Avtor: Blaža Cedilnik

Končno! Končno je Bernard Nežmah v oddaji Studio city povedal nekaj pravih besed. Na vprašanje, kaj misli ob situaciji, ko je Slovenija v zelo čudnem položaju: levica je v razsulu, lider desnice pa pred sodiščem. Nežmah je odgovoril, da je še huje, da levice sploh ni. Da se je treba kdaj spomniti, kaj je levica. Da sta danes kot dva znaka levice to, da si za partizane ali pa simpatizer gejevskih asociacij. Rekel je še, da se klasična levica ukvarja z drugimi vprašanji, z vprašanjem izkoriščanja proletariata s strani lastnikov kapitala, predvsem pa z vlogo, ki jo mora imeti država, skrb za javne službe, predvsem šolstvo, zdravstvo, promet, skratka, ustvariti mora situacijo, skozi katero imajo tudi deprivilegirani šanso, da tekmujejo v družbi. To so pa vprašanja, s katerimi se sedanja vlada ne ukvarja, zato ni razumeti, zakaj se jo označuje z levico. To, kar se pa sicer dogaja, pa bolj spominja na reklamno akcijo: iskanje novega imidža, novih idej, novih liderjev. Ker pa je prostor na levici prazen, je nevarnost, da ga zasedejo populisti.
Vsekakor imajo v zvezi s tem, kakšno vlado imamo, prav tisti, ki pravijo, da je rdeča. To še najbolje odslikava njeno vsebino. Vendar sem hotela reči nekaj drugega. Namreč, kljub zgoraj navedenim izrečenim besedam je ves pogovor tekel o tem, da potrebujemo levo vlado. Ampak žal, kot je rekel Nežmah, pri nas je alternativa t.i. desni vladi le rdeča vlada. Kljub temu, da sedanjo vlado vsi kritizirajo, da so vsi opazili, da tako nekompetentne vlade še nismo imeli, kljub temu nihče nima dobre besede za prejšnjo vlado. Kar naprej poslušamo, kakšna groza bo za Slovenijo, če bi prišla na oblast spet t.i. (bog-nas-varuj) Janševa stranka. Vsi gruntajo, kako bi izvalili novo levo (rdečo) stranko, ki bi prevzela oblast in premagala Janšo, ki v vseh javnomnenjskih anketah premočno vodi.
Bila sem na pogrebu našega prijatelja Andreja Bajuka. Ogromno ljudi se je prišlo poslovit od njega, poklonit njegovemu spominu in če pravijo mediji, da jih je bilo okoli tisoč, pomeni, da jih je bilo še veliko več. Po smrti je nenadoma postal človek z mnogo kvalitetami. Poudarjene so bile celo zasluge njegove kratkotrajne vlade, ki je pripravila ustrezno zakonodajo za vstop v EU, kajti brez njegove (kratkotrajne) vlade bi proces trajal še bistveno dlje. Omenjeno je bilo tudi, da je dobil kot finančni minister laskavi naslov evropski minister leta, na kar sicer pozabljamo, prav tako pozabljamo njegove zasluge za vstop v evro območje. Nenadoma se je pojavila še cela vrsta njegovih kvalitet, prej pa so nanj letele samo kritike in izjave kot: »Naj se vrne nazaj v Argentino,« pri tem pa so se še norčevali iz njegovega domoljubja. Sedanji finančni minister je napravil, predvsem pa izrekel celo vrsto neumnosti, pa se ni nihče spomnil, da imamo človeka, ki je bil finančni minister evropskega formata in bi ga lahko vprašali za mnenje. Sedanji finančni minister govori, ne da bi premislil – to mu je poočital celo njegov šef Pahor, Bajuk pa je pogosto na razna vprašanja odgovoril, da mora premisliti, pregledati podatke, analizirati. In prav to so mu šteli za najhujše zlo. Kakšen minister je to, če ne ve odgovora na izust. To me spominja na moje poučevanje v osnovni šoli. Ko sem prvič učencem na neko vprašanje odgovorila, da ne vem, da se na to ne spoznam, da moram preštudirati, so vsi učenci z odprtimi usti okameneli v klopeh. Kaj takega še niso doživeli. Da nek učitelj ne bi česa vedel! Vendar so jim te moje besede ne nek način odprle oči in so začeli opazovati druge učitelje in skrbno poslušali njihove odgovore. In kmalu so ugotovili, kdo je tisti, ki zares veliko ve in zna. In moram neskromno priznati, da sem bila kmalu deležna velikega spoštovanja. Prav zaradi tega: »Ne vem, se ne spoznam.« In zaradi podobnih besed je bil Bajuk deležen mojega velikega spoštovanja. Ker ni bil blefer, ker se je vedno opiral na podatke in analize, ker je vse preštudiral in premislil.
Naj se vrnem k naši Sloveniji, moji ljubi Sloveniji. Srce me boli, ko gledam, kaj delajo z njo. Prepričana sem, da nas bo zaradi te vlade še zelo, zelo dolgo bolela glava. In veliko vprašanje je, če bomo sploh lahko popravili njene, milo rečeno, napake. Naj omenim samo sporazum o arbitraži. Ne upam si niti pomisliti na to. Na nekakšno srečo je cel kup bedastih zakonov padlo na referendumih. Če bojo še dolgo vladali, bojo seveda spremenili oziroma oklestili možnost referenduma. Bog se nas usmili, kaj nas še vse čaka. Najhujša pa sta dva njihova »uspeha«. Prvi je ta, da so na vsa kolikor toliko ključna mesta postavili svoje ljudi, kar bo seveda prihodnji vladi, če ne bo iste provenience, močno otežkočalo delo. Drugi pa je neizmerno zadolževanje, ki se ga dve tretjini porabi za vzdrževanje socialnega miru. Eno kot drugo bo za prihodnjo vlado težak zalogaj. In to je tudi razlog, zakaj se tako zavzemajo za predčasne volitve, namreč, da rešijo, kar se še rešiti da.
Poleg vsega tega se je ta vlada še sesula. Podgane zapuščajo potapljajočo se ladjo. Računajo, da jim bo to prineslo dovolj volilnih glasov, da se spet uvrstijo v parlament. Upam, da bojo ljudje spregledali njihovo namero. Ampak, žal, zdrava pamet je pri nas bolj redka vrlina.
Torej, pri nas je vse rdeče. In mora bit rdeče. Vedno. Za vselej. In tak je seveda tudi predsednik države. Prav grozljivo je, za kaj vse si vzame čas, o čem vsem se mu zdi pomembno, da daje javne izjave. Kar naprej mi hodi po glavi njegova izjava ob Hudi jami kot o drugorazredni temi. Kajti zadnje čase je bilo veliko prvorazrednih tem. Izrazil je podporo paradi ponosa, paradi homoseksualcev. Nimam besed. Zelo pomembna prvorazredna tema pa so »nevidni delavci«, delavci iz bivše Jugoslavije. Šel je mednje, jih tolažil in obljubil, da bo naredil zanje vse, kar je v njegovi moči. Ne bom rekla, da se mi ne smilijo, da se mi zdi prav to, kar delajo z njimi. Ampak tudi naši delavci so (veliko je takih) tudi v takem, če ne še slabšem položaju. Ampak spet se mi mota po glavi Huda jama. Kakšen predsednik je to, da ni prišel med nas, ki imamo svoje ljudi v tej jami, da bi nam izrekel tolažilne besede in nam obljubil, da bo naredila vse, kar je v njegovi moči. Nič od tega se ni zgodilo. Kako naj ga torej cenim, spoštujem? Kako naj ga imam za svojega predsednika? Ne, on ni moj predsednik! To bi morala reči in napisati stokrat, tisočkrat, pa bi bilo še premalo. Tako, kot imamo slabo vlado, ki nas pelje v maloro, imamo tudi predsednika države, ki ni vreden tega. Mislim, da nismo še imeli slabše vlade in mislim, da bi težko bila še slabša. In mislim, da še nismo imeli slabšega predsednika države, čeprav tudi prejšnja dva nista bila kaj posebno prida. Ampak dejstvo je, da ko misliš, da ne more biti še slabše, kmalu ugotoviš, da je lahko. Da je lahko še veliko slabše. Naj si misli kdorkoli, kar si hoče ob teh mojih besedah. On ni moj predsednik, pa nisem edina, ki tako misli. Upanje, pravijo, da umre zadnje. In jaz močno upam, da bomo imeli »nekega lepega dne« pravega predsednika, ki ne bo rdeč, ki bo predsednik vseh, ki bo tudi moj predsednik.
Pravljica za lahko noč: Rdeči orkester je mrzlično iskal nekoga, ki bi v njihovem imenu in za njihove potrebe zmagal na volitvah in sestavil novo vlado. Kajti s Pahorjem niso več računali, saj je zavozil in si prislužil predčasne volitve. Pa so ga našli in se zbrali in ga skoraj na kolenih prosili, naj vendar kandidira. Seveda jim ni mogel odreči. Ne bom razglabljala o tem in o njem. Naj navedem tri misli, ki so bile izrečene v zadnjem času. Prva na televiziji, druga iz ust našega skupnega prijatelja, tretjo pa je izrekel naš sosed.
Za predsednika vlade ni dovolj, da narediš kakšno cesto, postaviš kakšen mostiček in podobno. Za predsednika vlade je treba veliko več.
Ne pozabimo, da je bil Hitler najprej izvoljen na demokratičnih volitvah. Ko pa je bil enkrat na položaju, si je sam nagrabil vse ostalo.
Ha, s tujim … je lahko po koprivah mlatit.