Avtor: Brane Senegačnik

Kot že nekoč zvonik se stari maje,

kar z vero naši očetje so zgradili

trdnjavo, tron, oltar – so potopili

tokovi misli odvezanih divjaje.

Kot morje širijo se brez pregraje;

valovi mrki so se zapodili

besneć, za skalo skalo so zalili,

rešitve obala potopljena zdaj je.

V višavi pa obok miru se boči,

ki ne doseže ga ta val rastoči:

tam ladja gre pod mavrice obroči

in nič ne ve, kako so podivjali

vrtinci v plesu smrti zaplesali –

daj, Bog, da tam bi srečno vsi pristali!