Avtor: Francka Šurk

Nekoč je bilo … se navadno začenjajo pravljice.
Tudi jaz začenjam tako, vendar ne s pravljico, ampak z resnično zgodbo, ki se je dogodila v začetku septembra leta 1951, ko smo se v Hrastniku pripravljali na sv. birmo. A na birmo se je pripravljala tudi naša oblast s člankom v Zasavskem vestniku, kjer je bilo na prvi strani spodaj z velikimi črkami napisano, da škof Držečnik ne sme birmovati naših otrok, ker ima krvave roke. Sledil je dodaten precej velik tekst, njegove vsebine pa se ne spominjam. Birma v Hrastniku naj bi se odvijala v nedeljo popoldan, pred tem pa bi bila na Dolu pri Hrastniku dopoldanska birmanska slovesnost.

Druga tarča sem bila jaz. Bilo je v petek, dva dni pred birmo, ko okrog 8. ure zvečer, sredi največjega dela in priprav na birmo smo bili, pride do mene neka oseba, s katero naj bi nemudoma odšla na hrastniško Rudniško upravo. Šla sem kakor po ukazu. V poslopju Rudniške uprave je predme stopil udbovec, rekli so mu Vodek, baje se je pisal Kralj, bil je doma iz Trbovelj ter me začel zasliševati. Med drugim me je spraševal, če imamo v Hrastniku organizirano kakšno stražo za čas birme. Zame je bilo to vprašanje zelo čudno. Nato me je povpraševal po kozarcih, ki sem jih kupila od nekega moškega za gasilsko četo v Novi Štifti. V trgovinah se jih namreč ni dobilo. Rekel mi je nadalje, da so bili ukradeni, kar pa se je pozneje izkazalo, da nikakor ni bilo res – ker hrastniškega gospoda župnika Joža Sovinška takrat sploh ni bilo doma, ker je bil že 3 mesece na orožnih vajah v Ličkem Osiku. Obesil se je na to svojo trditev, če ne bi našel nič drugega. Trdil je, da je gospod župnik dejansko te kozarce kupil in plačal, jaz pa naj bi plačilo samo podpisala. Dopovedovala sem mu, da o tem gospod župnik sploh nič ne ve, ker je bil v navedenem času odsoten – na orožnih vajah. O vsem tem in verjetno še o čem drugem je bila pred udbovcem na mizi popisana pola papirja, ki naj bi jo na njegovo zahtevo podpisala in se s tem, vedela sem – obtožila. Rekla sem mu, da ničesar ne bom podpisala. Medtem je prišel neki drug moški, ki me je poslal ven iz pisarne, nato pa kmalu zatem še udbovca, ko se je še prej nad njim zdrl, češ da je pijan. Mislim, da je bila ta njuna igra samo zanka. Ta moški me je kmalu zatem poklical nazaj, me nekaj spraševal, se jezil nad pijanim udbovcem in mi nato začel groziti in vpiti name, da moram in moram papir podpisati. Jaz pa nič. Tolkel je od jeze po mizi, tako zelo je tolkel, da je črnilnik, ki je bil v mizni pisalni luknjici, kar skočil iz nje. Vse skupaj, od mojega prihoda dalje, se je dogajalo skoraj tri ure. Nazadnje mi je začel groziti z zaporom, ker se nikakor nisem hotela ukloniti; in ko mu je bilo vsega dovolj, me je spodil pred hišo Rudniške uprave in posadil na moped, da me odpelje (tudi on je bil okajen od pijače) v zapor. Ko sva se pripeljala v križišče pri bivšem Birtiču (gostilna), sem ga prosila, naj grem v župnišče iskat nekaj za obleke – večer je bil hladen, pa mi laskavo reče: saj lahko greš in tam ostaneš, z mano pa ti tudi ne bo treba iti, samo tole podpiši. Seveda nisem podpisala, pa tudi po obleko nisem smela, in odpeljala sva se naravnost v zapor v Trbovlje. Bila sem ne samo premražena, ampak tudi vsa mokra, ker je med vožnjo začelo deževati. Ječar v zaporu je bil z mano prijazen in mi je rekel, naj se dobro pokrijem, da se ne prehladim. Bila sem zelo utrujena, že prej od dela, še bolj pa od tega, kar se je z mano dogodilo. Zaspala sem ko ubita. Zjutraj me zbudijo in vse se je začelo znova. Kaj vse so mi govorili in me obtoževali, več ne vem, kdo se je ukvarjal z mano, tudi ne, ker sem bila kar malo omotična od vsega. Samo tega se spominjam, da so zagrozili s tem, da bodo zaprli gospoda župnika Sovinška, če od mene ne izvedo ničesar. Tega sem se seveda prestrašila; a da bi kaj podpisala, mi še na misel ni prišlo.
V zasliševalnico je nazadnje stopil čisto nov moški, ki mu glavni zasliševalec pravi, le kaj naj naredijo z mano, ker ničesar ne izvejo. Nekaj časa sta si šepetaje nekaj govorila, nato pa drugi pravi: »Ah, spusti jo.« Tako sem bila rešena. Kako sem šla v tisti hrib (čez Terezijo v Hrastnik), ne vem, na vrhu hriba sem se ozrla, če morda ne gre kdo za mano. Nikogar ni bilo. Ura je bila okrog 11h. Domov v župnišče sem prišla okrog 12h. Gospod župnik Sovinšek, si je zelo oddahnil, ko me je zagledal, saj ni vedel, kje sem in kaj je pravzaprav z mano.
Tu pa se začne novo poglavje, pravzaprav druga ovira. Kajti komaj mu povem, kaj vse se mi je pripetilo, mi pokaže kup resolucij s podpisi, ki so zahtevale, da naj škof Držečnik ne hodi v Hrastnik. Že zjutraj ta dan so namreč po tovarnah in podjetjih zbirali podpise. Ne vem, ali so ljudje vedeli, kaj podpisujejo. Vem samo za eno gospo, ki se ni hotela podpisati. Rekla jim je, zakaj ne: »Kot človeka ga ne poznam, toda kot škofa ga zelo spoštujem.« Ko sem videla vse te resolucije, sem kar obsedela, mislila sem, da ne bom več mogla vstati. Kaj takega, kot nekakšno ohromelost, do takrat nisem še nikoli čutila, pa čeprav sem med zadnjo vojno doživela mnoge grozote in bi o njih lahko napisala knjigo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Škof Maksimiljan Držečnik

Spet nisva vedela, kaj bi.
Gospod župnik je imel še isti dan popoldan na Dolu pri Hrastniku pogreb in s sabo je vzel vse resolucije, da bi jih naslednji dan v dolskem župnišču lahko videl škof Držečnik in se odločil, kaj storiti. Preden je odšel na pot, je rekel: »Kristus Kralj! Tebi je posvečena naša cerkev, ne dopusti, da ne bi bilo birme.« In je odšel. Škof Držečnik pa je že bil na Dolu. Bežno je pogledal prinešene resolucije in z mirnim glasom rekel: »To bomo čitali po birmi, ko bo čas, jaz pa pridem jutri v Hrastnik.«
Župnik Sovinšek se je vesel vrnil domov. Začeli smo se z veliko naglico pripravljati na slovesnost. Zvečer so nam vzeli »tok«, to je bila stara praksa. Naslednje jutro sva z gospodom župnikom zgodaj vstala, ko se je naredil dan, da sva šla urejat cerkev, preobleč oltarje, itd. do jutranje svete maše. Po njej je moral na Dol na dopoldansko birmo. Ko je odhajal, mi je rekel: »Sedaj pa delaj, kot veš in znaš.« Na moji skrbi je bilo vse. Kar malo bala sem se. Ljudje so hodili spraševat, ali birma bo. Meni se je zdelo čudno, le kaj sprašujejo, a nisem imela časa o tem razmišljati. Okrog enajste ure pride k meni soseda Olgica, nečakinja doktorja Cukale, bila je doma iz hiše zraven župnišča, in mi pravi, da se pripravlja nekaj hudega. K njim domov je namreč prišel neki rudar in ji rekel, naj mi gre povedat, da se pripravlja napad na škofa, in da so tudi njega prosili, da bi ga šel napast. Tu naj omenim, da je stal za hrastniško cerkvijo samski dom, vedno poln rudarjev. Večkrat so se v njem pretepali, pokale so šipe, in ta, ki so ga prosili, da bi napadel škofa, je bil eden glavnih pretepačev. Sedaj pa je rekel Olgici: »Veste, sem baraba, toda takšna pa ne, da bi šel napast škofa. Francki pa to takoj povejte.« Osupnila sem, kakšnih ljudi se Bog poslužuje. Sedaj torej še to! Treba je bilo hitro ukrepati. Krasili smo cerkev, zraven je bilo polno otrok. Poklicala sem najbolj korajžno deklico in jo vprašala, če bi šla na Dol, da je nekaj zelo pomembnega. Bila je takoj zato. Treba je bilo pešačiti, saj ni bilo nobenega prevoza, hoje je bilo za eno uro. Dam ji pismo in ji zabičam, da ga ne sme dati nobenemu drugemu kot župniku Sovinšku ali škofovemu tajniku, ker ni bilo zaupanja CMD. Deklica pravi, da bo dala pismo kar v čevelj, da ji ga kdo ne vzame. Ko je prišla na Dol, je škof Držečnik ravno imel govor, v katerem je zbranim za omizjem takole rekel: »Današnji dan smo z božjo pomočjo začeli, pa upajmo, da ga bomo z božjo močjo tudi srečno končali.« Deklica je predala pismo gospodu župniku Sovinšku. Ta ga je prečital in nato dal škofu, ki pa, ko sporočilo v njem prebere, brez ovinkarjenja pravi: »Dekan Sovinšek, takoj pojdiva v Hrastnik. Samo še preobleč se grem.« Zraven prisotni župnik Gorogranc mu da svoj »balonar«. Potem mu dajo še kolo, naš gospod župnik Sovinšek pa je tako in tako že imel svojega. In sta se s kolesi zapeljala do kapele na Brnici, ju tam pustila in šla najprej peš po bližnjici (čez Tirbek) v Hrastnik. Naj na tem mestu še omenim, da so do kapele na Brnici po koncu vojne maja in junija leta 1945 vozili tovornjaki vse tiste nesrečneže, ki so jih potem postrelili na starem Hrastniku. Na tisoče so jih. To je bila strma pot navzgor, ki so jo morali prehoditi obsojenci na svoji »zadnji« poti, poti, ki se ni zabrisala več let… .
Župnik Sovinšek mi je pozneje pravil, da sta s škofom šla zelo hitro, in ko sta prišla na vrh hriba, je bila tam straža. Na straži sta bili dve gospe, znani kot zagrizeni komunistki. Ko sta zagledali župnika Sovinška in njegovega spremljevalca, ki pa v njem nista prepoznali škofa, sta se takoj spustili v dolino. Župnik in škof sta nadaljevala pot, in ko sta prišla s hriba na cesto ter v bližino bivšega Birtiča, je bila tudi tam straža. Med stražarji nihče ni pomislil, da poleg župnika stopa škof. Šla sta mimo njih. Ura je bila okrog ene popoldan. Župnik pride prvi v cerkev in se z nasmehom na ustih ozre po njej. Ko ga zagledam, mu rečem: »Kje je gospod škof?« Odgovori mi: »V tvoji sobi je, tam kjer vedno prebiva, kadar pride med nas.« Bila sem šokirana, kajti od zjutraj, ko sem vstala, še nisem bila v svoji sobi. Grem, da ga pozdravim, a ga že srečam na stopnicah in vzkliknem: »Joj, gospod škof, kako ste me presenetili!« Odgovori mi: »Danes je tak dan, da vsi doživljamo sama presenečenja.« Opazila sem tedaj, da je imel čevlje čisto bele od cestnega prahu. Stopila sem po krtačo, da bi jih očistila – kar na njegovih nogah.

Avtor slike: Lovro Stanovnik

Opis slike: Postavljena na skaloLovro Stanovnik

Potem smo čakali, kdaj se iz Dola pripelje škofov tajnik Oberžan in ostali z njim. Birma naj bi se začela ob treh. Ni jih bilo. Tudi ljudi ni bilo veliko v cerkvi. Škof za svoj birmanski obred ni imel ničesar s seboj, kajti tajnik bi mu moral pripeljati njegove stvari. Za začetek smo začeli prevajat obredno besedilo; župnik Sovinšek je škofu posodil talar, nato pa smo še čakali, da se morda le pripeljejo iz Dola. Tedaj pride nekdo povedat, da je pri bivšem Birtiču straža, da je tam vse polno ljudi in da nobenega ne spustijo naprej. V cerkvi je medtem župnik z Dobovca, gospod profesor Pavlič, z ljudmi pel in jim tako krajšal čas. Imeli smo ga sicer za malo čudaškega, toda takrat je bil ravno pravšnji. Ko je izvedel, da ljudi pri bivšem Birtiču ne spustijo naprej, se je odpravil tja kar v duhovniškem talarju, in s svojim gromkim glasom proti množici zaklical: »Ljudje, kaj čakate tukaj? Hitro v cerkev! Škof vas čaka in birma se začenja!« Ljudje, kot bi jih nekdo osvobodil in sprostil, stopijo za njim, ki je že korakal proti cerkvi, in birma z mašo vred se je začela. In vse se je srečno končalo. Birma je bila veljavna, čeprav je bil škof brez »mitre« in škofovske palice.
Medtem pa se je dogajalo tole: na Dolu so na pošti dežurali, da bi sporočili v Hrastnik, kdaj se bo škof s spremstvom v avtu odpeljal iz dolskega župnišča. Čakali so na njihov klic na hrastniški pošti, ki je bila takrat zraven križišča, kjer je stal nekdanji »Riklov most«. Nikdar pa nismo natančneje izvedeli, kako je bilo tam, ko je avto pripeljal do zbrane množice ljudi v križišču. Neka ženska je že prej govorila, da rajši vrže svojega otroka pred avto, kakor da bi škof prišel birmovat v Hrastnik. Nekateri so rekli, da je to storila. Bila je velika zmeda. Avta niso spustili naprej, ko je pripeljal pred naščuvano množico. Šofer je kasneje pravil, da v življenju še nikdar ni tako hitro peljal »rikverc« kot takrat, ko so metali kamenje nanj in pljuvali proti njemu. Gotovo pa množica ni dosegla svojega, saj po načrtu glavnega razgrajača, ki bi moral škofa napasti, ni bilo zraven, seveda pa tudi škofa ne. Kakšen je dejansko bil načrt, ne vemo, a mislim, da če bi šlo po načrtu, se škofu Držečniku ne bi dobro godilo.
V tem času je bila v hrastniški cerkvi birma že zaključena. Proti večeru, okoli 6. ure, so iz Dola znova poskušali z avtom priti v Hrastnik. Tokrat je šlo, ker se je množica že razkropila, in srečno so se pripeljali do cilja. Škof se je nato preoblekel v druga oblačila in sedli so k večerji. Prisotnih je bilo kar nekaj duhovnikov. A mir pri večerji ni dolgo trajal. Prišla sta dva udbovca in zahtevala škofa, da bi ga legitimirala. Takoj sta se oglasila župnik dekan Sovinšek in gospod Volasko rekoč, naj udbovca najprej sama pokažeta svoji legitimaciji. Rekla sta, da ju nimata, in odšla. Kmalu sta se vrnila z nekakšnim uradnim dovoljenjem, ki je zahtevalo škofovo legitimiranje. Škof jima da legitimacijo in ob pogledu nanjo ga začudeno vprašata: »Ja, kako pa ste prišli v Hrastnik?« Škof mirno odgovori: »Peš. Kaj se v Jugoslaviji ne sme peš hoditi?« Bila sta še bolj začudena. Nato se mu zahvalita, vrneta legitimacijo ter se obrneta še na druge prisotne z besedami hvala lepa, hvala lepa in lepo se zabavajte, saj vas nihče ne bo motil. Nakar sta odšla. A vendar, vedeli smo, da bomo na očeh in morda zastraženi celo noč – vsaj tako se nam je zdelo.
Po vsaki birmi je škof naslednji dan počival. Tako je bilo tudi v Hrastniku. Prišla pa sta na obisk dva njegova kolega iz Nemčije. Ne spominjam se, kdo sta bila, samo vem, da se je škof Držečnik z njima in župnikom Sovinškom sprehajal po Hrastniku kar v talarjih. A zgodilo se ni nič. Dan je bil miren. Škof se je s spremstvom poslovil proti večeru, iz Hrastnika ni odhajal peš, ampak z avtom.
Kasneje sem zvedela, da so v ameriških časopisih, verjetno pa tudi v nemških, objavili, kaj se je zgodilo v Hrastniku. Najbrž sta novice posredovala škofova kolega iz Nemčije.
Tako se je končala ta zgodba. Hvala Bogu, da še kar dobro, lahko bi bilo čisto drugače. Ko o tem pripovedujem, se mi zdi, da moje besede premalo povedo. Treba je bilo doživeti. Ni bilo lahko.
Dodala bi, da mi je vedno nekaj narekovalo, naj tole zgodbo napišem, posebno še potem, ko se je o škofu Vovku toliko pisalo, o Držečniku pa skoraj nič, čeprav je tudi on imel velike težave in preizkušnje.
Odlašala sem z zapisom, čeprav me je že pred leti pok. gospod Rybaš iz Laškega večkrat nagovarjal k pisanju. Končno sem se k zapisovanju spravila, ko sem po poškodbi kolka pristala na zdravljenju v Dolenjskih toplicah, a končala nisem. Sedaj, pri svojih 87-letih, mi je to končno uspelo meseca svečana leta Gospodovega 2011.