Avtor: Justin Stanovnik

Teharska nedelja, 2. oktober 2011

Dolgo se nam je zdelo, da bo letos manj ljudi kot običajno. Potem pa, ko smo se že vdali, da vzamemo nase tudi to, se je prostor pred spomenikom in oltarjem, ki je vgrajen v njegovo vznožje, začel nenadoma in pospešeno polniti. Starejši so zasedli stole in klopi, za katere so prijazno poskrbeli naši teharski prijatelji, drugi pa so šli naprej in se postavili ob nizkem zidu, ki v loku obkroža oltar. Ker je nedelja že zgodaj pokazala, da bo vroča, so se mnogi odločili, da bodo spremljali slovesnost izpod dreves na robu travnate ploščadi. Tam, na levi, kjer se ravnica rahlo prelomi navzgor, sem si prostor poiskal tudi sam. Letos sem se namenil – ali pa je kar tako naneslo – da nisem vznemirjal ljudi z raznimi vprašanji, ampak sem jih prepustil prostoru in njegovemu dogajanju, se pravi samim sebi. Toliko pa se je vendar videlo že na zunaj, da se mladih več kot prejšnja leta in več takih, ki so preprosto začutili, da morajo iti na Teharje, ne da bi jih sem poklical spomin na strica ali teto, na bratranca ali sestrično, ali na koga iz vasi, na primer soseda. Tudi taki so bili, tudi taki, a ko si malo stopil med ljudi, se je brž izkazalo, da Teharje niso več toliko prostor družinskega srečevanja živih in mrtvih, ampak vedno bolj le poseben, predvsem pa izreden vseslovenski kraj.
Začutil sem ob tem, da sem izjema. Mene so sem pripeljali – ne samo letos, ampak vsako leto – prizori, podobe in slike. Ne več cele, ampak že malo porumenele, kakor stare fotografije, ki jim je na posameznih mestih čas zbrisal prvotno sporočilo in jim v zameno pustil prazno liso, ki ne zna povedati drugega kakor to, da je tu nekdaj nekaj bilo – nek obraz, neka dlan, neke oči – sedaj pa je ostala samo prazna in brezoblična lisa, znamenje minevanja, odhajanja, smrti. Podobe, ki se jim včasih, ko si jih ogledujemo, pridružijo še kriki, ne vedno isti, a vseeno toliko podobni drug drugemu, da je jasno, da vsi prihajajo iz tega kraja. V Teharjih je bilo vse tako narejeno in uprizorjeno, da bodo vse te reči za vedno ostale avtorska lastnina tega kraja. Nikjer drugod se ni moglo zgoditi kaj podobnega. Tu je bilo vse drugače. Tudi vonj, ki je visel nad taboriščem, tudi trboveljske psovke in kletve, ki so uvajale in zaključevale stavke, tu izgovarjane. Tudi onemoglost, predsmrtna, tudi žeja, tudi lakota. Tudi sovraštvo. Pozneje sem pomislil, kadar se mi je zaradi česarkoli pojavilo v spominu, da so jih morali – agente tega sovraštva – ne mesece, ampak leta in leta vaditi v njem, da se postalo tako njihovo – tako naduto, tako, kako naj rečem, razredno.
In potem, sredi toliko teme, luč. Bogoslovec Pavle. Ko so izpred celjskega kolodvora odvlekli brata, stotnika Lojza, je prevzel skrb za četo – tista dva dni, dokler je še živela. Zanj sem vedel, da ve, za kaj gre – na steni, na kateri se izrisujejo poslednje reči. Vedel sem, da ve več kot jaz. Toliko sem ga poznal, da sem to zanesljivo vedel. Obenem sem videl, da je vedno tam, kjer je bilo treba komu kaj reči. Vem, da se nekako ne spodobi o tem govoriti, a k njemu bi se človek lahko obrnil za pomoč. Bogoslovec Pavle Bastič.
In potem Aljoša Basaj. Ne vem več, ali jih je imel petnajst ali šestnajst, sin predsednika slovenske vlade, postavljena na Taboru 3. maja leta 1945. Vsa naša soba je vedela, da živi med nami pod drugim imenom, stodeset sedemnajstletnih fantov je vedelo za to, a ni bilo nikogar, ki bi si bil pripravljen z njim zaslužiti košček kruha. Kadar mi kaj pokliče v spomin to zgodbo in to sobo, vedno pomislim: Kaj je to mladost! Od nas ni nihče hotel vedeti zanj. Morali so pripeljati od nekod nekoga, ki ni bil več v območju te svetlobe, da so ga odkrili. Nekoč bom povedal, kaj se je še zgodilo, preden so ga odpeljali. Aljoša Basaj. Ali jih je takrat imel petnajst ali šestnajst, to moram na vsak način še odkriti.
In potem Janez Janša, fant iz naše male vasi. Ni bil starejši od nas, le pri domobrancih je bil dlje kot eno leto. In take so nekoč popisali, da bodo šli kak mesec na delo, potem pa domov. Ko je prišel dan odhoda, je Janez dejal, ko smo zjutraj rezali štruco, težko šestdeset dekagramov, na deset delov – da danes sicer ni na vrsti, a da misli, da ima vseeno pravico do krajčka, ker pravzaprav ne ve, kam ga bodo peljali in kaj se bo z njim zgodilo. Med nami je namreč veljalo, da je v vsakem od obeh krajčkov več kruha kot v ostalih osmih rezinah. Janeza so še isti večer odpeljali nekam v zasavske gozdove – mogoče v Dolino zvončkov, o kateri je veliko govoril pokojni dr. Tine Velikonja, ki je te reči malo bolj poznal.
S temi utrinki sem hotel povedati samo to, da imam posebne razloge, da hodim na teharske slovesnosti. Poleg tega seveda, da nosim kot urednik Zaveze posebno odgovornost za to, da sploh je, nekoliko pa tudi za to, kako je. Ko pa pridemo do vprašanja »kako«, pa pomislim tudi na to, da bo mesto Celje, če ne prej pa morda takrat, ko se bo začelo potegovati za naslov »prestolnice kulture« ali pa za kako drugo prestižno kategorijo, morda le začutilo, da ne bi bilo napačno, če bi se lahko postavilo s kako ustanovo, ki bi imela patronat nad Bukovim Žlakom. Saj se končno ne da skriti, da so iz tega mesta, imenovanega »knežje«, nekoč tja izvozili nekaj stotisoč kubičnih metrov svinčene žlindre – na grobove pomorjenih vojakov slovenske narodne vojske. A, kot rečeno, za to se bo moralo pojaviti kaj takega, kar bo moglo prebuditi to mesto iz posttotalitarne kome.
A prej bomo morali doživeti še marsikaj. Počakajmo najprej, kako se bodo obrnile volitve!
Koraka bataljon za bataljonom

od vseh strani dežele te slovenske

v Loko, Hrastnik, Teharje in Celje.

Pred vsemi gre razpelo in jim sveti.

Vzeto in prirejeno iz Velike črne maše Tineta Debeljaka

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Po sredi njive teharske

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Teharski glas