Avtor: Justin Stanovnik
Kaj se je zgodilo – za vsem, kar se vidi
Pred piscem komentarjev za četrtletnik, kot je Zaveza, se vsakič znova pojavi naloga, da izbere tista dogajanja v konkretnem časovnem obdobju, za katera misli, da bi utegnila – ali pa morala – zanimati njene bralce. Pri tem ga vseskozi nujno spremlja misel, da Zaveza zasleduje določen namen – da ni splošno politična publikacija, ki jo človek vzame s sabo na potovanje, da na vlaku ali letalu ne meče stran časa tja v dan, ampak se da nekoliko poučiti, kako je z zadevami duha in kulture v domovini in svetu. Revija Zaveza ima poseben namen, s posebnim namenom ljudje vanjo pišejo in s posebnim namenom jo ljudje tudi berejo. Čeprav ni na zunaj nič posebnega – saj se praktično lahko komaj kje kupi – imajo njena besedila visok cilj: razumeti veliko zgodovino, največjo od vseh, skozi katere je do sedaj šel ta narod.
Nenavadne reči so se dogajale v tej zgodovini, najbolj nenavaden pa je bil čas, v katerega se je izšla. (Namenoma ne uporabljam zanj besede zgodovina, ker mu nikoli ni bilo dano, da bi to postal.) Nikoli ga nismo, dokler smo ga gledali pred seboj, videli takega, nikoli nismo mogli – tisti, ki nas ni požrl – razumeti, ko smo ga potem gledali nazaj, da se je zgodil takšen. V tej – poglavitni – smeri našega spraševanja nismo prišli dlje od slutnje, da nam bo odgovor, če se bomo kdaj dokopali do njega, povedal, v podobi, v kateri se človeškemu rodu odkriva njegova bistvena resnica, zakaj smo se znašli v tem času, v tem prostoru in v tej fazi civilizacije in zakaj nam je bilo potisnjeno v roke besedilo ravno takšne drame, da ga preberemo in odigramo. Tako nenavadno je bilo vse, kar se je v tem času godilo, da nam nobeno vedenje o tem, kako so si vzroki med seboj podajali roke, tega ne razloži. Vendar nas noče zapustiti misel, da mora vsa zgodba kljub vsemu imeti neki smisel, da mora biti v tem, kako je potekala, skrito sporočilo, ki nam bo razkrilo, če nam ga bo uspelo razvozlati, nekaj zelo dragocenega, nekakšen kažipot, ki mu bomo lahko sledili, odnosno morali, če bomo hoteli obstati. Da torej vse le ni bilo zastonj. Da se je takrat, ko smo se morali poraženi plaziti po tleh in so nas tepli in ubijali, sestavljalo neko besedilo, ki nas bo, ko ga bomo nekoč prebrali, dvignilo in peljalo naprej.
Toda od kod ta misel, ta začetna vera, ta ponovno vračajoča se smiselnost po vsej podobi nesmiselnega? Vendar nikoli ne neha biti tako, da za vsem, kar se je zgodilo, ne bi zaznavali vzgib racionalnega jedra, nekaj, kar je mogoče razumeti in sporočiti, ne še pravo besedilo, prej slutnja besedila. Tako da slutnja, o kateri govorimo, ni nekaj umišljenega, ampak nekaj vzpodbujenega, pokazanega in obljubljenega. Nekaj iz stvari same izhajajočega.
Ali ni v tem, kako so boljševiki izzivali odpor slovenskih katoličanov, ne samo s svojo prisebnostjo, s svojo doslednostjo, s svojo manipulativno obdarovanostjo, ampak tudi z naklonjenostjo časa, se pravi celotnega zavestnega in nezavednega okolja; ne samo, kako so vse izrabili v svojo prid, ampak tudi, kako so se jim stvari dogajale ob pravem času, kako so jim ravno takrat, ko so jih potrebovali, stopale na pot, in se jim ravno takrat, ko jih niso več potrebovali, umikale s poti: kako jih je naklonjeno polaščanje sveta utrjevalo v zmotni veri, da so bogovi in jim je šele na koncu – šele prav na koncu – bilo povedano, kaj v resnici so. In na drugi strani, na strani, na kateri smo stali slovenski katoličani, ali ni bilo tam prav nasprotno? Ali niso bili tam sicer možje in žene, trdni in zvesti in pokorni načelom, ki so jih vodila skozi stoletja, nikakor pa ne, v obrambi sebe, prisebni in rafinirani in dosledni in nepopustljivi kakor njihovi nasprotniki. Pa tudi stvari jim niso prihajale nasproti ob pravem času in se jim niso umikale ob pravem času. Svet jim ni šel na roke, ampak jih je puščal na cedilu, ko bi njegovo pomoč najbolj potrebovali: Britanci so izdali njihovo legalno in legitimno begunsko vlado v Londonu in s tem dejanjem odločilno posegli v državljansko vojno v Jugoslaviji. In ko so v Vetrinju izvedeli, kaj so jugoslovanski boljševiki naredili z vrnjenimi in razoroženimi vojaki slovenske narodne vojske, niso protestirali, ampak povrhu vsega sklenili z jugoslovansko Udbo tako imenovani blejski sporazum, s katerim je bila boljševiški tajni policiji omogočena poljubna kontrola koroških taborišč. In v dogovoru z Unrro na Dunaju, kako so na ta način hoteli doseči, da se njihovi prebivalci »prostovoljno« odločijo za vrnitev v domovino. In kako je Jugoslavija od petdesetih let pa do srede sedemdesetih dobivala od Amerike milijarde dolarjev pomoči za vzdrževanje svoje komunistične ekonomije.
Dobili smo sporočilo, kaj je življenje
Tako fakturo izkazuje torej ta nenavadna bilanca: sile, ki so nastopile proti krščanski kulturi, kakor se je upodabljala in upodobila v zgodovini – ob tem uprizarjale nepojmljive količine človeške bolečine – so bile, se zdi, priviligirane ne samo v barbarski superiornosti lastne vserazpoložljivosti – človeštvu še ne znane, od človeštva še ne izkušene – ampak priviligirane tudi od sil, za katere velja, da delujejo neodvisno od človeških odločitev. To pa pomeni, da je zgodovina, ki je potekala po tem loku, morala biti dopuščena. Kristjani to dopuščenost razumemo in sprejemamo samo tako, da nam je Bog z njo hotel povedati nekaj odrešujočega in odrešilnega. Hotel nam je povedati, kakšno vlogo igra lógos hò toù stauroù – logos križa, v celoti človekovega bivanja in prebivanja. S tem ne mislimo, da nam je po vsem tem jasno, kakšna je ta vloga, v pomenu, da bi jo lahko opisali, hočemo reči samo – mi, ki nismo teologi, mogoče pa bi tako rekli tudi tisti, ki so teologi – da vemo, kako velika je, kako središčna in odrešilna. Samo po sebi pa je jasno, da je vse to moglo biti povedano le tako, da je križ bil naložen pravičnemu. (Pravičnemu, ki je postal pravičen šele v tistem trenutku, ko je bil izbran, da bo nosil križ.)
Kako posebna je zgodba slovenskega dvajsetega stoletja, dokazuje že ta kratki uvod, ki mu njegova naravna miselna gravitacija ni dovolila, da bi svojo pripoved pustil v prostorskih in časovnih mejah, ampak je čutil, da nas mora opozoriti na njene širše ingerence. Ta naravna vzpodbuda pomeni tudi to, da je slovenska zgodba 20. stoletja zgodba, ki se bo v kvartirjih zgodovine počutila doma samo tedaj, če bo ta samo sebe razumela tako široko, da bo poleg zgodovine proprie prirejala tudi dramske predstave in filozofske in teološke diskurze. Skratka, že takoj na začetku našega razmišljanja se je izkazalo, da je slovensko 20. stoletje ne samo zgodovina, ki zajema celega človeka in cel narod, ampak tudi zgodba o tem, »kaj je življenje ubogega pastirja«, kakor je temeljno vprašanje o človeku postavil Leopardi v Nočni pesmi blodečega azijskega pastirja.
Ali smo razumeli to sporočilo?
Sporočilo, da križ ni človekov ilegalni spremljevalec, kakor misli sedanji, še vedno moderni čas, ampak znamenje, ki mu zagotavlja obstoj, ki ga, kljub drugačnemu videzu, postavlja. Človek ne more, da se v ambientu tega razmišljanja ne bi ustavil ob geslu, ki si ga je dr. Gregorij Rožman izbral za svoje škofovstvo v času, ko so se sicer že zbirali oblaki na slovenskem nebu, a niso še dajali podobe, da bo iz njih nastal vihar, skozi katerega bo novi škof vodil svoj katoliški narod. Kdo mu je narekoval te besede – osnovne krščanske besede, a vendar. Crucis pondus et praemium – Križa teža in plačilo. Kakšna biblijska saga je temu sledila: škof in njegovo krščansko ljudstvo – s križem v smrt in izgnanstvo.
Tako mnogopomensko je bilo izkustvo, ki smo ga Slovenci v dvajsetem stoletju zapisali v anale svojega spomina. In kar smo hoteli povedati v uvodnih vrsticah tega komentarja, je prav to: da so državnozborske volitve, ki so pred vrati, tista opozorilna točka, ki nas mora ustaviti, da premislimo, kako ravnamo s tem spominom, na kako visoko mesto ga postavljamo, kakšno spoštovanje mu izkazujemo – ob misli, ki nas napol priznana, napol nepriznana zasleduje, da ni povsem gotovo, ali bomo kot narod ohranili slovenstvo, ali bomo znali, mogli in hoteli do konca sezidati hišo, v kateri se bo moglo živeti. Ali dovoljujemo svojemu spominu, da nam govori v avtentičnem jeziku, ali pa v narodu – in sedaj v državi – obstajajo sile, ki mislijo, da mu smejo predpisovati, kaj sme in česa ne sme.
Dva spomina – spomin jakobinsko-boljševiškega kompleksa
Poskušajmo najprej odgovoriti na to vprašanje. V resnici je tako, da imamo Slovenci dva zgodovinska spomina in ne enega samega. Ena varianta nacionalnega spomina je v lasti in upravi in skrbništvu tistih, ki se druge svetovne vojne niso bali, ampak z velikimi upi nanjo čakali, in ko je slednjič prišla in z njo okupacija, brž oklicali narodnoosvobodilni boj, in ker so se zavedali njegove dragocenosti – njegovega bistvenega pomena – hkrati zasegli izključno pravico, da z njim upravljajo in razpolagajo. Na primer tako, da o njem govorijo in ga prikazujejo kot nacionalno rezistenco, dejansko pa z njim izvajajo vseskozi revolucijo. Začeli so s terorjem, ki je del začetnega rituala boljševiške revolucije. Z njim so postavili na noge strah, ki je potem ostal njihov strateški zaveznik prav do leta 1990, deloma pa – podprt od spomina – še po letu 1990. (Še danes boste najbolje razložili nenavadno obnašanje – milo rečeno – veliko Slovencev z obstojem rezidenčnega strahu, ki nepriznan prebiva v njih in jim šepeta strahopetne besede.) Nosilci tega spomina so si nadalje, s pomočjo kominternskih zvez in izkoriščajoč britanske imperialne interese, postali pridruženi del protihitlerjevskega zavezništva, s čimer jim je bila zagotovljena zmaga v jugoslovanski in tako tudi v slovenski državljanski vojni. Neposredno po koncu meddržavne vojne leta 1945 so se polastili domovine, uvedli totalitarno diktaturo in s serijo genocidnih pohodov svojo oblast utrdili tako močno, da je trajala do leta 1990, ko z nobenimi ukrepi, ne z nasiljem ne s političnimi manevri, ni mogla več skrivati, da boljševiška ideologija ni v stanju nositi organiziranega življenja države. Padec berlinskega zidu je končno pomenil zgrmetje celotnega komunističnega imperija, tudi Sovjetske zveze. In ker se zoper ta nedvomni edikt zgodovine tudi prva med prvimi ni odločila za upor, je sledil tudi ostali del pripadajočega Commonwealtha, tudi Jugoslavija, tudi Slovenija. Morda Slovenija še najprej; njeno ideološko politično elito je uvid v bližajoči se kolaps dosegel med prvimi – že konec sedemdesetih let, gotovo pa na začetku osemdesetih. A tu, kmalu pa tudi drugod, jih je doseglo nadvse pomembno strateško spoznanje, da bo samo popolna vdaja, navidezna in igrana, boljševikom omogočila, da kot travestiti podaljša svoje ominozno obstajanje. Talentiranost njihove manipulativne drže jih tudi tu ni pustila na cedilu.
Avtor slike: Lovro Stanovnik
Opis slike: ČasLovro Stanovnik
Kako so se boljševiki odzvali na svoj poraz
Sama po sebi se zgodba lahko tudi ne bi tako končala. Ko boljševiki ne bi bili boljševiki, ko bi v njih bilo še kaj spomina na človeka, kakršen je bil, preden se ga je polastil jakobinsko-boljševiški kompleks, bi se lahko, ob tolikem sistemskem izrabljanju človeka po človeku, ob toliki količini zgoščenega zla, ki so ga investirali v svoj projekt, skratka ko bi še bili v območju normalnosti, bi se čisto lahko odločili za odhod. Da jim je uspelo ostati – potem ko so za tolike škrlatne zločine, za tolike rafinirane prevare potem še leta in desetletja prejemali za plačilo odebeljene kuverte in sedali na prva mesta na shodih in zborovanjih! Kakšni ljudje so to bili! Saj so vendar morali vedeti, da se to, kar so delali, ne sme delati, v najglobljem pomenu te besede. Da za človeka velja, da se to ne sme, da je to prepovedano, da človeka, če to dela, doleti največja in najhujša kazen – da neha biti človek. Mogoče pa tega niso vedeli. Mogoče jim je vstop v politično sekto – ob koncu moderne! – vzel pravico, da bi se še naprej udeleževali »obredja nedolžnosti«, o katerem govori Yeats. Da so ostali – s čim bi mogli bolj zanesljivo dokazati, da so drugačni!
To so nosilci enega dela razdeljenega slovenskega spomina. Njihova tragičnost je v tem, da so izobčeni – izobčeni v moralnem smislu. Svoje identitete namreč ne morejo graditi na legitimnem terenu – na zgodovini. Lahko bi jo gradili na ideologiji, a tej je bila vzeta veljavnost in je tako izgubila referenčne pravice. Na tej ideologiji ni mogoče več postavljati nobene stavbe. Zato ne morejo več bivati v premem odnosu do dejstev, na katera se sklicujejo: ne morejo se sklicevati na revolucijo, lahko bi se sklicevati na narodnoosvobodilni boj. Tega pa dokazljivo ni bilo, NOB je bil in je ideologem. Bila je samo revolucija, a nanjo se sklicevati ni več oportuno. V resnici pa niti te ni bilo: bil je samo bolj za oblast. Kateri angleški pesnik že je svojemu junaku položil v usta: Where there should honour be, there is a void – Kjer bi morala biti čast, tam je praznina.
Dva spomina – spomin ljudi Slovenske zaveze
Nosilci drugega od obeh slovenskih spominov smo mi, ki Zavezina besedila ali pišemo ali beremo. Volitve, kot del demokratičnega političnega rituala tudi nas opozarjajo, da svoj spomin, kot del tiste miselne opreme, ki nas nosi skozi življenje in smo od nje življenjsko odvisni, na novo pregledamo in se tako na novo zavemo, kaj smo, kaj od tega, kar smo, lahko pričakujemo, v katerih pogledih lahko nase računamo in v katerih ne. Pregled kartotek, ki jih hrani ta spomin, bo njegove nosilce usposobil za veliko samospraševanje, ki je pogoj za sprejem zrelostnega spričevala za prihodnjo zgodovino.
Med prednostmi, s katerimi nas kljub pogubnim katastrofam seznanja naš spomin, je prva ta, da smo s svojo zgodovinsko odločitvijo imeli prav, da je to zgodovinsko izpričano in da to lahko vsak trenutek dokažemo. Ko so ljudje, ki so leta 1990 prevzeli v upravljanje zavoženi boljševiški ranč, so vzorce za novo politično stavbo poiskali v družbi, v kakršni smo Slovenci živeli pred revolucionarno agresijo. Iz tega sledi, da bi njihove predloge za ureditev družbe morali, če bi hoteli biti zares odgovorni, dati pod lupo tega izkustva. Na to nas je spomnil nedavni predlog številnih poslancev, da bi menedžerjem, ki so že zapravili eno podjetje, za določeno dobo zakonsko prepovedali, prevzeti vodilno mesto v drugem podjetju. (A ta predlog so, ironično, tudi ali celo najbolj vneto zagovarjali ljudje iz strank boljševiškega nasledstva. Niso se zavedli, da s tem zabijajo gole v lastno mrežo: niso opazili, da s tem sedaj sebi jemljejo pravico do političnega upravljanja z državo.)
A ta memento bi bil sicer ne najmanjša, a vendarle drugotna stvar, ko ne bi šlo ravno za volitve. Ker pa govorimo o volitvah, kjer se odloča, kdo bo za neko obdobje pri krmilu države, posebej in zlasti države v vsesplošni krizi, ki njenih razsežnosti, gospodarskih, moralnih in civilizacijskih, še zdaleč nimamo v celoti pred očmi, v sedanjem času torej čutimo, da moramo nekemu lokalnemu političnemu opažanju dati dimenzijo, ki mu bo odobrila značaj doktrine. Če bi boljševiki, iz kakršnihkoli okoliščin, imeli legalne možnosti, da se potegujejo za oblast – zlasti potem ko so državo ne samo kot njeni totalitarni posestniki, ampak potem tudi kot njeni v demokratični proceduri legitimni administratorji, prvič zapravili, drugič pa odstopili, preden bi se to moglo ponoviti – v takem primeru bi morala celokupna demokratična politeja v slogu svoje politične kulture izdelati volilni sporazum, s katerim bi za določen čas, za časovno predvidljiv sanacijski čas, ljudem z boljševiško obveščenostjo ne bilo mogoče, ne kot posameznikom seveda, ampak kot skupini, spraviti državo ponovno v stanje bistvene kulturne, socialne in ekonomske retardacije ali celo eksistenčne krize.
Ljudje, ki, kakor smo rekli, pišemo v Zavezo ali pa beremo, kar v njej piše, nosimo v sebi spomin, ki nam pripoveduje boleče zgodbe, ki pa so hkrati zgodbe, ki govorijo o mučencih. Mučenci pa so ljudje, o katerih je svojemu narodu zelo koristno pripovedovati. Ne samo o tem, kaj se jim je zgodilo, ampak tudi o tem, zakaj se jim je zgodilo, kar se jim je zgodilo. Mučenci so thesaurus nacionalnega spomina, v enem pogledu obveza, v drugem pa jamstvo ali garancija.
Boljševiška hipoteka slovenstva
A sedaj smo pred volitvami. Pred volitvami pa je naša dolžnost, da pokažemo na to, kakšno zgodbo so boljševiki izpisali s svojo politično kariero. Žal nam je, da moramo za Slovence to reči, a to je bila zgodba o zločinu. V nobeno olajševalno formulacijo se ne smemo zatekati, vztrajati moramo pri tej besedi: zločin. Slovenski boljševiki so krivi v vseh treh kategorijah mednarodno registriranih vojnih zločinov iz leta 1945: zločini zoper mir, vojni zločini in zločini zoper človečnost. Ne bomo sedaj vzklikali: kakšna izguba! Rajši bomo rekli: koliko bolečine, kolikokrat ponovljena zadnja človekova bolečina! Tako bomo govorili mi, ki smo nosilci tudi njihovega spomina. Toda ali ste že slišali, da je spomin onih ljudi že kdaj podrl na kolena koga od tistih, ki so te zločine uprizarjali?
Kam pa je šlo usmiljenje, se vprašamo. Ko so 3. marca 2009 razglasili odkritje Hude jame, je ta najumetelnejši izdelek groze 20. stoletja zaposloval domišljijo naših ljudi natanko en teden s presledki, se pravi od časa do časa. Kdaj pa se je pri Slovencih vzpostavil cordon sanitaire med seboj in tujo bolečino? Kölnski kardinal Meisner je to razložil takole: »Obstaja vsakovrsten napredek, ki je v resnici nazadovanje. Kot je znano je sočutje iznajdba krščanstva. Pogani so za nemočne imeli ravnodušnost in prezir. Čim bolj pa se sedaj vrača poganstvo v moderni obliki, tem bolj se niža tudi raven človečnosti.« (Ali se bo nekoč izgubila povsem? Kakšen svet pa bo to? Če malo pogledamo okoli sebe, bomo morda morali reči, da je naše vprašanje odveč. Da že vemo.)
Naše sočutno razumevanje pa ne velja samo tistim, ki so jih oropali življenja. Velja tudi tistim, ki so se znašli v brezizhodnem položaju. Na brezizhodnost slovenskega medvojnega položaja smo se spet spomnili letos jeseni, ko so nas časopisi obvestili, da je ameriški predsednik Barack Obama 11. septembra obiskal vasico Shanksville v Pensilvaniji, da bi počastil kraj, kamor je strmoglavilo letalo, ki bi ga ugrabitelji usmerili v Belo hišo, ko se jim potniki ne bi uprli z obupnim poizkusom, da dobijo letalo spet v svoje roke. Pri tem se skoraj ni moglo zgoditi, da ne bi prišlo do katastrofe.
Avtor slike: Lovro Stanovnik
Opis slike: Čas pretekli Lovro Stanovnik
Kako so ravnali z nami – britanska izdaja
Ko so se slovenski demokrati leta 1942 uprli boljševiškim teroristom, so se tudi znašli v položaju, ki je bil nevaren že od začetka in se je zapletal, znotraj, zlasti pa zunaj, bolj in bolj. Katastrofa, do katere je končno prišlo tudi tu, pa ni bila tako nujna kot v Ameriki. Do nje je prišlo zaradi britanske odločitve, da sovjetsko vojno pomoč – ki je bila zelo zelo motivirana že po sebi – plačajo z nekdaj svobodnimi narodi Srednje in Vzhodne Evrope, pa tudi Balkana (Balkan so dodali v zameno za popolno razpolaganje s Sredozemljem.) Da so Britanci to naredili, ni bilo nujno; leta 1943, ko so v Teheranu na to pot stopili, to ni bilo več nujno! Še manj nujno je to bilo leta 1944, ko je Winston Churchill prisilil kralja Petra II., da je privolil v vlado Tito–Šubašič, s čimer je bila raketa z jugoslovansko in tako tudi slovensko pogubo lansirana z vso gotovostjo.
Avtor slike: Ivo Žajdela
Opis slike: Čas prihodnjiIvo Žajdela
Britanci so bili od vsega začetka jugoslovanski in s tem slovenski zavezniki. Preko begunske vlade v Londonu so nas z njimi vezale prijateljske pogodbe, ki pa so, kot je videti, izgubile vso veljavo, brž ko so prišle navzkriž z britanskimi geopolitičnimi interesi. Potem ko je letalo predsednika poljske begunske vlade v Londonu generala Sikorskega 4. julija 1943 strmoglavilo v Gibraltarju 16. sekund po vzletu, so se takoj oglasili komentarji, da je Churchillova vlada povezana s to »nesrečo«. In niso utihnili do danes. Prav pred nedavnim jim je poljska državna tožilka dala nov zagon. (V tej številki Zaveze dajemo bralcem prevod nekega besedila, ki bo natančneje pojasnilo ta britanski manever, tako zelo poučen za usodo slovenskega protikomunističnega upora.)
Avtor slike: Lovro Stanovnik
Opis slike: Čas ob reki Lovro Stanovnik
Kako so ravnali z nami – izdaja ljudi istega jezika
Tako so ravnali z nami. Tako so ravnali z nami Kocbekovci, ki so bili celo Slovenci; tako so ravnali z nami krščanski socialisti, ki so tudi bili Slovenci; tako so ravnale s svojim narodom plebejske liberalne mase po slovenskih mestih in trgih. Eni so prisegali na krščanstvo, drugi so prisegali na slovenstvo, oboji pa so brez pameti – nekateri so sicer vedeli, za kaj gre – zaploskali boljševiškemu projektu, ki je krščanstvo in slovenstvo v prvi fazi spremenil v svojo strateško prvino, v drugi pa obema vzel legitimno pravico do obstoja. Nobene jeze ob tem ne smemo gojiti, a vedeti moramo. Vedeti moramo, če ne, ne bomo vstopili v zgodovino. Večkrat moramo, ko nam bo kdaj kak mesec dlje dobro kot običajno – prebrati tale odlomek iz Zaveze 60, str. 8. Spada pod poglavje Kako so z nami ravnali.
Avtor slike: Lovro Stanovnik
Opis slike: Čas ob morjuLovro Stanovnik
Ko so stvari v Sloveniji po letu 90 začele dajati znake, da se utegnejo normalizirati, so se neki ljudje ustrašili. Kateri ljudje? Dr. Hribar je nedoločen in skrivnosten: ljudje iz Demosa. Kateri ljudje iz Demosa bi to utegnili biti, natanko tudi ne vemo, a nam je dr. Hribar pustil neke sledi, ki kažejo v določeno smer. Pravi namreč, da so »neki ljudje v Demosu začeli opozarjati na prebujanje klerikalizma in leta 1992 preventivno izročili oblast liberalnim demokratom«. To gesto, lastno suverenu, dr. Hribar potem še eksplicira: »Niso je osvojili (oblast) na volitvah, predali smo jim jo ljudje iz Demosa.« V Demosu je bila torej neka skupina, ki je imela to v sebi, da je svojevoljno – na način klike – posegla v demokratski proces. To pa so mogli imeti v sebi samo tisti »ljudje iz Demosa«, ki jim je ob strani stala izučenost, ki so si jo pridobili v dolgih letih prebivanja v Partiji. Nekoliko torej vemo, kdo so bili ljudje, ki so preprečili demokratično dozorevanje tranzijskega procesa – ki ni imel drugega namena, kot restavracijo demokracije in človekovih pravic.
Kdo so ti »ljudje iz Demosa« bili, sledi tudi iz jezika, ki se tu oglaša: da je v 90 tih letih v Sloveniji šlo za »duhovno nadoblast«, za to, kdo bo zavzel »izpraznjeno mesto Partije«, za »kulturni boj«, za »prebujanje klerikalizma«.
So pa še pomembnejše reči, o katerih moramo nujno spregovoriti. Znano je, da je leta 1990 Demos zmagal z zelo pičlo večino. Ko ne bi bilo katoličanov, ki so zaradi svojega specifičnega položaja v totalitarizmu bistveno pripomogli k zmagi Demosa, te zmage ne bi bilo. Državni udar, ki so ga izvedli »ljudje iz Demosa«, torej ni bil samo protiustaven – leta 1992 smo Slovenci že imeli ustavo – ampak tudi umazana politična intriga. Kadar premišljam o tedanjih razmerah in o neki slovenski dolini, se z ganjenostjo spomnim treh preprostih kmetov, katoliških ljudi, ki so sami od sebe hodili od hiše do hiše in vzpodbujali ljudi, naj volijo Demos. Bolje je, da ne vedo, kako so z njihovim trudom – in z njihovo ljubeznijo – ravnali »neki ljudje iz Demosa«.
Avtor slike: Lovro Stanovnik
Opis slike: Čas v hribih in planinahLovro Stanovnik
Vedeti moramo, kako so z nami ravnali! Ne samo med vojno v Kairu in Londonu in v Teheranu in na Jalti. Tudi po vojni z maltretiranjem naših ljudi po koroških taboriščih, s tajnimi sporazumi z jugoslovansko Udbo, z mednarodno diplomatsko in finančno zaščito titoizma vse do smrti njegovega kolovodje maja 1980, ko je njegov odhod v večnost počastilo čez sto prvih političnih ljudi iz Evrope in sveta, (med njimi je bila spet Margaret Thacher, predsednica vlade države, ki ga je pod nekim drugim premierom nekaj desetletij prej ustoličila). Tako so ravnali z nami! Če hočemo dozoreti, moramo to vedeti. Eden od načinov, da bi vedenje o tem, kako je tujina z nami ravnala, postalo trajna sestavina našega zgodovinskega spomina, je ta, da bi večkrat prebrali tale zapis iz dnevnika duhovnika in diplomata dr. Franca Gabrovška, (februar 1944): »Zdi se sedaj, da smo mi, ki smo bili najbolj za zaveznike, nekako na tem, da nas samo še trpe na svojih tleh. Komunisti, ki so v resnici proti njim, so sedaj moda. Velesrbi so sicer izgubili na ugledu, a so priznana vlada. Mi nismo v vladi in ne z vlado, smo proti komunizmu – torej v očeh Amerikancev in Angležev – nič. In vendar smo mi proti fašizmu, za zaveznike in vendar imamo mi večino doma za seboj. In vendar imamo prav – toda nismo moderni. Težka je ta preizkušnja.«
Nobene jeze si ob tem ne smemo dovoliti, a vedeti moramo vseeno. Na to opozarjamo tudi zato, ker nas bližnje volitve zavezujejo k temeljnemu premisleku o stvareh naroda in njegove države. Večno ne bomo smeli biti neumni.
Avtor slike: Lovro Stanovnik
Opis slike: Slovenski časLovro Stanovnik
Atlas in njegova ideološka zgodovina
Nekateri izstopajoči Slovenci že nekaj časa dokazujejo, da niso pripravljeni, zadovoljiti se z načelom topoumnega kulturnega in političnega obstajanja. S tem mislim na energije kulturnega vzgona njihovih kritičnih besedil, konkretno pa s tistimi, s katerimi so se nedavno soočili s potekom druge svetovne vojne v Sloveniji, kakor je prikazan v nedavno izšlem Slovenskem zgodovinskem atlasu, ki ga je izdala Nova revija (2011). Kako je ta polemični pogovor potekal – kako je mogel potekati – bomo bralcem skušali predstaviti s kratkim preletom replik, ki jih je avtor Atlasovega izdelka naslovil na svoje kritike, zlasti na zgodovinarko dr. Tamaro Griesser Pečar. (Pogledi 9. nov. 2011, Aleš Gabrič, Zakaj ne bom pisal odgovora …)
Najprej tole. Avtor prispevka v Atlasu, zgodovinar Aleš Gabrič, se najprej odloči, da se svojim kritikom, gospodom Matiju Ogrinu, Boštjanu Turku , Ivu Žajdeli, Jožetu Dežmanu ne bo odzival, ker v svojih kritikah niso dovolj pazili na njegovo »dostojanstvo«, ki ga sicer visoko vrednotijo, kar so pokazali na primer pri oceni razsodbe Ustavnega sodišča v zvezi s predlogom poimenovanja neke ljubljanske ulice po Josipu Brozu, imenovanem Tito. Ob tem bi bilo mogoče, pa tudi treba, reči, da je dostojanstvo, ki ga je v neki polemiki morda utrpel Aleš Gabrič, v primeri z dostojanstvom, ki so ga v totalitarnem petdesetletju utrpele žrtve Josipa Broza nekako nesorazmerno. Gabrič je zgodovinar in to zagotovo ve. Kaj ga je premotilo, da je spregledal to groteskno razliko. Ne bi tega omenjali, ko nam s to primerjavo ne bi bilo že na začetku pokazano, da se bomo v spisu tudi sicer morali veliko ubadati z vprašanji optike.
V nadaljevanju avtor tankovestno začuti, da mora kritike poslati iz debatnega kroga, češ da v »znanstvenem zgodovinopisju njihova imena in njihove teze nimajo teže«. Mogoče v »znanstvenem zgodovinopisju« res vsi nimajo teže, imajo pa »težo« v stvareh, ki se tičejo človeka kot človeka – ki pa v »znanstvenem zgodovinopisju« totalitarnega časa – tistemu, ki mu ni uspelo emigrirati – niso imele niti mesta kaj šele »teže«. Da Gabričevi kritiki nadalje s kritiko »označevanja druge svetovne vojne in povojnega režima« – o čemer v tem odgovoru tudi izvemo – ne prodrejo, je čisto mogoče pripisati poznani vztrajnosti totalitarnih družbenih dosežkov, med njimi tudi specifičnemu »znanstvenemu zgodovinopisju« iz te dobe.
Avtor slike: Lovro Stanovnik
Opis slike: Prva postajaLovro Stanovnik
Zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar, ki ji avtor, za razliko od drugih kritikov, sicer prizna manire, pa naj bi vendarle zagrešila to neokusnost, da je ocenila, da je Gabričev prispevek izdelan v slogu »komaj modificiranega režimskega zgodovinopisja«. Navedena ocena se nam zdi zelo dobra, zadeta in celostna tako zelo, da jo bomo na koncu, če bo prostor, za bralce prebrali še enkrat. (Le glede tega, na katero oblast se nanaša pridevnik »režimski«, lahko že tu zagotovimo gospodu Gabriču, da se režimski, v današnjem jezikovnem občutju, prej nanaša na tisto oblast, ki jo je nekoč postavil CK, kot pa danes demokratično izvoljeni parlament. Na sploh bi še rekli, da z besedo režimski označujemo stvari, ki so narejene v sozvočju z oblastjo, ki je ne maramo, in če sedaj primerjamo nekdanjo komunistično oblast in sedanjo demokratično, je, upamo, vseeno jasno, katere civiliziran človek ne mara.)
Tudi menimo, da moramo pritrditi misli, da včasih zagotovo veljata samo dve resnici: naša – pravilna in tuja – napačna. Če na primer obsojam pokol vrnjenih vojakov slovenske narodne vojske nasproti tistim, ki ga skušajo opravičiti z inicialnimi težavami boljševiške države, imamo pred normalnim forumom – tudi zgodovinarjev – nedvomno tako zelo prav, da nam ni treba, da celo ne smemo dopuščati nobene »drugačnosti«. Tudi tega ne razumemo prav dobro, kako se je mogoče čuditi, da so nekateri nepoškodovani prestali znani proces »pranja možganov«. Zgodovinarju res ne bi smelo biti skrito, da je vsa Srednja in Vzhodna Evropa proizvajala posebno vrsto ljudi – posebno species političnega človeka – ki se jih je že tedaj prijelo ime »disidenti«. Nekateri ljudje so tako intenzivno občutili neokusnost in žaljivost totalitarnega postopka, da ni imel nanje nobenega učinka – prej obratno – drugi pa so radostno stopali pod boljševiške prhe in so jim tako dobro dele, da so sklenili, da se še sami zaposlijo v obratu, ki je skrbelo za te »usluge«. Dr. Metod Mikuž (Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, Ljubljana, 1960–1973) je dal tedanjim in prihodnjim kolegom naslednji nasvet: »Pri reševanju in obravnavanju ‘Rožmanovega primera’ bo zgodovinar vsekakor upošteval obsodbo vojaškega sodišča, s katero je bil Rožman obsojen predvsem kot narodni izdajalec in kontrarevolucionar.« (1, 328) Mislimo, da ta navedek z veliko gotovostjo dokazuje, da je bil zgodovinar dr. Metod Mikuž sprejet v enega od obratov tega velikega higienskega podjetja, »za nedoločen čas«. Gornji stavek je bil ponujen slovenski javnosti približno v istem času, ko je neki drugi Slovenec – Jože Pučnik – romal v eksil v Hamburg – z neprizadetimi možgani.
Nekritično naštevanje potez, s katerim so voditelji novega boljševiškega režima pridobivali na ugledu – po mnenju zgodovinarke Pečarjeve neustreznem – je neustrezno (če je neustrezno), ne glede na to, kaj piše na kateri od drugih strani iste knjige. Glede suma Atlasovega apologeta, da nekatere stilne podobnosti kritikov kažejo na »širšo akcijo« – na organizirano skupino – bi mu bilo mogoče pametno svetovati, da je v tem primeru treba biti previden. Tisti, ki smo preživljali in preživeli totalitarni boljševiški čas, se dokaj določeno spomnimo, da je za vsakim primerom, ki ga je razkrinkala totalitarna justica, vedno odkrila tudi elemente organizacije. S takimi miselnimi kretnjami daje avtor po nepotrebnem sorodstvene znake.
Pri tako občutljivi temi, kot je genocid nad lastnim narodom, bi človeška občutljivost od človeka, ki je dosegel tako visoko izobrazbo in bil izbran za tako visoko mesto, pričakovala bolj domišljen jezik, kot ga izkazuje fraza »poboj številnih razoroženih enot kolaboracije in civilistov«. »Številnost« je nadalje neprecizen pojem, predvsem pa ima zmanjševalni pomen. Kar pojdite na cesto in sprašujte ljudi, kaj pomeni beseda »številen«. Ali je pokol 15.000 mladih fantov slovenske narodne vojske in njihovih spremljevalcev in spremljevalk primerno posredovan s to besedo? Ali iz te besede ne veje tiho razumevanje, celo tiho sočutje do tistih, ki so ta pokol uprizorili? Kaj pa »poboj pripadnikov kolaboracije«?
»Kolaboracije«, simpliciter? Ali ni to ideološka beseda, ob kateri bi zgodovinar moral zardeti, ko bi opazil, da mu je pomotoma ušla?
Najbolj vehementno je apologet Atlasove variante »znanstvenega zgodovinopisja« zagorel ob protestu dr. Pečarjeve, da je »nedopustno, da ni karte prikritih grobišč«. Dr. Pečarjeva je to storila iz normalno človeškega in strokovno zgodovinarskega občutja. Prvič je geografija vseh drugih smrti bila že vseskozi znana, dostop do boljševiških polj smrti pa je totalitarni teror varoval pol stoletja. Poleg tega pa so bila množična morišča izum totalitarnih kultur, ki so se uveljavila v Sloveniji, zlasti in predvsem boljševiške. Kar začnimo naštevati: Velike Lašče, Mozelj, Jelendol, Grčarice, Hrastniški hrib, Huda jama, Kočevski rog, Krimska jama, Maverlen, Iška vas, Rupe … Saj ni konca! Poleg tega je tu še množično pobijanje ranjencev, na katere je Atlas povsem pozabil. Kdaj pa je do slovenskega »znanstvenega zgodovinopisja« dospela informacija, da so »vse žrtve vredne enake pietete?« Tu se nam razkrije, kakšen moralni razkroj je povzročila »brezpogojna vdaja« v tako pomembni veji narodnega samospraševanja kot je zgodovinopisje.
A preidimo na Gabričev finale. Zdi se, da sta zanj pomembna dva apologetsko uporabljiva momenta.
Prvič. »Pogosto se sliši, da zgodovinopisje v naših medijih običajno vzbudi pozornost le takrat, ko se okoli njega sprožijo idejno politične polemike.« In drugič. Napad na Atlas je bil je bil »nevreden tehtnega strokovnega odgovora, objavljen v idejno ostro profiliranem časopisu, ki s strokovno javnostjo, ki bi jo bilo treba nagovoriti, nima nikakršne zveze.«
Najprej »idejno politične polemike«. Izumitelj te sintagme je hotel povedati, da so politične polemike nekaj, kar je potegnjeno iz redkega zraka in z realno zgodovino nima zveze. V resnici pa so bile ideje, tudi ideje v službi ideologij – zlasti v zgodovini, o kateri se tu govori – tvorni zgodovinski vzroki »s pravico javnosti«. Slovenci smo bili napadeni od neke ideološko podprte politične sekte, ki se ji je posrečilo z intrigami, tudi mednarodnimi, polastiti se naroda in mu v petdesetletni totalitarni posesti vsaditi kali svoje biti. Za kulturo in politično osveščene ljudi je tako leta 1990 nastopil čas, ki je postavil en sam ukaz: aktivirati vse možne antidote, s katerimi razpolaga normalni razum. Zgodovinar Aleš Gabrič bi moral vedeti, da je njegov nastop eksacerbiral najbolj boleče tkivo naroda. Prebujeni ljudje so njegov poseg začutili kot poizkus perpetuiranja narodove obolelosti.
Avtor slike: Lovro Stanovnik
Opis slike: Peta postajaLovro Stanovnik
(Pojav ni osamljen. Ko sta pred približno enim mesecem na ljubljanski televiziji nastopila nekdanji predsednik države Milan Kučan in njemu dodeljeni novinar Slavko Bobovnik, sta posebej in še preden sta začela s pravim pogovorom, takorekoč unisono zmolila postboljševiško predvolilno mantro, ki izraža upanje, da se predvolilni boj ne bo spremenil v »ideološko obračunavanje«. Tako smo bili takorekoč na visoki ravni potrjeni v svoji domnevi, da je »ideološko obračunavanje« – v svoji izhodiščni dikciji – tista reč, ki se je nekateri ljudje najbolj bojijo. Razumljivo.
Eno od rešilnih bilk vidi Gabrič tudi v tem, da kritiko Atlasa označi za »napad, nevreden tehtnega strokovnega odgovora«. Njegovo oznako naj bi potrjevalo dejstvo, da je nekaj kritičnih besedil izšlo v Družini, ki je »idejno ozko profiliran časopis«. Mislimo, da lahko rečemo vsaj to, da biti katoličan ni »idejno ozko profilirana« izbira, ampak, v evropski civilizaciji ena od temeljnih legitimnih izbir. Zato bi bilo pričakovati, da bi se »strokovna javnost« redno seznanjala z odzivi te izbire na vsakršno novo stvarnost. Filoboljševiški koncepti na primer tega visokega privilegija nimajo. Oni imajo neki drugačen privilegij, privilegij zablode, dokazane; zablode, ki v civilizaciji ni imela obstanka.
Glede »strokovne javnosti« lahko rečemo še to, da je parcialna manifestacija »javnega uma«. »Javni um« je Kantov dosežek, dandanašnji vzdrževan v redakciji Jürgensa Habermasa. Čeprav bi ta odlični gospod lahko vedel, česar Kant ni mogel, da je pozicija tega uma sedaj močno omajana. Relativizirale so ga totalitarne ideologije s svojim terorjem. »Javni um« se totalitarnemu terorju ni mogel upirati, dócent zgodovine fašizma, nacizma in komunizma. Ko je oni dan na Bledu Slovenec in svetovljan Slavoj Žižek spet dajal prednost »javnemu umu v nasprotju z osebnim umom (ki naj bi ga bilo mogoče kontrolirati), smo si tisti, ki nekoliko poznamo 20. stoletje, mislili: v času, ki ga nosimo v spominu in ga bomo nosili do konca življenja in v katerem je »javni um« žalostno klonil, so se nekatere nadvse pomembne resnice – v tolažbo mnogih – ohranile v »zasebnem umu« nekaterih pogumnih in zvestih ljudi.
Avtor slike: V. Furlan
Opis slike: Čas spominjanja in pomnenjaV. Furlan
Na avtorja Atlasa iz časa slovenske državljanske vojna meče posebno luč dejstvo, da nekaterih, sicer izstopajočih reči preprosto ne vidi. Kakor da bi ga od časa do časa obhajale težave z razločevanjem. Ko na primer govori o tem, kako je »vodstvo partizanskega šolstva in zdravstva, upravnih in sodnih ustanov ter organov oblasti na osvobojenem ozemlju že načrtovalo, kako bo njihovo delo potekalo po osvoboditvi«, kritično pripomni, da »takšno delo na protipartizanski strani na okupiranem ozemlju ni bilo opravljeno«. Razlog, od kod ta razlika, je viden na prvi pogled: boljševiški gverilci so vsem oblikam družbenega življenja hoteli po vojni dati revolucionarni profil in so morali zato vse postavljati na novo, demokratom pa tega ni bilo treba, ker so hoteli po vojni – vsaj za začetek – preprosto nadaljevati tam, kjer so fašizem, nacizem in boljševizem prekinili življenje, ki je teklo po normativih dosežene kulture.
Da Atlasov avtor tega ni videl, je ne samo čudno, ampak nekaj pove tudi o njem samem. A pustimo to.
Bralcem smo obljubili, da bomo še enkrat prebrali oceno zgodovinarke Pečarjeve, da gre pri avtorju medvojnega Atlasa za slog »komaj modoficiranega režimskega zgodovinopisja«. Ključna beseda ponovnega branja te sintagme je pridevnik »modificiran«. Sam po sebi bi ta izraz lahko pomenil tisti nekajstopenjski premik od zgodovinopisja, ki ga je protokolirala Partija. Lahko pa nakazana modifikacija kaže na to, da so njegove trditve, ki smo se jim morali tako zelo čuditi, proizvod zavestne odločitve in zavestnega prizadevanja, da ohrani nekdanjim interpretacijam – seveda »znanstvenim« – ideološki priokus, z modnimi dodatki, ki jim bodo odpirali pot skozi modernejše čase. Poleg tega je takšnih poizkusov in prizadevanj na raznoraznih področjih toliko, da bi z našim avtorjem, ko se ne bi hkrati tudi že zavedli nečednosti te misli, tvegali hipotezo o »širši akciji«.
Avtor slike: Simon Dan
Opis slike: Čas zimeSimon Dan
Avtor slike: Lovro Stanovnik
Opis slike: In čas pomladiLovro Stanovnik
Stvar je res nenavadna. Že normalna razvitost bi človeku morala zaukazati, da bi bil do ljudi – nobena posebna moralna ali duhovna obdarjenost za to ni potrebna – do tisočev mladih ljudi, ki so pred brezni na Kočevskem rogu, v globini Barbarinega rova, pred žrelom Krimske jame v neznosnih mukah in v neznosni samoti, obdani zgolj od sovraštva, čakali na konec, že normalna razvitost bi morala zadostovati, da bi človeka prešinilo, da so to kraji in ljudje, do katerih je treba biti pravičen in natančen do zadnjih skrajnosti in da je treba besede, ki si jih o njih napisali, pregledati desetkrat in desetkrat, če morda katera ne žali njihovega »dostojanstva«. Kaj bomo rekli o človeku, ki vse to dobro ve, a vendar govori, da so domobranci po prisegi »izgubili vso verodostojnost; da so jim okupatorji odločili, da »skrbijo za red in mir«; da je v tistih razmerah »življenje izgubilo že 52 duhovnikov«; da je bil v Sloveniji »bratomorni spopad«; da so tam bile »vojaške formacije kolaboracionistov«.
A to še ni vse. Navsezadnje bomo res morali slediti Gabričevi sugestiji in dopustiti »širšo akcijo«. Oglasilo se je Delo in napadlo Družino, da je povsem »nevtralno predstavitev nekega obdobja« proglasilo za »politizacijo«. Kulturno osveščeno Delo žali predvsem predmoderni značaj ocene tega katoliškega tednika. To, kar je Družina naredila, namreč ni nič manj kot cenzura. K sreči smo že trdno v enaindvajsetem stoletju, se tolaži Delova novinarka, in nasvetom Družine bodo sledile samo katoliške šole. Kje pa je, prosim, katera? (To ni bilo povedano, to je bilo samo mišljeno.)
Kričeča odsotnost središčnega slovenskega vprašanja
Na začetku prevolilne kampanje za letošnje predčasne volitve, natanko 27. oktobra, so na slovenski televiziji nastopili trije kandidati z najboljšimi volilnimi možnostmi: Janez Janša, Zoran Janković in Gregor Virant. Govorili so o tem, kako je treba skrbeti za državo, ki se je znašla v hudi krizi – vse v okviru ukrepov praktične narave. V tem je Janez Janša, že bolj proti koncu, spodbujen bogve od česa, začutil, da mora povedati nekaj drugega, in prešel v nekaj, kar je učinkovalo kot majhen govor. Rekel je: »V Sloveniji smo po dvajsetih letih samostojnega življenja prišli v naslednjo situacijo. Imamo iluzije, da bomo z zakoni in uredbami in z uvedbenimi akti naredili tisto – s čimer se ravno to ne da – da bomo namreč s temi papirji na splošno določili, kaj je prav in kaj je narobe. To pa je vprašanje morale. To mora biti del šolskega sistema, del življenja, del vrednot. Danes velik del mladih misli, da je frajer tisti, ki je več pokradel, ki se je znašel, ki je hodil po robu zakona, ki ima pri devetnajstih razkošen avtomobil in si lahko vse privošči. Postaja vzornik, zato ker družba teh reči ne sankcionira, zato ker družba na sploh, tudi politika, to na neki način tolerira in misli, da je to pač del novega sistema. Pa ni, enostavno ni. Vse to je razžrlo normalne vrednote v družbi in to se odraža tudi v gospodarstvu. V številnih podjetjih so mi rekli, da jim ne plačajo, ne zato, ker nimajo denarja, ampak zato, ker vejo, da se jim ne bo nič zgodilo. Stvar bo iztožena čez štiri leta, ko nas ne bo več. To se dogaja! Tudi na nekaterih znanih projektih! Ljudje so že delali samomore. Problem je propadanje dobrih podjetij. Takšni ljudje imajo družine, okolica to vidi in mnogi se sprašujejo, ali se splača potem še delati. Če tukaj ne bomo stvari obrnili, če tukaj ne bo nekega družbenega dogovora, nekega soglasja, da tako ne gre več naprej, potem vsi zakoni, vsi pogovori, kako se bo kadrovalo, ne bodo popolnoma nič pomagali!«
Ostala dva udeleženca sta se ob tem začutila izzvana in drug za drugim skušala uprizoriti nekaj, kar bi bilo podobno Janši – in pri tem dokazala, da sta iz drugačne snovi. Kljub ukazom, ki so prihajali iz situacijske logike, iz njiju niso hotele priti besede, ki bi bile v stanju držati korak s pravkar izgovorjenimi. A to ni bilo tako pomembno in tudi ne nepričakovano.
Po naši misli je bilo pomembno nekaj drugega. Res pomemben se nam zdi zadnji Janšev stavek, v katerem je plediral za možnost – in jo s tem tudi že dopuščal – »nekega družbenega dogovora, nekega soglasja, da tako ne gre več naprej«. Po našem videnju stvari, ta dogovor in to soglasje v sedanji konstelaciji političnih sil v Sloveniji nista mogoča. Med tako ne samo različnim, ampak izključujočim zgodovinskim izkustvom, kot ga nosijo v sebi ljudje totalitarne provenience in ljudje demokratične zavezanosti, ne more priti do »dogovorov in soglasij« te narave in te globine, kot jih je imel v mislih Janša. To bi bilo možno samo v tem primeru, če bi bil prehod leta 1990 med dvema tako različnima predstavama o človeku in njegovem življenju tako definiran in postavljen, da bi o njem lahko govorili kot o cenzuri. Takega prehoda pa ni bilo in nas še čaka. To umanjkanje je tudi zato tako važno, ker ga moramo imeti za vzrok sedanje krize – tudi gospodarske.
Slovenski boljševiki štejejo za zgodovinski uspeh, da jim je uspel tak prehod v novo stanje, mehek, komaj opazen ali celo neopazen, ki jim omogoča ne samo sedanji politični obstoj, ampak tudi čakanje na nove možnosti. Ko se je slovenski politik Miran Potrč oni dan na televiziji poslavljal od politike, je mislil, da mu spričo politične neosveščenosti poslušalcev tega veselja ni treba skrivati.
Dejstvo, da si v letošnji predvolilni kampaniji slovenske demokratične stranke niso upale iti v boj za glasove v znamenju tega bistvenega vprašanja, najbolj prepričljivo govori o nevarnosti, v kateri se nahajata slovenski narod in njegova država. S to osnovno nerešenostjo bi morali opredeliti sedanjo slovensko krizo. Analiziral in opisal bo to krizo samo tisti, ki se bo tako potrudil, da mu bo uspelo pokazati, v čem je podobnost med tistimi Slovenci, ki so junija 1988 zborovali na Kongresnem trgu, in tistimi, ki bodo 4. decembra letos hodili na volišča po Sloveniji. Odkril bo prisotnost totalitarne poškodovanosti, če ne kaj hujšega – sedaj in nekoč. Poškodovanost, ki se je najbolj dramatično in pretresljivo pokazala aprila 1990, ko so Slovenci izvolili Milana Kučana in ne Jožeta Pučnika za predsednika svoje prve republike.
Spričo stanja, kakršno v Sloveniji je, moramo razumeti, da demokratske stranke spoštujejo to bistveno okoliščino in ne forsirajo osnovnega slovenskega vprašanja. Ne glede na to, kaj se dogaja v miselnosti njihovih central. Da je to dogajanje vsakovrstno, lahko posnamemo po izjavi prvaka Slovenske ljudske stranke, da ga nič ne briga, kaj so ljudje mislili in počeli pred petdesetimi leti in da je važna izključno sedanjost. Naj bo že kakorkoli, a nekoč bo gotovo pred vsem stopila ali nujnost, da se to vprašanje postavi na program, pa naj se zgodi karkoli, ali pa bridko spoznanje, da je to že prepozno – z vsemi posledicami.
Mi pa zaenkrat kličemo ljudi, posameznike in njihove organizacije, tiste, ki so jih sami ustvarili, in tiste, ki so se jim, že postavljene, samo pridružili. Za vse naj velja: vsi moramo biti odgovorni, vse nas mora skrbeti. (Nikomur ni dovoljeno biti neumen!)
Ko smo v nedeljo, 27. novembra, v Cankarjevem domu poslušali pogovor med kardinalom Rodetom in pisateljem in večkratnim lavreatom Rebulo in se divili občutljivi roki dr. Edvarda Kovača, ki je njuno besedovanje usmerjal, smo slišali tudi, kako je téma, za katero se tu zavzemamo, glasno in pretresljivo spregovorila – per absentiam (s svojo odsotnostjo). Še enkrat se je zgodilo, da ji ni bila priznana zgodovinskost in pravica do vseprisotnosti.