Avtor: Rajko Topolovec

V nedeljo 30. 10. 2011 so se po šestinšestdesetih letih zbrali sosedje, še živeči znanci ter še okoliški poznavalci in doživitelji »zablode« povojnega realsocializma, ki je v prerani grob spravil tudi g. Lippita. Dogodek se je odvil ob severnem vhodu dvorca, kjer sta se svečano odkrili dve spominski plošči in blagoslovil krščanski križ, ki je sestavni del tega spominskega obeležja. Na ta način so se prebivalci Turnišča in tudi poznavalci tedanjih zlodel komunizma oddolžili spominu na sovaščana, ki so ga nadvse cenili kot dobrotnika. Samo zamisel, organizacijo, designe, fizično opravilo pa tudi stroške je pod vlogo civilne iniciative izvedel domačin g. Marjan Ribič, kateremu so dali moralno podprtje še redki živeči sosedje in znanci grofovske družine.
Gospod Lippit je bil tudi odločen nasprotnik nacizma in je za časa okupacije celo pomagal partizanom. Vse njegove vrline pa s prihodom novih oblastnikov maja 1945 niso odtehtale »strasti« povojnega komunističnega nasilja, katerega so bili še zlasti deležni ljudje z plemiškimi nazivi, ki v skladu z boljševiško ideologijo in Stalinovo doktrino niso sodili v načrtovano brezrazredno družbo. Tako so tedaj, ob nastopu Titove Jugoslavije, bogati oziroma premožni ljudje padli v nemilost komunizma, in četudi nič krivi bili »osvobojeni« lastnine, mnogi pa tudi aretirani in izvensodno pobiti. Lahko bi tudi rekli, da je bil krivec tovrstnih zločinov njihova lastnina in pa plemiški naslovi.
Komunistično - boljševistični pohlep pa je te zaplembe in likvidacije opravičeval z doslednostjo izvajanja avnojskih sklepov, ki menda še danes niso dokončno preklicani, čeravno se je izkazalo, da so pravno nični, saj ob sprejemanju le-teh zasedanje AVNOJ-a ni imelo potrebnega kvoruma.
Z odkritjem tega spominskega obeležja zadnjemu grofu Turnišč so še živeči sosedje in prijatelji grofovske družine Lippit imeli možnost povedati resnico o povojnem komunističnem divjanju , ki ni zaobšlo njihovega dobrotnika, ki je bil pred smrtjo trpinčen in nečloveško poniževan. Mnogi še živeči zaporniki komunističnega nasilja, ki so nekoč podpisali izjavo o molčečnosti in ki še vedno ne verjamejo v demokracijo, pa se še danes »nečesa bojijo«, kar se je opazilo tudi to pot, ko so odkritje spominka (za vsak slučaj) spremljali iz kritja bližnjih grmov. Tudi v nekaterih knjigah in publikacijah, kjer preživeli zaporniki pričajo o »inovativnih« torturah iz bližnjega komunističnega lagerja v Strnišču, je zapisano, da je grofa prišel aretirat človek, ki ga je nato v trugi (voz, namenjen za prevoz gramoza) zapeljal v »Hitlerjev rajh« Strnišče - danes kultno Kidričevo. Ta človek je takrat oblastoval tako v Ptuju kot tudi v lagerju Strnišče. Jetniki so si ga zapomnili po krutosti in po partizanskim imenom Tine. V spisku »Udba.net« pa ga je v zborniku IZ ARHIVOV SLOVENSKE POLITIČNE POLICIJE najti kot Zvonka Sagadina, ki naj bi bil pozneje šef V. odseka politične policije v okrožju Maribor.
V konc. lagerju OZNE v Strnišču – »Hitlerjev rajh«, kot je bil uradni naziv te »firme«, pa so se nad grofom, kakor tudi nad drugimi zaporniki z plemiškimi nazivi (Atems …), na najbolj podel način (z zapiranjem v pasjo uto, s prisilo pasjega laježa, jahanjem na hrbtu, uriniranjem v usta …) izživljali pazniki - »mladi partizani«. Ko pa je nesrečnež izdihnili, je bil zagreben ali v bližnjem gozdu, gramoznici ali morda kje na Pohorju ali v miniranem bunkerju v Slovenski Bistrici. Ostali člani družine pa so bili nato deportirani kot nemško govoreči v Avstrijo, od koder so se razbežali po vsem svetu.
Pred petdesetimi leti - še v »svežem« realsocialističnem in kultnem Kidričevem – sem bil tudi sam za osem let Kidričan in se že takrat potihoma poglabljal v zamolčano zgodovino tega kraja - kraja, ki je po mojem, z zgodovinskega vidika novejše zgodovine, najzanimivejši kraj v Sloveniji. Kidričevo je namreč v prejšnjem stoletju doživelo kar pet menjav krajevnega imena, o šesti pa se še vedno govori. Zato se tudi zavzemam, da se v tem kraju prav tako, kot imamo sedaj lep primer v Turnišču, čim prej postavi podobno spominsko obeležje, ki naj bi bilo zgodovinski muzej – park spomina, saj še prav na prostoru opisanega trpljenja in umiranja stoji primerna zgradba, ki je služila za upravo tako nacističnega kakor pozneje komunističnega taborišča in še tudi poznejših zaporov za politično prevzgojo drugače mislečih Slovencev in še zapora za družbeno koristno delo, kjer so bili predvsem zaprti študentje teologije in tisti, ki niso znali »molče trobentati«. Ta poznejša zapora sta v kultnem Kidričevem delovala vse do zagona tovarne aluminija l. 1954 in se še danes javno ne omenjata oziroma se tajita.
Ko pa so v poletju 1945 zločinska dogajanja v Jugoslaviji prišla na ušesa našim zahodnih zaveznikov za časa NOB, se je na zahodu nemudoma formirala mednarodna humanitarna komisija, ki je bila za Strnišče najavljena za 8. avgust 1945. Zaradi te najave se je v konc. lagerju Strnišče hipoma začelo z lepšanjem in zniževanjem števila zapornikov. Okrog polovica zapornikov je bila nato na hitro izpuščena, vsi otroci do 14. leta pa so bili staršem odvzeti in skriti drugam. Do treh let so se z mamicami vred skrili prav v obravnavani dvorec Turnišče, starejši otroki do 13 let pa v grad v Ormožu. S tem se je število zapornikov v konc. lagerju Strnišče z okrog 17.000 prepolovilo, a je mednarodna komisija kljub temu zahtevala takojšnjo zaprtje .
O uničenju oziroma o stopnji propadlosti gradu pa se je lahko vsakdo, ki se je proti večeru 30. oktobra udeležil opisanega dogodka, prepričal sam. Tako je lahko vsakdo ugotovil , da bo ta biser na ptujskem čez nekaj let le še kup razvalin, če kmalu ne bo »rešitve«. To skepso so na prireditvi izražali tudi nastopajoči pred mikrofonom.
In če še na kratko opišem potek prireditve: Najprej se je opravil krščanski obred blagoslova križa, ki je vgrajen v celoto spominskega obeležja. Primeren nagovor o tem krščanskem simbolu je prav tako podal pater Cristjan Balint iz župnije Sv. Vida v bližnjem Vidmu, kamor kompleks graščine po verski plati tudi spada. Z nagovori in pozdravi so sledili še predsednik Združenja žrtev komunističnega nasilja Slovenje g. Rudi Lesjak, župani in predstavniki iz vseh sosednjih občin in občine Ormož (le iz občine Ptuj, kjer grad stoji, ni bilo nikogar)! O zgodovinskih okoliščinah srednjega veka pri nas in rodbinski veji grajske družine Jozefa Lippita (1884- 1945) ter tudi o prizadevanju njegovih zaposlenih in tistih, ki so ga poznali po dobrih delih, da se krivemu ne bi zgodilo najhujše, pa je spregovoril ptujski prof. zgodovine Janez Janžekovič.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nagovor p. Cristjana Balinta iz župnije sv. Vida

V času zakonitega roka prijavljanja denacionalizacijskih upravičencev za vrnitev v komunizmu odvzete lastnine se je sicer vnukinja Eli iz Londona prišla zanimat glede možnosti vrnitve graščine, a jo je videz na razpadajočo rojstni hišo tako prizadel, da je to misel opustila.
V zvezi z postavitvijo spominskega obeležja kakor tudi z organizacijo svečanega odkritja na dvorcu v Turnišču pa se je še enkrat zahvaliti imenovanemu akterju – g. Ribiču, katerega oče je bil prijatelj gospoda Lippita. Bil je v duhovnem in fizičnem smislu v pravem pomenu delavec tega zakasnelega spominskega obeležja. Niti med delom in ne potem ni pomislil, kdo mu bo vse to o plačal! Predhodno je namreč moral obnoviti omet stenske vdolbine ob severnem vhodu, kjer je bil nekoč kip Marije, na nasprotni strani pa kip Jezusa. Tudi ti dve umetnini kot vse ostale umetniške stvaritve v gradu pa so v teh letih izginile.
V prostem pogovoru pod razvalinami arkad dvorca, kjer sedaj stoji opisano spominsko obeležje, pa so najbolj prizadevni in tisti, ki so grofa še osebno poznali, ob prigrizku in kapljici tega lepega jesenskega večera vztrajali do trde teme.