati svojo zgodovino. Morali bi poznati napake, ki so se dogajale v zgodovini, da jih ne bi ponavljali. Morali bi uvideti, da se laž ne izplača, ker pride resnica prej ali slej na dan in odvzame lažnivcem vso kredibilnost in dobro ime. Morali bi uvideti, da je prevara upora proti okupatorju umazala tudi tiste, ki so s tem uporom mislili resno. Morali bi uvideti, da je zločin obsojen in kaznovan, da se zločini ne bi ponavljali.
Vsi bi morali videti slike izkopanih trupel iz Srebrenice, ki so na las podobne izkopanim truplom ljudi, ki so bili po drugi svetovni vojni pobiti in pometani v jarke in jame. Zvezani eden z drugim z enako telefonsko žico, celo na isti način. Ko primerjaš te slike, imaš občutek, da so en in drugi zločin zagrešili isti ljudje. Resnica pa je ta, da jih je zagrešil isti zločinski sistem. Razlika je le v tem, da bodo vsaj nekateri, ki so to zločinsko morijo počeli v Srebrenici, da bodo vsaj nekateri sojeni, obsojeni, kaznovani. Tisti, ki so enak zločin zagrešili po drugi svetovni vojni, pa so, kot sem že rekla, ne samo svobodni, ne samo očiščeni vsake krivde, ampak so narodni heroji in privilegirani v družbi. Torej v moji ljubi Sloveniji, v naši državi, je zločin tako rekoč najvišja vrednota.
Grobovi tulijo, je zapisal pesnik. A mnogo, mnogo glasneje, mnogo bolj zamolklo tulijo brezna, kraške jame, rudniški jaški, strelski jarki. Tu v Rogu tulijo najbolj glasno, v tej tišini neskončnih gozdov. Predsednik države, ki naj bi bil predsednik nas vseh, ta predsednik ni še nikoli prišel v Rog. Kajti tu bi zaslišal, začutil »čisto zgodovino«, kakor se je izrazil ob najbolj nečistem, najbolj zlaganem prazniku Republike Slovenije, 27. aprilu, ki se imenuje dan upora proti okupatorju. Kakšna laž!? Kakšna prevara!?
Zakaj ne zatulimo mi vsi, ko se sistem, ki je ta brezna, jaške, jarke, jame napolnil s trupli, ko se ta sistem pred našimi očmi restavrira, iz dneva v dan raste in se krepi, in če bo šlo tako naprej, nas bo prerasel in zagrnil v novo mračno dobo?