Avtor: Rainer Blasius, FAZ

Rolf Hochhuth bo pomagal poljski državni tožilki razjasniti smrt generala Sikorskega.
Osemdesetletni Rolf Hochhuth se veseli. Poljska justica se končno zanima za njegove »Vojake«. Zaradi te zgodovinske drame o vojnem premieru Churchillu in generalu Sikorskem je »že desetletja zapisan v britanski knjigi tiralic, čeprav ali pa ker je bila njegova drama že veliko več kot stokrat igrana v Londonu«, kot ponosno meni. »Močno se čudim, da so v Varšavi z zasliševanjem prič čakali toliko časa, da so bile zanesljivo vse mrtve.« Zanj zanesljivo velja: »Sikorski je bil 1943. v Gibraltarju umorjen.«
Ali smrt 1881. rojenega častnika in politika, ki je od konca septembra 1939 predsedoval poljski begunski vladi v Parizu in kasneje v Londonu, ni bila nesreča? 4. julija 1943 ob 23.07h je pri britanskem vojaškem oporišču Gibraltarju 16 sekund po startu treščilo v morje letalo Liberator AL 523, skupaj s Sikorskim, njegovo hčerjo in sodelavci. Samo pilot je preživel. Generalovo truplo so rešili iz morja in pokopali na pokopališču poljskih pilotov v Newarku pri Nottinghamu. Po padcu komunizma so 1993 posmrtne ostanke prenesli na krakovski Wawel. Konec leta 2008 so zaradi suma »komunističnega zločina« opravili sodnomedicinsko preiskavo. Kot vodja odbora za pregon zločinov proti poljskemu narodu jo je vodila državna tožilka Ewa Koj. Sedaj se je povezala s Hochhuthom; vprašalnik je posredovalo berlinsko državno tožilstvo.
Hochhuth je leta 1963 s prvencem »Namestnik« (Der Stellvertreter) dosegel svetovni uspeh. Štiri leta pozneje se mu je z »Vojaki« (Soldaten) posrečilo isto. Nato se je lotil bombardiranj nemških mest v obliki preproge in strmoglavljenja letala s Sikorskim. Tu se je oprl tudi na deli takrat uspešnega poljudnoznanstvenega pisca in kasnejšega zanikovalca holokavsta Davida Irvinga »Uničenje Dresdna« (The Destruction of Dresden, 1963) in »Nezgoda. Smrt generala Sikorskega« (Accident. The Death of General Sikorski, 1967). Pred prvo izvedbo sta Hochhuth in Irving oktobra 1967 skupaj nastopila na televiziji. V prid domnevi, da je dal Churchill ministrskega predsednika umoriti, se je Hochhuth skliceval na »izjavo rojenega Britanca. Ta človek še živi.« Na Irvingov ugovor, naj pove podrobnosti, je dejal Hochhuth: »Raje bi privolil, da bo drama naslednja desetletja prepovedana, kot da bi povedal ime.« Spodbujen s pričo, ki je dogodek doživela, je našel mnogo indicev za »neverjetno dejstvo«: »Trdno sem prepričan, da Churchill, če je storilec, ni imel nobene druge izbire, kajti to je bil ukrep iz državniških razlogov.« Begunska vlada je 1943. provocirala Stalina z zahtevo, naj razišče »katinske mrtvece«. Obstajala je celo nevarnost nemško-sovjetskega separatnega miru: »Prepričan sem, da je Churchill rešil zahodno Evropo in da je pri tem reševanju moral najti in uporabiti sredstva in poti, ki so nam navadnim državljanom prepovedani.«
Kmalu po začetku nemškega pohoda v Rusijo sta poljska begunska vlada in Sovjetska zveza julija 1941 navezali diplomatske stike. Ti pa so bili obremenjeni s spori o povojnih mejah in načrtih za vzhodnosrednjeevropske konfederacije. Najhujša kriza se je začela, ko je nemška poročevalska agencija 13. aprila 1943 sporočila, da so v gozdu pri Smolensku – takrat pod nemško zasedbo – odkrili množična grobišča s trupli tisočev poljskih častnikov, ki so jih spomladi 1940 pomorili Sovjeti. To je Kremelj zavrnil kot »najhujše klevetanje« in za te pomore obtožil tretji rajh. Nacionalsocialistični režim se je obrnil na mednarodni odbor Rdečega križa in celo poljska begunska vlada je prosila ta odbor za nepristransko preiskavo. Ta prošnja je dala Sovjetski zvezi povod, da je 26. aprila pretrgala zveze z begunsko vlado, še preden je Sikorski pod britanskim pritiskom 4. maja zahtevo po preiskavi umaknil.
Mednarodna zdravniška komisija je bila konec aprila 1943 v Katynu in je protokolirala svoje delo. »O vprašanju storilstva se zapisnik izjavlja samo posredno, ko med drugim na osnovi dokumentov in drugih predmetov, najdenih pri žrtvah, pa tudi na osnovi stopnje razpada trupel ugotavlja, da so se eksekucije morale dogajati marca in aprila 1940. Ker so bili poljski častniki takrat v sovjetskem ujetništvu, je bilo očitno, kdo nosi odgovornost za pomore,« je povzel 2004 berlinski zgodovinar Paul Stauffer.
Po praizvedbi »Vojakov« je označil Randolph Churchill, sin premiera in njegov biograf, tezo o atentatu kot »prekleto laž«. In predsednik vlade Harold Wilson je 11. februarja 1969 pred spodnjim domom v odgovor na londonsko prvo uprizoritev izjavil, da lahko »Hochhuthove domneve zavrnemo in odrinemo s prezirom, ki ga zaslužijo«. Za avtorja je imela stvar drage posledice: pilot Sikorskega je menil, da je obrekovan, in je dobil 420 000 mark odškodnine.
Šele aprila 1990 je uradna sovjetska poročevalska agencija priznala, da je bil Katyn eden najhujših zločinov stalinizma. In konec decembra 1990 se je – po demokratičnih volitvah na Poljskem – v Londonu, kjer je tudi muzej Sikorskega, razpustila begunska vlada. Ob izkopu Sikorskega v začetku 2009 je bilo ugotovljeno, da je umrl zaradi notranjih poškodb, »ki so običajne pri trčenjih. Utrpel je zlome kosti in poškodbe na lobanji« – tako Thomas Urban v Süddeutsche Zeitung. Ni bil niti ustreljen niti zaboden niti zastrupljen. Vendar pa poročilo pušča »odprto, ali je bil zasilni pristanek posledica sabotaže ali pa ga je pilot celo namenoma izvedel«. V predelanem bombniku so sedeli potniki v spodnjem delu. »Vanj je po prisilnem pristanku vdrla voda. Pilotova kabina je ostala nad vodo.« Pilot, češki begunec, je neposredno po dogodku izjavil, da »je bila pilotska ročica blokirana, tako da se letalo ni moglo dvigniti«. V knjigi »Eseji in pesmi« (Essayistische Prosa und Gedichte, 2011) imenuje Hochhuth pred 44 leti zamolčano pričo: Britanka Jane Ledig-Rowohlt, vdova založnika Heinricha Maria Ledig-Rowohlta, ki je med vojno delala za britansko obveščevalno službo, mu je pripovedovala, da je Churchill osebno ukazal umor Sikorskega. In po oddaji »Churchillova izdaja Poljske« na postaji Arte l. julija 2011 »komaj obstaja dvom«, da je bilo strmoglavljenje namerno, pobujeno po Stalinu, tolerirano po Churchillu.
Državna tožilka Kojeva je zastavila Hochhuthu 18 vprašanj, med njimi, »ali je bil pred izdajo drame ‘Vojaki’ na Poljskem«. Hochhuth zanika. Kako je lahko v Varšavi »raziskoval, ne da bi ga Rusi ali poljski komunisti takoj« aretirali? Vsi Poljaki, »ki so bili povezani s Sikorskim, so lahko živeli samo v tujini, predvsem v Angliji«. Do sedaj neobjavljenega gradiva nima: »Mnogi vprašani so me prosili, naj njihova pisma sežgem – kar sem samoumevno tudi storil, tako tudi s pismi gospe Rowohlt.« In Hochhuth imenuje Milovana Djilasa, »Titovega medvojnega poslanika v Kremlju, ki ga je Stalin osebno posvaril, nekako z besedami: ‘Če se sedaj Tito sreča s Churchillom, mu povejte, naj pazi, da se mu ne bo zgodilo kot Sikorskemu, ki ga je Churchill umoril.’ … Ta citat je britanska obveščevalna služba v Trstu iz kasneje svetovno znane Djilasove knjige ‘Razgovori s Stalinom’ odstranila.«
Nazadnje se zmeraj bojeviti dramatik in pesnik Hochhuth v svojih odgovorih državni tožilki Kojevi pritožuje nad »najhujšo duševno boleznijo zgodovinarjev pri vseh narodih«: vero v akte. »Absurdno je domnevati, da bi kadarkoli kdorkoli dokumentiral, da načrtuje umor!« Zgodovinarji včasih pišejo »z vrzelmi«, ki potem postanejo »laži«, »ker se boje, da bi jih sorodniki navedenih v njihovih knjigah tožili za odškodnino«. Morda bodo pravkar v poljščino prevedeni »Vojaki« kmalu v domovini Sikorskega tudi uprizorjeni in bodo tam po tragični letalski nesreči predsednika Kaczyńskega 10. aprila 2010 pri Smolensku – na poti k žalni slovesnosti za katinskimi žrtvami – gotovo vzbudili pozornost.