Avtor: Vanja Kržan, Janez Borštnar

Letos pomladi sem bila na obisku v Parizu, kjer mi je znanec pripovedoval o svojih dveh tetah Albini in Franji Zajc, doma iz kmečke družine v predvojni Mali Loki. Albina je bila učiteljica in nato profesorica nemščine, Franja otroška negovalka. Po vojni sta se umaknili na Koroško; iz Vetrinja sta bili poslani v Spittal. Od tam se je Albina vrnila v Slovenijo in sčasoma dobila službo kravje dekle na posestvu v Ihanu. Franji je ponudil zaposlitev lazarist Martin Ocepek v Tuniziji, kamor je po mnogih »postajah« pribežal pred komunističnim nasiljem iz samostana in tiskarne lazaristov v Grobljah. Ob osamosvojitvi Tunizije je Franja državo zapustila, odšla v Pariz in se tam zaposlila. Kasneje se je naselila v Morestellu pri slovenskih sestrah frančiškankah in jim bila do konca življenja v pomoč. Bila je prijateljsko povezana s skupnostjo in takratno predstojnico sestro Emanuello Fras, ki so jo zaradi njene apostolske gorečnosti, vsestranske dejavnosti in srčne dobrote poznali mnogi verni Slovenci po Franciji in v Sloveniji.
V zapuščini Franje Zajc so po njeni smrti našli nekaj pisem, ki so jih izročili edinemu sorodniku Franje in Albine v Franciji, njunemu nečaku. Ta pa je moj znanec. Zanj so pisma dragocena zapuščina obeh tet, ker pa se mu je zdelo, da bi bila zanimiva tudi za Zavezo, jih je pokazal meni, ko sem bila v Parizu. Takoj sem razbrala, da bi bila dragocena za bralce Zaveze, saj jih je pisal eden od tistih vojakov Slovenske narodne vojske, Janez Borštnar, ki mu je bil boj proti zlu uničevalskega komunizma naravnost sveta stvar. Zaradi starosti so črke precej obledele in nekatere besede težko berljive; listi se komajda še držijo skupaj, ker so ob pregibih že natrgani in s posušenimi mokrimi madeži, ki še bolj otežujejo berljivost. Ko preletim enega od listov, zaslutim, da bodo pisma resnično dragocena in vredna, da jih preberejo tudi bralci Zaveze. Prebijala sem se od vrstice do vrstice z velikim spoštovanjem do neznanca Janeza Borštnarja in do tistega, ki so mu bila namenjena. Razumljivo, enemu od deklet, Albini ali Franji, za nas vseeno kateri. Janez je bil prijatelj ene od njiju.
Dobim le fotokopije, od originalnih pisem se moj znanec ne loči. Janez v njih ne opisuje posameznih dogodkov in ne poroča o vojnih novicah, ampak izražajo njegova pisma goreče domoljubje in velik odpor do uničujočega zla komunizma. Pisma so težje berljiva tudi zaradi Janezove globoko občutene slutnje smrti, groze in strahu, ki sta njegovi večni spremljevalki, pri belem dnevu ali v sanjah ponoči.
Štiriindvajsetletnega domobranskega nadporočnika Janeza Borštnarja lahko predstavim le v skopih besedah. Rojen je bil 4. 7. 1919 v Jaršah pri Domžalah, v družini z več otroki. Eden njegovih bratov Matija Borštnar je bil duhovnik in je po vojni emigriral v Argentino. Janez je v Ljubljani obiskoval realko, nato študiral filozofijo in slavistiko. Študija ni dokončal, ker se je že zgodaj pridružil vaškim stražam in bil nato domobranec – nazadnje na Gorenjskem. Ob skorajšnjem koncu vojne, 18. marca 1945, je ob prehodu nemške meje stopil na mino. S kratkim nekrologom v časopisu se ga njegovi prijatelji spominjajo z nekaj besedami: »Ne moremo verjeti, Tvoji prijatelji in soborci, da se je v resnici zgodila nesreča, o kateri smo se s strahom pogovarjali in je nenadoma prizadela prav Tebe. Stopil si na mino, ki ti je v hipu vzela življenje.
Kdor Te je videl pred nekaj dnevi nasmejanega in polnega volje do življenja in želje po končni zmagi, danes res težko zadržuje solze, ko stoji ob krsti s Tvojim razmesarjenim telesom in premišlja tragiko mladega inteligenta. Že bi bil služil svoj kruh po letih napornega študija in postal opora in pomoč staršem. Bil si fant, ki je sredi borbe življenja postal kremenit značaj, in si kot zaveden katoliški akademik prekinil študij tik pred koncem, da si prijel v roke puško za razbičano domovino. Ves čas si stal v okopih v prvi vrsti, v vsako borbo si šel in bil marsikateri trd boj.
Vedno si govoril, da je za človeka največji praznik v življenju dan smrti, ko končno najde Pravico, Dobroto in Ljubezen samo. Tvoj duh je zapustil izmučeno telo, med nami pa živi v sanjavo otožnih pesmih, ki si nam jih zapustil. Tvoje delo in poslednja velika žrtev sta seme, ki bo obrodilo bogate sadove.
Mirno počivaj v zemlji slovenski, ki si jo tako goreče ljubil. Gospodar življenja in smrti pa naj Ti bo plačilo za vse, kar si nam storil.«
Na spominski podobici z njegovo fotografijo sta natisnjeni dve misli pokojnega Janeza. Gotovo bosta za nas zanimivi, saj danes težko razumemo, kako veliko narodno zavest in gorečo ljubezen do domovine in Boga so imeli premnogi domobranci. Zato nam bo lažje razumljiv njihov silovit odpor do komunizma in tistih, ki z njim zastrupljajo in uničujejo slovenski narod.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Borštnar Janez

»Mi smo prej vezani k mučeništvu, kakor pa da bi malo popustili od svoje borbe. Nič ne daruješ svojemu narodu, ako mu ne daruješ samega sebe. Dan smrti je za človeka najskrivnostnejši, največji in najlepši praznik. Ideja naša pa ne bo umrla in naša borba se bo nadaljevala. Mrtvi borci so silnejši od živih.«
»Moja molitev je tista, ki ves trepetam, kadar jo molim: Gospod, pomnoži v meni smrtni strah, vsa tesnoba mojih fantov naj leže na moje srce, da bom trepetal pred smrtjo, kakor Ti na vrtu Getsemani; tako bom dober ud, ki bo dopolnjeval trpljenje na tvojem mističnem Telesu.«
V pismih veliko razmišlja o smrti, ki mu postaja čedalje večja prijateljica. Bila je zvesta spremljevalka njega samega in njegovih fantov, pa tudi rodoljubnih in vernih Slovencev civilistov po mestih in vaseh. Smilijo se mu njegovi fantje, zato je želel prevzeti nase njihovo tesnobo, tudi smrt, saj se bo v smrti s svojo daritvijo Križanemu združil z njim. Njegova smrt bo v odrešenje njemu in trpečemu narodu. Janeza bomo lažje razumeli, če se bomo poglobili v njegova pisma, ki niso lahkotno branje, a veliko povedo o duhu domobranstva in idealih, ki so navdihovali borbo domobrancev proti komunizmu. Pa tudi o izgubljeni mladosti idealnih fantov, ki jih je nasilje komunizma nenadoma iztrgalo iz življenja, jim za vedno uničilo zastavljene cilje in jih prisililo, da so vzeli v roke puške, da ubranijo svoja in svojih domačih življenja, svoje domačije in vasi, svojo domovino.
»Draga Albina!« (Pismo je datirano z 20. prosincem 1943, pisano na Gmajni). »Za novo leto sem ti po dolgem molku spet pisal; pisma nisi dobila, sicer bi prišla čez mejo k meni, z menoj pa šla k Sv. Križu. Vsak dan, ko se je zmračilo, sem te pričakoval, pričakal pa ne.
Dolgo sem molčal, kar je bilo edino pametno, ali ostal sem isti. Še vedno so mi od družbe in ljudi dražja samotna pota, ki jih ljubim od mladih let. V tej družbi še vedno srečavam Tebe in s teboj meditiram. O, kako se duša spočije na teh potih!
Dolgo sem molčal. Si verjela svojim sestram, da zato, ker sem dobil službo, ki mi ves čas požre? Tako lahkoverna vem, da nisi, čeprav si ženska. V resnici je bil vzrok mojega molka vse drugod.
Srečal sem se namreč z novo prijateljico, ki mi je mnogo dražja od Tebe in od vsakega dekleta. Pa tudi jaz sem njej dražji kot ne vem kateremu človeku. Glej, večinoma ima čas zame. Na vsaki poti me spremlja; ko grem predavat o komunizmu in njegovi propagandi, ko imam propagandni govor, na nočnih patrolah in vojaških pohodih in tudi na samotnih sprehodih ob Savi. Ko včasih že proti jutru ves utrujen zadremljem kar pri mizi, me obiskuje. Svoje roke mi polaga na glavo in z ustnicami se dotika mojih las. Ko se po kratkem času zbudim, sem spočit in umit. Vem, spet je bila pri meni, ta zvesta moja prijateljica. Ves sem še odet v sladke vonje njenih ust in hlad njenih belih rok me greje do srca in v dušo. Še v telo sem razgret kakor od ljubezenskega zavzetja. In sam ne vem, ali mi je prijateljica ali dekle; in tudi ne vem, kaj sem jaz njej, ali prijatelj ali dragi.
Ta moja prijateljica! Njeno oblačilo je skrivnost vseh skrivnosti, oči so ji polne sladke groze, njena toplota je hlad, ki kakor magična sila izžareva iz njenega telesa; njeno telo je belo in nasičeno z vonji po zemlji in trohnobi; njen obraz je brez potez, da mu starosti ne moreš uganiti; včasih se mi zdi, da se je vanj strnila vsa večnost vekov, drugič pa je vanj dahnila vsa neizrazna lepota mojih trenutkov. Zdaj se mi zdi podoben Jožetovemu v poslednjih trenutkih življenja, zdaj spet Franjinemu pri njenih dvajsetih letih.« (Jože je bil brat Albine in Franje, študent medicine, ki je umrl med vojno.)
»Njeno prijateljstvo je silno, da od njega srce boli, tiho, hladno, neminljivo kakor grob. Njena ljubezen je blazna kakor strast, a brez poželenja in madeža in njeno ime ni od človeških jezikov …
V zadnji bitki nekje nad Sv. Urhom, ko sem bil že od vseh strani obkoljen in mi je zmanjkalo municije, je prišla k meni … In tedaj sem jo vprašal po imenu. Rekel sem ji: »Jokamo v srčni tesnobi; padel bom in ne bova se več videla. Daj, razodeni mi, kako ti je ime!« Spregovorila je in njena beseda je bila pesem, psalm smrti in psalm življenja. Bila je pesem, ki sem jo iskal od rojstva kot svoj najvišji izraz in utešitev svojega hrepenenja.
Kmalu po tistem dogodku je prisedla k meni, ko sem se po obhajilu vrnil v klop in pokleknil. Bil sem tedaj poln ljubezni do svojih bratov soborcev in prosil sem Jezusa, naj sprejme krvavo daritev mojega življenja za njihovo odrešenje in za vstajenje slovenskega naroda. Zdi se mi, da je ona prosila z menoj in blagoslavljala mojo prošnjo. Bil sem ganjen: »Prijateljica moja bela, ti me od vseh ljudi najbolj razumeš, daj, v človeškem jeziku mi razodeni svoje ime!« Odmaknila se je od mene in rekla: »Smrt.« Jaz pa sem odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog, iz tvoje roke vdano sprejmem že zdaj kakršnokoli smrt …«
Pa ni bila samo bela prijateljica, ki mi je branila Tebi pisati, draga Albina, bila je tudi misel, da me utegneš imeti tudi Ti za izdajalca in plačanca kakor nerazsodna, zapeljana množica. Morda tudi Ti verjameš, da bodo zločinci, postopači, lažnivci, hinavci in večni izdajalci, poleg njih pa še kratkovidni in puhloglavi zapeljanci zbrani v bratovščini izdajalske komunistične osvobodilne fronte, osvobodili narod?! Prinesli versko svobodo! Ljudem pa resnico, pravico in ljubezen!
Ne bom Te pregovarjal in Ti oči odpiral, upam, da si mi zvesta prijateljica, da me poznaš in si ostala zvesta Jožetovemu spominu. Dovolj bo samo eno dejstvo: veruj z vsem srcem v ideale in odrešilno moč našega gibanja in naše pravične borbe in tako boš tudi Ti z mano sodelovala.«
Misel na smrt, darovanje življenja za pravično stvar, kakršna je borba proti zlu in zlaganosti komunizma, postaja v Janezovem srcu vedno bolj prisotna, posebno še, ko ga smrt dragega soborca iz njegove čete globoko pretrese. Pismo, ki ga je ob tej priliki pisal Albini, nam bo zato še bolj približalo njegovo čutenje. Napisano je bilo v Kranju, 16. januarja 1945.
»Draga Albina! Najmočnejše je prijateljstvo med borci, ker je zraslo iz nevarnosti in iz skupnega prenašanja naporov, strahu in groze. Kako si moreš potem misliti, da se bo najino prijateljstvo omadeževalo, ko boš šla skupaj skozi pekel, gnus, kes in bolečino! Ali se ne bo le še bolj poglobilo, ko bova iz pekla vojne vzšla zmagoslavno v svetlo mesto jutra? Samo to Ti morem odgovoriti na Tvoje zadnje pismo. Pridem, kakor hitro mi bo mogoče. Danes pa ti hočem pokazati duhovno podobo Pisuna.« (S tem imenom je podpisoval svoja pisma.) Njegovo duhovno podobo naj bi Albina uzrla v govoru, ki ga je imel na pogrebu svojega umrlega prijatelja soborca in ga ponovi zdaj Albini, tokrat napisanega. Na pogrebu je govoril prosto, kot so mu besede prihajale iz srca.
»Dragi soborec!« (Kranj, 16. 1. 1945.) »Svojo mladost, vseh triindvajset pomladi, svoje moči in stremljenja, svojo srečo, deklico in sanje, dom in njive in življenje, si po naši četi daroval svojemu narodu. Pa se ti ne bom zahvaljeval, zakaj prišel sem te prosit, da nam daš še tisto edino, česar nam nisi dal: besede iz groba. Daj nam še svoje besede iz groba! Ti veš, da je naša borba zrastla in še zdaj raste iz samih grobov, iz naših stoletnih grobov: iz strohnelih src pesnikov, pisateljev in narodnih buditeljev; iz besed in naročil tistih, ki so vse žrtvovali za narod , vero in dom. Iz starih svetinj, izročil in tradicije.
Nekoč si moja povelja zvesto izpolnjeval ti, danes pa zamenjajva vlogi: poveljuj ti meni. Zvesto bom izpolnil tvoja povelja, četudi za ceno svojega življenja. Zvestoba za zvestobo!
Prvo besedo, zdaj povelje meni, sem že izpolnil. Prišel sem na tvoj skrivnostni in največji praznik, ko v lastni krvi umit in v trpljenju očiščen legaš tudi ti v odprto brazdo mučeniške slovenske zemlje; ti, dobro seme, ki boš s tisočimi drugimi semeni vzklilo v svetlo rast.
Radujem se s teboj, ki odhajaš v družbo padlih borcev, slovenskih fantov. Hrepenim, da grem za tabo, ki si dosegel ideal, po katerem vsak človek bolestno hrepeni. To je ideal dobrega človeka. Takega hočemo ustvariti borci za vstajenje naroda. Na ta skrivnostni praznik molim s teboj Boga, ki našo zemljo spreminja v tisočkrat posvečen oltar in vanjo polaga relikvije junakov in mučencev, da se bo na oltarju nad njimi darovala odrešujoča daritev za naš narod …
Tvoja druga, za nas obvezujoča beseda, ki prihaja iz groba, je prav tista, ki jo je izpričalo tvoje delo, le da je zdaj silnejša in jasnejša: vsak kompromis s komunizmom je greh pred Bogom in zločin za narod! V dobi prvega krščanstva je bilo malikovalstvo že to, da si potresel na žrtvenik kadilo, saj si s tem priznal cesarja za boga. Množica prvih kristjanov se je zavedala, da raje izberejo mučeniško smrt, kot pa da darujejo bogovom, ki jih je častil cesar. Podobno je tudi danes malikovanje in vsako ljubimkanje s komunizmom greh, še toliko večji, ker s tem tajiš Boga, hkrati pa narodu pripravljaš najstrašnejše gorje. Zato se tudi mi ne moremo izogniti mučeništvu in ne moremo popustiti pri svoji borbi. S to zavestjo si se boril do zadnjega diha in si tako za vselej izpričal svojo vero in idejo. Vedel si, da so trije, ki pričajo v nebesih in na zemlji: voda, ogenj in kri.
Voda! Ni iskren in zvest ideji, kdor ni prepričan v pravilnost in resničnost svoje ideje, kdor ni vanjo krščen, da bi se v njem razrastla. Ogenj! Ni pravi, kdor se za svoje ideale ne bori z vsem ognjem ljubezni. Kri! Ni izpričal svoje ideje in njene vrednosti, kdor ne bi bil pripravljen zanjo preliti svoje krvi. Kar pa je zapečateno z nedolžno krvjo, je sveto in potrjeno za vekomaj.
In tvoja tretja beseda, ki nam govori iz groba, je beseda žrtvovanje: spregovori nam o naporih v pohodih, bitkah in smrtni tesnobi, le da je zdaj, ko prihaja iz mrtvega srca glasnejša in še lepša: nič ne daruješ svojemu narodu, ako mu ne daruješ samega sebe! Nič ne daruje tisti, ki samovšečno govori na grobu padlih borcev, ko ni nobene nevarnosti; nič tisti, ki le kdaj pa kdaj spregovori v prid narodu; nič tisti, ki je sicer proti komunizmu, a si svojega življenja ne upa izpostaviti in žrtvovati; nič ne daruje narodu celo borec, ki se junaško bori, a predvsem zato, da bi sebe rešil. Darovanje je samo takrat, ko nase pozabiš in ne pričakuješ zase nobenega plačila in nobene koristi. Odrešujoča je samo tista daritev, kjer sta v eni osebi združena žrtev in darovalec. Za odrešenje človeštva je bilo namreč potrebno, da je najčistejši, najpravičnejši, najsvetejši Kristus daroval največjo daritev za vse čase in vse človeštvo: samega sebe. Tako je potrebno za odrešenje naroda neznano število najčistejših in Bogu ljubih njegovih sinov, ki se darujejo za vstajenje slovenskega naroda. Je to skrivnost sicer, a le bolečina in darovanje samega sebe ima odrešujočo moč.
Sprejemam tvoje besede iz groba, ti pa sprejmi od mene še poslednji ukaz: ‘Nikamor ne pojdeš, v moji četi ostaneš!’ Kadar bom malodušen, na te se bom spomnil; kadar bodo fantje oklevali, o tebi jim bom govoril in vem, da bomo šli naprej.
Dragi prijatelj! Pomladne meglice vstajajo nad Kureščkom, Želimljami, Ulako, Veliko in Malo Slevico, Grmado, Ponikvami, Dobrepoljsko dolino, Laščami in Korinjem, nad Škrlavico in Prapročami in Sv. Gregorjem in še nad Mačkovcem. Tihe pomladne meglice kakor bele žalostne roke, ki zakrivajo solzen obraz … Tam sva s puško govorila za svoj narod, tam sva bila zmagovite boje, tam sva darovala svoje sile, tam ja rastlo najino prijateljstvo. Kako lepi so bili tisti časi. Za desno krilo se nisem nikdar bal, desno krilo si vodil ti. Tudi zase se nisem bal, bil si blizu, prijatelj, ki rad da življenje za prijatelja. Ljubezen za ljubezen! Ne bom te pustil samega. Po tvojih krvavih solzah, po tvojih kosteh, ti hočem slediti v smrt!
Ideja tvoja pa ne bo umrla, živela bo v naših srcih in tvoja borba se bo nadaljevala po naših rokah. Zmagali pa bomo mi! Mi, ki smo že dali svojo daritev in zdaj kalimo v domači zemlji. Mi, ki se še borimo in šele bomo vsejani v zemljo kot semena, ki bomo iz teh semen pognali! Hej, dragi Posavec, takrat pa se bomo spet zbrali Sinji orli in objeli s svojimi perutmi slovensko zemljo! Dotlej pa se spočij! Bog s teboj!
Ta govor, draga Albina, sem govoril brez vsake priprave, ker sem hotel biti do dna iskren in povedati samo to, kar mi je srce občutilo in duša slišala ob odprtem grobu. Glej, in povedal sem ves program naše borbe in vsi smo jokali. Ako sem Ti pred časom pisal, da sem Tvoj mali vojak, potem moraš vedeti tudi za ta govor, ki je nekaj tako mojega, kot sta moja srce in duša. Lep pozdrav! Pisun.«
Morda nam bo zdaj, ko smo prebrali to pismo mladega domobranca, ki je tokrat prvič objavljeno, saj je več kot šestdeset let ležalo skrito v predalu, a bilo ničkolikokrat na skrivnem prebrano, lažje razumeli geslo domobranskih vojakov: Mati – domovina – Bog . Do smrti so mu ostali zvesti.
Končajmo s pismom, ki ga je domobranski nadporočnik Janez Borštnar pisal Albini iz Kovorja 12. januarja 1945. Veseli se njune ljubezni, hrepeni po prostosti, a morda ju bo združila šele večnost.
»Glej, deklica, kako sva prišla na mejo izraznega in neizraznega, na mejo večnosti; tja, kjer beseda umolkne, le duša kdaj pa kdaj zaživi trenutek, ko telo zaspi, da more ona prestopiti čez meje vsega fizičnega.
Prav razločno čutim, da se pred nama razprostira svet neizraznega, neskončna planjava češnjevega cvetja, sam sneg in vonj. Vso večnost je ne bova prehodila! Prava je bila najina pot, prav so nama svetile kresnice najinih dobrih besed. Prišla bova, kamor sva se oba namenila, kakor bi drug drugega poklicala, ne, bolje rečeno, kakor da naju je poklical isti skrivnostni glas. In sva vstala, se srečala, tako čudežno. Še malo, pa nama ne bo treba več verovati, ne bedeti in ne veslati, ostala bo sama ljubezen … A za trenutek bo morala biti najina ljubezen res ognjena, kajti iti morava še skozi pekel in tam bo edina luč najina vera. Pripraviva se na to!
Ne zameri mi, da Ti pišem kratko in skoraj uradno, popolnoma v vojaškem stilu. Zdaj sem vojak. Tvojih pisem, ki jih obljubljaš, bom zelo vesel, saj so tisti sinji plašč, s katerim me odevaš te noči, ko pada sneg. Piši mi veliko, jaz pa Ti bom odgovarjal kratko. Vesel sem, radosten sem Tvoje ljubezni: nobena kramarska pogodba naju ne ovira, nobena obljuba ne kali čiste duhovnosti, oba sva uboga, mojega ni nič in tvojega ni nič. Radosten sem Tvoje ljubezni, ker me Ti edina ljubiš takega, kakršen sem in me nočeš spreminjati in nočeš imeti le zase. Prišel bom k Tebi, verjemi, kadar bo le mogoče. Odrešil Te bom, po meni Ti bo odpuščeno; ali zdaj vidiš, kako silne so vezi med stvarstvom, Bogom in vsemi ljudmi. Če pa mi ne bo dano priti pred pomladjo, potrpi, prelivaj hrepenenje v ognjeno vero. Dokler ne prestopiva poslednjega praga, boš ob meni veliko trpela, obema bodo še krvavela stopala! Lep pozdrav! Pisun.«
Janez je prestopil poslednji prag že desetletja pred Albino, ko je marca 1945 stopil na mino. Krvavela stopala so le Albini, ko je ob koncu vojne bežala na Koroško, se od tam vrnila v domovino, ki ji je ponudila službo kravje dekle.
Janez se je v urah samote in tihote rad posvečal poeziji. Njegovi fantje – domobranci – so vedeli za sanjavo otožne pesmi svojega poveljnika. Niso literarna mojstrovina, ampak občutene pesmi mladega fanta intelektualca, ki se mu srce tako rado pomudi v spominih na življenje v nekdanji rojstni vasi, a nenadoma preseka te spomine slutnja smrti.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Levo sedi Albinina sestra Franja Zajc

Izbrala sem eno od njih, morda niti ne najlepše. Zakaj vse so lepe in preproste, kot je bila lepa in preprosta Janezova duša.
Pred praznikom
Mehko pred praznikom pojo zvonovi, / ljudje v trumah k spovedi hite, / nazaj grede veselo jim oči gore, / ker s src odpadli so jim vsi okovi.
Mehko, mehko pojejo zvonovi, / dekleta po vodo na vas hite, / in praznika srčno se vesele: / bo vsaka k maši šla v obleki novi.
Popotnik se je na razpotju ustavil, / obrisal solze z raskavo roko, / zvonovom svojo bol takole pravil:
»Zvonovi, pojte! V gozdu za vasjo / nocoj bom svatbo svojo sam proslavil, / ko belo smrt bom vzel za ženo.