Avtor: Herica Kumer

(Uredništvo Zaveze prejema številna pisma, ki izražajo vse mogoče. Pretežno so to dobre želje in spodbude ali pohvale, vendar so nekatera tudi taka, ki govorijo predvsem o zaskrbljenosti Slovenk in Slovencev spričo razmer v naši domovini.
Eno od teh je tudi pisanje Herice Kumer, ki smo ga prejeli v teh dneh in ga tukaj v drobcih in neredigiranega objavljamo. Pisanje kaže na lucidno videnje stvari, globoko in iskreno pripadnost domovini ter s tem toliko večjo skrb in odgovornost zanjo.)

Učiteljem in vzgojiteljem

Kako ste izšolani? O izobrazbi bi bila potrebna razprava? Ta je izključena! Ne gre! Indoktrinacija boljševiškega komunizma je v krvi, če sodim po izjavi Milana Kučana Poljaku Adamu Michniku, da je komunizem pil po materinem mleku …
Torej, kakšni so učitelji, ki so po zahtevi Milana Kučana morali sprejeti dejstvo, da so vojaki revolucije … Mislim, da prave zgodovine tistega časa ne poznajo. Škoda na naši mladini je zato neznanska tudi po krivdi učbenikov, ki so vsiljeni in enostranski.
Za primer. FRANC JEZA, pisatelj, publicist, etnolog in dahavec (iz kroga Borisa Pahorja), član OF, je po vojni deloval v Trstu in zapisal v zborniku za družbene vede ALTERNATIVA (Trst 1978): »Kakor nikjer se tudi v Sloveniji alternativa niti tedaj niti kdajkoli prej ali pozneje ni glasila: Ali fašizem ali totalitarizem, ampak:
Ali svoboda ali totalitarizem. In kakor velikanska večina tistih, ki so se borili kot aktivisti OF ali z orožjem v partizanskih vrstah, ni bila s tem hkrati za uvedbo komunističnega sistema v Sloveniji in za novo podreditev slovenskega naroda Beogradu, tako tudi velikanska večina tistih, ki so zgrabili za orožje, da bi se branili pred nasiljem nevrednih partizanskih komandantov, ki so v svoji ideološki zmedenosti v vsakem kmetu videli kulaka, ni bila hkrati tudi že za fašizem ali za kolaboracijo z okupatorji. NOBEN RESEN ZGODOVINAR ne more pristati na to tezo. Slovenskim protikomunističnim politikom se lahko očita neodločnost in nesposobnost ter zaslepljenost spričo imperativa časa, NE MORE PA SE JIM OČITATI NARODNEGA IZDAJSTVA.
Vaške straže in pozneje domobranci so sprejeli orožje od tistega, kdor jim ga je bil pripravljen dati, z namenom, da bi branili sebe in svoje domove, svojo zemljo in svojo svobodo, kakor so jo pač pojmovali, v smislu vsakršnega antitotalitarizma, enako kakor so prejeli orožje od Nemcev Finci in drugi baltski narodi v boju proti Sovjetom, ki so jih ogrožali, ne da bi jim danes to kdo očital.«

Obtožujem

Dogaja se mi, da komu prek zajetne pisemske pošiljke pošljem le drobtinice (z dokaznim gradivom) naše, slovenske, genocidne preteklosti 1941–1991, in se zgodi, da utrinek iz trpkega spomina dejstev objavi revijalni, tedenski, (celo) dnevni tisk. Zavedam se, dobro se zavedam NIČNOSTI svojega početja, izčrpavanja svojih zadnjih življenjskih sokov. Za kaj? Škodo delati sebi. Misli se mi mudijo pri pisateljih in novinarjih, ki drhali spet pomenijo mrčes – tako se jih pobija. Kaj žene te ljudi, da se izpostavljajo samouničenju?
Je to Krivica, ki obvladuje svet? Pravica ima namreč zavezane oči. Razjedi Krivice postaviti se po robu je pot v prerani grob.
NE, KAR MORA, KAR MORE, TO MOŽ JE STORITI DOLŽAN! (Simon Gregorčič) Na Slovenskem sem doma, tu je moj rod od zdavnaj. V zibel mi je dana ljubezen do rodu in domovine. Na slovenskih tleh so nastali Brižinski spomeniki. Trubar nam je dal prvo knjigo. Dvigala nas je v kulturni rod duhovna misel, duhovna beseda. Do leta 1941 smo dosegli znanje, omiko, kulturo in visoko gospodarsko raven. Bili smo prežeti z ljubeznijo do naših veličastnih cerkva, cerkvic na holmih in gričih, ob poti kapelic in križev. Usodno, strašno pogubno leto 1941! Vojna in revolucija! Predvsem revolucija, vodena po iztirjencih, Slovencih, izšolanih pri boljševikih. Boljševizem so res udejanjili mojstrsko. Okradli, pobijali, izkoreninjali so svoj rod, mu prepovedali življenje, ki ga je živel skozi tisočletje. Ne fašizem, ne nacizem nista storila tistega zla, ki nam ga je navrgel komunizem. Poleg množice pobitih, pregnanih in duhovno pohabljenih Slovencev, je pohodil in izničil v tisočletju privzgojene VREDNOTE. Zato krivica vpije do neba in vse, kar storim, je le obramba pred terorjem, ki še kar traja, in storim, kar morem.

Le vkup, le vkup!

Slovenci doma in po svetu bomo dosegli pomiritev in sožitje le, ko bo obsojen zločin na slovenskih tleh. Zločin tisočletja, genocidnih razsežnosti! Storili so ga komunisti med vojno 1941–1945 in po njej v miru in »svobodi«! Vojni zločini pa ne zastarajo! Pobitih je bilo na tisoče in tisoče ujetnikov in civilnega življa vseh narodnosti Evrope, tudi Amerike.
Zločinu komunizma, storjenega na slovenskih tleh, mora soditi MEDNARODNO SODIŠČE.
Le tako bo zadoščeno pravici in bo odpravljena krivica, ki je bila storjena slovenskemu narodu, bo pa tudi svarilo, da se zločin ne bi kdaj ponovil. Nikdar in nikoli ne bi bilo Srebrenice, če bi bilo v letu 1991 sojeno komunističnim zločinom na slovenskih tleh!