Avtor: Tamara Griesser-Pečar
Slovenija je po osamosvojitvi veljala za vzgled celotnemu prostoru prejšnje Jugoslavije, ker v nobeni od prejšnjih jugoslovanskih republik prehod v čas po hladni vojni ni potekal tako hitro in na videz neproblematično. Slovenija je bila gospodarsko najmočnejša republika prejšnje Jugoslavije, pa ne samo Jugoslavije, temveč celotnega prej komunističnega sveta Vzhodne Evrope. Bruto domači proizvod na osebo (BIP) je bil leta 1990 dvakrat večji kot npr. na Madžarskem, danes je precej na dnu lestvice EU. Samo leta 2009 je zdrsnil navzdol za 8,1%. Prehod iz državnega kapitalizma – nič drugega namreč komunistično gospodarstvo ni bilo – v socialno tržno gospodarstvo se je ustavil. Vzrok je, kot je napisal ugledni švicarski časnik Neue Züricher Zeitung maja letos, socialistični balast, ki ga dežela ves čas vleče za seboj, balast, ki so ga druge postkomunistične države že zdavnaj zavrgle.1
Tranzicija je v Sloveniji potekala povsem drugače kot v ostalih postkomunističnih državah Vzhodne Evrope. Medtem ko so te z radikalnimi reformami prestrukturirale svoje gospodarstvo, je Slovenija obdržala stare strukture in šla je po poti majhnih korakov, ki pa so celoten proces zelo podražili. Zaradi tega dramatično pada konkurenčnost Slovenije v primerjavi z drugimi državami EU. Na lestvici, ki jo objavlja »World Economic Forum« (»Svetovni gospodarski forum«) vsako leto, je letos na 57. mestu od 142, za Azerbajdžanom in Indijo.2 Slovenija je padla kar za 12 mest, kar se ni zgodilo z nobeno drugo državo EU. Še leta 2009 je bila na 39. mestu pred Slovaško, Italijo, Latvijo, Litvo, Poljsko, Malto, Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo (pred njo sta bili le Češka in Estonija). Za to je Svetovni gospodarski forum navedel predvsem tri vzroke: neučinkovito birokracijo, omejen dostop do finančnih virov in neprimerno delovnopravno zakonodajo. Medtem ko so v Nemčiji mala in srednja podjetja gonilna sila gospodarstva, nudijo tudi največ delovnih mest, so to v Sloveniji še vedno velika podjetja, ki pa se čez mero zadolžujejo – in to ne zaradi investicij in novih delovnih mest, temveč zato, da konsolidirajo lastništvo. Še vedno je veliko podjetij v državnem lastništvu, v katerem kadrovanje poteka po političnih kriterijih. Po podatkih OECD je še 50 podjetij v državni lasti, indirektno preko KAD-a in SOD-a pa je država udeležena še v 96 podjetjih. Prisotna je v podjetjih, v katerih nima ničesar iskati in kjer je v direktni konkurenci s privatnimi podjetji. Prek obeh omenjenih fondov država vpliva na operativne in personalne odločitve privatnih podjetij. Seveda pri tem prevladujejo politični motivi in ne gospodarski vidiki. Klientelizem in birokracija zavirata razvoj dobrih podjetij, ki imajo sicer dobre izdelke in ki bi lahko bila uspešna na trgu. V Sloveniji podjetja čakajo povprečno 1300 dni na rešitve gospodarskih zadev, da ne govorimo o kreditih, ki jih uspešna podjetja od bank ne dobijo, ker sploh ni pomembno, da imaš dobre produkte, pomembna je pripadnost pravemu političnemu taboru. Denar je na razpolago, če pripadaš t. i. »novi«, v resnici pa stari gospodarski eliti. Vse to je v javnem sektorju povsem nezakonito. Nivo tujih direktnih investicij je zelo nizek, ker je izredno močna skepsa pred tujimi investicijami, ki jo podpira določena politična opcija, ki se boji za svoje stolčke. Hoče preprečiti, da bi v Sloveniji zavladalo pravo socialno-tržno gospodarstvo oz. pravična država, v kateri bi bili v ospredju kvaliteta in znanje in ne neke tajne politične povezave iz prejšnjih časov. Iz vseh navedenih razlogov je svetovna finančna kriza Slovenijo prizadela veliko bolj kot druge države EU. Na lestvicah mednarodnih bonitetnih hiš Slovenija pada, pa še ni pristala (medtem ko je v času Janševe vlade 2006 rastla). Gospodarsko gledano je bila vlada Boruta Pahorja, kot je to formulirala Frankfurter Allgemeine Zeitung, ena sama katastrofa3. Državni dolg se je skoraj podvojil v izredno kratkem času – od 27 % leta 2005 na več kot 40 % letos –, država se dnevno zadolžuje za financiranje proračunskega pomankljaja, konkurenčnost je, kot smo videli, padla, nadpovprečno je padla tudi rast gospodarstva, medtem ko so davki in dajatve med najvišjimi v EU (55%). Vedno več je stečajev, krivulji brezposelnih in zaposlenih se dramatično približujeta. Jean-Claude Juncker, luksemburški premier in vodja skupine finančnih ministrov držav s skupno evropsko valuto, je Slovenijo svaril pred nadaljnjim dvigom državnega dolga, sicer da obstaja nevarnost, da bo Slovenija delila usodo Grčije4. K vsemu temu pa moramo prišteti še številne afere, ki jih tukaj ne bom naštevala, o katerih pa so tuji časopisi poročali in ki bi vsaka zase v urejenih državah kot v Nemčiji zadostovala za odstop ministra.
1 NZZ, 3. 5. 1911.
2 Nemčija 6., Francija 18., Avstrija 19., Estonija 33., Češka 38., Poljska 41., Italija 43., Litva 44., Slovaška 47., Madžarska 48. – samo Litva, Romunija in Bolgarija so za nami, na 68., 64. in 76. Mestu
3 FAZ, 26. 9. 2011.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Zavod sv. Stanislava, 12. november – Otočec II
Pa seveda vse to ni samo in sploh ne v prvi vrsti problem gospodarstva. Kot smo že ugotovili, da ni bilo strukturnih reform v gospodarstvu, kljub novi ustavni ureditvi tudi na politični ravni ni bilo prave prelomnice med totalitarnim režimom in demokracijo. »Komunistične strukture so živahno preživele,« je napisal Karl-Peter Schwarz v FAZ5. Opozoril je na stare naveze, ki v ozadju še vedno vlečejo niti in pridejo na površje tisti trenutek, ko nekdo ogroža njihove privilegije (Patria in podobno)6. V Ljubljani je bila na Hitlerjev rojstni dan na novo imenovana cesta po Titu, ki je bil odgovoren za številne zločine, ki jih je komunistična partija povzročila med drugo svetovno vojno in po njej. To imenovanje je ustavno sodišče ustavilo, ker je v neskladju z načelom spoštovanja človekovega dostojanstva. Tudi odlikovanje zadnjega šefa Udbe je bilo zelo odmevno v časopisih daleč preko mej Slovenije, predvsem seveda v Avstriji zaradi bombnega napada v Velikovcu leta 1979. Zadnji tak signal pa je izdaja jubilejnega kovanca s podobo partizanskega komandanta Franca Rozmana - Staneta in peterokrato zvezdo. Komunistični simboli so npr. na Poljskem, Madžarskem, Litvi in Latviji prepovedani.
4 Stafen Menzel, »Slowenien wird zum neuen Sorgenkind der EU«, Handelsblatt, 30. 10. 2011.
5 Karl-Peter Schwarz, »Die alten Seilschaften knüpfen ihre Netze“, FAZ, 1. 10. 2010, str. 36.
6 Karl-Peter Schwarz, »Schattenreich Slowenien. Die Kommunisten ziehen immer noch die Fäden im kleinen Land«, FA Sonntagszeitung, 12. 12. 2010, str. 8.
Slovenija je edina postkomunistična država v EU, ki na državni ravni ni obsodila vseh totalitarizmov, torej poleg nacionalsocializma in fašizma tudi komunizma. Danes nekateri iz vrst prejšnjih nosilcev oblasti trdijo, da komunizma od leta 1953 pri nas praktično ni bilo. Državni zbor tudi ni sprejel resolucije evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, vzel jo je zgolj na znanje. V slovenski debati o resoluciji se predvsem v levi politični opciji vedno znova pojavlja argument, da ne upošteva slovenske posebnosti in zato ne more biti obvezujoča, češ države za železno zaveso so bile okupirane od Sovjetske zveze, Slovenija pa je svojo državno suverenost zgradila sama in s tem začela že leta 1941. Prav trenutno smo priča potvorbi osamosvojitve prav s strani te politične opcije. V Sloveniji tudi ni bilo nobene lustracije, če izvzamemo Zakon o sodniški službi, ki v 8. členu daje možnost odvzema trajnega sodniškega mandata tistim, ki so sodili v procesih, v katerih so bile kršene človekove pravice. T. i. udbovski amandma je propadel, temu je posebno glasno nasprotoval tedanji predsednik državnega zbora dr. France Bučar. Tudi tukaj izstopa Slovenija v EU. V Nemčiji npr. sodelavcem tajne policije Stasi določene javne oz. državne službe niso bile dostopne. Obremenjeni profesorji, pravniki, uradniki so se morali umakniti z univerz, pa seveda tudi iz drugih inštitucij in uradov. Pravkar so podaljšali preverjanja določenih javnih funkcij do leta 2019, in to preverjanje, ki ga opravlja t. i. Gauckov inštitut, oz. kot se uradno imenuje, »Urad zveznega pooblaščenca za zadeve nekdanje službe državne varnosti v NDR«, na čelu katerega je sedaj Roland Jahn, celo razširili. Po noveli zakona so sedaj izločili vse, ki so že prej delali za Stasi kot uslužbenci ali kot njeni neformalni sodelavci7. Medtem ko so do sedaj preverjali predvsem tiste, ki so zavzemali določene visoke službe oz. tiste, za katere je obstajal utemeljen sum, se od sedaj naprej lahko avtomatično preverja vse višje javne uslužbence in tudi honorarne župane. Po sprejeti noveli se je za znanstvenike in publiciste tudi znatno izboljšal dostop do arhiva. V Sloveniji pa smo priča zapiranju arhiva Udbe, praksa, ki se po propadlem referendumu še ni spremenila. Drugače kot v večini postkomunističnih držav, kjer so se arhivi tajne policije po vzpostavitvi demokratičnega sistema dobro ohranili, je slovenski politični policiji oz. Službi državne varnosti uspelo ob osamosvojitvi uničiti velik del arhivskega gradiva. Takih čistk je bilo že prej več, ob vsaki krizni situaciji so najprej uničevali dokumente. So zelo različne ocene, koliko tega gradiva je bilo uničenega. Če rečemo 80%, smo še zelo previdni. Vinko Gorenak, predsednik odbora DZ za notranjo politiko, ki je pred nedavnim na problematiko opozoril na mednarodni konferenci o totalitarnih režimih v Bruslju, govori celo o 90 do 95%.
7 Gre za 45 uslužbencev.
Ker ni bilo lustracije, so seveda obremenjeni ljudje ostali na svojih pozicijah. Karl-Peter Schwarz, korespondent, je v nedeljski izdaji Frankfurter Allgemeine Zeitung – v Frankfurter Allgemeine Sonntagszeitung, ki se žal v Sloveniji ne prodaja – napisal: »Sodniki, ki so nekdaj sprejemali politične obsodbe, še vedno uradujejo, in isti žurnalisti, ki so jim ploskali, pišejo še danes uvodne članke. Isti ljudje, ki so prej predpisovali marksizem in jugoslavizem, sedaj poučujejo o liberalizmu in parlamentarizmu, o akcijskem pravu, o svobodi medijev in pomenu državljanske zavesti.«8 Študijski center za narodno spravo, ki je bil ustanovljen leta 2008, je po nalogu Ministrstva za pravosodje sestavil komisijo, ki je na špansko »Poročilo o zločinih, ki so bili storjeni po totalitarnih režimih v Evropi« dala pripombe in med drugim opozorila na to, da »na univerzah še vedno predavajo zgodovinarji, ki so delovali kot orodje komunistične partije, tako denimo v zgodovinski komisiji Centralnega komiteja KP, oz. taki, ki zagovarjajo le nekoliko modificirano zgodovinopisje prejšnjega režima. Ti seveda vzgajajo učitelje oziroma profesorje (poveličevanje NOB, zanikanje komunističnih zločinov med drugo svetovno vojno …)«. Odmev v delu slovenske javnosti je bil močen, liberalna akademija je celo uprizorila srečanje, kjer so ostro nastopili proti tej izjavi in nekateri od prisotnih so celo hoteli zbirati podpise za ukinitev Študijskega centra.
Poseben problem v Sloveniji so mediji. Teolog Ivan Štuhec je v Südosteuropa Mitteilungen (Vzhodnoevropska sporočila) napisal, da so za njega »strukture slovenske medijske pokrajine zrcalo politike«9. Eden od glavnih stebrov demokracije so svobodni mediji, ki so važna kontrolna inštanca, oz. kot se velikokrat imenujejo, četrta veja oblasti. Ker vsi Slovenci v kiosku ne morejo kupiti dnevnika, ki bi vsaj približno pokrival njihovo družbeno-politično usmeritev, o pluralnosti in uravnovešenosti medijev v Sloveniji ne moremo govoriti. Povprečni državljan ni dobro informiran, in to je usodno prav na volitvah. Večina medijev je sicer prišla v privatne roke, vendar v last podjetij, tesno povezanih s silami kontinuitete in brez vsega potrebnega profesionalnega znanja. Leta 2006 je sicer 571 levičarskih novinarjev podpisalo peticijo o cenzuri in z njo zavajalo Evropo, našli so tudi dežurnega krivca za vse, ki ga še vedno preganjajo, najnovejša lestvica nevladne organizacije »Novinarji brez meja« (»Reporters without borders«), ki je objavljena za leto 2010, pa ugotavlja dramatični zdrs Slovenije od 30. mesta leta 2008 na 46. mesto, in s tem na peto najslabše mesto v EU10. Zanimivo je, da so opazovalci Organizacije za varnost in sodelovanje (Ovse), ki spremljajo letos slovenske volitve, podvomili, da bodo mediji javnost o kampanjah vseh strank in kandidatov na volitvah uravnoteženo in enako informirali.
8 Karl-Peter Schwarz, »Am Anfang war der Schutt«, Frankfurter Allgemeine Sonntagszeitung, 23. 12. 2007.
9 Karl-Peter Schwarz, »Die alten Seilschaften knüpfen neue Netze“, FAZ, 1. 10. 2010, str. 36.
Zelo močne so še posledice večdesetletnega marksističnega šolanja, tako npr. v gledanju in ocenjevanju verskih skupnosti, tukaj predvsem Katoliške cerkve. Evropa temelji na krščanskih vrednotah. Takega nespoštovanja v urejenih državah ni. Tudi pravna država ne deluje, kot bi morala. Edino načelo, ki velja, je delitev oblasti – zakonodajne, izvršne in sodne. Po preobratu tudi na področju sodstva ni bilo potrebnih sprememb. V kratkem času, ko niso vladale stranke kontinuitete, je vlada sicer začela uveljavljati spremembe, vendar za to ni imela dovolj časa. Še nedavno je bil npr. na mestu ustavnega sodnika RS predsednik Zveze komunistov Slovenije oz. Socialdemokratske prenove (SDP). Nihče od odgovornih za zločine med komunističnim režimom se ni zagovarjal na sodišču. Za Mitjo Ribičiča naj ne bi bilo dovolj dokazov. Posebno pogubno za pravno varnost pa je seveda, da sojenje ne poteka v razumnem roku. Zadeve se vlečejo leta in leta in včasih zastarajo. Ker je Slovenija v številnih primerih kršila pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, so se nekateri Slovenci obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice in dobili tam prav (primer Lukenda).
Po prevratu komunistična partija ni bila prepovedana kot npr. na Češkem. Predsednik Vaclav Havel je pozneje izjavil, da bi že pol leta pozneje take prepovedi ne dosegel. Seveda je bila situacija v Sloveniji izredno težavna in Demos za tako prepoved prešibak. Nekdanja komunistična partija se je dvakrat preimenovala in končno prelevila v socialdemokratsko stranko. Postala je članica frakcije socialnih demokratov v evropskem parlamentu, čeprav se idejno ni res približala nivoju zahodnoevropske socialne demokracije. Nemška socialndemokratska stranka z Willijem Brandtom na čelu je bila odločen nasprotnik komunistične ideologije. Nemška komunistična stranka SED sicer tudi ni bila prepovedana, najprej se je preimenovala in končno pristala v stranki »Die Linke«, s katero pa na državnem nivoju ustaljene demokratične stranke nočejo sodelovati. Pa tudi evropske liberalne stranke s slovenskima t. i. liberalnima strankama nimajo nič skupnega. Liberalne stranke v Evropi zastopajo pozicije desno od sredine, zagovarjajo samoiniciativo, odgovornost kapitala in omejujejo poseg države na zelo ozko definirana področja.
10 Za Slovenijo so samo Italija (49), Romunija (52), Bolgarija in Grčija (70).
Na evropskem simpoziju v samostanu (Paulanerkloster) blizu Brna na Češkem maja 2010 sem imela referat o Hudi jami. Prisotni so bili predstavniki različnih držav EU – z zahoda in vzhoda. Vsi so bili izredno pretreseni, posebno ko sem jim pokazala nekaj slik iz tega brezna smrti. Prizadelo jih je bolj, kot se to zgodi marsikdaj v Sloveniji sami. In to mi je dalo misliti. Seveda je bila reakcija na Češkem povsem normalna, ker če se soočiš z zločini take obsežnosti, ne moreš drugače, kot da si zelo prizadet. Nenormalna je neobčutljivost za takšne zločine, ki jo pogosto srečujem na Slovenskem, ki kaže, da se je moralo zgoditi v naši družbi nekaj izredno dramatičnega, da ne čutijo vsi tako oz. da ne kažejo normalne reakcije ob takih grozotah. Kako je mogoče, da prvi mož v državi, ko se sooči s takimi zločini, govori o drugorazredni temi. Tudi o tem smo govorili v Brnu, pa tudi pol leta prej v sklopu debat o dvojnem spominu, ki jih je organizirala Evropska skupnost v Berlinu. Danes se v Sloveniji veliko govori o propadu vrednot. To delajo politične opcije različnih barv. Seveda se s tem lahko samo strinjamo, vprašanje pa je, ali je to zgolj prazna fraza za mogoče volivce ali pa smo resnično zaskrbljeni in skušamo ugotoviti, kaj je vzrok, da doživljamo ne samo gospodarski, temveč predvsem tudi moralni propad države, za katero smo se pred dvajsetimi leti tako prepričljivo odločili. Postavlja se vprašanje, kaj nameravamo storiti, da se stanje spremeni.