Avtor: Neoznačeni avtor

A za razdvojenost, ki je s tem v slovenskem narodu nastala in zaradi različnih psiholoških in socioloških vzrokov še traja, je odločitev slovenskih boljševikov središčna. Ko te odločitve ne bi bilo, tudi v Sloveniji kot v drugih evropskih državah, razen morda Grčije, državljanske vojne ne bi bilo. Boljševiki so začetni revolucionarni teror usmerili proti biološki substanci tistega dela naroda, ki se ni ne mogel ne hotel strinjati z ideologijo, ki je v Sovjetski zvezi že dve desetletji obilo dokazovala, kakšen svet je ustvarila, in ki je obljubljala, da bo v Sloveniji ta dosežek ponovila. To dvoje: neprestani strah, stalna življenjska nevarnost in neevropska prihodnost, izguba kulturnega ravnotežja in osnovne svobode, vse to je ljudi usmerilo v odpor in upor. Začela se je državljanska vojna.
Z njo se je razdvojenost vzpela do vrhunca. Boljševiki so svoj boj vodili tako, da so postali krivi – če sledimo ekspertizi, ki jo je posebej za Slovenijo izdelal Dieter Blumenwitz (Okupacija in revolucija v Sloveniji 1941 – 1946) – krivi v vseh treh kategorijah, predvidenih v mednarodnem vojnem pravu in registriranih v tako imenovani Londonski listini iz avgusta 1945: zločini zoper mir, vojni zločini in zločini proti človečnosti.
Zločini zoper mir. V Sloveniji je leta 1941 obstajala duhovna, kulturna in politična diferenciacija, stara že najmanj sto let, a nikomur še na misel ni prišlo, da bi prestopil njene, v civilizaciji postavljene meje. Nobeden od obstoječih pluralnih interesov ni bil v tako izključujočem nasprotju z drugimi, da bi upravičeval in omogočal oborožen spopad.
Vojni zločini. Tudi stvari, ki so navedene pod to točko, so komunistični partizani uprizarjali v skoraj komaj predstavljivem obsegu: maltretiranje in ubijanje civilnega prebivalstva in vojnih ujetnikov, plenjenje javne in zasebne lastnine, požiganje hiš in vasi.
Zločini zoper človečnost. Tu takoj pomislimo na nepopisno krutost, ki so jo komunisti izvajali nad svojimi žrtvami, preden so jih pokončali: Brezova reber, Krimska jama, pomor ranjencev pri Turjaku in pri Konfinu, so imena krajev, kjer se je to dogajalo. Samo Ciganov so pobili čez stopetdeset – v razvratnih orgijah. Kdor pozna potek slovenske državljanske vojne, ne more, da ne bi, zadet od samodejnega miselnega refleksa, videl v celotnem nastopu slovenskih boljševikov obtožujoče obremenjenosti v smislu londonske jurisdikcije.
Naj v zvezi z vojnimi zločini še omenim, kaj pravi med drugim Enciklopedija Slovenije pod geslom vojno hudodelstvo:
- »Velika večina dejanj, ki jih kot vojno hudodelstvo določa statut Mednarodnega kazenskega sodišča, je določena tudi v Kazenskem zakoniku Republike Slovenije iz leta 1994«.
- »V mednarodni skupnosti se krepijo prizadevanja po enaki obravnavi teh zločinov ne glede na pripadnost storilcev«.
- Za slovenske razmere se zdi posebno važna klavzula, ki pravi: »Voditelji, organizatorji, pobudniki in sodelavci pri oblikovanju in izvajanju skupnega načrta ali zarote za izvedbo kateregakoli od prej navedenih zločinov so odgovorni za vsa dejanja, ki jih pri izvedbi takšnega načrta naredi kdorkoli«.
Justin Stanovnik