Avtor: Anton Drobnič
V reviji ZAVEZA 82 iz septembra 2011 je Jožef Kociper prikazal vsebino knjige ameriškega profesorja zgodovine Christoferja R. Browninga iz leta 1992 OBIČAJNI LJUDJE, Rezervni policijski bataljon 101 in končna rešitev judovskega vprašanja na Poljskem, ki prikazuje sistem genocida nad poljskimi Judi, organizacijo in potek nacistične industrije smrti. Ob branju tega opisa bralec v Sloveniji ne more mimo vprašanj in primerjav morilskega pohoda Hitlerjevih nacistov po Poljski, ki ga je prikazal Browning, z množičnimi umori, ki so jih v Sloveniji med drugo svetovno vojno in po njej izvajale Titove komunistične tolpe. Tukaj bomo poskušali odgovoriti ali vsaj opozoriti na nekatera najbolj nujna in najbolj izstopajoča vprašanja in primerjave med množičnimi zločini dveh totalitarizmov, nacizma in boljševiškega komunizma, ki sta v istem času v medsebojnem tekmovanju morila in ustrahovala Evropo in grozila vsemu svetu. Poudariti pa je treba, da se ne bomo ukvarjali z voditelji, organizatorji in poveljniki, s tistimi na vrhu, ki so prvi odgovorni za vse zločine. V tem komentarju nas zanimajo predvsem navadni storilci, tisti zadnji v morilski vrsti, ki so morali žrtve s svojo roko ustreliti, zaklati ali poriniti v brezno, torej neposredni morilci.
Nekaj osnovnih dejstev. Nemški Rezervni policijski bataljon 101 je na Poljskem tako ali drugače za seboj pustil najmanj 83.000 trupel. Komunisti so v Sloveniji neposredno umorili okoli 25.000 Slovencev, zaradi njihovega revolucionarne akcije proti slovenskemu narodu pa je smrt doletela čez 80.000 Slovencev. Tako žrtve bataljona 101 na Poljskem kot neposredne žrtve boljševiških pomorov v Sloveniji so bili neoboroženi prebivalci od dojenčkov do starcev, moški in ženske vseh stanov in poklicev, na Poljskem Judje, v Sloveniji večinoma katoliški verniki. Bataljon 101 je moril dve leti med vojno, komunisti v Sloveniji so morili štiri leta med vojno, največ njihovih žrtev pa je bilo umorjenih po končani vojni.
V položaju, statusu in sestavu morilcev so velike razlike. Bataljon 101 je bil zakonita policijska enota mednarodno priznane nemške države. Partizani v Sloveniji so bili med vojno nezakonita paravojaška formacija boljševiške komunistične stranke, podrejene mednarodni teroristični organizaciji. Po vojni pa so tudi morilske partizanske skupine bile enote zakonite državne vojske. Nemški morilski bataljon 101 so sestavljali večinoma starejši delavci iz proletarskega in industrijskega ter razčlovečenega Hamburga in protestantskega okolja, v partizanskih enotah v Sloveniji pa so bili večinoma mladi, mnogi še ne polnoletni ljudje iz konzervativnega katoliškega kmečkega okolja.
V bataljon 101 so bili Nemci mobilizirani, torej prisiljeni, vendar jim je na začetku bilo dano na voljo, da lahko izstopijo iz morilske vrste: od 500 jih je izstopilo samo 12. Tudi Slovenci si bili v partizane večinoma prisiljeni, v ožje morilske skupine pa so praviloma pristopali prostovoljno. Nemci so pred prihodom v bataljon 101 dvanajst let živeli v totalitarni nacistični državi, temeljito rasistično usmerjeni in vzgojeni v hudem sovraštvu do Judov, katere so zaničevali kot izmeček človeštva. Slovenci pa so v partizane prišli iz normalnega evropskega krščanskega okolja, iz relativno demokratične in strpne družbe, v kateri ni bilo načrtno in oblastno gojenega sovraštva in zaničevanja.
Primerjajmo še njihove žrtve na Poljskem in v Sloveniji. Glavna razlika med njimi je ta, da so na Poljskem žrtve v razmerju do morilcev bile popolni tujci. Tujci po kraju rojstva in bivanja, po veri in kulturi, po narodnosti in jeziku. Ne samo tujci, člani tujega naroda, ampak skoraj neljudje, ki so bili nezaželeni tudi pri poljskih sovaščanih. Med storilci in žrtvami ni bilo nobenega poznanstva, prav nobene osebne vezi ali razmerja. Voditelji so poskrbeli, da med njimi ni bilo tudi nobene fizične bližine. Zato so Jude streljali od daleč in tako, da so žrtve pred smrtjo morale ležati obrnjene z obrazom v zemljo in se storilci niso mogli z njimi srečati niti z očmi. Žrtve so za storilce bile zgolj neznan predmet.
Žrtve slovenskih komunistov pa so bili njihovi lastni rojaki, ne samo rojaki, ampak večinoma tudi njihovi znanci in prijatelji, pogosto celo sovaščani ali sorodniki. Oboji, morilci in njihove žrtve so bili člani istega naroda in iste vere, izšli so iz iste kulture in enakih navad. Pred smrtjo so jih morilci zasliševali, zasmehovali in mučili, pri čemer so se gledali iz oči v oči. Ubijali so jih iz neposredne bližine ali pa kar žive pehali v jame in brezna. Med storilci in njihovimi žrtvami je torej bilo mnogo osebnih povezav in poznanstva, tudi osebne komunikacije in fizičnega stika neposredno pred smrtjo.
Zelo pomembna razlika je tudi v kraju umorov. Nemci so pobijali daleč od doma in svoje družine, daleč od običajnega okolja in normalnega življenja, daleč od prijateljev in znancev, v tuji deželi. Bili so popolnoma odvisni od svoje enote, prepuščeni svojim tovarišem in nadrejenim v morilski enoti, ki jih prej niso poznali. Njihovo bivanje je bilo zelo ozko zamejeno s strogo vojaško disciplino. Komunisti v Sloveniji so nasprotno morili v lastni domovini, med svojimi rojaki, v svojih vaseh in mestih, v krajih, kjer so prej živeli, in so poznali ne samo prebivalce, ampak tudi vse kraje, poti, skoraj vsak grm. Delovali so povezani s svojim krajem v zelo domačih razmerah in v znanem okolju. S svojimi tovariši pri morilskem delu so bili pogosto že prej znanci ali celo prijatelji. Njihova disciplina je bila ohlapna, pravila njihovega vedenja so bila zelo prilagodljiva.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Morili so okupatorji in morili so boljševiki
Za primerjavo množičnih umorov na Poljskem in v Sloveniji je pomembno tudi vprašanje, kako so se ogroženi ljudje odzivali na nevarnost smrti, kakšen odpor so pri svojem krvavem delu lahko pričakovali morilci. Judje v poljskih vaseh in mestecih so množično smrt sprejemali nekako vdano, brez večjega odpora in obrambe, kot nekaj neizbežnega, danega od usode. Nekaj deset tisoč jih je zbežalo, skrivali so se po jamah v gozdovih in poljih. Ko so jih morilci bataljona 101 našli, so se Judje sami ulegli na zemljo in mirno počakali na smrt. Več od pasivnega odpora, bega in skrivanja, niso zmogli. To je morilcem njihovo zločinsko delo tako fizično kot psihično zelo olajšalo, njihovo krivdo pa še povečalo.
Pri tem je zlasti opazno, da se Judje nacistični »končni rešitvi« niso nikjer učinkovito upirali niti spontano s samoobrambnimi dejanji niti v obliki kakšne večje odporniške organizacije. Takšno pomanjkanje judovskega aktivnega odpora nacističnemu genocidu je zlasti težko razumeti, ker ni značilno samo za pomore na Poljskem, ampak za Jude v vsej okupirani Evropi. Čeprav so imeli dobro povezavo s svojimi številnimi in vplivnimi rojaki po vsem svetu, se niso povezali v enoten in učinkovit odpor. To je še vedno nedokončana zgodba holokavsta. Za našo primerjavo je odgovor na to vprašanje manj pomemben, pomembno je zlasti ugotoviti stanje, v katerem so morilci opravljali svoje krvavo delo.
V Sloveniji je bil odziv žrtev komunističnega nasilja in napadene strani bistveno drugačen. V prvih mesecih partizanskega »boja proti okupatorju« ljudje nikakor niso mogli razumeti, zakaj partizani morijo in ropajo samo domače ljudi. Ker umorov niso dojeli in ne sprejeli, so jim komunistični propagandisti pomagali z gesli »Žrtve morajo biti!« in »Je že moral nekaj narediti!«. Te laži pa števila žrtev niso zmanjšale, nasprotno, spomladi 1942 so se komunistični umori silovito pomnožili in vsaka partizanska enota, ki je kaj dala na svojo boljševiško pripadnost, je poleg svojega taborišča imela tudi svoje morišče, ne za okupatorje, ampak samo za neoborožene Slovence. Ljudje so se začeli zavedati, da ne gre za boj proti okupatorju, ampak za napad na slovenski narod in na njegovo kulturo.
Zaradi tega spoznanja so se ljudje kljub splošnemu začetnemu navdušenju za boj proti okupatorju v strahu pred partizanskim nasiljem začeli pripravljati na obrambo lastnega življenja in premoženja. Najprej kot posamezniki, kmalu pa tudi manjše ali večje skupine, od uspešne, povsem spontane ilegalne samoobrambe proti partizanski morilski četi 27. aprila 1942 pri Sv. Vidu nad Begunjami in neuspelega ilegalnega upora domačih mož in fantov 15. maja 1942 v Loškem Potoku, preko ilegalnih Legij smrti na Dolenjskem do prve legalne in uspešne Vaške straže pri Šentjoštu nad Horjulom 17. julija 1942. V nekaj mesecih je po vaseh v t. i. Ljubljanski pokrajini nastalo 106 postojank Vaških straž z več kot 6.000 prostovoljci. Čeprav slabo oboroženi in brez medsebojne bojne povezave, so se uspešno uprli boljševiškemu nasilju, zaustavili so množične partizanske umore in rope in posredno tudi zločinske okupatorske represalije. Oboje se je bistveno zmanjšalo in slovenske vasi so zopet zaživele bolj sproščeno in bolj normalno.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Zapirali in na smrt obsojali so okupatorji in zapirali in na smrt obsojali so boljševiki
Enako je kasneje v času nemške okupacije delovalo še bolj učinkovito Slovensko domobranstvo in tudi Gorenjsko domobranstvo ter Primorski varnostni zbor. Z orožjem so uspešno zadrževali partizanske morilske enote v večji in varni oddaljenosti ter vzpostavili ravnovesje, ki je bistveno zmanjšalo umore in nasilje nad domačim prebivalstvom. Oborožen odpor malega naroda pod trojno sovražno in fašistično okupacijo proti mogočnemu mednarodnemu komunističnemu terorju je bil veliko in edinstveno dejanje slovenskih ljudi za varnost njihovih družin in lastnega naroda. V vmesnem času jeseni 1943 in po vojni pa so tudi komunisti v Sloveniji zopet nemoteno morili, tako da je za njimi ostalo čez 600 skritih grobišč z več deset tisoč žrtvami.
Že smo pri eni zadnjih razlik med pomorom Judov na Poljskem in množičnimi pomori v Sloveniji. Nemški nacizem je bil vojaško uničen in politično premagan. Mnogim pripadnikom morilskega Rezervnega policijskega bataljona 101 so po vojni sodili in jih obsodili. Zato so zbrana mnoga pričevanja in dokazana mnoga dejstva in okoliščine velikega zločina nad poljskimi Judi. Pravici in žrtvam je bilo vsaj simbolno zadoščeno.
V Sloveniji je bil nasprotno zločinski boljševizem na zmagovalni strani, zato ni bil obsojen niti en sam komunistični morilec. Skoraj za 50 let so si državo prilastili in ji vladali prav morilci sami. Sebe seveda niso preganjali. Nasprotno, postavili so se za nedotakljive narodne junake, si postavljali spomenike in izplačevali številne nagrade in privilegije. Vse svoje žrtve, umorjene, pregnane in oropane Slovence pa so z zakonom retrogradno proglasili za zločince in narodne sovražnike in tako za nazaj legalizirali vse partizanske zločine. V njihovi državi ni veljala in v njihovi zavesti še danes ne velja splošna človeška logika in kazenska vzročnost: Kaznovali smo jih, ker so bili zločinci, ampak sprevržena boljševiška »vzročnost«: Zločinci so, ker smo jih ubili! Tako je izrecno določil zloglasni 28. člen Zakona o zaplembah in izvrševanju zaplemb iz leta 1946. Zato žrtve komunističnega nasilja v Sloveniji še danes veljajo za narodne sovražnike, morilci, mrtvi in živi pa so priznani za narodne heroje, čislani in odlikovani. Njihovi predstavniki in pristaši so na vseh najvišjih državnih in družbenih položajih, zato se lahko medsebojno varujejo.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Skupina domobrancev, vojakov slovenske narodne vojske – Sredi med njimi poročnik Franc Kužnik, ki so ga boljševiki junija leta 1945 v kleteh teharskega taborišča do smrti mučili.
Primerjava pripadnikov obeh morilskih formacij kaže, da gre za zelo različne ljudi v zelo različnem položaju in v povsem drugačnih razmerah. Za pripadnike nemškega bataljona 101 je Browning zapisal, da so bili običajni ljudje. Še mnogo bolj takšna oznaka velja za slovenske partizane. Pa vendar so v povsem različnih razmerah oboji iz navadnih ljudi hitro postali brezobzirni in izkušeni množični morilci.
Christofer R. Browning se je v svoji knjigi podrobno in obsežno ukvarjal z vprašanjem, kako so prej povsem običajni ljudje, pripadniki bataljona 101, tako lahko in hitro postali in ostali vsakodnevni množični morilci. Tudi drugi strokovnjaki različnih znanosti analizirajo in preučujejo to težko in usodno vprašanje človeške vesti in zavesti. Predvsem se vprašujejo, ali na takšno spremembo navadnih ljudi vplivajo njihove osebne telesne in duševne lastnosti ali pa so pri tem odločilne zunanje razmere in vplivi okolja.
Tukaj se s temi vprašanji ne znamo in ne moremo strokovno ukvarjati. Pokažemo pa lahko na očitno dejstvo, ki se jasno vidi iz naše primerjave med nacistično morijo poljskih Judov in partizanskimi likvidacijami slovenskih katoličanov in političnih nasprotnikov.
Iz naše primerjave izhaja, da običajni ljudje, čeprav so povsem različne narodnosti, vere in kulture, starosti in izobrazbe, čeprav živijo in delajo v popolnoma drugačnih krajih in razmerah in so v čisto drugačnem odnosu do žrtev, enako lahko in hitro postanejo množični morilci, kakor hitro se podredijo eni ali drugi zločinski ideologiji, enemu ali drugemu totalitarnemu režimu. Odločilna ni človekova osebnost in razmere, v katerih človek živi. Glavni vzrok spremembe običajnih ljudi v množične morilce je zločinska ideologija, ki se ji ljudje niso uprli.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Vetrinj – Prostor, kjer so leta 1945 stali šotori domobranskih oficirjev
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Kranj zadnje dni maja 1945 – Begunci po britanski izdaji
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Ob kolikih slovenskih poteh bi moral stati Jarmov Križev pot?
V Sloveniji je bilo rojake mnogo teže moriti kot Jude na Poljskem. V Sloveniji so bile za delo komunističnih morilcev povsem drugačne, skoraj v vseh pogledih mnogo težje razmere kot na Poljskem za nacistični bataljon 101. Kljub temu so iz običajnih ljudi tako kot v bataljonu 101 na Poljskem tudi pri nas hitro nastale prave morilske pošasti. To kaže, da je bil boljševiški komunizem še učinkovitejši vir, učitelj in voditelj morilcev kot nemški nacizem. Oba pa enako zločinska, ogabna in nečloveška Kljub temu se Slovenci nismo ničesar naučili in Sloveniji še vedno vladajo dediči boljševiškega totalitarizma, ki zna običajne ljudi hitro spremeniti v zločince!
Dva predsednika
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: MILAN KUČAN – LJUBLJANA – APRIL 1990
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: WILLY BRANDT – VARŠAVA – AVGUST 1970