Avtor: Justin Stanovnik
Odgovor na vprašanje, ali je zgodovina s Slovenci ravnala prijazno ali ne, je nazadnje stvar odločitve. Da smo po odhodu Avarov ostali na prostoru, kjer smo sedaj, bi lahko razumeli kot njeno naklonjenost. Da nam je kljub naporom protestantov, da nas pridobijo zase, bilo dano ostali v katoliški Evropi, je morda odločilno prispevalo k temu, da smo kot majhen narod obstali. Skratka, Srednja Evropa in katolištvo nista bili slabi izbiri. Tudi leto 1918, ki nam je omogočilo izstop iz nemške Avstrije, imamo lahko za ugodno leto, saj ne bi bilo pretirano reči, da se nam je tako še pravi čas posrečilo umakniti glavo izpod giljotine. Zlasti še, če upoštevamo okoliščino, da nam je z Dravsko banovino kot narodu bilo dano poleg geografsko administrativne imeti tudi kulturno in deloma celo politično avtonomijo. Z nekaj hvaležnosti moramo vseeno priznati, da je bilo to, kar se je leta 1929 zgodilo v Beogradu, vseeno nekaj povsem drugega od tega, kar so se leta 1922 domislili Italijani v Rimu in leta 1933 Nemci v Berlinu. Seveda bi se lahko kdo dvignil in izdelal – če bi se potrudil – niz dogodkov z drugačnimi predznaki, a mi vseeno mislimo, da je ta, ki smo ga ponudili mi, tako stvaren, da se lahko potegujemo za njegovo veljavnost. Tako smo Slovenci v jugoslovanski Dravski banovini lahko vseskozi brali Slovenca in Slovenski dom, Jutro in Slovenski narod, liberalci, ki so bili vedno pripravljeni sodelovati z vsakim režimom, če je le kazal resnejše antipatije do katoličanov (tako da je njihova odločitev za boljševike leta 1941 bila takorekoč tradicionalno motivirana), liberalci pa so poleg tega še vseskozi razpolagali s svojimi Sokoli. Vseskozi sta v Ljubljani izhajali tudi literarni in kulturni reviji Dom in svet in Ljubljanski zvon, v drugi polovici tridesetih let pa še marksistična Sodobnost in Kocbekovo disidentsko katoliško Dejanje. Če še pomislimo, katere znamenite stavbe so zrastle v Ljubljani in katere pomembne ustanove smo Slovenci dobili v tem kratkem in vse prej kot bogatem obdobju, potem skoraj nimamo pravice govoriti, da je bila naša pot skozi čas bolj strma ali bolj nevarna ali bolj naporna, kot so bila pota drugih primerljivih narodov.
Le ko nam je bilo slednjič omogočeno, da postavimo lastno državo in tako dodamo kulturni samobitnosti še politično – in tako dosežemo nekakšno zgodovinsko spopolnitev – le tedaj ko smo postavljali državo, nam je bila zgodovina tako nenaklonjena, da je tako visoko nalogo postavila pred nas v času in razmerah, ko se narodi ne lotevajo tako ambicioznih nalog. Njen ukaz nam je bil sporočen v času, ko nismo bili notranje svobodni in pri sebi. In ker je bil ukaz zgodovine, da postavimo državo, izdan v slogu, ki ni pogrešal nobene nujnosti in ko ob nobenem njegovem branju ni bila daleč misel, da je priložnost, ki se pred nami odpira, tako edinstvena, da je čisto lahko dolgo, dolgo – ali pa nikoli več – spet ne bo, smo mislili, da moramo ubogati in narediti, kakor je bilo sporočeno, pa naj smo že notranje pripravljeni ali ne, v posesti samega sebe ali ne, se pravi, svobodni ali ne. Mislili smo – morda je to bilo lahkomiselno, a ne pozabimo na že omenjeno nujnost – da bo za osvobojevanje časa še dovolj ali pa da bo, ko bomo enkrat imeli državo, svoboda prišla sama od sebe. Tako lahkomiselne misli so nas obhajale – mogoče ravno zato, ker nismo bili svobodni in prisebni.
Problem naše svobode je bil v tem, da so tisti, ki so nam jo bili vzeli – mnogi so jim jo tudi sami prinesli pred noge – enostavno ostali, ne da bi začutili, da morajo iz svojega poraza potegniti konsekvence in oditi iz javnosti. Temeljna besedila, ki so jih prebirali, in dejanja, ki so jih za uresničevanje ciljev, ki so bili v tistih besedilih zapisani, izvrševali, so jim vzela milost zardevanja. Kar se je potem pretakalo skoznje, ni puščalo nobenih znakov na njihovih obrazih in očeh. V celoti so se izročili ideologiji, ki se jih je polastila. Postali so voljna orodja za izdelovanja sveta, ki je zanje bil samo absolutno nov, za ljudi, ki pa so prejšnji svet živeli, obdelovali in ljubili, pa nekaj izprevrženega; za človeka, ki je imel civilizacijo za svojo, pa nekaj nevrednega in nedostojnega. Postali so drugačni in bili so drugačni. Po tistem, ko so uprizarjali reči, ki so jih v narodovem spominu ohranila imena, kot so Krimska jama, Maverlen, Jelendol, Mozelj, Hrastniški hrib, Kočevski rog in Huda jama – vseh je, pravijo, šeststo – po tistem so se za zločine dajali še nagrajevati z odebeljenimi kuvertami in častnimi sedeži na zborovanjih. Tako človeško zapuščeni so bili, tako so se oddaljili od sebe, da so mogli misliti, da to, kar se v normalnem človeku izključuje, v novem človeku, ki ga ustvarjajo, lahko živi drugo z drugim. Seveda vsi teh reči s svojimi rokami niso počeli, a so istočasno vsi veseli, da so ljudje, ki jih počnejo, seveda so v poznejših letih, ko so novi ljudje vstopali v njihove vrste, mnogi bili enostavno premladi, da bi bili osebno udeleženi pri tistih dejanjih, posamičnih in množičnih, a se tudi ti niso pomišljali, da se politično uresničijo v prostorih, ki so jih ustvarili ljudje, ki pa stvari so počeli.
stran: 001
Vprašanje, ki je v ospredju slovenske sedanjosti, je vprašanje svobode. Človek je notranje, se pravi duhovno, vezan na svobodo. Svoboda je pogoj njegove ustvarjalnosti. Čeprav je svoboda stvar človekove notranjosti, more v polno zaživeti le, če ji zunanji človeški svet zagotavlja prostor, ki bo svobodo, če bo ustrezala splošnim moralnim kriterijem, sprejel. Ta možnost jo dviga v aktivno politično skrb za družbo, ki jo tradicionalno poimenujemo z besedo polis. Skrb je sad dozorele svobode. Skrb dviga človeka v stanje odgovornosti, podeljuje mu moralni status državljana. A ta skrb nastaja v človeku, kakor smo rekli, proporcionalno z velikostjo pričakovanja, da jo zunaj čaka svet, ki je zanjo narejen. To pa je svet, ki ga obvladuje norma jezika, ki se je razvil v svobodi in resničnosti, nikakor pa ne svet, ki ga je izmojstrila umetna norma ideologije.
Eden najbolj uspešnih boljševiških izumov po njihovem velikem zgodovinskem porazu je zamenjava nasilja, ki je desetletja veljala za uspešno politično doktrino, s kaosom in neredom, ki je ljudem končno jemal tudi tisto osnovno orientacijo, ki je nujna za vsako organizirano dejanje, tudi za odpor. Že se zdi, da bo novi način izkazal večjo zgodovinsko trpežnost kot nasilje, zlasti če se bo še naprej tako uspešno uveljavljal v jeziku, ki je tisočletja vzdrževal človekovo normalnost. Vzemimo primer. Ko je Janez Stanovnik, že po blamaži na Dražgošah, izjavil, da je za našo državno ladjo primeren »izkušeni kapitan Zoran Janković, ne pa tudi Janez Janša, ker on Slovenijo deli«, se je pridružil tistim, ki slovenskim ljudem jemljejo pogum in veselje, da bi postali in živeli kot državljani. Stvar je v tem, da vsaj toliko kot Janša deli Slovenijo tudi Janković. Sedanjim Slovencem je to tako jasno, kot je aksiomatično jasno, da je dvakrat dva štiri. A ne, za Stanovnika je dvakrat dva tri ali pet. To pa je svoboda, ki pelje človeka, ne v delo in ustvarjalnost, ampak v obup.
Tudi debata, ki se je po volitvah 4. decembra 2011 razvila v vrstah postboljševiške levice, je v zadnji analizi posledica nespoštovanja jezika. Na volitvah se je zgodilo natanko to, kar se je zgodilo, nič več in nič manj. Tisti, ki je dobil največ glasov, je s tem osvojil zgolj moralno pravico, da prvi poizkusi ustvariti večinsko koalicijo. Druge stranke mu pri tem lahko pomagajo ali pa tudi ne. Kakor relativni zmagovalec uveljavi svoje glasove, tako jih – iz obveznosti do svojih volivcev – lahko ali celo morajo uveljaviti tudi drugi. Iz čudaških izjav levičarjev pa je izhajalo tradicionalno komunistično pričakovanje, da se jim, če iz kakršnihkoli razlogov in na kakršenkoli način pridejo v ospredje – nekoč s terorjem, v novih razmerah pač z volitvami – vsi podredijo.
stran: 002
Kako je jezik prizadet, z nekaj primeri seveda ne moremo dovolj prepričljivo predočiti. A vseeno. Eden od tistih, ki so 12. decembra 2011 na Prešernovem trgu protestirali proti nekemu besedilu na internetni strani SDS, je svojo prisotnost razložil s tem, da nasprotuje »deljenju ljudi na prvorazredne in drugorazredne«, ne da bi ga ob tem jezik opozoril na »drugorazrednost« Hude jame, ki je bila neskončno bolj – dobesedno neskončno bolj – žaljiva. Tudi gospa Nataša Pirc Muser se je odločno postavila proti takšnim »poizkusom marginalizacije«, ne da bi jo ob tem fini mehanizem jezika opozoril na marginalizacijo Hude jame. Za to marginalizacijo še nismo slišali, da bi jo zaradi nje kdaj »bilo strah«.
Ko je novinar Ali Žerdin v sobotni prilogi Dela 7. januarja 2012 končal svoj uvodnik s tožbo, da je v Sloveniji veliko »verbalnega nasilja«, se nismo mogli ubraniti vtisa, da ima v mislih besedno agresijo. Nas pa je »verbalno nasilje« ob tem spomnilo še – ali pa predvsem – na »nasilje nad resnico« – na sedemdesetletno nasilje nad resnico, ki si je za orodje tudi izbrala verbum. (Kar pa ni bila kaka neprijetna posledica pomanjkljive vzgoje, ampak organiziran napad na duhovno samobitnost naroda, ki je povzročil to, čemur pravimo »totalitarna pohabljenost«. Ki jo bomo – ob današnji podpori njenih nosilcev – sanirali desetletja in desetletja.)
Naj nihče ne misli, da molk, s katerim sta slovenska javnost in poklicno okolje pospremila odhod novinarja Danila Slivnika, nima ničesar opraviti s tem, o čemer razpravljamo tu. Naj je bil že karkoli, naj je počel in delal že karkoli, se je vedelo in se ve, da je visoko presegal vse, ki so zadnjih petdeset let kdaj kaj napisali za kak slovenski časopis. Poleg tega, da je to, kar se je zgodilo ob njegovi smrti, zelo slovenska reč, je tudi vprašanje kulture, mar ne? Ali smo imeli priliko videti, da bi se ob ignoranci, ki je spremljala to smrt, oglasil kdo od razjarjenih kulturnih aktivistov, ki so 7. februarja 2012 kravalizirali pred Cankarjevim domom?
stran: 003
Avtor slike: Simon Dan
Opis slike: Govorica slovenske pomladiSimon Dan
Če govorimo o slovenski kulturi, moramo v isti sapi spregovoriti, ne o njeni dekadentnosti – ta beseda bi vzbudila previsoke aluzije – ampak o njenem prehajanju v svoje nasprotje. Od katerih izkušenj gnan in h katerim ciljem obrnjen lahko novinar govori o »izživetju revanšistično revizionističnega kleroavtoritarnega resetiranja«, o narodnem premoženju, ki je »plen zdaj desne zdaj leve oblastne klike«? Kakor da bi ljudje, na katere bi se danes mogel nanašati izraz »desna oblastna klika«, sploh imeli kdaj možnost »pleniti narodovo premoženje«? A to so najeti ljudje, plačani za razna opravila, takšni se bodo vedno našli. A tudi v odličnem dokumentarcu Odkrivanje skritega spomina, za katerega bi človek mislil, da bo njegova visoka pripoved dovoljevala samo resnične besede, si je neka gospa domišljala, da nas sme obvestiti, da se je Angela Vode leta 1941 priključila OF, ker h kristjanom ni mogla, saj so se kristjani vendar »kompromitirali z Italijani«. Kdaj pa so se »kristjani kompromitirali z Italijani?«, za božjo voljo! In ko nas je na koncu še informirala, da je Angela Vode imela cerkven pogreb in to razložila – ali bolje rečeno opravičila? – s tem, da je »želela nasprotovati«, kaj jo je gnalo k tako tvegani interpretaciji? Ko je Willy Brandt decembra 1970 obiskal Varšavo in stoječ pred spomenikom judovskih žrtev, gnan od bogve česa, pred njim pokleknil na tla, razmočena od dežja, se nekateri nemški časopisi niso strinjali, češ da se pokleka samo pred Bogom, je Brandt to kritiko interpretiral takole: »Kaj pa ti ljudje vejo, pred kom sem pokleknil!« Nazadnje je tako, da nihče na tem svetu ne ve, zakaj se je Angela Vode odločila za cerkven pogreb, tudi gospa Franca Buttolo ne, kljub intervjuju, ki ga je naredila z njo.
Poglavitne anomalije, s katerimi se bori država Slovenija, izvirajo iz dejstva, da v času, ko smo jo postavljali, nismo bili svobodni. Zaradi odsotnosti tega določila smo opravili tista opravila, ki so za državo in življenje v državi nujna in celo brezpogojna, brez tiste strokovne natančnosti in politične prisebnosti, ki je pri tem nujna. In zakaj nismo bili svobodni? Svoboden človek je suveren, suverenost pa je samo druga beseda za miselno in stvarno razpoložljivost celote in vseh njenih delov. Slovenci kot narod, kot organsko obstoječa družba, pa leta 1990 nismo bili suvereni in svobodni zato, ker med državljani in državo niobstajal direkten in neposreden odnos, ampak so na poti med različno voljo državljanov in državo obstajale transformacijske celice, ki so preprečevale, da bi državljan dosegel celoto v svoji avtentični izvirnosti.
stran: 004
Posledica tako porušene neposrednosti je bila tudi ta, da se država ni odzivala na signale in sporočila državljanov, ampak na neka druga sporočila – spremenjena in drugačna. Drugače povedano: država ni bila prostor preglednih odnosov, ampak prostor, ki ga je sooblikovala neka druga sila – nelegitimna lastnica transformacijskih celic. Tako je izvorno demokratična homogena država postajala vedno bolj prostor intervencije, z ustavnim redom nepredvidljive intervencije.
Tako bi bilo mogoče na kratko opisati postkomunistično ali postboljševiško državo. Če bi kdo ta dva termina razumel tako, da pomenita državo, ki je komunizem ali boljševizem pustila za sabo, bi se – kakor izhaja iz zgornje analize – motil: postkomunistična ali postboljševiška država je država, ki ima med svojimi demokratičnimi strukturami tudi takšne, ki jih nosi komunistični ali boljševiški spomin in zato tudi posebni komunistični ali boljševiški interes. Ni treba pripominjati, da družbeno obstajanje tega spomina in tega interesa zahteva visoko stopnjo izvedenosti v zadevah politične mimikrije.
Vzemimo na primer pojem pravne države. Danes politični ljudje, tisti s komunističnim poreklom morda še bolj kot ljudje z demokratičnim, na široko govorijo, da Slovenija ni pravna država. Vsi se pritožujejo nad pomanjkanjem ali celo nad odsotnostjo pravne države. Pri tem je še najbolj presenetljivo to, da bi vsi tisti, ki tako govorijo, morali vedeti, zakaj je tako – zakaj država ni takšna, da bi ji lahko rekli, da je pravna. Saj ni tako, da bi šlo za kak nerešljiv in izmakljiv misterij. Pravno stanje je mogoče shematično narisati ali naslikati in potem sliko razstaviti ali analizirati in tako ugotoviti ali registrirati, kje so ozka ali celo neprehodna grla. Če so zakoni preveč zapleteni, bi jih bilo treba zreducirati na bistveno. Če so sodniki, tožilci, advokati in notarji premalo izučeni, da bi mogli biti kos svojim nalogam, bi morali zasnovati študijsko reformo ali organizirati dodatne in specialistične tečaje. Zakaj se o tem ne govori? Zato, ker je nepravna država nujni pogoj za obstoj postboljševiške države! Zato, ker bi bil do kraja zgrajen in natančno delujoč pravni sistem poguben za obstoj ideoloških ganglijev, ki so umetno posejani po družbeni snovi, da zagotavljajo sistem v njegovi interventni danosti.
Avtor slike: Simon Dan
Opis slike: Govorica slovenske pomladiSimon Dan
Koliko procesov, podobnih tistim, ki jih je Latvija sprožila proti partizanu Kanonovu, pa bi morala sprožiti Slovenija, če bi tožilci resno vzeli svojo službo? V čigavem interesu pa je potem, da pravna država tako kleca na svoji naporni poti do realizacije? Koliko bolj udobno je torej, da objokujemo odsotnost pravne države in obenem še naprej skrbimo, da tako ostane!
S primerom pravne oziroma nepravne države smo hoteli pokazati na enega od osnovnih problemov države Slovenija. Njena vprašljivost in težavnost je v tem, da ni strukturno enotna in homogena. Notranjost njene zgradbe ne ustreza povsem stanju, ki ga nakazuje in obljublja njena fasada. Ko se je nova hiša načrtovala in postavljala – če se smemo oprijeti te podobe – so med arhitekte in gradbenemojstre bili sprejeti tudi ljudje, ki so skrbeli za stavbo, ki je prej stala na njenem mestu in ni bila zamišljena kot prebivališče svobodnega človeka, ampak so bili njeni mračni prostori namenjeni oblikovanju novega, uniformiranega človeka, ki naj bi sicer opravljal vsemogoča dela, predvsem pa naj bi služil svojemu gospodarju oziroma lastniku. Čeprav je nova stavba iz leta 1990 dajala povsem drugačno podobo od stare, je v njeni notranjosti bilo poskrbljeno tudi za obratovalne prostore, ki so v pretežni meri ustrezali nastanitveni filozofiji starih arhitektov. Tako se je novi človek znašel v protislovju. Ni mogel biti – če naj opustim podobo, h kateri smo se za trenutek zatekli – ni mogel biti svoboden in suveren. Prebival je v demokratični politeji, pred svetom in deloma tudi pred seboj se je ponašal, da je postavil demokratično državo, pa ni bil ne svoboden in ne suveren.
stran: 005
Takšen je bil začetek – ki se je raztegnil do današnjega dne. Kako dolg pa še bo ta začetek, pa je in bo odvisno od nas. Moramo tako reči, če hočemo biti kdaj svobodni in suvereni.
Pot do političnega in moralnega statusa državljana bo nujno peljala skozi premislek o 20. stoletju. Beda slovenskega prehoda leta 1990 je bila v tem, da se njegovi demokratični nosilci, zaposleni z drugimi zgodovinskimi opravili, temu premisleku niso mogli posvetiti v celoti. Predvsem pa so bili iz take snovi, da niso videli njegove brezpogojnosti. Predvsem niso videli, da sta demokracija in njena kultura in totalitarizem in njegova kultura v takem nasprotju, da se izključujeta. Niso videli, da so ljudje, ki so se vdali jakobinsko-boljševiškemu kompleksu, storili korak, ki je bil tako zelo usoden tudi zato, ker potem, ko so ga naredili, njegove usodnosti niso bili več v stanju videti. Izvorni nosilci leta 1990 niso videli, da morajo tistim Slovencem, ki so ta korak naredili, povedati, kaj so storili. Videli in vedeli niso tudi zato, ker so – kaj bi dali, da nam tega ne bi bilo treba reči – ker so sprejeli genocid, ki je bil narejen nad narodom. Sprejeli ga seveda niso z nobeno besedo. Sprejeli so ga z molkom. Z molčanjem. Niso pa vedeli in še danes ne vedo, da so s tem spreminjali sebe.
Tudi Pučnikova parlamentarna raziskovalna komisija je bila potem lahko samo lovljenje izgubljenega časa. Poleg tega pa ni imela nobenih kompetenc, tako da so se tisti, ki jih je klicala predse, lahko iz nje samo norčevali. A ta pogovor – ki pa ne bo pogovor, ampak temeljno slovensko politično dejanje – bo nekoč treba opraviti. Ob tem se bo slovenski narodsoočil s seboj. To bo tem bolj pomembno, ker je za boljševiški angažma v celoti odgovoren sam. Tujci so s svojim napadom pripravili samo prostor, za boljševiški atentat pa smo odgovorni sami. Marsikaj bo iz dokumenta, ki bo nastal iz te preiskave, mogoče izvedeti o nas; za marsikatero vedenje o sebi bomo, potem ko ga bomo izdelali, bogatejši, se pravi modrejši. Kako velika raziskava bo to, lahko povemo s stavkom, da sedaj ne vemo ničesar. Ali bolje in natančneje: vse vemo, razumemo pa malo ali nič. Od kod so se vzeli ljudje, ki so atentat zasnovali in pripravili? Kakšno srce in kakšno dušo so imeli, da so to mogli? Kdo so bili ljudje, ki so ga legitimirali in mu pomagali do zmage? Kdo so bili tisti, ki so se mu uprli in kakšno ceno so za ta pogum plačali? Marsikaj nam bo po tem vsenarodnem zaslišanju jasno, predvsem pa to, katere miselne in duhovne sile v narodu so v stanju trasirati njegovo pot v prihodnost, kdo bo potem imel pravico oblikovati naše upanje in odpirati perspektive.
stran: 006
Na nivoju politike, kjer je njegovo legitimno mesto, tega pogovora ali dejanja ne bo. Trije sestavni deli zmagovite koalicije so se izrekli proti njemu. Najbolj nedvoumen je bil Gregor Virant, vodja Državljanske liste. Postavil je dva pogoja za vstop v koalicijo: da ne bo dopuščala pogovora o dogodkih iz druge svetovne vojne in ne razprave o poteku osamosvojitvene vojne leta 1990 in 1991. Kako zelo smo se te vehementnosti ustrašili, o tem raje ne bomo govorili. Kateri politik si upa priti pred ljudi s takim predlogom? Kako bo povedal sebi in drugim, z izbrisano zgodovino, kdo je sam? Kako bo, z izbrisano zgodovino, povedal narodu, kdo je? Enakega mišljenja kot Virant sta bila tudi Erjavec in Žerjav. Mandatar in Nova Slovenija sta zahteve brez posebne obrazložitve sprejela. Za obdobje enega mandata je torej stvar odstranjena s politične mize. Po naravi stvari se je preselila na mize, s katerimi razpolagajo organizacije civilne družbe. Tiste od njih, ki politično gravitirajo v polje pomladne miselnosti, in tiste, ki se bodo same, iz svojega uvida, da morajo za vsako ceno v odsotnosti pravega naslovnika, prevzeti temeljni slovenski politični govor – logos Slovenicus – posebej organizirale, bodo vprašanja slovenske danosti gotovo sprejele v svoj program in ga predstavile narodovemu političnemu telesu v najbolj precizni in nepopustljivi in nujni obliki. Civilna družba bo tako prevzela eminentno vlogo politike. To nadomestno vlogo bo uspešno odigrala samo v tem primeru, če se bodo njeni protagonisti zavedali, da so v stanju ustvariti primeren družbeni ambient, v katerem bo potem politika kot politika mogla izvesti odločilno politično dejanje tako, da bo vzela nase duhovni spopad s totalitarno poškodovanostjo in totalitarno pohabljenostjo. Več kot tisoč let živimo Slovenci na tem prostoru, morali smo se bojevati z različnimi napadalci, ki so nam hoteli vzeti ne samo zemljo, ampak tudi to, kar smo, tudi jezik, tudi dušo, a nič od tega se ne da primerjati z boljševiškim atentatom na narodovo samobitnost. Po tem atentatu, po tem ko so narodu zaplenili njegovo izvorno besedo in mu v zameno vsadili ideološki jezikovni program, se je zgodilo – kar se ni še nikoli – da se je od sto ljudi, ki so nekoč v nedeljo šli v cerkev, tega držalo le še pet. Samo pet ljudi je še nosilo v sebi ambicije, iz katerih so mogle zrasti človekove pravice. Ljudje, ki bodo hoteli doseči vrnitev človeka k sebi, bodo morali znati razložiti, kako je do tevelike poškodovanosti prišlo – do te človeške opustošenosti. Šele po tej ozdravitvi se gospe Ljudmili Novakovi in gospodu Janezu Janši ne bo treba bati izgube volivcev, če bosta zahtevala, da se uprizori temeljna učna ura iz narodove zgodovine. Šele tedaj bodo Gregor Virant in Radovan Žerjav in Karel Erjavec uvideli, da je identiteta naroda utemeljena v zgodovini: da je šele s povratkom v zgodovino posamezniku in narodu mogoče priti k sebi.
stran: 007
Avtor slike: Simon Dan
Opis slike: Govorica slovenske pomladiSimon Dan
Kako naporno delo čaka ljudi, ki bodo zagledali nujnost tega vseslovenskega opravila – te katarze –, bi lahko bralcem predočili tako, da bi predstavili neke dimenzije nedavnega protesta nekaterih ljudi, ki se prištevajo ali pa so prištevani med delavce na področju kulture. Protest je nastal zaradi reorganiziranja vlade: z njim je bila predvidena ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo in uvrstitev njegovega resorja v skupno ministrstvo za šolstvo in šport, za visoko šolstvo in znanost. Protest je bil množičen, pridružile so se mu razne kulturne organizacije in čuda posameznikov. Impozantno delujejo imena društev in organizacij, ki so se v podporo ogrožene kulture združile v Koordinacijski odbor kulture Slovenije (KOKS) in se podpisale pod skupno izjavo (31. januarja 2012). Posebej še, če upoštevamo, da je svoje podpise vložilo vsega skupaj 27 organizacij in 7.000 posameznikov. Zaradi vtisa, ki ga daje to družbeno dejanje, naj navedemo nekaj v KOKSu povezanih društev:
DRUŠTVO SLOVENSKI PISATELJEV
DRUŠTVO SLOVENSKI SKLADATELJEV
SLOVENSKI CENTER PEN
DRUŠTVO SLOVENSKIH KNJIŽEVNIH PREVAJALCEV
DRUŠTVO GLEDALIŠKIH KRITIKOV IN TEATROLOGOV SLOVENIJE
SINDIKAT KULTURE IN NARAVE SLOVENIJE – GLOSA
ZVEZA DRUŠTEV SLOVENSKIH LIKOVNIH UMETNIKOV
DRUŠTVO SLOVENSKIH FILSKIH USTVARJALCEV
ZDRUŽENJE DRAMSKIH UMETNIKOV SLOVENIJE
DRUŠTVO OBLIKOVALCEV SLOVENIJE
Videz je, da je tu vsa Slovenija. Globinski in siloviti so tudi argumenti, ki so se ponudili protestirajočim. Koksovci na primer, so našli tele besede: »Kultura je bila stoletja vir slovenskega obstoja, moči in samozavesti, h kateremu smo se obračali v največjih nacionalnihstiskah«. Akademiki »iz razreda umetnosti SAZU« so polemično menili, da morajo opozoriti na to, da je »kultura zmerom šla na živce vsem tistim oblastnikom, ki so jo hoteli spremeniti v ideološki kult in tako podrediti političnemu enoumju in svoji volji in moči«.
stran: 008
Večina protestov po nameravani administrativni rošadi se je omejila na njeno žaljivost in dalekosežno politično škodo. Tako je slavnostni govornik na Prešernovi proslavi zvečer 7. februarja končal svoj nastop z bojaznijo, da je nova vlada s to gesto »spodnesla simbolni temelj ter smiselno podstat, na kateri je bila ustanovljena mlada država«. Nekateri prodornejši in bolj politično usmerjeni opazovalci pa so še opazili, da gre tu za »nadaljevanje kulturnega boja« in da le kultura sama ve, da »gre za vse ali nič«. (Če ostane torej vse tako kot je, bomo imeli vse, če pa se realizira načrtovana sprememba, pa ne bomo imeli nič.) Iz te perspektive je protest več kot razumljiv. Tudi je »kulturni boj« široka reč in človek se ne more znebiti vtisa, da se v tem govorjenju skriva tiha žalost – morda celo ogorčenost nad tem, da je sicer vedno uspešnega Milana Kučana Fortuna enkrat izdajalsko zapustila tako zelo, da je odvzel politično ljubezen Borutu Pahorju in jo neprevidno preložil na rezervno lokacijo pri podjetju Zorana Jankovića, ki jo je po nerodnosti potem zapravil.
A pri celi stvari se zdi posebne omembe vredno to, da med zagovorniki teze, da so Slovenci obstali v nomosu kulture in da ima kultura svetostni značaj našega zadnjega zatočišča, ki ga moramo za vsako ceno obvarovati pred šapami sebičnih politikov, danes in včeraj in jutri, ni nikogar, ki bi ga nekoliko boljši spomin prestavil v leto po vojni: da bi nam tako mogel v posebni svetlobi pokazati, kako smo se »h kulturi obračali v največjih nacionalnih stiskah«. V Zavezi 24 smo v eseju Temna orkestracija zla nekaj takih prizorov navedli, sedaj pa naj jih, bralcem v uporabo in presojo, nekaj izberemo in ponovimo.
Ko je 26. maja 1945 prišel v Ljubljano Josip Broz Tito, je v govoru z balkona Ljubljanske univerze v nekoliko zastrtih stavkih povedal, kaj se bo zgodilo z vrnjenimi vojaki slovenske narodne vojske. Za uvod v niz odlomkov iz neke pretekle Zaveze smo izbrali tistega, ki nam hoče razložiti, kaj pomeni beseda, s katero to dejanje ponavadi označujemo. Kakšno rano je v narodovem spominu naredil ta genocidni umor, ne samo v spominu hiš in vasi in dolin, od koder so ti vojaki prihajali, ne samo v spominu brezštevilnih mam in očetov in bratov in sester in sinov, ampak tudi v spominu tistih, ki so bili tako nesrečni, da so ta zločin – pa zločin ni prava beseda – naredili. V tem odlomku smo hoteli to dejanje nekoliko doumeti in razložiti. Preberite ga, lepo vas prosimo, preberite ga. Enkrat ne bo dovolj.
Avtor slike: Simon Dan
Opis slike: Govorica slovenske pomladiSimon Dan
Tak elementaren prestop meje je tudi povojna komunistična odločitev za holocidni uboj nasprotnikov. Holocid je tuja beseda in pomeni dobesedno uboj celote. Ta uboj je imel en sam cilj: uničiti nasprotnika fizično in duhovno, izbrisati s sveta ljudi določenega političnega gledanja in politične angažiranosti – nje same in njihov spomin. A to je samo nekaj abstraktnih izrazov, ki ne morejo drugega kot registrirati neko dejanje in njegov obseg. Te besede nimajo moči, da bi nam približale ogromnost in neznanskost dejanja, ki je bilo tedaj izvršeno. Če bi hoteli to, bi morali dati svoji domišljiji konkretno nalogo. Najprej bi morali pomisliti, da je vsak od tistih stotisočev moral pretrpeti svojo lastno nasilno smrt. To je sto tisoč ponovitev največjega nasilja, ki ga je mogoče uprizoriti na svetu – zadnjega in najvišjega nasilja, ker za njimi ni nobenega nasilja več. A tu ni bilo samo sto tisoč umorjenih, ampak tudi nekaj sto, mogoče tisoč morilcev, ki jih moramo tudi šteti med žrtve. Nemogoče je namreč, da od pogostega ponavljanja ti storilci ne bi počasi postali avtomati in da ne bi z vsakim ubojem iz njih izteklo nekaj človeške substance. Na neki način so umirali tudi oni. Šele če hočemo z mislijo priti do živih ljudi, ki so bili ali nakovalo ali kladivo v velikem podjetju smrti, ki je bilo maja in junija leta 1945 z nekaj centralami in domala brezštevilnimi izpostavami postavljeno in organizirano po vsej Sloveniji, šele tedaj, ko bi se utrudili in bi se naše človeške mere začele trgati in pokati in kričati, da tega ne morejo sprejeti, šele tedaj bi morda zaslutili grandioznost tolikega ubijanja.
stran: 009
Med poslušalci je bil tudi pisatelj Miško Kranjec.
Iz njegovih besedi se vidi, kako so ga ganile besede hudodelca na balkonu, kako je z zadnjim naporom ustvarjalca iskal misel, ki bi nekoliko zajela vznesenost trenutka:
Pisatelj Miško Kranjec, ki se je tudi potopil v množico, je podlegel navdihu, ki ga je dobil ob otroku v naročju preproste matere, »ki je doslej znal dve najdražji besedi tega sveta, besedi mama in atek. Sedaj jima je pridružil še tretjo … še večjo, še lepšo, pa tudi usodnejšo, besedo Tito«. Da je podlegel navdihu, imamo pravico reči tudi zato, ker je povedal več, kot je hotel, ko mu je na usta prišla beseda o Titovi usodnosti.
Naslednji stavki hočejo spomniti na to, kakšnim ljudem se narodi v zgodovini žal zapisujejo: Mussolini, Stalin, Hitler, Tito. Z girlandami, spletenimi iz vznesenih besedi so sprejemali človeka, ki nam je prišel sporočiti, da bo naredil nad nami zločin, ki ga nikoli ne bomo mogli pozabiti – mogoče tudi ne preboleti. Narod pa je bil v svoji stiski sam:
Ko danes gledamo nazaj na tisti čas, najprej pomislimo na to, da se je prvi človek novonastale komunistične Jugoslavije vozil po Sloveniji v času, ko je ta postala prostor Zločina. Po mestih so ga pozdravljale množice, tam so bile tribune, zastave, cvetje, godba, za temi rečmi – ne prav daleč stran, morda nekaj sto metrov, morda nekaj kilometrov – pa so tulile sirene v na hitro postavljenih podjetjih smrti. Stotisoč smrti – kako mogočna dobrodošlica novemu gospodarju! Zakaj Tito je bil gospodar, njegov resnični status je bil status bossa: imel je v rokah vojsko, policijo, državni aparat, predvsem pa partijo. Lahko je odločal o vsaki najmanjši stvari, pazil pa je, da se je v resnično važnih stvareh to tudi v resnici zgodilo. Vladal je srečno petintrideset let in redki so ga v tem presegli: med drugimi cesarja Avgust in Franc Jožef in cesarica Viktorija. A kljub vsemu je bil n i č. Država, ki jo je postavil in vodil, se je začela z Zločinom in se je končala z Zločinom. Vmes pa je bilo nasilje, ki je iz ljudi naredilo bitja z dvojnim obrazom in dvojno mislijo – komaj sposobnih za življenje. Zato je bil nič in s tem ničem je bilo zaznamovano življenje mnogih – življenje, ki vemo, da je kratko in samo enkrat.
stran: 010
Počasi se približujemo osrednjemu dogodku: Titovemu balkonskemu govoru. A mislimo, da bi bilo škoda, če še prej ne bi nekaj besedi uporabili za prikaz, kakšno kuliserijo je Ljubljana priredila svojemu obiskovalcu. Ljubljana? Slovenija? Neke sile pač, a katere? Katere globine so se odprle? Kateri režiser jo je predvidel? Saj ne moremo reči, da med govorico človeka na balkonu in govorico, s katero je spregovorila narava, ni bilo nekega temnega sozvočja. Slučaj?
Vrnimo se sedaj k Titovemu ljubljanskemu govoru. Medtem ko je govoril, so se v prostoru namreč ustvarile razmere, ki so bile že po sebi nenavadne, poseben pomen pa dobijo, če jih povežemo s tem, kar je Tito v tem govoru povedal. Med govorom se je namreč razbesnela nevihta, ki je bila tako silovita, da je ostala v spominu vseh, ki so tedaj tam bili, poseben vtis pa je naredila na poročevalce obeh dnevnikov. Še preden je Tito nastopil, »se je nebo stemnilo in oblaki so se začeli kopičiti na nebu nad trgom«. Potem se je ulilo: »Ploha je neusmiljeno bila ob množico«. Z dežjem se je iz oblakov usipala toča. Nebo nad trgom je postalo črno in lilo je kakor iz škafa. »Voda je lila od veh strani« in v potokih drla po Kongresnem trgu. Eden od časnikarjev je svoje vtise izrazil z besedami: »Vse temne, elementarne sile so se zbrale in udarjale …«. Tone Seliškar, ki je bil pisatelj, je naslednji dan sobotno dogajanje povzel v vznesen stavek: »Nebo ga je sprejelo z gromom in bliskom«. Tito je govoril »med grmenjem, dežjem in točo« in med ljudmi – o, vedno praktična slovenska pamet! – se je že slišalo, da »bi bilo morda dobro, da bi prekinil za nekaj minut svoj govor«. Toda Titove »jeklene besede« niso nehale padati na množico, čeprav jih v divjanju razbesnele nevihte ljudje niso prav slišali in tudi govornika se je za slapovi dežje komaj videlo.
Avtor slike: Simon Dan
Opis slike: Vas v slovenski pomladiSimon Dan
Sedaj sledi Titov govor oziroma eden njegovih delov. Za nas je važen, ker vsebuje tiste beseda ali stavke, ki vsebujejo napoved Zločina. Zdelo se nam je prav, da priložimo še razmišljanje, kaj si je mogoče, odnosno, treba o tem zločinu misliti in vedeti:
Med to govorico vzkipele narave so bili izrečeni tudi tisti trije ali štirje stavki, ki so se neposredno dotikali Zločina. Z njimi je govornik najprej obvestil poslušalce o nekem izvršenem in dokončnem dejstvu: »Kar se tiče onih izdajalcev … to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele«. S temi besedami je govornik mislil na vojake različnih armad in civiliste, ki so bili zajeti na poti od Brežic do Celja, in potem, ko se je reka razdelila, na kraku, ki je tekel od Celja do Maribora, in na kraku, ki se je raztezal od Celja do Slovenj Gradca in naprej do Pliberka. Obenem pa je mislil tudi na tiste, ki so bili tedaj že onkraj Karavank na Vetrinjskem polju. Torej predvsem na Slovenske domobrance. In glede teh je sedaj nadaljeval: »Ta manjšina ne bo nikoli več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas«. Te ominozne besede, ki jih je malo ljudi slišalo in še manj do kraja razumelo, so se začele uresničevati zelo kmalu, v nekem smislu še isti večer ob Brezarjevem breznu.
Za nas, ki iz neke daljave gledamo na ta čas, imajo te besede poseben pomen: Napoved zločina, ki je bil izvršen nad narodom kot narodom – napoved Zločina. Ta Zločin je imel značaj genocida ali, bolj natančno, politicida: uničenje dela naroda v njegovi specifični političnosti. Političnost je, v nasprotju z narodom in raso, civilizacijska komponenta človekovega obstajanja v zgodovini. Zato je uboj političneskupine civilizacijski uboj: uboj ljudi, kakor jih je oblikovala civilizacija. Ob tem dobi dejstvo, da je bil uboj objavljen z balkona narodove najvišje civilizacijske ustanove, pomen, ki nam odkriva – kolikič že! – bistveno sestavino komunističnega posega v zgodovino: odsotnost spoštovanja, odsotnost sramu. Da so mogli dosegati uspehe, kakršne so dosegali – in bili so zares veliki – so morali najprej odvreči vsak sram. Domobranci so med vojno tudi imeli zborovanje na Kongresnem trgu, a niso šli na Univerzo, ampak so si postavili provizorične odre; ljudje slovenskega demokratičnega upora v letih od 1988-1990 so tudi zborovali na Kongresnem trgu, pa tudi niso šli na Univerzo, ampak so si postavili svoje tribune. S tem so oboji o sebi nekaj povedali: povedali so, da se nočejo polastiti ne zgodovine ne civilizacije. Komunisti pa so prav to naredili – a so to naredili tako, da so s tem iz civilizacije izstopili.
stran: 011
Naslednji odlomek nas povezuje s kulturniki oziroma njenimi agenti. Misli pisatelja Toneta Seliškarja so pravšnje za ilustracijo kulture »kot zatočišča stiskanega naroda«:
V nasprotju s Titovimi besedami, ki so bile splošne, higienične, zdržane in pitijsko zavite v podobe, so bili ljudje, ki so se pred Titovim nastopom in po njem oglašali na nižji ravni, bolj določni. V članku Toneta Seliškarja Maščevanje je strašna beseda, je zaslediti zahtevo po holocidnem obračunu z nasprotniki. Pisatelj je namreč terjal, da morajo biti žrtve »tako maščevane, da bo to maščevanje seglo do samih najglobljih korenin. Mi ne bomo posekali samo gnilega drevesa, mi bomo tudi njegove korenine izruvali in jih požgali, in zemljo, v kateri je rastlo tako drevo, bomo deset klafter globoko prekopali, da ne bo ostalo za takim drevesom niti najmanjše kali«. Pisatelj svari sodobnike, da bi se jih mrtvi sramovali, če bi »sprejeli enega samega teh zločincev in mu odpustili«.
Mislim, da se ne motimo, če mislimo, da bo bralce zanimalo, kakšno oporo je »stiskanem narodu« dajal mislec in dolgoletni predsednik SAZU Josip Vidmar:
Dne 7. junija je bil objavljen zakon o Sodišču slovenske narodne časti. Tu ni šlo za »izdajalce, ki so se zvezali s sovražnikom«. Ti so bili tedaj zvečine že po jamah in breznih. Tu so bili mišljeni ljudje, ki naj bi v stiku z okupatorjem premalo pazili na svojo narodno čast: trgovci, tovarnarji, obrtniki, učitelji, igralci, umetniki. Dan za tem je v Slovenskem poročevalcu Josip Vidmar objavil svoje razmišljanje o zakonu. Takole pojasnjuje njegovo vlogo: »Pravilno in vzgojno, moško je, človeška dolžnost je, ugotoviti to nezadostnost posameznikov, jih pred obličjem naroda kaznovati ter jih s tem do nadaljnjega izločiti iz naše častne skupnosti«. Vidmarju se je zdelo pomembno, da v tem velikem podjetju narodovega očiščevanja sodelujejo vsi, saj je »vsak posameznik globoko zavezan sodelovati«. Vidmar vidi usodno pomanjkljivost v tem, da si nekateri, zlasti po mestih, pomišljajo »ovajati«, češ da se jim zdi »ovajanje nečasten poseg«. Svoje rojake hoče prepričati, da je to »ničev pomislek«.
stran: 012
Pretresljiv je prispevek, ki ga je za našo zbirko prispeval pesnik Oton Župančič. Komaj štiri dni po tem, ko je bil z balkona Univerze napovedan genocid slovenski narodni vojski in s tem v nekem smislu celemu narodu, je pesnik tega naroda – poeta laureatus – izrekel naslednje slavilne besede:
Z njim se lahko kosajo – a to nas nikakor ne preseneča – samo pozdravne besede, ki jih je 30. maja kot vodja majhne delegacije umetnikov izrekel Oton Župančič na sprejemu pri Titu: »Tovariš maršal! Dragi maršal Tito! Tukaj smo predstavniki slovenske besede. Bila je zaničevana, ponižana, oskrunjena, vzeta nam je bila. Vi ste nam jo osvobodili. Vi ste nam jo vrnili in mi Vam obljubljamo, da bomo služili isti stvari, za katero ste se Vi borili, veliki naš maršal«.
Sledijo vprašanja, ki imajo samo ta cilj, da sprožijo razmislek o kulturi. Želeli bi, da bi ta vprašanja začela opravljati svoje delo v mnogih slovenskih glavah. Spodobilo bi se, po vsem, kar se nam je zgodilo:
Veliko povojno morijo, ki je pokosila posameznike in cele družine in ki je usodno prizadela narod v celoti, so spremljala, kot smo videli, znamenja, ki z morijo sicer niso imela vzročne zveze, a so nas s svojo govorico opozarjala na njeno neznanskost. Spremljale pa so to morijo tudi besede ljudi, ki se na besede posebej razumejo in jih znajo umetelno postavljati. V nekem izjemnem trenutku so določeni ljudje izrekali besede, ki morije niso samo spremljale, ampak so imele z njo realno zvezo. Ko danes gledamo nazaj, ne moremo, da ne bi videli, da so te besede hotele biti opravičilo, včasih celo poziv. To so bile besede sovraštva in strahu – dveh otrok – dvojčkov, ki nikoli ne manjkata za mizo, kjer reže kruh revolucija, »skrivna mati zla«. A zakaj so se ji zapisali? Ali niso dovolj vdano poslušali prastare govorice svojega naroda in njegove omike? Vprašanja bi tako lahko nadaljevali, dokler ne bi končno obstali pri zadnjem in najodločilnejšem: Kaj pa je potem to, umetnost? Kaj pa je potem to, kultura?
Avtor slike: Simon Dan
Opis slike: Njen starodavni spremljevalecSimon Dan
In potem še oporoka, ki jo je Edith Stein, sestra Benedikta, napisala tri leta, preden jo je 2. avgusta leta 1942 Gestapo odpeljal izpred samostana Echt na Nizozemskem v taborišče.
Dne 2. avgusta se je pred samostanom v Echtu ustavil policijski avto. Zahtevali so dve osebi: sestro Benedikto – Edith Stein – in njeno rodno sestro Rozo, ki je tudi našla zatočišče v Echtu in kot karmeličanska tretjerednica služila na samostanski porti. Sestra Benedikta je počakala, da se je Roza poslovila od prednice, potem pa jo je prijela za roko in izrekla besede, ki so vsem navzočim ostale v spominu in pozneje obšle v svet: »Pridi! Pojdiva za najin narod«.
Tri leta pred prihodom v Echt je Edith Stein ali sestra Benedikta napisala oporoko. Končala jo je takole: »Že sedaj z veseljem sprejemam smrt, ki mi jo je Bog namenil, v popolni podreditvi Njegovi najsvetejši volji. Gospoda prosim, da sprejme moje življenje in mojo smrt za posvetitev in spopolnitev našega reda, za karmel v Kölnu in karmel v Echtu; kot zadoščenje za nevero judovskega ljudstva, da bi tako tudi njegovi sprejeli Gospoda in bi njegovo kraljestvo prišlo v slavi; za rešitev Nemčije in za mir na svetu; za moje sorodnike, žive in mrtve, in za vse, ki mi jih je Bog dal, da se nobeden od njih ne bi zgubil«.
Tu so nazadnje še besede o ljudeh, ki so jih s Teharij in s Kočevja vozili na morišča:
Med tistimi, ki so na teharskem pesku čakali, da jih odpeljejo na morišče, in tistimi, ki so jih v Kočevju tlačili na kamione, da jih odpeljejo v roške gozdove, prav gotovo ni bilo nikogar, ki bi ponovil besede, ki jih je v nekem drugem kraju in v nekih ne tako različnih časih izgovorila sestra Benedikta. Toda nekje na zadnjih kilometrih njihove poti se je – ne vsem, a zelo mnogim – izmučena misel rešila v natanko isti prostor smisla in svobode, kot ga je začula in izrazila Edith Stein. Smrti niso iskali, in če bi bilo le kako mogoče, bi se ji gotovo izognili. Toda ko so videli, da je pred njimi in da ni nikamor več nobene poti, so jo sprejeli. Na deset tisoč načinov je bilo to sprejetje izraženo. V resnici sploh ni bilo izraženo, a Tisti, ki že iz ene same črke in iz enega samega glasu ubogega človeka razbere celo zgodbo njegovega srca, je tisto, kar je v vsakem od njih zatrepetalo, razumel in sprejel. Mnogi pa so – tudi to se je ohranilo – še s človeškimi močmi, v sebi ali na glas, povedali stavke, ki so bili po obliki različni, a so se vsi stekli v en pomen: Pojdimo za naš narod!
stran: 013
Mogoče bo kdo ugovarjal in skušal ljudi, ki so leta 1945 predstavljali slovensko kulturo, reševati s tem, da takrat niso vedeli, kaj se dogaja. Toda, jih zavračamo, saj so vedeli, kaj se je pred tem štiri leta godilo, čez kako desetletje, če že ne čez kako leto, pa so izvedeli tudi za leto 1945. A so raje kot besedo izbrali molk. To je pa tudi bil nekakšen umor, ali ne?
Velika dvorana Cankarjevega doma je bila med Prešernovo proslavo 7. februarja zvečer vidno prazna. Prazna mesta so verjetno bila namenjena tistim, ki so pred slovesnostjo pred Domom prižigali protestne sveče in očarani strmeli v goreči žrtveni bas. (Lepe vasi lepo gore.) Potem pa so, ko so še opsovali nekaj ministrov, odšli, ne na slavnost v dvorano, ampak na golaž (ali nekaj podobnega). V dvorani pa je programska voditeljica Blažka Müller Pograjc disciplinirano peljala slovesnost do konca. Namesto zadnjega dejanja je na oder priklicala režijsko predvideno temo, v dvorani pa zahtevala tišino in jo nemudoma dosegla. Še v temi je potem rekla: »Kako tiho in temno bi bilo, če bi obmolknila kultura.« V tem dramatičnem in gledališko naštudiranem trenutku – gotovo se z besedami, ki jih je izgovorila, ni prvič srečala – je njena asociacijska inteligenca ni bila v stanju spomniti na to, kakšna tema je legla na Slovenijo, ko je ob odkritju Barbarinega rova marca leta 2009 slovenska kultura molčala – disciplinirano, sklenjeno, protestno, kakor v Cankarjevem domu 7. februarja 2012.
A zadnjo besedo s Prešernovega praznovanja leta 2012 je po našem le treba prepustiti predsedniku republike Slovenije dr. Danilu Türku. Ko je že po končani proslavi področna novinarka hotela od njega izvedeti kaj posebnega, kako biserno misel, ki se lahko zgosti samo v školjki zelo visokega državnega uradnika, je nekoliko pomislil, potem pa se je odločil in slovenski kulturi svetoval, da se odslej posveti »kulturi provokacije«.
Ko je človek, ki je med prebivalci Barbarinega rova dobil ime Begunec, začel med stropom in rudarskim nanosom kopati tesen rov, je v sebi upodobil najvztrajnejšo in najpretresljivejšo misel evropskega človeka odHeraklita in Parmenida naprej: priti ven iz jame, v prostor, iz katerega bo slednjič videl svet, kakršen je, da bo končno vedel, kje je. A ko je Begunec iz Barbarinega rova – bogve po kolikih dneh, po kolikih centimetrih svoje mučne poti – prišel do betonskega zidu, je omahnil in umrl. Platonovemu Beguncu, kakor piše v sedmi knjigi Države, je uspelo, da je prišel iz Jame in v Soncu zagledal svet – prvič ga je zagledal v njegovi resničnosti, prvič ga je zares videl. Beguncu iz slovenske jame to ni bilo dano. A mu je bilo dano nekaj drugega: ko je omahnil in umiral, je bil pri njem Bog. Zakaj to vemo? Zakaj to zagotovo vemo? Zato, ker bi sicer to bil absurd, ki ga svet ne bi prenesel. Ker je svet sicer vsak trenutek drugačen, v nekem smislu pa vedno isti in ni absurd.
stran: 014
Evropa ima metabolične težave z boljševizmom. Ljudje, od katerih bi sicer to pričakovali, še vedno ne vedo prav dobro, kaj je. Tisti, ki se nikoli niso mogli odločiti, ali naj ga preizkusijo, se še vedno ne morejo otresti očaranosti od njegovih velikih obljub, tisti pa, ki imajo ta eksperiment za sabo, bodisi da so se sami prijavili zanj na merodajni zgodovinski instanci ali pa so jih v njegove laboratorije usmerili mednarodni politični prometniki, ti pa v sebi nimajo več moči, ne moralnih ne intelektualnih, da bi odprli za to pot potrebna vprašanja. Glavni splošni razlog pa je ta, da Evropa že stoletje ali dve ne postavlja več bistvenih vprašanj o človeku in svetu. Zunaj tega, včasih bi rekli metafizičnega pristopa, pa ni veliko upanja, da bi mogli razumeti nekaj civilizacijsko tako prvinsko tujega.
Kaverne nerazumetja, ki nastajajo v odsotnosti tega splošnega vedenja, povzročajo moralno in umsko nefunkcionalnost posameznikov in družbenih subjektov. Ta misel nam nekoliko razloži stvari, ki se jim sicer tako čudimo, da pravimo, da jih ne moremo razumeti. Tako je poljski filozof Leszek Kolakowski že v začetku 90-tih let o Rusih v Time Litterary Supplement napisal: »Lahko se sedaj vrnejo k svojim predrevolucijskim jezikovnim simbolom, zamenjajo imena mest in ulic, ne morejo pa enostavno anulirati let neskončnega trpljenja – nazadnje samopovzročenega, žal – in začeti od kraja, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo. Skozi naslednjo zgodovinsko dobo bodo morali nositi breme sovjetske preteklosti, ne samo v gospodarstvu, ampak tudi v glavah.«
Slovensko Delo pa je v četrtek, 22. decembra 2011 na isti strani ponudilo bralcem dve poročili, od katerih se nobeno ne dotika Slovenije, a obe skupaj dajeta pretresljivo in ponižujočo sliko o njej. Prvo poročilo ima naslov Življenje v iskanju resnice in je opremljeno z več kolon obsegajočo fotografijo množice Pražanov, ki spremljajo krsto s pokojnim Václavom Havlom, »prvim predsednikom češke republike in zadnjim predsednikom Češkoslovaške« na Hradčane, kjer so ga po tridnevnem državnem žalovanju potem pokopali.
Avtor slike: Lovro Stanovnik
Opis slike: Pomlad že prišla boLovro Stanovnik
Drugo poročilo, mnogo krajše, vsega nekaj deset enokolonskih vrstic, pa daje bralcem vedeti, da so lokalne oblasti v Šentjurju preprečile sprejem predloga občinskega odbora SDS, naj bi eno od novih ulic imenovali po dr. Jožetu Pučniku. Nad Pučnikom je zmagala v neki lokalni anketi predlagana Lesna ulica. Iz časopisnega poročila je mogoče povzeti dva pomenljiva momenta: izjava predsednika šentjurskega mestnega sveta, da »v mestnem svetu političnih razprav ne bo dovoljeval«, in dejstvo, da so svetniki SDS protestno zapustili glasovanje. Oboje je našlo odmev v novinarjevem komentarju: »Poimenovanje se je iz povsem tehničnega projekta spremenilo v politično in ideološko obračunavanje«. To pa ni več samo lokalni slog, ampak odmev iz centra, kjer se nekateri ljudje boje samo ene stvari: »polariziranje političnega in ideološkega obračunavanja«.
Ob tem ne moremo mimo dveh stvari. Potem ko začutimo, da moramo, po vsem, kar o dr. Pučniku vemo, reči, da je bil, čeprav ni pisal dram, kot človek, mislec in politik primerljiv s Havlom, potem še začutimo, da moramo dodati, da Slovenci nismo primerljivi s Čehi in Slovaki (in še s kom). Leta 1990 smo namesto edinega disidenta, ki smo ga imeli, izvolili za predsednika nove demokratične države zadnjega partijskega sekretarja. Ta rešitev je potem postala vzorec, ki se je še večkrat ponovil: na primer z dr. Janezom Drnovškom in Barbaro Brezigar in z dr. Danilom Tűrkom in Lojzetom Peterletom. Ko pa so ljudje videli, da se nekdanji boljševiki po tako silovitem zgodovinskem porazu v resnici bojijo samo »političnega in ideološkega obračunavanja«, se pravi svoje zgodovine – ne mita o svoji preteklosti, ampak svoje zgodovine – se jih je polotilo do njih sočutje in usmiljenje. (Ne čudite se preveč! Saj ste gotovo kdaj videli kakšno fotografijo, kako Severni Korejci objokujejo Kim Džong Ila!)
stran: 015
Avtor slike: Lovro Stanovnik
Opis slike: PomladLovro Stanovnik
Usmiljenje je lepa reč, a ne sme biti selektivno. Ko na nekem kanalu Slovenske televizije končajo oddajo »Kronika«, v kateri nampokažejo nesreče in katastrofe, ki se dogajajo po svetu, lakote in poplave, v katerih izginjajo tisoči in desettisoči, rafinirane uboje in velezločine in velike goljufije, doma in po svetu, se voditeljica z očarljivim nasmeškom poslovi in dostavi: »Še naprej se lepo imejte in ostanite na našem programu!«
stran: 016
Enotni evropski spomin je potreben za integracijo Evrope.Enotni slovenski spomin je potreben za spravo med nami.