Avtor: Ivo Kerže

V današnjem slovenskem katoliškem prostoru se uveljavljata dve tezi, ki sta za katoliško družbeno-politično delovanje nadvse nevarni:
1) prva je teza, ki zadeva naš angažma na ravni civilne družbe in pravi, da se pri nas odločna javna obramba katoliških načel (kar nekateri imenujejo kulturnobojna nastrojenost) ne izplača, saj naj bi v takem idejnem spopadu redno zmagovali nasprotniki teh načel, ki imajo za tak boj izdelano dobro delujoče propagandno orožje še iz časa totalitarizma;
2) druga pa je teza, ki zadeva naš ožji politični angažma in pravi, da avtonomija zemeljskih stvarnosti, ki jo je proglasil 2. vatikanski koncil, v tolikšni meri zadeva politično sfero, da je že sama zamisel katoliške politične stranke v bistvu protislovje in nesporazum, nekaj vsekakor preseženega, kar izvira iz obdobja t.i. »konstantinovske«, s svetno oblastjo močno povezane in pomešane Cerkve, od katere naj bi se 2. vatikanski koncil dokončno poslovil.
Obe tezi sta med seboj povezani in se vzajemno krepita, saj če rečemo, da pri nas civilno-družbeno glasna in jasna Cerkev ni zaželena, potem je jasno, da umanjka osnova, na kateri graditi katoliško politično delovanje. Laik bo namreč lahko deloval po katoliškem družbenem nauku le, če ga bo Cerkev o tem nauku jasno in odločno informirala, usmerjala in podpirala na civilnodružbeni ravni. Če se to usmerjanje utiša, potem je jasno, da se bomo znašli pred nazorsko dezorientiranim, nepoučenim laikom, ki bo politično več ali manj popolnoma neučinkovit.
Prav tako velja razmislek v nasprotno smer: katoličan, ki meni, da je politično udejanjanje smernic družbenega nauka Cerkve nekakšna »konstantinovska« zloraba tako Cerkve kot politike, bo prej ali slej rad pristal na tezo, da je odločna drža Cerkve v civilni družbi nepotrebna oz. škodljiva, saj bi imela prej ali slej politične učinke.
Tako se ustvarja v notranjosti Cerkve same drža, ki pasivizira tako družbeno kot politično delovanje katoličanov.
Ti dve tezi dobivata v zadnjem času prav posebej perfidno obliko, saj so ju nekateri začeli povezovati s spretno kamufliranimi agitpropovskimi prikazi polpretekle zgodovine. Tako denimo t.i. prvi filozof v deželi, ko le more, omenja tezo, da sta bili Komunistična partija in Katoliška akcija po duhu sorodni, totalitarni organizaciji. Najbrž ni potrebno na tem mestu posebej utemeljevati nesmiselnosti take izjave: KA je namreč vzgajala mučence Grozdetovega kova, svojim članom je celo strogo prepovedovala vključitev v sicer povsem upravičen oborožen boj zoper komunizem. KA je bila namreč izrazito nadnaravno, duhovno usmerjena organizacija. Kaj ima vse to opraviti s profesionalnimi množičnimi morilci Kidričevega in Kardeljevega tipa? Vendar pa je zanimivo, da take izjave, ki očitno ne temeljijo na branju resnega zgodovinopisja, pač pa agitpropovske literature v stilu Sajetovega Belogardizma, ne ostajajo brez učinka tudi na katoliško sredino. Najbrž je temu tako tudi zato, ker je bila KA sicer organizacija brez političnih ambicij, vendar pa taka, ki je v pokorščini škofu cerkveni nauk dosledno živela, pa tudi jasno, glasno, odločno in sistematično oznanjala na civilnodružbeni ravni. Demonizacija KA in predvojne Cerkve nasploh, o kateri smo govorili prej, je zato prikupna vsem tistim slovenskim katoličanom, ki so tako ali drugače nasedli navedeni tezi o potrebi po civilnodružbeno tihi Cerkvi ter tezi o posledični dezaktivaciji katoličanov kot katoličanov v političnem prostoru. V tem smislu je najbrž treba razumeti npr. zadrego, ki jo je bilo znotraj Cerkve čutiti ob nedavni beatifikaciji vzornega člana KA, bl. Alojzija Grozdeta. V tem ključu je treba najbrž brati tista panična zagotovila organizatorjev o tem, kako da je imel lanski Evharistični kongres z onim iz leta 1935 skupno le ime. In v tej luči gre verjetno razumeti tudi nelagodje, ki v slovenski Cerkvi vedno znova nastane, ko se omeni ime škofa Gregorija Rožmana, duhovnega očeta slovenske KA, kaj šele ko se omeni, da bi bilo primerno njegove posmrtne ostanke prepeljati tja, kamor sodijo: v ljubljansko stolnico. In še bi lahko naštevali.
Vse zastonj je potem govoriti o tem, kako bi morali katoliški laiki prevzeti aktivno vlogo v politiki. Dokler bomo pristajali na floskulo o civilnodružbeno tihi Cerkvi, take politične aktivacije ne bo. V tem smislu sem z zanimanjem bral knjigo sedanjega tržaškega škofa mons. Giampaola Crepaldija, ki je med drugim mednarodno priznan poznavalec družbenega nauka Cerkve in je bil zato izbran za predsednika mednarodnega observatorija Van Thuan o tem nauku. Knjiga nosi pomenljiv naslov: Katoličan v politiki, Priročnik za nov začetek. Knjiga je izšla leta 2010 pri založbi Cantagalli, s predgovorom kardinala Angela Bagnasca, predsednika italijanske škofovske konference. V njej mons. Crepaldi piše tudi o vprašanju, s katerim se sedaj ukvarjamo, in pravi o njem takole: »V ozadju politične diaspore katoličanov (neučinkovitost katoličanov v politiki torej ni le slovenski problem, ampak tudi za italijanski in pravzaprav tudi širše evropski, op. I. K.) je na delu konec koncev predvsem pomanjkljivost na ravni samega nauka. Gre namreč zato, da nauk Cerkve ni ustrezno podan in ni ustrezno dojet, da duhovniki niso primerno nagovorjeni, da teologi ne delujejo upoštevajoč svoje cerkveno poslanstvo, da katoliške šole ne proizvajajo dosledne katoliške kulture, da katoliške knjigarne ne opravljajo svoje dolžnosti evangeliziranja skozi kulturo, da katoliška kulturna središča ne delujejo v skladu s cerkvenim učiteljstvom. Prav gotovo ni katoliški laik tisti, ki naj opravi premik na teh nevralgičnih področjih, je pa obenem jasno, da je ravno katoliški laik njihov zadnji prejemnik in da zmeda na ravni nauka onemogoča možnost enotnega nastopa katoličanov v politiki […]« (str. 91–2). Mislim, da to, kar trdi mons. Crepaldi v zvezi z italijansko situacijo, velja morda še toliko bolj za našo, slovensko. Skratka, brez močne civilnodružbene podpore s strani Cerkve si bo slovenska katoliška politika težko bistveno opomogla.



Naj navedem poučno misel, ki jo je v tej zvezi podal Lech Walesa, znameniti voditelj poljskega sindikata Solidarnost in vodilni lik pri demokratizaciji te dežele. Ko se je spominjal poteka ključnih dogodkov nastajanja Solidarnosti, je rekel nekako takole: »Prvih deset let svojega sindikalnega delovanja sem porabil, da sem pridobil svojih prvih deset somišljenikov. Če ne bi bilo pogumnega papeževega obiska na Poljskem leta 1979, ko je bl. Janez Pavel II. javno podprl naše gibanje, bi naslednjih deset let rabil, da bi zbral še deset somišljenikov. Z omenjenim papeževim obiskom in podporo pa sem jih kar naenkrat dobil nekaj milijonov in nastala je Solidarnost«.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Predavateljski zbor Otočca II v zavodu sv. Stanislava. Od leve: Jože Strgar, Milan Gregorič, Bojan Žalec, Tamara Griesser Pečar, Bernard Brščič, Urška Makovec, Janko Kos, Ivo Krže.

Brez podpore Cerkve, skratka, ne bomo prišli nikamor. Z njo pa bomo prišli zelo daleč.
Načine, kako naj se taka podpora izvrši, dobro poznamo iz preteklosti. Reče se jim katoliški shod (katerega zametek je, upam, tudi pričujoči zbor) in katoliška akcija (skozi katero naj se udejanja organizirana prisotnost nauka Cerkve v družbi).


Na nas laikih pa je predvsem, da pri razvijanju teh zamisli sodelujemo z vsemi močmi. Še prej pa je naša naloga, da odločno zavrnemo pri sebi in pri sogovornikih omenjeno tezo o tihi Cerkvi kakor tudi tezo o tem, da je katoliška stranka stvar preteklosti.
Slednjo tezo bomo najlepše zavrnili tako, da bomo na prihajajočih volitvah volili v skladu s katoliškim družbenim naukom, da bomo volili torej tisto edino stranko, ki je po programu in po dejanjih, de iure et de facto, s tem naukom skladna. Pri tem ne pozabimo, kar je zapisano tudi v Kompendiju družbenega nauka Cerkve (§ 570), in sicer, da »dobro oblikovana krščanska vest nikomur ne dovoljuje, da bi z lastnim glasom podprl udejanjanje političnega programa ali posameznega zakona, ki spodkopava bistveno vsebino vere in morale s predstavljanjem alternativnih predlogov ali predlogov, ki so takšni vsebini nasprotni«.