Avtor: Justin Stanovnik

Tudi revija Zaveza bi želela izreči nekaj stavkov v pozdrav temu impozantnemu političnemu zborovanju slovenskih katoličanov. Ne bi ga bilo, ko ga ne bi bil sklical urgentni čas. Slednjič so nam vsem stvari tako jasne, da vemo, zakaj gre. Slednjič!
Druga svetovna vojna je bila evropska državljanska vojna med civilizacijo in demokracijo na eni strani in totalitarnimi ideologijami na drugi. Toda med tem ko sta bila nacizem in fašizem premagana na svetovnih bojiščih, je nad komunističnim boljševizmom moralo izreči sodbo pol stoletja pozneje življenje samo. To je poglavitno dejstvo, ki nam razloži, da je ta – v metamorfozah, ki jih kar naprej izumlja – še vedno tukaj. Saj veste, da je boljševizem še vedno tukaj, mar ne? Zlasti v Sloveniji, kamor ga ni prinesla tuja vojska, ampak ljudje, ki so govorili isti jezik kakor mi (Samo iste besede seveda, ne isti jezik, za božjo voljo, ne isti jezik.). Kardelj, Kidrič, Maček so od začetka govorili nek povsem drug jezik. Kocbek in Vidmar pa sta se ga z lahkoto naučila, ker sta njegovo slovnico nosila v sebi – tudi od začetka.
Nova Slovenska zaveza, ki izdaja revijo Zaveza, je daljna naslednica Slovenske zaveze. Njen spomin je zato takšen, da ne more, da ne bi govorila resnice. Ko je hodila po tistem dnu – najglobljem, kar jih je bilo kdaj skopanih, se zdi – so njeni ljudje začutili, da po tem, kar so tam videli, nikoli ne bodo mogli govoriti ničesar razen resnice. Ne zato, ker bi bili kaj posebnega, ampak zato, ker smo naredili tisto dolgo pot po tistem preglobokem dnu in ker smo videli, kar smo videli. Zato nam tudi lahko verjamete, ko vam sporočamo in govorimo naslednje: Nismo svobodni! Ker nismo svobodni, nismo odgovorni, in ker nismo odgovorni, nismo ustvarjalni. In ker nismo svobodni in ustvarjalni, nam grozi, da bomo morali sprejemati miloščino od tistih, ki so svobodni in ustvarjalni. Skrb svobodnega človeka pa dela domovino, ki je lahko domovina za vse. Vsako časovno okno, mimo katerega gremo, je naša preizkušnja. Čez tri tedne, v nedeljo 4. decembra, bo to okno spet odprto. Ali ga bomo Slovenci zagledali v tem, kar nam ponuja? Mogoče namreč teh oken ne bo več veliko. Mogoče bo to zadnje, v katerem bo še mogoče kaj narediti. Ko bomo šli potem mimo naslednjega, bo boljševizacija Slovenije napredovala že tako zelo, da bomo samo onemoglo gledali, ker ne bomo več kompetentni državljani. Zato premislimo vsi: vsak od nas ima koga, ki ga lahko prepriča, če je seveda sam prepričan. Vsi, ki smo tukaj, pa smo prepričani, sicer nas ne bi bilo sem. Tudi o tem prepričani, na primer, da ne smemo, da pod nobenim pogojem ne smemo dovoliti, da Nova Slovenija ne bi sedela v naslednjem parlamentu. To je zato, ker ima Nova Slovenija prave besede. Mogoče vseh še ni našla, a v njej so – v njenem slovenskem, katoliškem in evropskem spominu. Živeli! Gospe in gospodje! Živeli!