Avtor: Janko Maček

V ponedeljek, 10. oktobra 2011, je v novomeški bolnišnici umrl naš član in zvesti bralec revije Zaveza Anton Perpar. Tudi v zadnjem času se je redno udeleževal vseh naših slovesnosti in srečanj. Kljub zdravstvenim težavam je bil vedno veder, pripravljen prisluhniti sogovorniku, in tak bo ostal v našem spominu.
Rodil se je 6. novembra 1927 kot četrti otrok Perparjeve, po domače Poznikove družine v Koritih pri Dobrniču. Otroška leta je preživel v varnem zavetju Poznikove domačije, ki je bila v času pred drugo svetovno vojno znana ne samo v Koritih, ampak tudi širše. Oče se je namreč kljub delu na veliki kmetiji ukvarjal z zdravilstvom in iz bližnje ter daljnje okolice so ga klicali za pomoč pri živini, pa tudi za bolnega človeka je vedno imel kako zdravilo ali vsaj koristen nasvet. Poleg tega je bil dober gospodar in njegova kmetija je bila med najbolj naprednimi v okolici. K ugledu Perparjeve rodbine je pripomogla tudi znana univezitetna profesorica in znanstvenica na področju organske kemije dr. Marija Perpar. Tone Perpar je obiskoval osnovno šolo v Dobrniču, nato pa se je vpisal na škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani. V tem času je stanoval v na pol dograjenem Baragovem semenišču, kjer je med vojno gostoval iz Šentvida pregnani Zavod sv. Stanislava. Do odhoda k domobrancem v letu 1944 je dokončal tri razrede klasične gimnazije.
Večino svojega domobranskega »staža« je Tone preživel na oklepnem vlaku, kjer sta bila skupaj z dobrniškim rojakom Stanetom Štrbenkom. Njihova naloga je bila varovati železniško progo Ljubljana–Kočevje. Ob eksodusu v začetku maja 1945 so spremljali vlak, ki naj bi odpeljal na Koroško domobranske ranjence iz ljubljanske bolnišnice. Čeprav so odpeljali iz Ljubljane že v nedeljo 6. maja, so bili v sredo 9. maja še vedno pri Otočah oziroma Globokem. Ko je bilo očitno, da partizani, ki so bili že v Radovljici in na Jesenicah, vlaka ne bodo spustili čez mejo, je posadka oklepnika dobila povelje, naj spremlja kolono pokretnih ranjencev in zdravnikov ter strežnega osebja, ki so zapustili vlak in se peš odpravili proti Brezjam in Tržiču. Na vlaku so ostali samo nepokretni ranjenci, nekaj strežnega osebja in kurat Jenko. Konec maja sta bila Štrbenk in Perpar z drugimi vrnjena in potem dobra dva meseca pretrpela v Škofovih zavodih v Šentvidu. Kolikokrat ju je skrbelo, da bosta zaslišala svoje ime, ko so jih ponoči klicali za odhod v Kočevje in v smrt, toda zaradi mladoletnosti jima je bilo prizaneseno in po amnestiji so ju izpustili.
Ko se je Tone Perpar po tisti težki preizkušnji končno vrnil domov v Korita, ni več mislil na šolanje, ampak se je oprijel dela na domači zemlji. Leta 1954 se je priženil k Ribničanu v Dobrnič in tako postal prvi sosed farne cerkve in župnišča v Dobrniču. Z ženo Anico sta poskrbela, da so njuni otroci: Tone, Jurij, Ivan in Ana imeli topel in varen dom. Zakaj je domačija sredi Dobrniča dobila ime pri Ribničanu? Pravijo, da zato, ker so nekoč pravi Ribničani pred hišo prodajali suho robo. Tone Perpar se seveda v Dobrniču ni ukvarjal s suho robo, ampak je marljivo in preudarno skrbel za srednje veliko kmetijo, da je kljub kmetu nenaklonjenim časom postala vzor vsem drugim. Pri tem se pa ni zapiral vase, ampak je sledil zgledu svojega očeta, ki je bil vedno pripravljen pomagati sosedom in drugim pomoči potrebnim. Predstavnik dobrniških gasilcev se mu je ob grobu zahvalil za sodelovanje z društvom, za pomoč in delo pri gradnji nove šole v Dobrniču itn. Kot prvi sosed farne cerkve je bil zraven pri vsakem popravilu in prenovi, ki jih skozi več kot petdeset let njegovega življenja v Dobrniču ni bilo malo.
Veliko delo, za katero mu je Nova Slovenska zaveza še posebno hvaležna, je Tone Perpar opravil v času po osamosvojitvi. V veliki meri je prav njegova zasluga, da je Dobrnič razmeroma zgodaj dobil farne spominske plošče, na katerih je vklesanih skoraj dvesto imen domobrancev in drugih žrtev boljševiškega nasilja. Treba je bilo zbrati imena in sredstva ter prepričati še vedno prestrašene svojce in sofarane, da niso nasprotovali postavitvi. Koliko potov je opravil, da bi svojcem žrtev pomagal pri uveljavitvi skromne odškodnine po zakonu o popravi krivic. Ko se je ob taki priliki mudil v Ljubljani, je skoraj vedno potrkal tudi na vrata naše pisarne, ker je morda potreboval kakšen nasvet, predvsem pa da je prinesel pozdrave in zvedel novice o tekočem delu društva.
Pogreb pokojnega Toneta Perparja je bil 15. oktobra 2011 v Dobrniču. Na tej zadnji poti so mu izkazali čast tudi dobrniški gasilci. Poleg domačega župnika Florijana Božnarja ga je k grobu pospremil tudi župnik iz Ajdovca gospod Janez Zaletelj. V pridigi med pogrebno mašo se mu je domači župnik zahvalil za zgled vere, za dosledno življenje po krščanskih načelih in za zavzeto sodelovanje s farno cerkvijo, katere bližnji sosed je bil več kot petdeset let. Tudi Nova Slovenska zaveza mu izreka iskreno zahvalo za njegovo zvestobo in veliko delo, ki ga je opravil, svojcem pa globoko sožalje. Naj počiva v miru tam ob cerkvi sv. Jurija in naj mu bo dobrniški zavetnik »bližnji sosed« tudi v večnosti!

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Grosupeljski prijatelji – z leve prvi Anton Perpar, tretji Stane Šterbenk