Avtor: Majda Lampič

Takoj po končani vojni je znani frančiškan dr. p. Roman v stoženski cerkvi začel pridigo z besedami, kako smo vendar zaživeli v miru. Preizkušana kmetica se je zgrozila nad presojo, da je tako stanje mir.
Ko se je zdelo, da se majski cunami 1945. leta že umirja, smo obnemeli 18. decembra zjutraj, ko smo izvedeli, da so v naši soseski čez noč izginile tri družine. Po kakšnem ključu, smo se spraševali. Najbrž zaradi delno tujega porekla. Pisali so se Mezgolits (iz Popovičeve ulice), Klemenc (iz Zupanove ul., mati nemškega rodu,) in Meglič (iz Kadilnikove, prav tako mati Nemka).
Takole poroča Lea Mezgolits Čebokli o usodi svoje družine.
17. december 1945. Malo pred polnočjo je očeta zbudil zvonec. Pri vratih sta stala dva vojaka z naperjeno puško. Eden od njiju je prebral imena naše družine in ukazal, da moramo biti v petih minutah pripravljeni na odhod. Stala sta v predsobi in eden, verjetno glavni, je priganjal oziroma delal paniko z odštevanjem minut. Otroci, jaz sem imela 16 let, en brat 14 in najmlajši 9 let, smo brezglavo letali po hiši. Zase vem, da sem zbirala čaje za mamo, ki je bila bolna, najmlajši bratec pa je stresel iz šolske torbe knjige in spravil vanjo medvedka. Ko smo bili napol oblečeni, je glavni peljal očeta po hiši in mu rekel: »Le dobro si oglejte, kaj ste pustili, da ne boste potem rekli, da smo vas izropali.« Drugi vojak pa se nas je usmilil in rekel očetu: »Kakšno odejo le vzemite, zeblo vas bo«. Oče je potem hitro vzel dve odeji in že smo bili na cesti. Psa so zaklenili v hišo, ključe pa nesli k sosedu. Po plundri sta nas gnala kakšen kilometer do zbirališča, kjer so nas z že čakajočimi naložili na kamion in odpeljali naravnost na kolodvor. Če smo sprva mislili, da gremo le na zaslišanje, nam je bilo zdaj jasno, da bomo izgnani, samo kam, nismo vedeli, saj so vlak premikali sem in tja. Šele čez čas smo se odpeljali proti Gorenjski. Na Jesenicah oziroma Hrušici smo morali izstopiti in oditi v barake, kjer so nas popisali in nam odvzeli dokumente. Nato so nas nagnali v živinske vagone, kjer smo ostali do večera, nakar so nas močno zastražene, ob vpitju, da bo ustreljen, kdor bo izstopil, prepeljali v Avstrijo. Tam so nas sprejeli Angleži in Rdeči križ. Razdelili so nam čaj in nas posuli s praškom DDT. Nato smo morali spet v vagone. Stali smo na odprti progi, v našem vagonu je stala voda, zeblo nas je in lačni smo bili, pa še nikamor se nismo mogli usesti. Prevažali so nas sem in tja do Celovca, kjer smo nekaj časa stali, nato pa so nas zopet premikali, dokler nas niso sredi noči dostavili v Brnico v Ziljski dolini. Nastanili so nas v taborišču v slabe barake, brez peči, naša tudi ni imela pogradov, tako da smo dve noči spali na tleh. Vsakemu so dali eno odejo in hrano, po dveh nočeh prvič. Tu smo bili dva meseca v karanteni, nismo imeli izhoda. Cepili so nas proti vsem mogočim boleznim, nekatere injekcije so bile zelo hude. Od tu so nas odpeljali v taborišče Kellerberg, kjer smo ostali polnih, neskončno dolgih 18 mesecev. Življenje v taborišču ni bilo lahko. Bili smo na tesnem, lačni, pozimi smo prezebali in vsak je moral nekaj delati. Kaj si delal, je bilo odvisno od tega, kako si se znašel. Jaz sem lupila surov krompir, za eno zajemalko juhe, 4 do 5 ur na dan, in še vesela sem bila, da sem prišla do tega. Štirinajstletni brat Leon je žagal in sekal drva za kuhinjo ves dan za 3 cigarete. Oče je bil čuvaj, tudi za 3 cigarete na dan. Mama pa je že v karanteni zapadla v depresijo, padala je iz bolezni v bolezen in bila večino časa v taboriščnem lazaretu. Ker sem bila že po naravi bolj slabotna, se mi je v taborišču po hudem prehladu – imela sem mokro vnetje rebrne mrene – razvila tuberkuloza, ki sem jo pozdravila šele leta 1954, ko so odkrili streptomicin.
Ko je prišla jugoslovanska komisija snubit begunce, naj se vrnejo domov, smo tudi mi prosili za vrnitev, saj nismo storili nič, za kar bi lahko bili kaznovani, vendar so našo prošnjo zavrnili. Medtem pa so tudi naši sorodniki v Ljubljani prosili za našo vrnitev. Prošnjo je podprla tudi tovarna, kjer je bil oče v službi. Prošnja za vrnitev je bila odobrena šele potem, ko sta mamin brat in sestra garantirala s podpisom, da mama in oče ne bosta zahtevala vrnitve premoženja: imeli smo enodružinsko vilo, kompletno opremljeno, nekaj zlatnine in drugih vrednih predmetov. Vrnili smo se 12. junija 1947. Pod policijskim spremstvom smo bili toliko časa, dokler tudi oče in mati nista podpisala enake izjave. Od tedaj naprej smo bili svobodni, vendar brez vsega, odvisni od dobre volje sorodnikov in nekaterih znancev, ki se nas niso bali poznati. K sreči je oče takoj dobil isto službo, kot jo je imel pred izselitvijo.
Ko sem iskala dokumentacijo o zaplembi hiše in ostalega, sem dobila v roke seznam narodne imovine, ki je popisala premoženje kakšen mesec dni po naši izselitvi. Popisano je bilo v glavnem samo to, kar se ni dalo odnesti, vse ostalo so ljudje odnesli že prej, saj so že prvo noč prišli v hišo pobrat vrednosti, kar vemo po tem, ker je bil pes zunaj, ko nas je zjutraj prišla obiskat stara mama, ki o izselitvi ni nič vedela.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vetrinj – Maj 1945

Sedaj mama zahteva vrnitev hiše, vendar so nas odpravili s tem, da je bila hiša prodana, kar je razvidno iz zemljiške knjige. Novi lastnik sedaj, upokojeni oficir JLA, je hišo dozidal in prezidal, zato nam je ne morejo vrniti. Odškodnine v obliki druge hiše ali stanovanja ali denarja, pravijo na občini, ne morejo dati, ker tega nimajo. Lahko dobimo le obveznice, za katere nihče ne jamči. Tega mama ne sprejme.
Kdo pa bo povrnil izgubljeni čas? Otroci smo izgubili dve leti šole, kar potegne za sabo kasnejšo zaposlitev. Jaz sem zbolela za tuberkulozo, ki se je dolga leta nisem otresla. Oče ni tega do smrti prebolel in je za nas prezgodaj umrl. To so stvari, ki jih tudi odškodnina za hišo ne bo nikoli poravnala.
O usodi družine Klemenc piše sin Janez, imenovan Hanzi, v knjigi Fant, nikoli več ne boš hodil, poglavje V, V imenu ljudstva, str. 66:

17. decembra okoli polnoči je zaropotalo po vratih našega stanovanja, ko sem bil le jaz še pokonci in se ukvarjal z električno napeljavo pri jaslicah, ki sem jih to leto z velikim veseljem pripravljal. Oče in mama sta bila že v postelji, starejši brat pa bi moral iz kina priti domov vsak trenutek. Drugi brat je takrat služil vojsko v Makedoniji. Ko je ponovno zaropotalo po vratih stanovanja, sem nekoliko v strahu šel odpret vrata in v stanovanje so stopili trije partizani z brzostrelkami ter dva civilista. Nič kaj prijazno so nam ukazali, naj v desetih minutah zapustimo stanovanje, s seboj pa ne smemo vzeti ničesar, ker se bomo po zaslišanju na sodišču prav kmalu vrnili. Kljub temu sem nekako nagonsko iz omare vzel svojo bogato filatelistično zbirko in zlato nalivno pero, ker sem menil, da bi mi to lahko prišlo prav v hudih časih. Priganjali so nas tako silovito, da sem na torbico z mojim zakladom pozabil in odšli smo v mrzlo decembrsko noč, ko so »osvoboditelji« lepili na vhodna vrata stanovanja nalepko z napisom: »OZNA jamči za premoženje.«
Pred hišo na dvorišču se je v tem trenutku pojavil tudi starejši brat in skupaj so nas odgnali na vojaški kamion, ki je stal na Dunajski cesti. Na njem je bilo že več družin iz naše soseske. S kamionom so nas zapeljali na železniško postajo, kjer se je trlo ljudi z enako usodo. Bile so to številne ljubljanske družine, po večini trgovci, zdravniki, odvetniki in poslovneži. Med njimi je bilo veliko starejših ljudi, celo bolnih in šokiranih zaradi nepričakovane aretacije. Ko danes razmišljam o tem, se mi zdi, da je to bilo neke vrste lastninjenje, saj je oblast s tem naplenila veliko premoženje, poleg tega pa je zagotovila stanovanja številnim partizanskim oficirjem, ki so v Ljubljano prišli z juga države.
Naši ugovori zoper nasilno dejanje oblasti so naleteli na grobe odgovore vojaških oseb in civilnih agentov, ki so vodili deportacijo. Še danes se spomnim, da je med njimi bil tudi general Francelj iz naše soseščine, ki danes ob visoki pokojnini uživa svoj »penzion«.
Ne bi mogel popisati vzdušja, ki je vladalo v mrzlih vagonih vlaka na postaji, panike, joka in stoka pa kletvic in odziva posameznikov. Zapečateni vagoni vlaka so se proti jutru premaknili, vozili zdaj v to, zdaj v drugo smer, končno pa krenili v smeri Gorenjske. V Hrušici pri Jesenicah smo morali izstopiti in oditi v barake tamkajšnjega taborišča, kjer so od nas zahtevali podpis izjave, da prostovoljno zapuščamo državo! Odvetniki, ki so bili med nami, so se temu uprli, zato so nas surovo nagnali na vlak z živinskimi vagoni in odpeljali na avstrijsko stran do Podrožce. Naše odvetnike so seveda pridržali in kdo ve, kaj jih je doletelo.
V Podrožci so nas sprejeli Angleži in nam v postajnem poslopju postregli s toplim čajem, bolničarji Rdečega križa pa so nas na debelo posuli s praškom DDT proti mrčesu, da smo izgledali kot mlinarji. Zvečer v poznih urah smo se ustavili na železniški postaji v Celovcu, kjer je bilo še vidno razdejanje pravkar končane vojne. Na tirih je ležalo na kupe razbitih vagonov in ruševine postajnega poslopja so grozeče štrlele v mrzlo decembrsko nočno nebo.
Starejši in bolni ljudje so drgetali od mraza v prestreljenih živinskih vagonih, pa smo zato mlajši odšli v akcijo, da jim vsaj malo olajšamo prezeblost. Kar v temi smo se zagnali med razbitine vagonov na postaji, trgali z njih kose lesa in trsk, nekje na peronu pa našli tudi večje pločevinaste posode, v katerih smo zakurili kar na sredini vsakega vagona. Kadilo se je, da so vsem solze silile v oči, pa vendar je bilo ljudem že ob pogledu na plamene nekoliko topleje.
Transport se je sredi noči premaknil, spet vozil sem in tja, da je bila negotovost še večja, in v ranem meglenem jutru prispel v Brnico v Ziljski dolini. Pred nami je stalo taborišče, ograjeno z visoko žično ograjo in s številnimi barakami. Blata je bilo do kolen, da smo na ukaz angleških vojakov komaj pričofotali do barak. Nekatere starejše gospe so bile obute v domače copate, saj se v zmedi niso niti primerno napravile.
V barakah so nas pričakali prazni pogradi in mrzla burja je pihala skozi številne reže v stenah in razbita okna. Tu naj bi bilo karantensko taborišče, kot so nam kmalu pojasnili prijazni angleški vojaki, ki so nam v barake pripeljali žimnice, odeje in topla oblačila ter obutev. Povabili so nas tudi v posebno barako z jedilnico, kjer smo po dveh težkih nočeh dobili prvi topli obrok hrane …
V naše barake so nam vojaki privlekli tudi železne pečice in dimne cevi. Z vsemi mogočimi krpami smo mašili reže v stenah barak, s kartonom nadomeščali razbita stekla v oknih. Mlajši smo pomagali starejšim, da so se namestili na svojih pogradih, pripravili pa smo jim tudi prostor okoli peči. Stranišč ni bilo, zato smo mlajši imeli naslednji dan veliko dela s čiščenjem okolice in z gradnjo latrin. Treba se je bilo znajti in organizirati ves potreben material, če drugače ni šlo, pa tudi ukrasti v bližnji okolici. Blizu taborišča je na slepem tiru stal med vojno poškodovan luksuzni nemški električni vlak, ki je kaj kmalu postal naš plen. Iz njega smo v taborišče prenesli vse, kar se je dalo. Mehki vzmetni sedeži v rdečem žametu so nam služili za udobna ležišča v barakah, zavese so prišle prav namesto nogavic, usnjene tapete za izdelavo copat in še marsikaj uporabnega se je našlo …
Prišel je božični večer daleč stran od doma. Vodstvo taborišča nam je pripravilo vse, da bi nam bil ta večer čim prijetnejši. Iz skladišča so nam prinesli številne dobrote v ameriških paketih, pripravili pa so nam tudi zabavo v baraki, ki je služila za skupno jedilnico. Popoldne pred božičnim večerom so nas mlajše vojaki povabili, da smo z vojaškim kamionom odšli v neko hribovsko vas in tam v šoli naložili klavir. Pripeljali smo ga v taborišče. Angleški vojak, ki so ga vsi imenovali »Darling«, nam je božični večer popestril z igranjem na klavir, petjem in raznimi skeči. Vsa vojaška posadka taborišča je božični večer preživela z nami. Čeprav na silo odtrgani od svojih domov, osvobojeni vsega premoženja, smo vsaj ta večer nekoliko pozabili na vse, kar nas je tako iznenada in nepričakovano doletelo …

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kranj – po britanski izdaji

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Ljubljana – po britanski izdajiTamino Petelinšek

Po dveh mesecih taborišča v Brnici so nas premestili v veliko večje taborišče Kellerberg v Dravski dolini, tu je bilo že pred nami veliko taboriščnikov. Bili so pripadniki slovenskih domobrancev z ženami in otroki, kmetje iz Banata, ruski vlasovci, Madžari, Poljaki in pregnanci drugih evropskih narodov. Čakali so, da jih razselijo po svetu. Največ jih je odšlo v Kanado. Tudi to taborišče so vodili angleški vojaki. Ob našem prihodu smo prejeli posebne kartončke z napisom »Displaced person« ali po naše razseljena oseba. Kot rečeno, je bilo taborišče veliko, zato je bila tudi preskrba s hrano izredno skromna. Še nikdar v svojem življenju nisem bil tako lačen. Dnevno smo dobivali po deset dekagramov kruha za naslednji dan, pa nisem vedel, ali bi ga pojedel takoj ali bi ga prihranil za jutri. Ponudila se mi je priložnost, da sem dobil delo v taboriščni kuhinji. Vsak dan sem moral že ob štirih zjutraj zakuriti pod velikimi kotli in skrbeti za kurjavo … Za delo v kuhinji so nam v upravi taborišča dajali po tri cigarete na dan. Kadil takrat še nisem, pa sem cigarete zato prodajal, saj je samo ena cigareta veljala takrat 1,5 šilinga. Za šilinge sem si kupil kruh in še kaj drugega, sicer pa tudi v trgovinah nisi brez kart dobil ničesar …
V taborišču se je na pomlad pojavila tudi bolezen. Zaradi enolične hrane, fižol na vse načine dan za dnem, so vsi zboleli za neke vrste grižo. Za mlade to ni bil problem, težje je bilo za starejše in tiste, ki so od starosti že komaj hodili. Poljska stranišča so bila neprestano zasedena, zato si videl fižol na vsakem koraku …
Veliko starih ljudi je bolezen priklenila na bolniško posteljo in poljska bolnišnica v taborišču je bila v nekaj dneh polna. Medicinskega osebja ni bilo dovolj, zato je glavni bolničar Fedja iz ruskega tabora poklical na pomoč nas mlade. Odslej sva s prijateljem Coljo že zgodaj zjutraj praznila nočne posode, čez dan pa stregla pacientom. Za delo, ki sva ga opravljala, sva dobila po pet cigaret dnevno.K najinemu delu pa je sodilo tudi kopanje grobov, saj je v bolnišnici vsak dan tudi kdo umrl. Najbolj se mi je vtisnila v spomin smrt stare gospe iz Ljubljane, ki je dolga leta poučevala klavir. Bila je dobra, visoko izobražena in zelo prijetna … Košček za koščkom sva odbijala zmrznjeno zemljo, da smo staro gospo Bauerjevo položili k večnemu počitku.
Iz taborišča me je pot večkrat vodila v Graz, kjer je starejši brat študiral na tamkajšnji univerzi. Veselilo me je peljati se z vlakom, zaželel pa sem si tudi spremembe, da kot »velik« potujem sam po svetu …
Pomlad 1946 je bila v polnem razcvetu in naši študentje v Grazu so me nagovarjali, naj bi se ilegalno podal preko meje v Ljubljano in tam zanje opravil nekatere nujne posle. Nekateri so imeli pri znancih spravljene razne dragocenosti, drugi nujna sporočila svojim izvoljenkam, pa razna druga opravila naj bi storil zanje. Takrat sem bil še mladoleten, pa se mi seveda ni bilo bati kakih ostrejših ukrepov, če bi me slučajno zalotili. Vedno pripravljen na pustolovščine sem na njihov predlog kmalu pristal. Narisali so mi zemljevid, kje vse moram hoditi, da bom varno in neopazno prišel čez mejo.
V zadnjih dneh aprila sem v Grazu sedel na vlak in se z njim odpeljal do Lipnice ali Leibnitza po avstrijsko. Od tu sem moral peš preko gozdov, vinogradov, hribčkov in dolin proti velikemu hribu Kozjaku, kjer je potekala meja z Jugoslavijo. Ker sem bil oblečen v značilno veliko, zeleno suknjo iz taborišča, obut pa v čevlje iz surovega in kosmatega usnja št. 45, drugačnih nisem dobil, so me že blizu Lipnice ustavili avstrijski policaji. Pokazal sem jim kartonček iz taborišča, jim povedal, da grem na obisk k sorodnikom, pa so me k sreči pustili naprej. Toda hitrih nog sem zavil v gozd, pogledal na karto in jo ucvrl naprej v smeri Kozjaka. Stopajoč proti vrhu, kjer je potekala meja, sem izza grma zagledal patruljo naših graničarjev. Hitro sem se potuhnil nazaj za grm in jih opazoval, kako odhajajo. Dobro, da s seboj niso imeli psa, saj smo si bili čisto blizu …
Ko sem se bližal Šentlovrencu, me strah ni več tako preganjal. Odprl sem nahrbtnik in od nepopisne lakote začel jesti vsevprek …, saj od samega veselja in popuščanja napetosti nisem vedel, kaj počnem. Bil sem na naši strani in korakajočemu po cesti se mi je zdelo, kot da sem vsem sumljiv.
Naj bo, kar hoče, sem si dejal, moško sedel na brod, da me je prek Drave prepeljal do železniške postaje Šentlovrenc. Od tu sem se z vlakom odpeljal v Maribor, kjer mi je zmanjkalo denarja … Prijazna blagajničarka na kolodvoru mi je dala vozovnico do Celja. Sedel sem torej na vlak za Celje in že po kratkem času … globoko zaspal. Zbudil me je šele glas železničarja nekje ne stranskem tiru v Celju in moral sem vlak zapustiti … Ni mi kazalo drugega, kot pozvoniti na stanovanju stare mame, ki se je mojega nenapovedanega prihoda sredi noči močno prestrašila. Prišla je kmalu k sebi in mi ocvrla polno ponev jajc.
Na predvečer 1. maja pa sem že prispel v Ljubljano. Zvoki godbe na pihala in vsakovrstne rakete na nebu so me spremljale na poti v Šiško, kjer je živela moja teta, upokojena učiteljica. Strahopetna in bogaboječa, kot je bila, moje pustolovščine seveda ni odobravala, obljubila pa mi je že takoj ob prihodu, da me nazaj v Avstrijo nikakor ne bo pustila.
Nekega dne sem odšel tudi v naše bivše stanovanje, kjer je tedaj stanoval partizanski komisar z družino. Takšni komisarji so stanovali tudi v drugih stanovanjih, kjer so nekdanje lastnike izselili. V našem stanovanju sem našel strahoten nered, pogrešal pa sem tudi veliko predmetov, tako slike na stenah, očetovo zbirko lovskih trofej, klavir, okrasne vaze, dragoceno stensko uro in še marsikaj. Na podstrešju in v smeteh so se valjale dragocene knjige in redke note klasičnih komponistov, na dvorišču pa so se otroci v pesku igrali z dragocenimi posodami iz najfinejšega japonskega porcelana. Zdaj vem, da so takrat izseljevali zato, da so našim osvoboditeljem zagotovili opremljena stanovanja …
Poletje je minevalo in vse manj sem razmišljal o vrnitvi. Teta me je medtem vpisala tudi v peti razred gimnazije in kar nekako vdal sem se v to, da ostanem. Le veliko sem razmišljal o mami in očetu, ki sta še vedno bila v taborišču. Morda bi me nekega dne le premagalo čustvo, da bi odšel k njima, če se med tem ne bi zgodilo nekaj, kar je popolnoma spremenilo moje življenje.
Opomba: Fant si je pri skoku v Soro poškodoval hrbtenico in pristal na invalidskem vozičku. Morda zato tudi vse to spominjanje.

Usoda Megličeve družine

Prav zadnji hip pa sem odkrila preostale člane prav tako in tedaj preseljene družine Meglič.
Oče, mati in sin Eberle so že umrli. Dobila sem sled za hčerko Eriko, rojeno šele potem, ko se je družina vrnila iz taborišča v Avstriji. Je pa mnogo slišala o tem: oče se je neprestano spominjal, če je le dobil poslušalca. Tudi brat je mnogo vedel povedati, vendar nikjer ni bilo pravega odziva. Oče je bil med vojno delovodja v Vidmarjevi tovarni nogavic v Savljah. Tam je uveljavljal svoje prepričanje, da bo po vojni treba trdo delati in se marsičemu odpovedovati. To pa ni bilo nič podobno obljubam, ki so jim napredno usmerjeni delavci nasedali. Po vrnitvi iz taborišča so ga zaradi strokovnosti vabili v Polzelo, pa je odklonil. Začel je samostojno obrtno dejavnost: izdeloval je otroške vozičke.
Scenarij odhoda v izgnanstvo je bil enak: sredi noči so v petih minutah morali zapustiti stanovanje. Mama je likala in v zmedi je odnesla samo likalnik. Stanovanje je bilo potem izropano. Nazaj niso dobili ničesar.
Kasneje ni bilo več primerov takega nezaslišanega izgona. Nadaljevalo se je z bolj rafiniranim ustrahovanjem.
UBITA 29. NOVEMBRA 1949. To je napis na nagrobniku stoženskega pokopališča. Tako si je drznil napisati oče povožene 14-letne hčerke Majde Snoj. Žrtev je bila tudi 18-letna Vlasta Lampe. Skupaj se je vračala vsa družina s sindikalne zabave ob državnem prazniku v zgodnjih jutranjih urah; tja so šli predvsem zaradi tehnične pomoči: pospravljanja in pomivanja, kot je povedal popolnoma skrušeni oče. Ta dogodek je našel odmev tudi v Kocbekovem dnevniku za leto 1949. Za 30. november piše: »Na cesti od Ljubljane do Ježice so nesli dvoje mrtvih deklet, ki ju je povozil neznani šofer. Pravijo, da so ga že dobili.«
V resnici je oče poizvedoval, iskal krivca, pa so mu zagrozili, naj ne beza v to, ker ni varno.
Pokojna tiha, mila deklica je bila moja sošolka. Druga žrtev, Vlasta Lampe je bila živahno dekle, opazne zunanjosti. Živela je, kot je bilo sokrajanom znano, v svojem prostem času le za opero. Vsak večer so jo videvali na dijaškem stojišču. Tedaj je bilo tam precej navdušene mladine, posebno deklet. Za nobeno njeno drugo nagnjenje ali dejavnost ne vem. Z mamo in kozo je živela v enem samem prostoru. Tistega dne sem videla mamo, ko je z mesta nesreče v samokolnici peljala domov, kar se je pomesti dalo. Vsa otopela se je zagledala vame: »Pogreb imamo.« Kako smo lahko tako mrzlo sobivali! Bila sem žalostna. A ostalo je samo pri tem.
V meni pa se je prvi vtis o novi »stvarnosti«, ki sem jo zaznala 9. maja 1945. leta, kot o neizmerni oholosti, razrasel v tesnobo ob doživetju pošastne objestnosti, da lahko nekateri nekaznovano vse počno, tudi kar tako.