Avtor: Stanislav Lipovšek

Danes je prva nedelja v oktobru, ki se zaradi bližine praznika Rožnovenske Matere Božje imenuje tudi rožnovenska nedelja. Mnogi naši preizkušani bratje in sestre, žrtve povojnega nasilja, ki se jih danes spominjamo, so prenašali trpljenje in umirali z rožnim vencem ali s križem v roki. To jim je bila edina zadnja tolažba in upanje.
Danes smo priromali na to grozljivo prizorišče povojnega zločina, da bi molili za naše rajne, za preživele, za povojne rodove in generacije, za nas in za rod, ki prihaja za nami, da bi kljub vse večji časovni oddaljenosti spoznali resnico o naši polpretekli zgodovini. Tukaj smo, da bi znali ločiti dobro od zla ter vztrajno hodili v luči Kristusovega evangelija, ki nas vodi na pota sprave, miru, odpuščanja, prijateljstva in sodelovanja. Z novo pripravljenostjo bomo prisluhnili Božji besedi, ki nas edina osvobaja in vliva tolažbo in upanje, da nismo sami. Gospod je z nami, on, ki je šel pred nami in za nas v temo smrti in trpljenja, ki ni zadnja postaja. Zadnja postaja je vstajenje in novo življenje.
Prerok Izaija nas je v prvem berilu prestavil v dolino, ki je bila polna mrtvaških kosti. To je ta dolina, v kateri smo se zbrali, ki je z zemeljsko pregrado podobna enajstim pregradam v Hudi jami. Za njo se razprostira umetno jezero s strupenimi industrijskimi odplakami in smetmi, pod njim pa se nahajajo iznakažena trupla naših dragih svojcev, jetnikov in žrtev povojnega nasilja. Tukaj se je zgodil dvojni zločin. Prvi je bil, ko so pripeljali in tukaj ali v sosednjih moriščih pobijali nedolžne žrtve. Ko so njihova mrtva telesa polili z žlindro in prekrili s smetmi, pa se je zgodil drugi zločin, ker rajnim niso vzeli le življenja, ampak tudi njihovo človeško dostojanstvo, ker so jih izenačili s smetmi in odpadki. Tretji zločin bi se zgodil, če bi mi pozabili na te žrtve in ne storili vsega, kar je v naši moči, da se na tem in na več kot 600 drugih znanih in neznanih grobiščih po naši domovini izvrši civilizacijski in tudi krščanski proces, da bodo vse žrtve povojnih pobojev dobile svoje ime in svoj grob. Ta ne more biti v rudniških rovih in breznih, ampak na primerno dostopnem kraju, kjer jih bodo lahko obiskali svojci ter se z njimi srečali na človeško dostojen način.
Mnogi evropski narodi so to dejanje že storili. Tudi mi upamo, da se to zgodi, zato bomo v ta namen molili ter sodelovali z narodnimi in mednarodnimi ustanovami za temeljne človekove pravice. Slednje so poznali že v antični dobi in so v vseh časih znamenje resnične kulture in civilizacije.
Prerok Ezekijel je že v Stari zavezi napovedal, da bodo mrtve kosti oživele, ko bo prišel Gospod, ki nas bo izpeljal iz naših grobov in nas popeljal v svoje kraljestvo. Prerok govori o delu odrešenja, ki je nastopilo z Jezusovim prihodom na ta svet. To preroško videnje pa lahko obrnemo tudi na naša znana in neznana povojna grobišča, ki kljub vsem oviram, pregradam in zapovedanemu molku prihajajo na dan in vpijejo v nebo. Trkajo na vrata našega srca in na našo vest, ki ne bo mirna, dokler ne bomo zaživeli miru in spravi, med živimi in rajnimi, med žrtvami ter zločinci in ubijalci.
Ta misel je vodila tudi p. Marka Rupnika, ki je na mozaiku kapele v Kočevskem rogu pokazal, da je Kristusovo delo odrešenja namenjeno vsem ljudem in da sta k mizi večnega življenja povabljena oba, zločinec in žrtev. Božja volja je vsezveličavna. Kdaj in kako se to uresničuje, pa prepustimo Božji pravičnosti in ljubezni, ki presega naša spoznanja in naše račune.
Današnje drugo berilo iz knjige Razodetja zagotavlja, da bo Bog ob nastopu novega neba in nove zemlje »obrisal vse solze z oči in smrti ne bo več« ter »ne bo več ne žalovanja ne vpitja ne bolečine, kajti kar je bilo prej, je minilo /…/ in on, ki je sedel na prestolu je rekel: Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec, prvi in poslednji« (prim. Raz 2l, 6-7).
Ko je arhitekt snoval to spominsko obeležje, ki še ni dokončano in mu manjkajo še nekateri pomembni elementi, kot so križev pot in spominske plošče z imeni ujetnikov, ga je gotovo navdihovala podoba Kristusa iz Knjige razodetja, ki samega sebe imenuje alfa in omega. Zato je ta dva simbola upodobil nad oltarnim prostorom, dovolj vidno in tudi skrivnostno zakrito, da je črka omega lahko tudi venec slave, ki so ga prejeli pobiti jetniki, ali pa odprte roke, ki segajo v dolino smrti in sprejemajo vsakega, ki stopi na ta kraj. Odprte roke sprejemajo tudi nas, ko obhajamo to spominsko daritev sv. maše in z vsem srcem in vso dušo vstopamo v skrivnost darujoče se in odpuščajoče ljubezni. Ta doseže najvišjo stopnjo v ljubezni do sovražnikov, v našem primeru do vseh, ki so izvrševali povojne poboje in prizadeli veliko gorja in trpljenja njihovim svojcem.
Sporočilo današnjega evangelija je v Jezusovih besedah: »Slišali ste, da je bilo rečeno: Oko za oko in zob za zob. Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo, in če ti hoče vzeti obleko, mu pusti še plašč. Rečeno je bilo: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta, ki daje sonce dobrim in hudobnim in pošilja dež pravičnim in krivičnim« (prim. Mt 5,38-48). Morda bo kdo rekel, da to ni mogoče. To je preveč. To je utopija. A Jezus vztraja, ker ravno ljubezen do sovražnikov je novost krščanstva, ki nas vabi, da ljubimo in delamo dobro vsakemu človeku, tudi tistim, ki so izvrševali povojne poboje in prizadeli toliko trpljenja in krivic njihovim svojcem in sorodnikom. Darujoča in odpuščajoča ljubezen je edina pot, ki vodi do tako zaželene narodne sprave med živimi in rajnimi, med ubijalci in žrtvami, med preživelimi, ki so bili v vojnem in povojnem času na nasprotnih straneh in so sedaj poklicani k spravi in medsebojnemu odpuščanju.
Za trajen in resničen mir ter za prihodnost našega naroda je nujno potrebna sprava s preteklostjo, saj ne moremo graditi varne in srečne sedanjosti ali prihodnosti, ne da bi poskrbeli za spravo s preteklostjo. Sprava je mogoča le tedaj, če smo pripravljeni odpuščati. Odpuščanje pa je možno, če smo pripravljeni priznati resnico, pa če je še tako težka in obremenjujoča. Samo resnica osvobaja. Zato Jezus pravi, da je za to rojen in je za to prišel na svet, da priča o resnici. In ta resnica je njegov evangelij. Blaženi papež Janez Pavel II. v poslanici za svetovni dan miru leta 2002 pravi, da ni miru brez pravičnosti, ni pravičnosti brez sprave, ni sprave brez odpuščanja in ne odpuščanja brez priznanja resnice.
Zato smo hvaležni svetnim in cerkvenim ustanovam, ki si doma in po svetu prizadevajo in ustvarjajo ugodne pogoje za resnično spravo in odpuščanje. Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, bi tu morali dajati zgled, pa tega nismo storili. Še ni dolgo od tega, ko so se v naši bližini dogajali spopadi med katoličani in pravoslavnimi. Zato je blaženi papež Janez Pavel II. že pred petindvajsetimi leti v mesto Assisi, ki ga je Sv. Frančišek s svojim vodilom mir in dobro razglasil za mesto miru, povabil predstavnike krščanskih Cerkva in nekrščanskih verstev. Namen je bil, da bi v skupni molitvi in pogovoru našli navdih in moči ter bili v večji meri nosilci sprave in miru v sodobnem svetu. Papež Benedikt XVI. njegovo delo nadaljuje, zato se bodo 27. oktobra letos v Assisiju znova zbrali predstavniki krščanskih in nekrščanskih verstev, da bi poglobili in utrdili prizadevanja za mir, spravo in sodelovanje v sodobnem svetu.

Avtor slike: Ivo Žajdela

Opis slike: Govori Celjski škof Stanislav LipovšekIvo Žajdela

V Cerkvi na Slovenskem so se v zadnjem letu prižgale kar tri nove luči, ki vabijo k spravi in odpuščanju. Lani, 13. junija, je bil na Slovenskem evharističnem kongresu v Celju za blaženega razglašen Alojzij Grozde, ki so ga zverinsko mučili in umorili v Mirni na Dolenjskem. Minulo soboto je bilo v Sarajevu za blažene proglašenih pet drinskih mučenk, ki so jih 15. januarja l941 v Goraždu grozljivo umorili. Med njimi sta bili tudi dve Slovenki, doma iz novomeške škofije. Vsi trije pričevalci vere in zvestobe Kristusu so po zgledu svojega Gospoda trpeli in umirali z molitvijo, tudi za svoje mučitelje, in so v tem naši vzorniki in priprošnjiki. Podobno pot je prehodil p. Maksimilijan Kolbe, poljski redovnik, ki je 14. avgusta 1943 umrl mučeniške smrti v bunkerju smrti taborišča Auschwitz, potem ko se je javil, da gre v smrt namesto družinskega očeta. Med sozavetnike Evrope je bl. papež Janez Pavel II. uvrstil tudi redovnico karmeličanko Edith Stein, ki je leta 1943 umrla v plinski celici v Auschwitzu. P. Marko Rupnik jo je upodobil v znameniti papeževi kapeli v Vatikanu kot redovnico, v karmeličanski redovni obleki, ovito z bodečo žico, ki je znamenje taborišča smrti. Žica je upodobljena kot goreča, kar spominja na goreči grm v puščavi, kjer se je Mojzes srečal z Bogom. Tako je tudi ta redovnica s svojo molitvijo kraj groze in smrti spremenila v goreči grm, v kraj Božje bližine.
Dobro se zavedamo, da je pot do narodne sprave dolgotrajen in zahteven proces. Dobro vemo, da je treba opraviti še zahtevne zgodovinske raziskave o vzrokih in razlogih, ki so privedli do medvojnega in povojnega nasilja. Vemo pa tudi, da če hočemo v vsej polnosti živeti našo sedanjost in graditi prihodnost, se moramo pogumno soočiti in se spraviti z našo preteklostjo. Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, smo tu še na poseben način nagovorjeni, da smo ne le v besedi, ampak tudi v dejanju nosilci evangeljskih vrednot. Hoditi moramo po stopinjah Jezusa Kristusa, ki nam s svojo besedo in s svojim zgledom govori, da se krščanstvo začne v ljubezni in odpuščanju, ki vključuje vse ljudi, prijatelje in sovražnike.
Bl. Alojzij Grozde, drinske mučenke in mnogi drugi pričevalci, med njimi tudi v povojnih pobojih umrli ter mnogi drugi preizkušani naši bratje in sestre, njihov zgled, njihova molitev je najbolj zanesljiva pot, ki naj tudi nas, še posebej vse odgovorne v družbi in Cerkvi usmerja in navdihuje, da bomo vztrajno gradili mostove sprave, odpuščanja, miru, prijateljstva in sodelovanja. K temu naj nam pomaga tudi ta spominska sveta maša.