Avtor: Janko Maček

Ko sem zvedel, da naj bi za 83. številko Zaveze pisal o Mivškovih iz Miznega Dola pri Zaplani, mi je pred oči najprej stopila podoba iz otroških let. Naša domačija je bila slabe četrt ure hoda oddaljena od vasi, zato sem na poti v šolo in nazaj ob lepem vremenu užival v razgledih na bližnjo in malo manj bližnjo okolico. Eden takih razgledov je bil tja čez Samijo na Podpesek nad Podlipsko dolino in Mizni dol. Mizni dol je bil pravzaprav ravnica nad Podpeskom, v moji domišljiji le malo večja od velike javorjeve mize v naši hiši, in nad njim se je proti rovtarski strani vleklo slemenasto Gradišče, kjer so zadnja leta pred vojno gradili utrdbe Rupnikove linije, na vrhniško stran pa se je širilo pobočje Ulovke, ki smo mu rekli Jamnik, verjetno zaradi tam ležeče Jamnikove kmetije. Vedel sem, da je nekje blizu Miznega dola Zaplana, videl je pa nisem. Za Vranje pečine tedaj še nisem slišal, saj ni bilo nobenega vzroka, da bi odrasli o njih govorili. Kako bi mogel vedeti, da bo nekoč tam na grebenu nad prepadno steno stal velik križ in da bo Mizni dol izhodišče za romanje na to z mučeništvom zaznamovano točko. Kako bi mogel vedeti, da je mladi zaplaninski župni upravitelj Jože Geoheli že tedaj zahajal na tisti greben in se z njega razgledoval na Podpesek, Podlipsko dolino in naše šentjoške hribe, pri tem pa najbrž ni slutil, kako blizu večnosti so ti njegovi razgledi.
Kaj se je zgodilo, da se je na mojo otroško primerjavo Miznega dola in domače javorjeve mize spustila temna senca Vranjih pečin, ne tistih, na katerih je Jože Geoheli užival neokrnjeno naravo, ampak prepadne morilske stene kot znamenja nerazumljivega terorja. Ko pišem tele vrstice, kar vidim, kako tudi nekateri sicer dobro misleči odkimavajo, češ, ali je treba še po sedemdesetih letih tendenciozno obnavljati te zgodbe, ali ne bi bilo bolje pustiti na miru te na pol zaceljene rane, mar obnavljanje teh skoraj pozabljenih zgodb ne priliva olja na žerjavico že ugaslega sovraštva in preprečuje komaj začeto spravo? Zdi se, da je tako gledanje neredko prisotno tudi tam, kjer bi pričakovali dosledno spoštovanje resnice, pravičnosti in človekovega dostojanstva. Kljub tem bolečim pomislekom se bomo lotili zgodbe, ki je bila skozi toliko let zamolčana oziroma prikazovana v neresnični obliki. Naj doprinese vsaj skromen kamenček k mozaiku naše narodne sprave, naj ne ostane samo glas vpijočega v puščavi.

Mivškovi iz Miznega dola pred začetkom vojne

Mivškovi, po domače Frelihovi, so bili pred drugo svetovno vojno velika družina. Oče Franc in mati Marija sta skrbno gospodarila na srednje veliki kmetiji in otroci, ki so drug za drugim odraščali, so jima pri delu pridno pomagali. V družini je bilo pet fantov: France (1921), Jože (1922), Gustelj (1925), Ivan (1927), Rajko (1931) in štiri hčere; najmlajša Matilda je bila rojena leta 1937. Ob začetku vojne so bili še vsi doma, le Ivan je obiskoval šolo pri salezijancih v Veržeju, nazadnje pa na Rakovniku. Jože se je na Vrhniki učil za mehanika, vendar je stanoval doma.
Frelihov grunt je segal tja do Vranjih pečin. Na zahodnem pobočju, ki tedaj še ni bilo zaraščeno, so vsako leto kosili, spodaj na ravnem so imeli njivo, vrh hriba in pečina sta pa bila v lasti sosedovih, ki so se tedaj še pisali Oblak. Gradnja ceste od Zaplane proti Rovtam in utrdb na Gradišču, ki jo je leta 1936 začela jugoslovanska vojska, je sicer prinesla nekaj sprememb v tradicionalno življenje Zaplanincev, vendar so se Frelihovih, ki so se trdno držali svoje zemlje, komaj dotaknile. Oče Franc, ki mu je prva svetovna vojna vzela kar šest let mladosti, saj je bil kot avstrijski vojak ujet na ruski fronti in se je šele po koncu vojne vrnil domov, je dobro vedel, kaj pomeni vojna. V ujetništvu se je priporočal Materi Božji za rešitev in po vrnitvi domov je dal v zahvalo narediti velik Marijin kip, ki še danes stoji na častnem mestu v Frelihovi hiši v Miznem Dolu. Ko je kasneje v Miznem Dolu pri Zaplani prišla v navado devetdnevnica pred božičem, so ta kip nosili od hiše do hiše in se pri tem vsaj včasih spomnili njegovega nastanka. Starejši Frelihovi otroci so bili vključeni v Fantovski odsek oziroma v Dekliški krožek, kjer so poleg izobraževanja imeli tudi druženje s sovrstniki in razvedrilo. Vsi so imeli pevski talent, zato sta France in Mici sodelovala pri zaplaninskem cerkvenem zboru, Rajko je pa kasneje bil celo organist in zborovodja. Prihod novega župnega upravitelja Jožeta Geohelija v začetku leta 1940 je za vse farane, še posebno pa za mlade pomenil pravo pomlad prosvetnega in verskega življenja.
Poglejmo sedaj nekaj podatkov o Jožetu Geoheliju. Rojen je bil leta 1911 v Notranjih Goricah na Ljubljanskem barju. Njegov oče je bil železniški čuvaj in družina je imela skromno stanovanje v čuvajnici. Po osnovni šoli je obiskoval državno klasično gimnazijo v Ljubljani. Družinski proračun ni dovoljeval, da bi stanoval v Ljubljani, zato se je skozi osem let vozil z vlakom. Na novi maši Viktorijana Demšarja leta 1928 v Žireh se je odločil za duhovništvo in po maturi vstopil v bogoslovje. Kot bogoslovec je večino počitnic preživel na Vrhniki pri dekanu Keteju oziroma pri Petkovškovih v Paukarjevi dolini. Mama mu je namreč zgodaj umrla in oče se je drugič poročil, zato se doma ni dobro počutil. Zato je tudi novo mašo leta 1935 imel na Vrhniki, čeprav so Notranje Gorice tedaj še spadale pod Brezovico. Dobra štiri leta je bil potem kaplan v Dolenjskih Toplicah, v začetku leta 1940 pa je prišel za župnega upravitelja na Zaplano. Z veliko vnemo se je posvetil svojemu delu in farani so ga takoj sprejeli za svojega. V prizadevanju za poživitev verskega življenja v fari se je lotil tudi organiziranja Katoliške akcije in bil kmalu imenovan za asistenta kmečke Katoliške akcije v vrhniški dekaniji.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ko še ni bilo vojne – Z leve France Mivšek in Janez Šinkovec, nato Dolinarjev in Modestinov

Škof dr. Gregorij Rožman je v začetku leta 1939 pisal duhovnikom ljubljanske škofije in jih posebej opozoril, da so izšla pravila Katoliške akcije za kmečko mladino. »Imamo sicer že vrsto mladinskih društev, ki stoje bolj ali manj odločno na katoliških načelih, a Katoliška akcija zaradi tega ni nepotrebna. Katoliška akcija je kvas za vse druge organizacije.« (Jakob Kolarič, Škof Rožman II, str. 199) – V Zakoniku ljubljanske škofije iz leta 1940 najdemo na strani 98 pravila Zveze katoliških kmečkih mladcev. Naštejmo samo nekaj točk: Namen Zveze je izoblikovati po verskih in nravnih načelih novega kmečkega fanta, ki bo resen, značajen, močne volje in požrtvovalen, ki bo svoje kmečko delo krščansko pojmoval, ki bo nadnaravno mislil … Iz tega namena izvirajo temeljne naloge Zveze katoliških kmečkih mladcev kot: Mišljenje članov očiščevati od sodobnih zmot in izgraditi v njih močno katoliško načelnost, buditi in šolati vest, zlasti v stvareh, kjer so sodobne zmote otopile moralno čutenje, boriti se proti vsem oblikam surovosti in proti pijančevanju, šolati za akcijo v kmečkem in družinskem okolju, delati za mir v družini in med sosedi, pridobivati kmečke družine za Kristusa in Cerkev itn. Za škofijskega voditelja – asistenta Zveze katoliških kmečkih mladcev je bil tedaj imenovan lazarist dr. Ladislav Lenček, ki je obiskoval podeželske fare, da bi duhovnike in kmečke fante navdušil za KA in za njen tečaj, ki je bil organiziran v Ljubljani v času od 25. novembra 1941 do 30. marca 1942. Nekateri duhovniki se za to niso veliko zmenili in so celo opozarjali, da bo za tako delo bolj primeren čas po vojni.
Iz povedanega ni težko razbrati, da je bila KA na podeželju šele na začetku in odvisna od razumevanja ter prizadevnosti krajevnih duhovnikov. Jože Geoheli je seveda upošteval škofovo povabilo in odločno zaoral brazde KA v svoji fari. K temu oranju je pristopil tudi Frelihov France, ki je že prej bil cerkveni pevec in član Fantovskega odseka. Verjetno je k temu pripomoglo tudi poznanstvo z novim župnikom, ki je kmalu po prihodu na Zaplano »odkril« Vranje pečine. Z motorjem se je pripeljal v Mizni Dol, ga pustil pri Frelihovih, se sprehodil do grebena na Vranjih pečinah, se tam naužil lepih razgledov in nato vrnil k Frelihovim. Menda je večkrat rekel, da sam ne ve, zakaj sta mu tista pot na greben in razgled z njega tako všeč. Preden se je vrnil v župnišče, je vedno našel nekaj časa za klepet s fanti. France je bil pri tem vedno zraven, izjema je bila le, kadar je v gozdu tesal trame.
Zaključimo to poglavje s še nekaj stavki o KA. Omenili smo, da je bila KA med kmečkimi fanti in dekleti šele na začetku. Vemo, da je bila najbolj organizirana dijaška KA, ki jo je vodil profesor Ernest Tomec in je bil njen član tudi Lojze Grozde. Komunisti so vsako obliko KA, ne glede na stopnjo njene organiziranosti smatrali za sovražnika št. 1 in temu primerno ravnali z njenimi člani. Spomnimo se, kako Ivo Pirkovič v knjigi Vstaja pod Gorjanci piše »o poročnikih bele protirevolucije, ki so jih vzgojili na zimskem tečaju Katoliške akcije v Ljubljani.« Ni dvoma, da je imel Pirkovič pri tem v mislih predvsem domače šentjernejske razmere, kjer so partizani že konec junija 1942 »likvidirali« kaplana Vinka Kastelica in tri fante, člane KA; Janez Guštin, eden izmed njih, je zadnjo zimo preživel v Ljubljani na posebnem tečaju Zveze katoliških kmečkih mladcev. Upravičeno se vprašamo, zakaj tako demoniziranje KA, ko je vendar znano, da nikoli ni bila politična organizacija. In to pripisovanje vseh slabih in izdajalskih lastnosti članom KA traja do današnjih dni, saj visoko izobraženi pisci celo razglabljajo, kako sta si KP (komunistična partija) in KA sorodni v pogledu totalitarnosti in iz tega sklepajo, da bi bilo poleg treh totalitarizmov – komunizma sami še niso obsodili – treba obsoditi tudi klerofašizem. Kljub vsemu temu pa je Cerkev priznala čast oltarja našemu Grozdetu, slovenskemu mučencu, ki je izšel iz vrst KA.

Nenavadna pomlad

Komaj je spomladi 1942 odlezel sneg, so se na Rovtarskem pojavili partizani. Med prvimi je bil Karel Leskovec, ki opisuje doživetja tistih tednov in mesecev v knjigi Križpotja. Njihovo prvo taborišče je bilo v gozdu nad Žibršami. Skupina je dobila ime logaška četa. Prvi komandir je bil Rado Pehaček, kmalu pa se jim je pridružil tudi rovtarski učitelj Franc Krča. Še pred koncem maja 1942 se je skupina, ki je do tedaj precej narasla, preselila na Vranje pečine. Leskovec piše, da jih je v novem taborišču že drugi dan obiskal vrhniški partijski sekretar Djuro (Stane Kavčič), ki ga je spremljal znani partizan Kragulj. Dodaja, da je Djuro na vse naredil močan vtis, ne omenja pa, da je imel v Podpesku sorodnike. V začetku julija je bil tu formiran 2. bataljon Dolomitskega odreda, za njegovega poveljnika pa imenovan učitelj Krča. »Tu so bili bolj doma Češmelovi fantje in Grogov z Logarš pri Praprotnem Brdu.« Že na Žibršah so bili v četi kar štirje Češmelovi: Franc, Avgust, Johan in Tonček, ki je imel komaj sedemnajst let. Glavni terenski delavci so bili Plečnikovi iz Podpeska. (Križpotja, str. 109)
Zanimivo, da niti Leskovec niti Rudolf Hribernik, ki sicer podrobno opisuje začetke OF in partizanstva v vrhniškem in logaškem »rajonu«, ne omenja sestanka, ki so ga partizani in domači terenci organizirali v začetku julija v Podpesku in ga je menda vodil Stane Kavčič – Djuro. Bilo je to ravno v času prehoda druge grupe odredov oziroma ustanovitve 2. bataljona Dolomitskega odreda na Vranjih pečinah. Neko poročilo trdi, da so organizatorji sestanka navzoče nagovarjali k vstopu med partizane, vendar je bil odziv zelo slab, kajti bil je ravno čas košnje in drugih večjih poljskih del. Nikjer ni zapisano, ali je bila tedaj v Podpesku organizirana vsaj narodna zaščita. Možno je, da so bili nekateri s tega konca že prej vključeni v Podlipi, Zaplane pa v zvezi s tem Leskovec in Hribernik ne omenjata.
Iz povedanega si lahko vsaj nekoliko predstavljamo vzdušje, ki je v začetku poletja 1942 vladalo v Miznem Dolu oziroma na Zaplani. Seveda so vplivali še drugi dogodki. Skoraj hkrati s prihodom partizanov na Vranje pečine je prišla iz Ljubljane vest o smrti dr. Ehrlicha in njegovega spremljevalca študenta Rojica. Župnik Geoheli, ki je večkrat skočil na Vrhniko ali celo v Ljubljano, je bil o vsem obveščen in je o tem gotovo govoril tudi s svojimi fanti. Njegovi sprehodi na Vranje pečine so prenehali, odkar je bilo tam partizansko taborišče. Ne vemo, kdaj je Frelihov France stesal zadnji tram v gozdu onkraj Miznega Dola; pravijo, da se pri tesanju s partizani ni nikoli srečal. Močno je odmeval tudi dogodek 11. junija 1942, ko so partizani v Cestah iz zasede napadli italijansko kolono, ki je v Rovte peljala hrano. Italijani, ki so imeli pri tem štiri mrtve, so zato požgali zaselek Ceste, prebivalce pa odpeljali v internacijo. Pri spopadu je Italijanom prišel v roke puškomitraljez, na katerem je menda bilo izpisano ime Franceta Hladnika s Petkovca. Naslednji dan so Italijani pridrli na Petkovec, prijeli Franceta Hladnika in Ivana Cigaleta in ju na robu bližnjega gozda ustrelili. Ljudje so bili prepričani, da je bil tisti kos orožja Italijanom namerno podtaknjen in so imeli Franceta ter Ivana za žrtvi komunistične revolucije. Do Zaplane je hitro prišla tudi vest o smrti horjulskega župana Ivana Bastiča in njegove žene; partizani so ju 14. junija ponoči prišli iskat, ju nedaleč od doma umorili in pustili ležati ob poti. Nekaj dni po pogrebu Bastičevih so Italijani iz zapora v Logatcu pripeljali osem somišljenikov OF in jih blizu Bastičevega doma ustrelili kot talce.
Mizni Dol je razmeroma blizu Vranjih pečin, zato ni bilo nič nenavadnega, ko so se partizani tu in tam oglasili tudi pri Frelihovih. Leskovec v Križpotjih omenja, da so bili pri hiši vedno dobro sprejeti in da so jo imeli za svojo. Ali mu lahko verjamemo? V naslednjem poglavju bomo zvedeli, kako so nekateri domači partizani Franceta zagovarjali in skušali rešiti, nazadnje pa vendarle izvršili ukaz višjega poveljstva. Leskovec ne omenja, ali so po prihodu na Vranje pečine vzpostavili zvezo z župnikom Geohelijem, pač pa piše, da zaplaninski župnik v pridigah ni napadal OF tako kot rovtarski. Župnik Alojzij Jenko, ki je konec oktobra 1942 prišel na Zaplano kot naslednik Geohelija, je kasneje zapisal, kako se je kakih štirinajst dni pred smrtjo z njim slučajno srečal v Ljubljani. Ob tej priliki mu je Geoheli povedal, da se s partizani dobro razume. Ko danes iz razdalje sedemdesetih let gledamo na tiste dogodke, težko verjamemo, da se ni čutil ogroženega. Morda je upal, da mu bo pomagal vrhniški sošolec – partizan. Takratni šentjoški župni upravitelj Jože Cvelbar je srečal Geohelija proti koncu junija na Vrhniki in v pogovoru sta drug drugemu odkrila svoje skrbi. Cvelbar se je tedaj že pripravljal, da se bo za nekaj časa umaknil v Ljubljano, medtem ko Geoheli na to sploh ni pomislil, ampak ga je le skrbelo, kaj bo z njegovimi fanti, ki so bili v nevarnosti tako pred Italijani kot pred partizani.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Levo Janez Šinkovec, desno Franc Mivšek ob Mariji iz Frelihove hiše

Pod udarci bojševiškega terorja

Če je bilo prej še mogoče upati, da ne bo prišlo do najhujšega, je bilo z vsakim julijskim dnem to upanje manjše. Napetost je iz dneva v dan naraščala. Med prehodom druge grupe odredov so bile vse italijanske enote v popolni pripravljenosti. 8. julija so partizani onesposobili most na cesti med Vrhniko in Ligojno in iz zasede napadli Italijane, ki so se napotili v Horjul. Naslednji dan so Italijani požgali Veliko in Malo Ligojno in ustrelili nekaj vaščanov. Na Zaplani so z grozo opazovali mogočen steber dima, ki se je dvigal v nebo in kot nevihtni oblak visel nad dolino. Komaj ustanovljeni Dolomitski odred je bil zdaj v Češirkovem gozdu, zdaj na Vranjih pečinah. Cesta Rovte – Smrečje je bila prekopana in zasekana, pa so Italijani iz Logatca in Rovt kljub temu prodrli do Šentjošta in naprej proti Polhovem Gradcu. Tedaj so požgali tudi Ljubgojno pri Horjulu in Belco pri Polhovem Gradcu, prehoda druge grupe čez nemško mejo pa s tem niso zaustavili.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Birmanski boter župnik Geoheli in birmanec Vinko Petkovšek iz Paukarjeve doline – Zadaj druga z leve Angela Geoheli

Kmalu po tistem, ko so se Italijani sredi julija vrnili v kasarne, so se partizani iz Češirkovega taborišča oglasili pri Frelihovih. Niso se jih ustrašili, saj so bili večkrat deležni njihovega obiska z Vranjih pečin in nikoli niso šli lačni in žejni od hiše. Tokrat niso prišli zaradi hrane, ampak po Franceta. Leskovec o tem takole piše: »V taborišče so pripeljali kmečkega fanta iz bližnje vasi, ki je bil osumljen, da dela za bele v Zaplani, kjer so se takrat z vso naglico pripravljali, da ustanove belogardistično postojanko. Fant je bil star kakih dvajset let in sem ga dobro poznal. Vprašal sem ga, zakaj je prišel k nam. Vedel sem, da tisti, ki ga privedejo v taborišče, težko odide iz njega. Zmignil je z rameni in dejal, da ne ve zakaj. Z Ivanom sva opozorila komandanta, da bo glede fanta najbrž kakšna pomota. Tudi obveščevalca Rudolf in Franc sta podobno izjavila. Na podlagi teh podatkov, ga je bataljonski štab spustil domov.« (Križpotja, str. 172)
Doma so se Franceta razveselili, saj jih je skrbelo zanj. Sklenili so, naj se za nekaj časa umakne v Ljubljano. Vendar se je kmalu izkazalo, da stvar ni tako preprosta. Že po nekaj dneh bivanja v Ljubljani, je France dobil opozorilo, naj se hitro vrne domov, kajti v nasprotnem bodo »likvidirali« celo družino. France je bil zelo navezan na dom in domače, zato se je takoj odločil, da zaradi njega ne smejo trpeti, in se je vrnil v Mizni Dol. Verjetno je tudi upal, da se mu ne bo zgodilo nič hudega, saj ima med partizani znance, ki se bodo spet zavzeli zanj.
Toda na Zaplani in v Miznem Dolu se je v kratkem času njegove odsotnosti marsikaj spremenilo. To nam nazorno pokaže razgovor, ki ga je župnik Geoheli v soboto 25. julija imel na Vrhniki z dekanom Janezom Burnikom. Le dober teden prej je v Ljubljani sobratu Alojzu Jenkotu še zagotovil, da se s partizani dobro razume, sedaj pa je potožil: »Hudo je na Zaplani, kakor v Španiji.« In ko mu je dekan svetoval: »Ne hodite gori!« mu je odgovoril: »Ne smem jih pustiti samih. Grem, pa naj se zgodi, kar hoče.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Župnik Geoheli s pevskim zborom – V drugi vrsti z desne druga Mici Mivšek, tretji France Mivšek

V noči na nedeljo 26. julija je patrulja iz Češirkovega prišla k Šinkovčevim, po domače Petrčkovim, ki so bili sosedje zaplaninskega župnišča. Nameravali so odpeljati sina Janeza, ki pa se jim je zadnji trenutek izmaknil, zato so odpeljali očeta Petra Šinkovca. Oče Peter je bil znan krojač, sin Janez pa član KA in prijatelj Franceta Mivška iz Miznega Dola. Slika, na kateri sta Janez in France ob velikem Marijinem kipu iz Frelihove hiše, nam brez velikih besed priča o njunem prijateljstvu, pa tudi o tem, kakšna fanta sta bila, kakšne fante je Geoheli zbiral v KA. Očeta Šinkovca so torej še po temi pripeljali v Češirkovo taborišče. Nekako ob istem času je druga patrulja s Praprotnega Brda pripeljala Pavla Lukana, kmečkega gospodarja, zadružnika in gasilca. V nedeljo zgodaj zjutraj oziroma dopoldne so pripeljali več mož in fantov iz Podpeska, Podlipe in Smrečja. Antona Leskovca, Smrekarjevega iz Smrečja, ki jim je skušal pobegniti, so ustrelili v bližini domače hiše. Nekatere so po zaslišanju izpustili, Petra Šinkovca in Pavla Lukana, Jakoba in Jožeta Filipiča ter Lovra Kogovška iz Podlipe, Valentina Malovrha iz Smrečja in Franca Bogataja iz Podpeska pa so po hitrem postopku obsodili na smrt in površno zakopali v bližini taborišča.
Čeprav smo o tem pokolu v Zavezi že pisali, bomo ponovili opis Karla Leskovca v Križpotjih. »Še pred sončnim zahodom smo jih pripeljali na hribček nad taboriščem. Bil je soparen dan, še zvečer, ko je sonce že zašlo, je kar puhtelo od vročine. Komandant je ukazal, naj se slečejo, in tako so tudi storili. V spodnjih hlačah so stali pred mitraljezom, za katerim je ležal tovariš Frenk. Nekateri so na glas jokali in prosili, naj jih ne pobijemo… Komandant je proti Frenku zamahnil z roko. Rafal iz zbrojevke je presekal mračno tišino. Odmev rezgetanja se je valil po bližnjih hribih.« (Križpotja, str. 171)

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: France Mivšek nekaj dni pred smrtjo

Že v naslednjem odstavku Leskovec pove nekaj, kar nam vzbudi močan dvom v resničnost njegovega gornjega opisa. Takole piše: »Kasneje so trupla našli belogardisti in zagnali vik in krik. Zvedeli smo, da so trupla iznakazili, jim razbili lobanje, polomili ude in tako slikali ter kazali ljudem, češ, poglejte, kaj so z njimi napravili partizani. Vsakogar bo doletela ista usoda, če jim pride v roke. O dogodku smo se seveda tudi med seboj pogovarjali, marsikdo je rekel, da ne bi bilo treba vseh pobiti. Komandant je objasnil, da mora z izdajalci strogo ravnati. Pokazati jim je treba, da se z nami ne bodo igrali.« (Križpotja, str. 172)
Še živi udeleženci in fotografije izkopa v Češirkovem v začetku novembra 1942 pričajo, da so bili poleg vaških stražarjev prisotni tudi nekateri najbližji svojci žrtev. Tudi med vaškimi stražarji so bili večinoma sosedje in sovaščani žrtev. Le kdo z normalno pametjo bo verjel, da so oni iznakazili trupla. Da pa so se v Češirkovem res dogajale hude stvari – vendar ne ob izkopu žrtev v novembru, ampak že 26. julija ob njihovi smrti – dokazuje tudi dejstvo, da je nekdo, ki se je po zaslišanju vrnil domov, padel v tako depresijo, da je moral iskati zdravniško pomoč. Čeprav se je pozdravil, sta groza in strah tistih julijskih dni do smrti ostala v njem in menda o tem nikoli ni spregovoril.
Leskovec sicer piše, da so se premaknili iz Češirkovega gozda na Vranje pečine čez teden dni: »Preseliti smo se morali, ker nas je streljanje izdalo«, ni dvoma, da je bil vsaj del Krčevega bataljona že v nedeljo 26. julija na Zaplani. Kaj se je torej dogajalo tisto nedeljo na Zaplani? V župnišču so poleg župnega upravitelja Jožeta Geohelija stanovali tudi njegova sestra Angela ter oče in njegova druga žena. Pričevalci ne povejo, kje je bil tedaj bogoslovec Vojko Seljak iz Žirov, ki je sicer preživaljal počitnice na Zaplani. Že ponoči ali zgodaj zjutraj je nekdo prišel povedat, da so odpeljali očeta Šinkovca, ker niso našli sina Janeza. Po pričevanju Angele Geoheli se je župnik takoj po prvi maši odpeljal v Logatec, da bi prijavil Italijanom, kaj se je ponoči zgodilo in zahteval zaščito. Ko se je vrnil, je bil vznemirjen. Menda so mu Italijani grozili, da drži s partizani, hkrati pa obljubili, da pridejo še tisto popoldne. Pri drugi maši potem ni šel na prižnico, ampak je kar od oltarja povedal: »Danes ne bom pridigal. Molite, molite, veliko molite!« Angela je ob tem pomislila, da je to njegova zadnja pridiga. Popoldne po večernicah se je nepričakovano pojavil župnikov gimnazijski sošolec z Vrhnike, ki je že bil pri partizanih. Prijateljsko sta se pogovarjala in Angela je menda ujela besede: »Sedaj vse veš in me lahko izdaš.«
Proti večeru je prišla skupina partizanov, ki naj bi jo vodil sam komandant Krča. Leskovčev opis aretacije župnika se močno razlikuje od pripovedi nekaterih, ki so jo doživeli na drugi strani in se jim je za vedno vtisnila v spomin. Poglejmo najprej Križpotja, stran 189. »Noč je bila lepa in jasna. Bilo nas je kakih petnajst. Z nami je bil tudi komandant. Neslišno smo obkolili župnišče in delali zelo previdno. Že prej so bili pri njem, vendar jih je župnik prepričal, da so v zmoti, in tudi od ljudi so lahko slišali, da je že dosti dobrega napravil za nas. Župnik pa je naslednjega dne napravil usodno napako. Takoj zjutraj se je z motorjem odpeljal v Logatec k Italijanom in jim povedal, česa so ga partizani obdolžili. Izdal je tudi, da so partizani na Vranjih pečinah, in jih seveda prosil, naj pridejo in jih uničijo. Italijani so poznali njegovo delo, saj jim je poslal že marsikatero poročilo. Vse to je znano iz dokumentov, ki jih je zbral in objavil Franček Saje v svoji prvi knjigi Belogardizem pod poglavjem šentjoški belogardisti…
Vežna vrata niso bila osvetljena in čisto tiho smo stopili v temni hodnik. Na koncu hodnika so bila na pol osvetljena vrata. Župnik je prišel skozi vrata in nas opazil. Kot mačka je skočil proti drugim vratom, ki so držala na vrt. Tedaj pa je že zadonel glas: Stoj! in takoj nato strel iz puške. Šele potem se je ustavil. Z rokami se je držal za pas. Frenkova krogla ga je oplazila na levi strani, med kolčno kostjo in spodnjim rebrom. Bolničarka Marija ga je takoj obvezala in mu ustavila krvavitev. Pri njem sta ostala komandant in Tone, da sta ga zaslišala in preiskala pisarno. Ko je padla odločitev, da bo šel z nami, smo mu tudi nekaj pobrali, seveda precej manj kot drugim v takem primeru. Zaplenili smo tudi motorno kolo, ki smo ga skrili v Turkovi grapi. Še danes ne vem, čemu smo ga vzeli in vlekli v grapo, ker ga nismo nikoli rabili.«
7. septembra 2003 je dr. Janez Zdešar v govoru ob obletni slovesnosti na Vranjih pečinah citiral nekaj odlomkov iz zaplaninske farne kronike izpod peresa Geohelijevega naslednika na Zaplani Alojza Jenka. »Popoldne so se že začeli zbirali okrog cerkve partizani in v gostilni Mesec so bili zbrani tudi domači fantje… Zvečer ob mraku so partizani začeli streljati v župnišče, kjer je bil Geoheli z družino (oče, mačeha in sestra) ravno pri večerji… Župnišče je bilo od tega precej poškodovano. Nato jih je nekaj vdrlo v župnišče in eden je ustrelil v kuhinjo. Strel je zadel župnika v bok. Sicer se je skril v stransko sobo, a so ga kmalu našli. Partizanke so ga obvezale (po tej obvezi so ga kasneje spoznali), nato pa so ga odpeljali s seboj v gozd. Njegova sestra Angela je skočila skozi okno in ušla. Seveda so ,tovariši’ izropali župnikovo premoženje, pobrali cerkveni denar, zaklali prašiča… V gozd sta bila odgnana, na zaslišanje tudi Modrijan Marko in Kogovšek Ivan iz Zaplane. Oba so izpustili, župnika pa ne.« (Zaveza, št. 51 – Duhovnik Jože Geoheli)

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Domobranec Jože Mivšek

Zakaj so partizani uprizorili pravi napad na župnišče, čeprav so vedeli, da v njem ni nobenega orožja? O tem Leskovec ne piše. Tudi o zasliševanju v taborišču ne pove veliko in zaključi: »Okrog poldneva se je štab dolgo posvetoval in nazadnje sklenil, da se mu izreče smrtna kazen… Še istega dne proti večeru smo ga likvidirali… Zvečer smo odšli čez Podlipsko dolino v taborišče nad Kanjim dolom. Ena četa je še ostala na oni strani doline, kaka dva kilometra od Vranjih pečin.« (Križpotja, str. 192, 193) Nič o tem, da ga niti pokopali niso, ampak vrgli preko pečine, verjetno še na pol živega. Pa se ustavimo za trenutek pri naslednjem Leskovčevem zapažanju: »Dokler je bil župnik med nami, smo se tako čudno in skrivnostno obnašali. Kdorkoli je prišel, vsak je potihoma spraševal, kje ga imamo… V rokah je držal svoj brevir in neprestano molil…« Pogosto nam očitajo, zakaj ne upoštevamo, da so bili med partizani tudi verni fantje. Morda bi bilo bolj prav, če bi rekli, da so izšli iz tradicionalno vernih družin. Leskovec glede tega takole piše: »Materi je bila nedeljska maša edino razvedrilo. Največjo uteho je čutila v molitvi. Iz cerkve se je vračala vesela in potolažena… Nam otrokom so romanja za delom zapustila globoke sledove. Kljub prigovarjanju staršev, naj ne pozabimo na boga, nam te prošnje kmalu niso več segle v srce. Pretrdo nas je pestilo življenje, da bi mislili na molitev… Doma smo vsak večer molili rožni venec. Zaradi neprestanega klečanja sva se z očetom, prvič sprla. Tudi bratje in sestre so godrnjali, češ, kar je preveč, je preveč, toda oče je imel v hiši neomejen ugled. Pregloboko je bil prepričan, da je samo to prav, kar on počne, vsaka druga stvar se mu je zdela pregrešna in celo nevarna. Zato je ob naših ugovorih, zakaj toliko molimo, s pestjo krepko udaril po mizi ali pa z dolgim, težkim molitvenikom (verjetno rožnim vencem, op. J.M.) oplazil čez hrbet tistega, ki mu je ugovarjal. Oče tudi ni maral tistih svojih otrok, ki so hrepeneli po boljšem življenju ali pa se odtujevali veri, kaj še, da bi prisluhnil njihovim nasvetom.« (Križpotja, str. 64-65) – Ko so »tovariši« videli na smrt obsojenega župnika, kako sedi pod bukvijo in moli, so ob takih in podobnih spominih občutili nelagodje. Ali ni župnik, ki je vedel, kaj ga čaka, v tisti molitvi iskal utehe in moči, kot nekoč Leskovčeva mati? Ali ni morda Leskovec še po treh desetletjih, Križpotja so izšla leta 1971, občutil nelagodje ob spominu na ponedeljek 27. julija 1942 in zato o Geohelijevi smrti in »pokopu« ni nič povedal?
Truplo umorjenega Jožeta Geohelija so 30. novembra 1942 izpod Vranjih pečin, kjer je nepokopano ležalo med skalami, le delno pokrito z listjem in vejami, prenesli na Zaplano. Ogled trupla je na kraju, kjer je bilo najdeno, opravil vrhniški zdravnik dr. Žekš, prisotni pa so bili tudi pokojnikov oče, župni upravitelj Jenko, odvetnik dr. Zupan z Vrhnike in Jože Kavčič, poveljnik vaške straže na Zaplani. Podpisali so komisijski zapisnik.
Domnevamo, da France Mivšek tisti večer, ko so odpeljali Geohelija, še ni bil doma. Kmalu potem, ko se je vrnil iz Ljubljane, so ponovno prišli ponj. Leskovec piše, da se je njegov vod tedaj mudil v Novakovi oziroma Turkovi grapi. Iz štaba odreda so namreč dobili ukaz, naj se bataljon zaradi ofenzive razdeli na manjše skupine. Ko je potem iz bataljona prišlo v Novakovo grapo naročilo za ponovno aretacijo Franceta Mivška, so odgovorili, da je z njim vse v redu, toda že naslednjo noč je kurir prinesel pisno »naredbo, ki naj se izvrši brez odlašanja«. Ker so čutili, da je zadeva postala nevarna, so takoj šli ponj in ga pripeljali v taborišče. »Bil je preplašen. Morda je vse skupaj povezal s prejšnjim dogodkom, ko so ga vzeli in pripeljali v Češirkov tabor. Dobro je vedel, da smo ga takrat obdolžili zveze z belimi in da ga imamo za nevarnega človeka. Že popoldne mu je politdelegat povedal, da ne bo ostal pri nas. Še preden je sonce zatonilo za bližnji hrib, smo mu povedali, naj se pripravi za odhod. V taborišču nismo smeli napraviti kaj takega, saj bi se s strelom lahko odkrili…« (Križpotja, str. 175)
Truplo Franceta Mivška so približno eno leto kasneje našli Novakovi z Gradišča, ko so v gozdu spravljali praprot. Potem so ga pokopali na domačem pokopališču. Nekako ob istem času kot France Mivšek je bil umorjen tudi France Čamernik, rojen leta 1905. Zakaj? Ali je bil tudi on član KA? Od kod so v štabu na Vranjih pečinah dobili informacije o Francetu Mivšku, da so ga obsodili na smrt, medtem ko njegov rovtarski vrstnik Karel Leskovec ni vedel o njem nič slabega? Kdo mu je v Ljubljani izročil opozorilo, naj se vrne domov? Ali ni morda prav KA preprečevala tako župniku Geoheliju kot njegovim fantom, da se še niso odločili za samoobrambo? Leskovec najbrž ni vedel, da je France član KA, saj ta svojega članstva ni razkazoval pred ljudmi. KA je bila odločen nasprotnik komunizma, toda njeno nasprotovanje je bilo omejeno na idejni boj.
Dejstvo je, da so možje in fantje iz Rovt ter Zaplane pristopili k samoobrambi šele po pokolu v Češirkovem gozdu in umorih na Vranjih pečinah oziroma v Novakovem gozdu. Med njimi sta bila tudi Jože in Gustelj Mivšek iz Miznega Dola. Kako bi mogli od njiju pričakovati drugačno odločitev po tem, kar se je julija 1942 zgodilo z njunim bratom? Ko je nekdanji rovtarski učitelj Krča v očeh svojih partizanov opazil pomisleke, jih je poučil, da je treba proti izdajalcem odločno ukrepati in jim pokazati, da s partizani ni šale. Da je temu res tako, se je pokazalo konec avgusta 1942, ko so vaški stražarji iz pravkar ustanovljene postojanke na Zaplani napadli Vranje pečine. Partizani so napad odbili in ujeli dva ranjena vaška stražarja Franca Modrijana iz Rovt in Jakoba Jelovška, Zakovškovega iz Zaplane. Zanimivo, da v Križpotjih, kjer je ta spopad opisan, ujeta ranjenca sploh nista omenjena. Še isti večer je Krčeva enota zapustila Vranje pečine in za nekaj časa odšla iz Dolomitov. Vaški stražarji so tako že po nekaj dneh našli Modrijanov in Jelovškov grob. Jelovška so potem pokopali na Zaplani, Modrijana pa odpeljali domov v Rovte. Na obeh truplih so bili vidni znaki mučenja. Ob Francetu Modrijanu je med spopadom bil mlajši brat Janez. Ko je bil France ranjen, ga je zavlekel za skalo v bližini in mu skušal pomagati, nato pa odšel po pomoč. Takoj zatem so od zgoraj naredili protinapad in ranjenec jim je prišel v roke.
Težko si predstavljamo, kaj je nagnilo one na Vranjih pečinah, da so ranjena vaška stražarja mučili, namesto da bi jima pomagali. Če upoštevamo, da so ju vsaj nekateri poznali, da so morda še pred kratkim bili z njima v družbi v domači gostilni ali prepevali na vasi, je to še bolj čudno. Komaj en mesec prej so še čutili nelagodje, ko so v »zaporu« pod bukvijo videli župnika Geohelija. Kaj so čutili sedaj ob ranjenih in mučenih vrstnikih? So se jih besi res že tako zelo polastili?

Zaključek

Navadno skušamo vsaj pri vidnejših osebah naše zgodbe opisati njihovo pot do konca. Naj bo tako tudi sedaj. Frelihova Jože in Gustelj sta bila do kapitulacije Italije pri vaški straži na Vrhniki; kot domobranec je Gustelj še ostal na Vrhniki, Jože pa je nazadnje bil v velikolaškem bataljonu. V začetku maja 1945 sta vsak s svojo enoto prišla v Vetrinj in bila vrnjena. Njuna življenjska in domobranska pot se je končala na enem izmed množičnih morišč.
Čeprav je Ivan postal domobranec le nekaj mesecev pred koncem vojne, bil je v Rupnikovem bataljonu, je prišel v Vetrinj in bil vrnjen. Iz teharskega taborišča je bil avgusta 1945 izpuščen kot mladoletnik. S sotrpinom iz Dragomerja sta se z vlakom pripeljala do Ljubljane in nato nadaljevala pot z »vrhničanom«. Na Logu je sotrpin izstopil, Ivan pa se je odpeljal na Vrhniko. Govorilo se je, da so ga na vrhniški postaji prestregli in odpeljali v smrt. Omenjana so bila nekatera imena, za kar pa seveda ni dokazov. Dejstvo je, da 17-letni Ivan nikoli ni prišel domov v Mizni Dol. Ob tem se nam seveda pojavi vprašanje, ki se marsikomu sploh ne zdi vredno zanimanja, namreč vprašanje o kruti usodi mladoletnih domobrancev, ki so se po amnestiji v skupini vračali iz Šentvida proti Brniku ali od Rakeka proti Begunjam in za katere se vsaj približno ve lokacija, kjer naj bi bili pokopani; za posameznike, ki so se prav tako vračali iz taborišča domov, pa tja nikoli niso prišli, se pa niti to ne ve. Marsikdo bo ob tem zamahnil z roko, češ kaj iščete nekaj novega, saj veste, da niso prišli domov in pika. Res vemo, da so bili pomorjeni, da je bil nad njimi storjen zločin, vendar je razlika v tem, ali je njihovo smrt povzročil neki eksekucijski vod v Rogu ali na Hrastniškem hribu ali pa domačini, sosedje na robu domače vasi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ivan Mivšek

Posredna žrtev Vranjih pečin je bila tudi Matilda Mivšek, ki je bila najmlajša v Frelihovi družini. Ko so nekega dne v tistem soparnem poletju delali na njivi pod hribom, so od nekod prišli Italijani in začeli od daleč obstreljevati taborišče. Ena od min je padla nedaleč od njive, blizu kraja, kjer se je igrala 5-letna Matilda. Ob eksploziji je dekletce padlo na tla in obležalo kot mrtvo. Domači so v prvem trenutku mislili, da jo je zadelo, nato pa ugotovili, da je zaradi strahu dobila napad božjasti.
Zgodba Frelihove družine iz Miznega Dola se na prvi pogled zdi zelo preprosta, v resnici pa temu ni tako. France Mivšek je bil na zunaj čisto navaden kmečki fant. Ko ga je novi župni upravitelj pridobil za delo v KA, se na zunaj na njem ni nič spremenilo. Nikjer ni omenjeno kako dejanje, zaradi katerega bi ga partizani lahko imeli za nevarnega nasprotnika in ga zato obsodili na smrt. KA je bila verska organizacija, zato politično delovanje sploh ni bilo v njenem programu, še toliko manj pa je bilo v njenem programu sodelovanje z okupatorjem, katerega so jo kar povprek dolžili in jo še danes dolžijo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vranje Pečine 30. novembra 1942

V že omenjenem govoru leta 2003 na Vranjih pečinah je dr. Zdešar zavrnil tudi članek Druga resnica o župniku Geoheliju, ki ga je 4. septembra leta 2000 objavil vrhniški lokalni list Naš časopis, češ da je partizansko sodišče obsodilo župnika Geohelija zaradi neizpodbitnih dokazov vojaškega sodelovanja z okupatorjem. O tem članku je pisal tudi Anton Drobnič v Zavezi št. 39 pod naslovom Lahkotnost druge resnice in zaključil, da partizani v tem času niso imeli nobene zakonite državne pristojnosti in tudi ne sodne oblasti. Dr. Zdešar ugotavlja, da Geoheli nikakor ni sodeloval z Italijani, ampak ob zanemarjanju lastne varnosti »reševal gola življenja svojih faranov, njih imetje in dobro ime in s tem namenom iskal stika tako s komunističnimi partizani kot z okupatorskimi Italijani. Če bi mu bilo možno kaj očitati, bi bil morda to njegov idealizem – nekateri bi rekli naivnost«. (Zaveza št 51, str. 33) Spomnimo se Geohelijevega zadnjega razgovora z dekanom Burnikom na Vrhniki v soboto 25. julija. Ko ga je dekan opozarjal, naj se ne vrača na Zaplano, mu je odgovoril: »Šel bom, pa naj bo kar hoče. Ne morem jih pustiti samih!«
Če so Geohelija obtoževali sodelovanja z okupatorjem in organiziranja oborožene protirevolucije, kakšno krivdo so naprtili Francetu Mivšku, ki so ga umorili nekaj dni kasneje, česa so dolžili očeta Šinkovca in Franceta Čamernika? Čudno, da Leskovec, ki je pravi vseved, niti z besedico ne omeni radijske postaje, ki je bila že jeseni leta 1941 po delih prinesena na Zaplano in so jo potem Italijani še pred koncem leta zaplenili. Seveda je radijska postaja in dogodki okrog nje dokaz, da je slovenski demokratični tabor že zelo zgodaj mislil na odpor proti okupatorju, in hkrati dokaz, da partija od vsega začetka ni izbirala sredstev v boju proti domačim – tedaj še zgolj idejnim političnim nasprotnikom. Razumljivo je, da Leskovec o tem ne piše, kot tudi ne piše o KA. Iz njegovega zapisa vemo, da je ukaz za aretacijo Franceta Mivška prišel iz štaba bataljona, za izvršitev pa je bil določen prav vod v Turkovi grapi, v katerem je bilo več Francetovih znancev, ki so ga imeli za neškodljivega. Ali niso bili ti znanci morda še premalo boljševiški, da bi razumeli, da njihova prioriteta ni boj proti okupatorju, ampak proti domačim, morda samo potencialnim nasprotnikom revolucije? Vsaka izvršitev »obsodbe nad sodelavcem okupatorja« pa jih je temu razumevanju približala, jih iz preprostih fantov, ki jim »je romanje za delom pustilo svoje sledove«, razmeroma hitro spremenila v prave revolucionarje in prevrednotila njihove dotedanje vrednote; lahko bi rekli, da so v nekem smislu tudi oni postali žrtve revolucije.