Avtor: Tine Velikonja
Uvod
Pisal bom sicer o Srebrenici, vendar kadar govorimo ali pišemo o njej, ne smemo obiti njenih predhodnikov, s katerima jo vežejo številne podobnosti, čeprav je med Katinom in Srebrenico preteklo petinpetdeset let, med Kočevskim rogom in Srebrenico pa pet let manj. V to nas sili zgodba o Srebrenici sama, saj se nam zdi znana že pol stoletja. Povsod je prisotna komunistična oblast, njena notranja policija, njena vojska, vse na podoben način, ločevanje in prebiranje žrtev, njihov transport, zbirališča blizu morišč, priprava teh morišč, prav na koncu tehnika vezanja žrtev, tehnika ubijanja, prikrivanja, zamolčevanja. Menimo tudi, da se Srebrenica ne bi zgodila, če bi bila Katin in Kočevski rog tako natančno raziskana, žrtve spodobno pokopane in zločinci vsaj imenovani, če že ne vsi postavljeni pred sodišče, kot se je zgodilo z njo. Za prva dogodka lahko trdimo, da resnica sicer vedno pride na dan, pa se zločin vseeno splača, tako se je Stalin v Katinu nekaznovano znebil poljske inteligence in Tito v Kočevskem rogu slovenskih protikomunistov. Zločinci, ki so krivi za Srebrenico, je ne bodo odnesli tako poceni. Nekaj je že kaznovanih, Radovan Karadžić se pravkar zagovarja pred sodiščem, nekaj jih na proces še čaka, eden od najpomembnejših, general Ratko Mladić se tudi ne bo mogel izvleči. Še več, žrtve so popisane, tretjina je identificiranih in pokopanih v samostojnih grobovih, drugi v skupnem, ležijo na pokopališču, ki je spomenik in zadnje počivališče, piramide in Partenon obenem.
Katin
Imena Katin, Kočevski rog in Srebrenica imajo simbolni pomen. Katin pomeni 14 500 poljskih oficirjev in policistov, vojnih ujetnikov, ki so bili aprila in maja 1940 leta pobiti na ozemlju Sovjetske zveze, in še deset tisoč Poljakov, ki so jih pobili po zaporih, tako samo v Lvovu preko dva tisoč. Čeprav v gozdu v bližini vasi Katin, ki leži kakih 20 km zahodno od Smolenska, počiva samo tretjina umorjenih, za vse uporabljamo pojem Katin. Ko je v jeseni 1939 ob Hitlerjevem napadu na Poljsko Sovjetska zveza zasedla njen vzhodni del, ji je padlo v roke tudi četrt milijona poljskih vojakov. Oficirje so ločili od navadnih vojakov in jih namestili v taborišča, v nekdanje pravoslavne samostane Kozjelsk, Starobjelsk in Ostaškov. Kozjelsk leži južno med Smolenskim in Moskvo, ti ofocirji so bili pobiti v Katinu, 4300 po številu, Ostaškov je blizu Tvera, takratnega Kalinina, 6500 Poljakov, odpeljanih iz njega, pa leži na morišču Miednoje zahodno od Tvera; iz Starobjelska blizu Harkova, je bilo odpeljanih 3920 žrtev, ki ležijo v grobišču Pjatihatki ob cesti med Harkovom in Belgorodom.
Množica imen, da nas začne boleti glava. Kraji so razmetani širom po evropskem delu nekdanje Sovjetske zveze. V spominu bo ostal samo Katin. Pa ni veliko manjkalo, da tudi zanj ne bi izvedeli nikoli. A zgodilo se je takole. Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 je Stalin pristal, da poljske vojne ujetnike izpusti, jih nekaj vključi v lastno vojsko, večino pa prepusti zaveznikom. Pri tem se je pokazalo, da manjkajo častniki. Poizvedovanja so bila neuspešna, poljski veleposlanik se je celo povabil na dveurni sestanek s Stalinom. Na vprašanje, kje so oficirji, je odgovoril, da so bili po njegovih informacijah vsi Poljaki izpuščeni. Nič niso pomagali seznami s podrobnimi podatki. Zvečine so domnevali, da jih Stalin zadržuje nekje v Sibiriji, pri nekaterih pa se je budila zla slutnja. Potem pa so aprila 1943 Nemci v Katinskem gozdu odkrili množično grobišče. Pokazalo se je, da gre za poljske oficirje, pokopane v štiri metre globokih jamah, naložene v desetih vrstah z obrazom navzdol, vse ustreljene v tilnik. Stalin je zagrešil napako, da ni ukazal žrtev pobijati golih, ampak so jih pustili oblečene. Tako je bilo po njihovih uniformah očitno, da gre za Poljake. V žepih pomorjenih so našli številne osebne reči in pisanje, po katerih se je dalo ugotoviti, da so morali biti pobiti spomladi 1940. Titovi partizani kot Mladićeva vojska te napake niso ponovili: njihove žrtve so se pred ustrelitvijo morale sleči do spodnjega perila ali celo do golega. Nemci so zločin izrabili za propagandno vojno, s katero pa niso uspeli. Navajali so številko dvanajst tisoč, sklicali mednarodne komisije in strokovnjake, svet so obkrožile fotografije, a takrat se je že vedelo za koncentracijska taborišča in uničevanje Judov. Stalin je seveda tajil in zločin naprtil Nemcem, šel je celo tako daleč, da je v obtožnico na prvem nirnberškem procesu vključil tudi v Katinu pobite Poljake. Zavezniško sodišče seveda ni nasedlo, ni pa zločina raziskovalo, saj ga je zakrivila zmagovita stran.
Za te poboje je prišlo na dan prav vse, tako povelje z najvišjega političnega vrha kot do podrobnosti izpeljani načrt. Ujetniki naj bi se vrnili domov, odvažali so jih v posebnih vagonih, ki so imeli lino samo na stropu, na končnih postajah v Katinu so jih pobijali posamično tik ob izkopanih jamah, na drugih dveh moriščih pa v posebej prirejenih celicah. Za poboj tristo ljudi so potrebovali najmanj deset ur: najprej posamično preverjanje identitete, vklenitev, prestavitev v morilsko celico, strel v tilnik, odvoz na množično grobišče. Najbolj se nam zapiše v spomin krvnik Blohin: usnjen predpasnik, usnjene rokave do komolca, škornji. Pri streljanju od blizu brizga kri tudi po morilcu. Zato so Titovi partizani ob breznih v Kočevskem rogu, Starem Hrastniku in drugod streljali bolj od daleč, predvsem v prsni koš. Veliko žrtev je padlo v jame živih in umiralo počasi. Kot vemo, jih je zato nekaj tudi pobegnilo in napisalo svojo zgodbo.
Kočevski rog
Kočevski rog je simbolno ime za vseh več kot 600 grobišč v Sloveniji, v katerih je obležalo najmanj sto tisoč ljudi, od tega naj bi jih bilo Slovencev okrog petnajst tisoč, od tega enajst tisoč slovenskih domobrancev, osemdeset tisoč Hrvatov in petnajst tisoč Srbov. Sam sem bil eden od teh domobrancev, čeprav novopečen, saj sem vstopil v vojaško enoto komaj 16-leten z leto mlajšim bratom, prav na koncu, da sem lahko odšel varno na Koroško. Ko sem prebiral zgodbo o Srebrenici in si ogledal polje v Potočarih, se mi je prikazalo Vetrinjsko polje pri Celovcu zadnje majske dni leta 1945, ko so nas Angleži vračali v roke krvi željni Titovi vojski. Da gremo v Italijo, v Palmanovo, kjer je že nameščena množica beguncev iz ozemlja nekdanje Jugoslavije. Enota, kateri sva se priključila, je prišla na vrsto v torek 29. maja. Povzpeli smo se na tovornjake, še na misel nam ni padlo, da gre za prevaro in izdajstvo. Čim pa smo se zapeljali skozi Celovec in zavili proti vzhodu, smo umolknili in se vpraševali, kam gremo, v Italijo prav gotovo ne. V Pliberku so nas Angleži raztovorili na travniku, obraščenem z grmovjem, da ni bilo videti železniške postaje, potem pa nas v skupinah po približno petdeset gnali ob progi. Na lepem postaja, dolga kompozicija tovornih vagonov, špalir partizanov, ne bom pozabil rdeče zvezde na njihovih kapah. Sledilo je povelje: »Ajd unutra!«, zlezli smo v vagon, ko je bil poln do konca, so se zaprla vrata.
Naš transport je pripeljal v Slovenj Gradec, kjer so nas za dva dni stlačili v vojašnico, nato pa spet na vlak in v Celje, kamor smo prispeli 1. junija. Vso pot brez vode in hrane. S postaje so nas nekaj ur gnali v bližnje Teharje, kjer je sredi gozda stalo taborišče. Tam so nas razdelili v tri skupine. Videti je bilo zelo preprosto. Postavil si se pred okno barake, kot bi kupoval vozno karto, povedal osnovne podatke in bil tako dodeljen v enega od treh skupin: skupina A za mladoletnike, torej mlajše kot 18 let, tja sem prišel tudi jaz, B za starejše, ki so bili pri domobrancih samo zadnje mesece, večina pa je bila odrejena v skupino C. Nobenega sojenja, preverjanja krivde, samo suhoparno napotilo, kajti skupina C je pomenila smrtno obsodbo. Zanjo ni bilo prostora v barakah. Stlačili so jih na odprt ograjen prostor med dvema barakama, velikosti 50x40 metrov, vseh štiri tisoč ali nekaj takega.
Gledali smo jih, kako so jih odvažali na morišče. Nič dramatičnega. Peljali jih bodo v delovno taborišče, kjer bodo odslužili svojo kazen. Sredi popoldneva se je pripeljalo odprto terensko vozilo, podobno džipu, v njem štirje oficirji. Posedli so za mizo, ki so jo postavili blizu vhoda, klicali po imenu in preverjali identiteto. V tem času je že pripeljalo tudi šest manjših tovornjakov. Dalo se je priti prav do klopi, kjer so klicane vezali. Ujetniki, ki so bili klicani, so morali zajahati klop. Roke so jim zvezali na hrbtu z žico, ki je bila zelo upogljiva, rekli so, da taka »za lonce vezat«. Nato so dva zvezana povezali še z žico skupaj, da sta bila s hrbtom obrnjena eden proti drugemu. Sledila je pot do tovornjakov. Zvezana sta vstala, s težavo stopila na zaboj, še težje je bilo prestopiti ograjo tovornjaka. Nobenega vpitja, nobenih udarcev, ko je bilo vozilo polno, v vsakega so natlačili štirideset ljudi, so vhod od zadaj zaprli s plahto. Ves postopek se je zavlekel v pozno popoldne. Ko so bili vsi tovornjaki polni, so odpeljali. Petnajst transportov, na vsakem pa 240 ljudi. Odpeljali so jih na Stari Hrastnik in Barbarin rov pri Hudi Jami.
Srebrenica
Vsega tega se spominjam, ko v začetku septembra leta 2006 skupaj s svojo ženo prvič obiščem Srebrenico in okoliške kraje. Skozi Užice, čez Kadinjačo in Bajino Bašto. V ušesih mi zvenijo imena Srebrenica, Bratunac in Potočari. Že prej sem preveril, ali jih imam napisane na karti, zato skozi Bratunac kar zapeljem. Prepričan sem, da se tako velika stvar kot je spominski park na desetih kilometrih poti ne more skriti in ga ni mogoče zgrešiti, pa sem se zmotil. Nobenih informacij, nobenih kažipotov, dolina se hitro zoži in že sem v Srebrenici, rudarskem mestecu, ujeti v soteski sredi strmih gričev. Druga Idrija, z razdejanim središčem, kot iz škatlice novo džamijo in obnovljeno pravoslavno cerkvijo na bregu. Nikjer sporočil o dogajanju pred desetimi leti. Pač Republika srpska, ki jo podobno kot pri nas zanimajo slavne bitke in zmage, tudi mrtvi v lastnih vrstah, nočejo pa slišati za umrle na nasprotni strani, zlasti ne za grobišča oz. pokopališče, posvečeno osem tisoč pomorjenim med 11. in 19. julijem 1995.
Nazaj proti Bratuncu. Spominski park s pokopališčem je skrit za ograjo, leži na zahodni strani ceste ravno tam, kjer na vzhodni strani ceste kazijo pokrajino opuščena poslopja, podobna našemu Litostroju. Kasneje izvem, da je bila tam tovarna akumulatorjev, v času poboja pa sedež mednarodnih sil in zbirališče beguncev. Na tem kraju se je dogajalo nekaj podobnega kot na Teharjah pri Celju in v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Najprej enotedenska ofenziva, s katero so prebivalstvo mednarodno varovanega ozemlja Srebrenice, ki v premeru ni merilo več kot deset kilometrov, prepodili v samo mesto. Sledilo je obstreljevanje s hribov, s katerim so ljudi prisilili, da so se odločili za beg do glavne baze mednarodnih sil, ki je bila v Potočarih v prostorih nekdanje tovarne in poleg nje.
Tu sem sedaj. Na površini nekaj hektarjev. Zgnetena množica trideset tisoč ljudi brez vode in hrane, nobenih sanitarij. Samo nekaj dni potrebuješ, pa imaš pekel. Avtobusov, ki so odvažali proč, je bilo petdeset, od 12. do 17. julija 1995, potem je prostor onemel podobno kot izpraznjeno taborišče na Vetrinjskem polju junija 1945. Nekaj tednov je vladalo varljivo tihožitje, dokler žene in otroci, pa tudi nizozemski vojaki, 450 po številu, ki bi morali ščititi varovano področje, niso spoznali, da odpeljanih moških ne bo nazaj. Pri nas v Sloveniji smo začeli razmišljati o tem šele po amnestiji 3. avgusta 1945, ko smo iz taborišč pritavali domov izpuščeni mladoletniki.
Vedno se kdo reši, izjema sta Katin, pri nas pa Brezarjevo brezno in Barbarin rov pri Hudi Jami. Bošnjake so vezali s trakovi ali z vrvjo in ne z žico, prav tako roke od zadaj, tudi slačili so jih do spodnjega perila, niso streljali vsakega posebej, ampak je šlo bolj na hitro. Od Bratunca in načrtovanega morišča je bilo največ 60 km, povsod neka šola ali javno poslopje, podobno kot za transporta iz Vetrinja 28. in 29. maja 1945 vojašnica v Slovenj Gradcu. V prostorih so jih natlačili tako na gosto, da se ni dalo ležati. Avtobusi so od tam vozili naravnost na morišče. Tam so odbirali skupine po deset, na izbrani livadi so se morali postaviti v vrsto, se nato vleči z obrazom proti zemlji, potem pa po njih sprožili rafale iz avtomatskega orožja. Morda še to: čez nekaj ur so šli pogledat, če je kdo še ostal živ, poslušali so namreč, če se sliši stokanje, in otipavali trupla, da bi preverili, koliko so se ohladila.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Eden izmed zadnji prizorov, ki jih je kdaj videl pokojni dr. Tine Velikonja
General Radislav Krstić, poveljnik Drinskega korpusa, na procesu, ki se je odvijal proti njemu pred mednarodnim sodiščem v Haagu od 13. mara do 2. avgusta 2000, na vsako vprašanje odgovarja: »Ne vem nič!« in »Ni me bilo zraven, ne mene in ne mojih vojakov! Za poboje muslimanskih ujetnikov sem izvedel konec avgusta ali v začetku septembra.« Kako podobno je njegovo govorjenje zagovoru našega Mitje Ribičiča, ki je »za poboje izvedel šele, ko so postala trupla higienski problem«. Krstiću niso dokazali nič več kot našemu majorju Mitji. Izhajali so iz dejstva, da je bil takrat poveljnik Drinskega korpusa in da so poboje izpeljali njegovi vojaki. Naložili so mu 46 let zapora, če prištejemo njegovih 47 let, ne kaže, da bo še kdaj zagledal beli dan.
Glavni tožilec Mark Harmon je pospremil svojo obtožbo s stavki, ki veljajo ne samo za Srebrenico, ampak tudi za Katin in Kočevski rog:
»Želel bi, da dobite predstavo, kaj vse akcija takih razsežnosti zahteva. Enote, ki so udeležene, morajo prejeti povelje, ki ga je treba prevzeti in razdelati – način ubijanja, pokopa in prekopa žrtev. Na razpolago mora biti dovolj avtobusov, tovornjakov in drugih transportnih sredstev, s katerimi naj bi tisoče prepeljali iz kraja, kjer so jih zajeli oziroma so se predali, do taborišča blizu kraja ustrelitev. Poskrbeti je treba za bencin. Opozoril bi vas, da je bila takrat zapora za goriva in zato bencin izjemno drag.
Potrebne so bile varnostne sile, vsak transport proti severu je moral biti varovan. Kraji, kamor so ujetnike pripeljali, so morali biti dovolj veliki, zastraženi dovolj blizu kraja eksekucij. Do morišč so morale biti na razpolago ustrezne ceste. Priskrbeti je bilo treba dovolj blaga za rute in trakove, s katerimi so ujetnikom pred ustrelitvijo zavezali oči, in dovolj blaga ali vrvi za vezanje rok. Za varovanje taborišča je bilo potrebno veliko stražarjev, saj so morali biti ujetniki tiste dni ali ure pred ustrelitvijo pod strogim nadzorom. Vozila za prevoz od taborišča do morišča so morala biti brezhibna.
Priskrbeti in prepeljati je bilo treba težke stroje za kopanje množičnih grobov in kasneje poiskati ljudi, ki so tisoče mrtvih prekopali. Ko so namreč septembra istega leta mednarodne inštitucije in vsa mednarodna javnost izvedele, da je na tisoče muslimanov iz Srebrenice pogrešanih in pomorjenih, so se general Radomir Krstić in njegovi sodelavci lotili sistematične akcije, s katero so skušali svoje ravnanje prikriti. Vojaki njegovih enot so mrliče izkopavali in zažigali ali zakopavali na skritih krajih.«
Spominski park v Potočarih je velik nekaj hektarjev. V njem je pokopanih tri tisoč identificiranih žrtev, na najnovejših grobovih gomile zemlje in leseni nagrobniki s podatki, drugi so že urejeni s skrbno izpisanimi nagrobniki iz belega marmorja. Šele sedaj izvem, da muslimani ne dovolijo zažiganja trupel. Za drugih nekaj tisoč, ki jih niso razpoznali, je skupna grobnica, zraven nje molilnica. Delavci se ne pustijo motiti. Eni s strojem kopljejo jarek za zaglavje, drugi vlivajo beton, tretji postavljajo nagrobnike. Edina obiskovalca sva. Najdlje se zadrživa pri centralnem spomeniku: krog s premerom 40 metrov iz granitnih blokov, na katerih so po abecedi izpisana imena vseh osem tisoč žrtev, priimek, ime očeta, lastno ime, letnica rojstva. Za vse je bilo leto smrti 1995. Varnostnik naju opazuje od daleč. Ko spozna, da naju zanima prav vse, pride zraven. Šerif Begić, fant izrazitih potez in resnega obraza. Med žrtvami je tudi njegov 21-letni brat, pokaže na njegovo ime na spomeniku. Pove, da trupla še niso našli. Dovoli, da ga slikava. Podava se v muzej. Razstava je začasna. Fotografije ob izkopavanju: z vrvjo zvezane roke, lobanja s strelno luknjo, razdrapani vojaški čevlji…
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Eden izmed zadnji prizorov, ki jih je videl pokojni dr. Tine Velikonja
Za povratek iz Srebrenice v Bajino Bašto izberem hribovsko cesto naravnost proti jugu, ker je najkrajša. Na začetku se strmo vzpenja. Spomnim se fotografije srbskih vojakov z Mladičem, kako se prav po tej cesti peš spuščajo proti trgu in se približujejo njegovim prebivalcem. Na to cesto so prepodili prebivalce varovanega ozemlja, da so zbežali v Srebrenico, po njej so prihajali napadalci s svojimi tanki in topovi. Nekje proti koncu največje strmine se ustavim in zazrem v globino: poslopja kot hišice iz kock, obe cerkvi globoko pod menoj. Tu nekje so stali topovi in pošiljali svoj ogenj na nemočno množico. Ko se cesta spušča proti Drini in Bajini Bašti, postane makadamska. Nikjer žive duše. Strah te postane te divjine. Čutim, da zapuščam kraje velikega trpljenja in človeške stiske. Zato so mi tako blizu in znani.
Čez dve leti sem šel ponovno na isto pot, takrat s starejšim bratom. Večina grobov že urejenih, cesta po hribih pa vsa asfaltirana. Srebrenica, Bog se te usmili!