Avtor: Urška Makovec

Počasi, tiho stopam v ta kraj. Kraj trpljenja, grozot, smrti. Kraj, ki prav zato neskončno presega moj um. Stopam s tesnobo v srcu in s težkim korakom.
Za sabo puščam glasni, nori svet, ki me prepričuje, da je nebrzdano uživanje smisel življenja, kraja le napaka, uboj pa normalnost. Da ima družina lahko tudi dva očeta, da je splav pravica ženske, da vulgarno besedilo predstavlja višek sodobne literature, da so pesmi, ki jih slišim po radiu, vrhunec glasbene umetnosti. Taisti svet mi dopoveduje, da so Teharje kraj, kamor so upravičeno pripeljali sodelavce okupatorja, da so partizani iz moje rodne Primorske v svojem bistvu drugačni, da je Tito narodni heroj, da so komunisti osamosvojili našo domovino in da je Cerkev le središče moči in kapitala, homofobna inštitucija sredi sicer nadvse strpne družbe. Svet za mano me skuša zadušiti, ker glasno povem, da sem Božji otrok, in me označi za čudno, ker se iz lagodnega življenja v tujini vrnem v potapljajočo se Slovenijo. In kar je najhuje – takih očitkov sploh ne morem izpodbijati, saj svet pravi, da je itak vse relativno …
S temi sponami, ki mi ne pustijo, da bi svobodno zaživela, prihajam semkaj – v eno izmed mnogih z mučeništvom zgrajenih svetišč slovenskega naroda. In ko pokleknem pred veličino resnice, ki jo ta kraj razodeva, se naenkrat vse, kar mi je svet sprevračal, postavi na svoje mesto: Kri, na tem kraju prelita, mi razjasni, kaj pomeni ljubezen do matere, domovine, Boga. Tukajšnji mučenci mi s svojim zgledom pokažejo, kje je moje mesto, kaj je moje poslanstvo in kako ga izpolniti. Nebeški mir tega kraja mi namesto vprašanj zunanjega sveta ponudi dokončne odgovore. Kakšna jasnost, preprostost, svetloba! In ko izza oltarja zaslišim glas »Ite, missa est. Pojdite v miru!«, vem, da moram dalje. Ne nazaj, naprej! Čeprav moram v isti svet, iz katerega sem prišla, ga sedaj dojemam drugače. Moja dolžnost je, da mu povem, kar sem tu doživela in za kar sem sedaj prepričana, da je prav. Da nadomestim glasove tistih, ki so za domovino in vero dali svoje življenje.
Zato, dragi bratje in sestre, obljubim, da bom v moči silnih milosti, ki so jih ti mučenci pridobili zame in za mojo domovino, med rojaki zagovarjala resnico in širila veselje. Tega so si želeli, za to so umrli. Njihova srčnost naj me pri tem krepi, zvestoba pa spodbuja k vztrajanju. Če bom padla, se spet vrnem na enega od teh posvečenih krajev, saj jih najdem vsepovsod. Tudi to, da jih je toliko, je – na neki način – milost. Hvala Ti, Bog, da mi prav v času, ko postajam soodgovorna za slovensko in krščansko družbo, odstiraš te velike tokove svoje ljubezni. Daj mi odprto srce, da jih bom sprejemala in z njimi združevala slovenski narod, da bo spet postal in ostal Tvoj. Amen.

Avtor slike: Andrej Zgonc

Opis slike: Govori Urška MakovecAndrej Zgonc