Avtor: Ivanka Kozlevčar

stran: 034

Gospa Mihaela Zajc mi je 24. 1. 1995 poslala fotokopijo pisem, ki jih je gospod Anton Grčman pisal leta 1994 njej in svoji svakinji Tereziji Grčman. V spremnem pismu je napisala: »Pošiljam Vam 10 pisem pokojnega g. Grčmana, ta so Vaša.« Kot sem jo poznala, je gotovo mislila, da ne bi bilo prav, da bi pisma kje obležala in se izgubila, saj je bila dovolj razgledana in tenkočutna, da se je zavedala njihove vrednosti, zato je pričakovala, da bom po svoji uvidevnosti z njimi primerno ravnala.
Menim, da je v tem času, ko se o duhovnikih površno govorijo predvsem slabe stvari, prav, da se predstavi iskrena samopodoba gospoda Antona Grčmana v vsej njeni človeškosti in zvestobi Kristusu ter duhovništvu. Ob njej dobimo vpogled v okoliščine, v katerih je živel doma in v Argentini. Malo je še ljudi, ki se še spominjajo njega, njegove družine in razmer, v katerih je živel. Ker sem doma iz sosednje vasi, čutim dolžnost, da vse to otmem pozabi.
Anton Grčman je bil rojen v Leskovcu, v kme­čki družini. Leskovec je vas na razgibani Les­kovški planoti, ki se razprostira severno od Višnje Gore. Na njej so vasi: Vrh z zaselkom Kalce, Gorenje Brezovo z mlinom Mleščevo, Leskovec z zaselkoma Izirek in Mlake, Kamno Brdo in Sela z zaselkom Gabrovec. Leskovec na tem območju leži najvišje, v plitvi kotanji na slemenu Kuclja, ki se na drugi strani prevesi v nižji svet proti Trebeljevu. To območje ni rodovitno, zato je bilo potrebno izdatno gnojiti in skrbno obdelati vsak primeren kos zemlje, da so se preživeli. Posebno naporna je bila košnja, pa tudi žetev in mlačev, saj se je vse delo opravljalo ročno. Na to opozarjam zato, da bomo laže razumeli Grčmanove praktične delovne sposobnosti, pa tudi veliko skromnost, delavnost in vzdržljivost.
S tega območja so otroci redko študirali. Približno v času gospoda Grčmana sta študirala še Ciril Ahlin (1920–1995) z Vrha (pravo) in Ivan Zupančič s Kalc (geografija). Gimnazijska leta sta v Grčmanovem času začela še Amalija in Alojzij Ambrož iz Leskovca. Les­kovška planota, kolikor mi je znano, še ni dala duhovnika, bilo pa je nekaj redovnic: usmiljenka s. Korona – Ana Nograšek (1909–1986) z Zgornjega Brezovega, usmiljenka s. Makarija – Ivanka Erjavec (1917–1978) s Kalc in s. Dacija – Alojzija Štrubelj (1909–1993) iz Leskovca. Iz iste hiše kot Alojzija Štrubelj v našem času deluje usmiljenka s. Tončka Grum. Nova maša gospoda Grčmana je bila velik dogodek, na katerega so bili vsi ponosni. Novomašno gostijo so pripravile v stari Omahnovi hiši pri postaji udeleženke banovinskega gospodinjskega tečaja, ki sta ga vodili Osmukova Francka iz Žalne in gospa Zalokarjeva, žena sodnika Zalokarja, ki je bil umorjen na Turjaku, kamor se je zatekel z vaškimi stražarji ob italijanski kapitulaciji.
To območje je bilo med vojno večinoma polosvobojeno, kar pomeni, da so italijanski vojaki prišli iz Višnje Gore ali od kod drugod le ob kaki posebni akciji, drugače pa so se partizani po njem gibali precej svobodno. Po grebenu Kuclja je tekla utrjena, neprehodna razmejitvena črta med italijanskim in nemškim okupacijskim območjem, ki je bila jeseni 1941 že trdno določena. Leskovec je na prošnjo prebivalcev prišel v italijansko območje, drugače bi bila vas gotovo izseljena. Umaknila se je tudi obmejna straža in »bloka« pred vasjo, ki ga opisuje Grčman, ni bilo več. Ljudje zaradi lastnih izkušenj in dogodkov ter komunizma (V njihovem spominu je bilo zapisano preganjanje in pobijanje duhovnikov v Rusiji, jemanje zemlje kmetom in množice mrtvih sestradanih kmetov v sovjetski Ukrajini. Propaganda na prisiljenih sestankih jih je v sumih le potrdila.) partizanom niso bili naklonjeni. Moški so se sprva skrivali, potem prešli k vaškim stražam in končno k domobrancem. Vas, ki je imela 14 domačij, je v povojnih pomorih izgubila 18 fantov domobrancev, le dva mladoletna sta se vrnila, in sicer Viktor Grum in Andrej Čož, morda tudi zato, ker sta šla po poteh, kjer ni bilo zased, ki so prežale na onemogle vrnjence. Med umorjenimi je bil tudi Grčmanov brat Alojz. Pri tem je treba pripomniti, da je bilo pri nekaterih hišah ubitih več fantov, npr. pri Brtalovih štirje: Alojz, Anton, Jože, France Čož; pri Bahovčevih trije: Anton, Janez, Alojz Dremelj (Anton je zapustil vdovo in majhne otroke.); pri Zečevih dva: Alojz in Jože Čož; pri Gnidovih dva: Anton in Franc Čož; pri drugih hišah pa po eden: pri Groz­nikovih France Ambrož, pri Španovih Janez Dremelj, pri Lahovih Alojz Rome, pri Omahnje­vih Jakob Rus, pri Videtovih Jože Štrubelj, pri Kavščekovih Anton Zadel, pri Selanovih Alojz Grčman. Ostali so lemladoletni fantje, od polnoletnih pa tisti, ki so bodisi prišli iz nemškega ujetništva, tako Tone Rus, ki je prevzel Omahnjevo domačijo, Na­ce Rome, ki je nasledil Lahovo domačijo, ali bili za vojsko nesposobni, kot Jože Klemenčič, ki je prevzel Rojščakovo domačijo, ali pa so bili že starejši. Tako velik izpad je močno vplival na življenje posameznih domačij in nekatere so omagale. Ni čudno, da si je vas ob osamosvojitvi Slovenije pripravila veselo pogostitev. Res pa je tudi, da mladi rod spomina na te usodne dogodke ni negoval, morda iz želje po življenju ali zaradi tedanjih družbenih razmer in enostranske poučenosti.

stran: 035

Opis slike: Novomašnik Anton Grčman s sovaščankami, ki so poskrbele za novomašno gostijo – V prvi vrsti z leve: Malnarjeva Urška (Zg. Draga), Zečeva Tona (Leskovec), Španova Minka (Leskovec), Rojščakova Katarina (Leskovec), Bahovčeva Rezka (Leskovec), Kahnetova Minka (Dedni Dol); druga vrsta z leve: Markčeva Francka (Pristava), Martinetova Micka (Kriška vas), Zalokar Vida (žena sodnika Zalokarja, ubita na Turjaku), Španov Andrej (Leskovec), Osmukova Francka (Žalna), Suhorebrnikova Minka (Dedni Dol), Špiževa Marija (Loka), Vavptova Lojzka (Loka); tretja vrsta z leve: Grandetova Ana (Polje), Pourjeva Francka (Sp. Brezovo), Bebčeva Micka (Vrh), Hrovatova Micka (Kriška vas), Bečnikova Tina (Kriška vas), Anžičkova Neža (Kriška vas), Košemajeva Lojzka (Kalce), Švetova Pepca (Loka)

V kmečkih domovih je v Grčmanovem času vladala skromnost, kaj več si tudi »gruntarji« niso mogli privoščiti. Vasi so se nekako solidarno borile za preživetje. V družinah se je gojilo versko življenje: molitev, spoštovanje nedelj in praznikov, udeležba pri nedeljskih in praz­ničnih mašah, Marijina družba za mlade,tretji red za starejše. Včasih so šli otroci in mladi ob nedeljah tudi k popoldanski pobož­nosti.

stran: 036

Še ena stvar je, ki jo je za Leskovec treba omeniti. Imeli so dobre pevce, morda je bilo njihovo petje tako dobro tudi zato, ker je bilo dosti fantov. Sodelovali so tudi pri cerkvenem pevskem zboru. Med vojno je pri nedeljski maši v leskovški podružnici redno pel zbor, v katerem so bile Videtove tri: Tona, Ana in Angela, Španova Minka, Brtalova Ihanca, Rojščakova Katarina, Gnidova Johanca in še z Brezovega Pancarjeva Minka, Lojza in nazadnje še Julka. Morda sem katero pozabila. Pritegnili so tudi moški, če so bili doma. Ni mi pa znano, kako je prepeval gospod Grčman, govornik je bil dober, kot sam pripoveduje, tak je bil tudi njegov preživeli brat.
Naj nekaj povemo še o Grčmanovi družini. Oče Anton (roj. 1874) se je prvič poročil l. 1900 s Frančiško Erjavec, Anžičkovo iz Kriške vasi. Ta je umrla za grižo brez otrok. Drugič pa se je poročil 1907. leta s sosedo in sorodnico Terezijo Grčman (1884), Omahnjevo. Rodilo se jima je več otrok, vendar sta imela hude preizkušnje. Prvi otrok Tonček se jima je zadušil, hčerka Anica pa je umrla za škrlatinko. Živi so ostali Janez (1909), Minka (1912), Anton (1914) in Lojze (1924). Bili so mirna, delavna družina, in kot pravi Anton, tudi zelo pobožni. Med vojno so dali zavetje begunskemu duhovniku Jakobu Žustu, tako da so ljudje tudi v času, ko ni bilo mogoče iti v farno cerkev, lahko bili pri maši v leskovški podružnični cerkvi. Mama in sestra sta hodili k maši vsak dan. Gotovo so pri tem mislili tudi na sina in brata duhovnika. Oče je umrl, ko otroci še niso bili preskrbljeni, v hudi zimi 1929. leta za rakom. Domačijo je prevzel Janez, ki se je poročil s Terezijo Lakner iz Velikih Dol pri Velikem Gabru, Minka je ostala pri hiši za teto, Lojzeta pa so ubili kot domobranca 1945. leta. Janez se je po vojni nekaj časa skrival, potem pa se je javil in preživel. Do oblasti je bil lojalen, kar je bila cena njegovega preživetja. Bil je uglajen, razgledan in dober gospodar. Prizadeval si je vpeljevati novosti v kmetovanju. Kot dober organizator je imel zasluge za elektrifikacijo Leskovške planote. Ni imel otrok. Na starost sta z ženo kupila hišo v Višnji Gori, da bi bila bližje cerkvi, in se preselila. Posestvo sta dala Skladu kmetijskih zemljišč, da sta dobivala pokojnino. Antonova hiša ni več naseljena, drugi ljudje so si naredili novo, stara hiša pa je nekakšno skladišče. Hišo v Višnji Gori je vdova zapustila neki zdaj že pokojni ženi, ki ji je na koncu pomagala. Novi lastnik je hišo podrl. Nisem mogla ugotoviti, če so ohranjeni kaki dokumenti ali še kaka pisma. Selanove družine ni več, živa pa je rojstna domačija Selanove mame (Omahnjeva domačija). Njena sestra Marija se je 1903. leta poročila z Jakobom Rusom z Gatine. Imela sta veliko družino. Sin Anton je kot ujet jugoslovanski vojak preživel vojno v Nemčiji, se srečno vrnil domov in umno zagospodaril na domačiji.
Anton Grčman je obiskoval osnovno šolo v sedem kilometrov oddaljeni Višnji Gori, gimnazijo pa je končal v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani. Tu lahko povem, da so učitelji v Višnji Gori znali opaziti nadarjene in so opozorili starše nanje. Šolanje otroka je bilo za družino kljub pomoči breme, Anton se je tega zavedal, zato jim ga je hotel po svojih močeh olajšati. Po gimnaziji se je vpisal na bogoslovje v Ljubljani, kjer je tedaj imel pomembno besedo trezni in preudarni Ignacij Nadrah, doma iz sosednje stiške fare. O svojem šolanju nam pove več sam v svojih pismih. Po zaključku študija je gospod Anton imel možnost, da bi se pripravljal za doktorat, vendar tega ni želel, pa tudi ni mogel, kot pripoveduje v pismu. Dobil je kaplansko mesto v Rovtah, kraju, ki je bil v vojnem času zelo izpostavljen. V Rovtah so imeli zaradi obmejnega položaja Italijani utrjeno postojanko in osrednji del je bil obdan z žico. Po italijanski kapitulaciji so vaški stražarji ostali v Rovtah do prihoda Nemcev, se vključili v domobranstvo in postojanka je ostala do kapitulacije Nemčije 1945.

Opis slike: Antonov brat Alojz Grčman, umorjen od boljševikov leta 1945

Za prebivalstvo Rovt je bilo zelo težko zlasti v času italijanskih in partizanskih represalij pred ustanovitvijo vaških straž. Avgusta 1942 so šli rovtarski fantje na pomoč vaškim stražarjem v Šentjoštu, 28. septembra pa so se vrnili v Rovte in organizirali svojo postojanko. Dogajanje v Rovtah podrobno opisuje Janko Maček v knjigi Rovte v viharju vojne in revolucije (2003).
V tem času je bil v Rovtah župnik Jožef Zalokar, ki je imel hude težave verjetno zaradi išijasa. Gospod Grčman je opravljal deloma njegove in navadne kaplanske naloge. Gospa Modrijanova se ga spominja kot visokega,vitkega fanta, drobnega obraza. V kraju je bil priljubljen pri ljudeh in tudi otroci so ga imeli radi. Znal se je prilagoditi razmeram in se narediti domačega. Ko so se jeseni 1943 rovtarski stražarji organizirali v okviru domobranstva, so dobili vojaškega kurata Franceta Kunstlja, ki je imel ob nedeljah in praznikih mašo za vojake in civiliste. (Rodil se je 1914. leta, imel novo mašo 6. 4. 1941, bil umorjen na Teharjah 1945.) Kunstelj je bil Grčmanov študijski tovariš, ki je tudi pisateljeval.

stran: 037

Po njegovem prihodu je bil Grčman prestav­ljen za kaplana v Dolnji Logatec, ker je bil župnik Valentin Remškar že onemogel in je nujno potreboval pomoč. V Logatcu se Grčmana spominjajo kot prijaznega, a malo zadržanega gospoda. Otroci so bili veseli, ker jim je bil njegov verouk privlačen in vesel. Ob nedeljah je imel deveto mašo, popoldne pa je v Društvenem domu na Griču po nauku pripovedoval o misijonih in pripoved osvetljeval s projekcijo slik. Ko so na Rakeku požga­li partizani poslopje meščanske šole, se je ta preselila v Logatec in na njej je poučeval tudi Grčman. Spominjajo se še, da je bil pripravljen ljudem pomagati tudi pri kmečkem delu, zlasti košnji, če je bila potreba. Z gospodarji se je srečeval v gostilni, kjer je bil na hrani. To sta o njem vedela povedati gospa Marija Gorjanc in Janez Grom. Neka gospa se spominja, da ji je posodil pisalni stroj. V knjigi Med sodbo sodišča in sodbo vesti (Ljub­ljana 2010) je navedeno, da so škofu Rožmanu očitali, da je imel v Dolnjem Logatcu kaplan Grčman aprila 1945 devetdnevnico za domobrance in zoper partizane. Škof odgovarja, da so molili za odvrnitev nevarnosti bližajoče se fronte (str. 381, 382). Glede na vse okoliščine je verjetno, da je govoril tudi proti komunizmu.
Logatec je bil tako kot Rovte vseskozi varovana postojanka, čeprav mu hudo ni bilo prizaneseno, zlasti po končani vojni, ko je bil oznovsko središče za širše območje. Sem so se morali javiti številni fantje in možje, mnogi so za zmeraj izginili in njihova usoda še ni znana. Nekje so bili pomorjeni, bodisi že v Logatcu ali pa kje drugje, iz Logatca so jih namreč pošiljali tudi v Škofove zavode. Še sedaj preživeli ne želijo pričevati, tako huda je ta stvar. Popolnoma razumljivo je, da se je umaknil.
Gospod Grčar je vztrajal tako rekoč do prihoda partizanskih enot, se sam prebil do Rovt in se z rovtarskimi fanti umaknil na Koroško. Od tam je srečno prišel v Italijo in naslednje leto v Argentino. O tej svoji poti nam pripoveduje sam, morda pa bi lahko povedal kaj še kdo drug, ki se je na njej z njim srečeval, da bitudi ta del njegovega življenja bolje spoznali. V domovino ni prišel nikoli na obisk. Ko je bil po upokojitvi na obisku v Nemčiji, se je z bratom in svakinjo srečal na Koroškem in v Švici.

stran: 038

O gospodu Grčmanu po mojem vedenju ni dosti napisanega. Ob njegovi smrti mu je napi­sala spominski članek Mihaela Zajc Jarc, pes­nica in pisateljica, ki je drugo polovico življenja preživela na dedovi domačiji v Višnji Gori. Njen članek Profesorju Grčmanu v spomin je izšel v grosupeljskem občinskem listu Naša skupnost 1994, št. 9, str. 18. Podatki o rojstvu (Višnja Gora, 25. 1. 1914, duhovniškem posvečenju (Ljubljana, 21. 12. 1940) in smrti (3. 11. 1994, Ascochinga, Cordoba, Argentina, tam je pokopan) so navedeni v Letopisu Cerkve na Slovenskem 2000, Ljubljana 2000. V Šematizmu ljubljanske nadškofije, Ljubljana 1993, je poleg datuma rojstva in posvetitve naveden tudi naslov Casa de Ejercicios Sagrado Corazon, 5117 Argentina, ker je bil takrat še živ.
Tukaj dodajamo še prvi dve pismi, v katerih pripoveduje o svojem življenju v domovini in začetkih v novi deželi ter prizadevanju, da bi bil dober oznanjevalec Kristusa. Če bo prostor na razpolago, bomo v nadaljevanju objavili tudi druga pisma.
Draga ga. Mihaela in Reza!
Cordoba, 28. 3. 1994
Hvala Vam za velikonočno in božično pismo. Gospoda Lokarja sem prav malo poznal. Se mi zdi, da je bil v drugem letniku semenišča, ko sem bil jaz v zadnjem letu in sem slišal, da je bil član literarnega krožka, s katerim jaz nisem imel nobenega stika. In sedaj, kar mi Vi pišete o njem, pesnik dvanajsterih knjig. In sedaj že v večnosti poje še lepše pesmi in jih uživa, tako upam. Veliko mlajši od mene in je že zapustil to solzno dolino. Sem takoj daroval sveto mašo zanj in ga vključujem v svoje molitve. Tako smrt bi si tudi jaz želel. Ali po človeško govorjeno se mi zdi, da se od mene oddaljuje. Zdravstveno se boljše počutim, kakor malokdaj prej, četudi nisem bil nikoli bolan. Pa pustimo to božji previdnosti in skušajmo s Kristusom izpolnjevati voljo nebeškega Očeta, dokler nas rabi na tem svetu.
Da Vam takoj odpisujem, me je napotil Vaš stavek v zadnjem pismu: »Vse nas zanima, kar nam pišete.« – Saj res, zelo malo se poznamo, razdalje so prevelike. Vendar v pismu se da marsikaj povedati. Tako sem se odločil, da Vam v nekaj daljših pismih opišem svoje življenje in delovanje, zlasti tu v Argentini.
Rojen sem bil 25. jan. 1914 v Leskovcu št. 12, zdaj 5, pri Selanu, majhna kmetija. Trdo poljsko delo za življenje. Motika, lopata, kramp, se­kira in kosa, to sem se najprej naučil vihte­ti. Starši: Anton in Terezija zelo pobožna in delavna. Vsak dan rožni venec zjutraj in zvečer z litanijami in kopico očenašev za mnoge družinske potrebe. Nedeljska sv. maša in tudi med tednom, v kolikor je delo dopuščalo. Kar so gospod povedali na prižnici, to je bilo sveto in v tistem duhu se je tudi živelo. Nobeno delo se ni začelo in ne končalo, razen v božjem­ ime­nu. Oče izredno nadarjen, iznajdljiv in na­preden. Vsi vaščani so prihajali k njemu za svet in pomoč. Zelo lepo je bral in pisal. Skrbno je zapisoval vse važnejše družinske dogodke. Knjižico Računar je imel vedno s seboj in jo je znal zelo dobro uporabljati. Z njo je presenetil mnogokrat tudi bolj izobražene­ ljudi in jim popravil njihove račune. »V tej knji­žici ni pomote,« se je nasmehnil, ko so mu dali prav. Mati je hotela slediti v samostan starejši sestri, ki je po par letih dela v bolnici za jetične tudi sama umrla za jetiko. To jo je pretreslo, da je za par let odložila misel na samostan. Medtem pride ženin in župnik ji je svetoval, naj se omoži, sprejme to kot božjo­ voljo. Morda bo Bog poklical katerega od njenih otrok v svojo službo. In za to je živela, molila in delala. Oče in mati sta hotela imeti duhovnika, ko sta jima učitelj in župnik povedala, da bi Tone bil morda zmožen študirati. Odločitev je bila težka. Škofovi zavodi so zahtevali 600 din na mesec, česar nista bi­la zmožna plačevati. Preko župnika se je dobila beka, da se je znižalo na 400 din. Oče bolehen, rak ga je uničeval, je še dvomil, ali ma­ti je tu odločila. Ko sva z očetom prišla v Ško­fovih zavodih ven iz pisarne, kjer je plačal prvi mesec 400 din, je zaskrbljeno dejal: »Vol je zamukal, od česa bomo pa drugi živeli!« »Ata, grem domov z vami,« sem mu odvrnil. »Ne, moj sin, ostani, pridno študiraj in moli za nas!«
Ko sem bil v drugem letniku, leta 1929, ga je vzela zima. Tretjega marca je bil sneg tako trd, da je konja in voz držal, ko so ga odpeljali na pokopališče. Imam očeta svetnika. Tri dni sem bil doma in sem poslušal sosede: »No, ona sama ga ne bo mogla vzdrževati, fanta bo rabila pri delu.« Tretji dan po pogrebu mi reče mati: »Hočeš iti nazaj v zavod?« »Seveda, mama, če je to mogoče.« Ni bilo niti enega dinarja v hiši. Je šla k sosedu prosit na posodo, da bo fant mogel iti nazaj v Zavod. »Pojdi in pridno študiraj, moli za ata in za nas!« Zares, Bog je blagoslovil njeno odločitev. Ni imela posebnih težav s plačevanjem. Seveda sem spet kmalu dobil nove beke, tako da je zadnji dve leti plačevala samo 150 Din mesečno.

Opis slike: Birmanska botra, Antonov brat Janez in svakinja Reza

Kaj pa študij? Takoj se je poznalo, da fant ni­ma trdne podlage za gimnazijo. Učitelj je zaskrbljeno dejal: »Zakaj me pa niste obvestili,­ da ga boste poslali v gimnazijo, bi mu dal ma­lo boljšo podlago v posebnih urah.« Prepo­zno. Trdo kmečko delo mi je okrepilo voljo, da sem tudi pri študiju znal trdo zagrabiti in pridobiti, kar je manjkalo. Male mature sem bil oproščen. Pri veliki maturi, po osmih letih, sem dobil prav dobro oceno. Študij je bil zame trda borba, zato mi ni preostajalo veliko časa za branje novel in romanov. Sem bil preveč nervozen in je bila zame prava muka ura, za katero nisem bil pripravljen, četudi nisem bil vprašan. Po maturi vprašam mamo: »Mama, kam želite, da grem?« »Tone, to pa tebi prepustim, da odločiš. Sem z gospodom župnikom govorila o tem in so mi rekli, da moraš ti sam odločiti.« »Mama, sem že odločen: grem v seme­nišče in nikoli nisem imel drugega namena.« »Hvala Bogu, tako se je tudi moja želja izpolnila.«
Duhovno življenje v Škofovih zavodih. Seveda, rožni venec, vsakdanja maša s svetim obhajilom. Dve nedeljski maši: prva z obhajilom in deseta maša z dolgo pridigo, popoldne litanije z blagoslovom. Štirinajstdnevna spoved in vsako leto tridnevne duhovne vaje. Prva tri leta ni bilo problemov. V poznejših dveh letih pa so mi ravno duhovne vaje povzročile veliko notranjega trpljenja. Jezuitski patri so jih vodili. »Fant, če si ti privolil v radovedne poglede, dotikanja ali slabe misli – smrtni greh in pekel.« Jaz sem bil zelo nervozen in nisem nikoli prišel do jasnega zaključka, ali sem privolil ali nisem. Enega zgleda se še spominjam iz tistih pridig. Zgodilo se je v nekem dijaškem zavodu. En dober, zgleden dijak je bil najden neko jutro mrtev v postelji. Velika žalost je napolnila ves zavod, tako med študenti kot med predstojniki. Prinesli so krsto z rajnim v kapelo in ob desetih je mašo zadušnico daroval predstojnik zavoda. Oblečen v mašna oblačila je v zakristiji že dal ministrantom povelje, naj grejo v kapelo k oltarju. Predstojnik je pogasil luči v zakristiji. Že na pragu v cerkev ga nekdo močno povleče od zadaj za plašč, obrne se in kaj vidi: rajnega dijaka v plamenih pekla, ki mu zakliče: »Ne molite zame, sem pogubljen. Zadnjo noč pred smrtjo sem imel slabe misli in sem privolil in jih nisem odvrnil pravočasno.« In prikazen je izginila. Torej ni mogoče zveličati se. Tudi jaz imam pogosto nečiste misli in sem jih morda le predolgo zadržal. In moja vsakdanja obhajila – ali niso to en sam božji rop? Mi je rojilo po glavi. Po dveh letih tega notranjega dvoma in trpljenja sem šel med počitnicami v Stično k spovedi k opatu, ki je slovel kot dober spovednik, in mu povedal, da že dve leti živim in prejemam sv. obhajilo božjeropno. Se zdi, da me je razumel in dejal: »Pojdi v miru k obhajilu, Jezus je usmiljen in ti je vse odpustil, če je bilo kaj napak.« Sedem kilometrov sem sam hodil to pot. Domov grede sem se ustavil sredi gozda in naglas rekel: »Gospod Jezus, ti veš, da sem s to spovedjo naredil eno neum­nost. Nič ni res, česar sem se spovedal, ali sem moral to storiti, da sem ti dokazal, da sem pripravljen vse storiti, samo da mi daš notranji mir.« In v tistem hipu je prišel žarek milosti iz nebes in sem začutil v sebi mir, ki me ni nikoli več zapustil. Jezus me je ozdravil skrupuloznosti. Malo pozneje sem z Jezusom naredil svečano pogodbo: »Ti edini boš za naprej moj duhovni vodja, ti in tvoj evangelij.« Imel sem tedaj sedemnajst let in danes pri osemdesetih letih moram reči, da sem srečen z Jezusom. Lepo me je vodil skozi življenje in vse je treba le njemu pripisati, kar bi utegnilo biti meni v hvalo, kar bom še napisal.


stran: 039

stran: 040

Opis slike: Rovte nad Logatcem – Prva služba duhovnika Antona Grčmana

»No g. Grčman, ste prišli v semenišče?« »Da, gospod spiritual, rad bi postal duhovnik.« »Lepo od vas, pripravite se na nov študij. Kako vam je šlo v gimnaziji?« »Trdo, gospod spiritual, nisem prav posebno nadarjen, ali z močno voljo je šlo.« »Nič zato, g. Grčman, veste, imamo izkušnje, da dostikrat niso najboljši v življenju tisti, ki so z lahkoto študirali, ampak tisti, ki imajo močno voljo, četudi niso najbolj nadarjeni. Dobrodošli in pogumno na delo. Z božjo pomočjo boste tudi tu uspeli.«
Semeniško življenje je bilo zame veliko lepše kot zavodsko. Nismo imeli prefektov, smo bili zelo samostojni gospodje, in to je mene pomirjalo. V zavodih je mene strogo nadzorstvo nerviralo in sem se mu umikal, če sem le mogel. Pozneje, že v četrtem letniku bogoslovja, sem se srečal z enim prejšnjim zavodskim prefektom. Smeje mi je rekel: »Tone, kdo bi mislil, da bo iz tebe kaj dobrega. Vsi smo te videli, da si se umikal nadzorstvu, in vendar te nismo mogli zasačiti pri nobenem prestopku. Ti si bil v zavodu vsem največja uganka.«
Študij na univerzi je drugačen od sred­nje­šolskega. Predavanja, delni in končni izpiti. Nikoli nam ni noben profesor povedal redov in tudi ni bilo spričeval konec leta. Redi so bili zapisani samo v katalogu, hranjenem v profesorski sobi. Nekateri, niso se izdali, so se vtihotapili v profesorsko sobo in pregledali rede. Jaz si tega nisem upal in tudi ne čutil potrebe. Zame je bilo zadosti, da sem videl profesorjev nasmeh, ko mi je dejal dovolj. V zadnjem letniku se je včasih govorilo, kdo bo študiral za doktorat. In ko so mene vprašali, če bi hotel biti doktor, sem odgovoril: »Dokto­rat vendar ni za vsakega tepca.« »Kaj se imaš za tepca?« »Vsaj za doktorja ne.« Tisti, ki je ta­ko govoril, je poznal moje rede, pa se ni izdal.­
Zadnje, šesto leto sem bil 21. decembra 1940 posvečen v mašnika in 5. januarja 1941 pel novo mašo v farni cerkvi v Višnji Gori. Junija sem po končanih izpitih šel za tri dni domov. »Potem pa pridite po dekrete, kam boste nastavljeni kot kaplani,« nam je rekel semeniški vodja, gospod prošt Nadrah. Jaz sem se zakasnil za en dan. Ob vhodu v semenišče dobim par sošolcev. »Kam greš,« so me radovedno izpraševali. »Ravnokar prihajam po dekret, da vidim, kam bom šel.« »Veš, da zate ni dekre­ta, ali greš v samostan?« »Še na misel mi ni prišlo kaj takega.« »Pojdi k Nadrahu in boš videl, da zate ni dekreta.« Radoveden tečem po stopnicah navzgor in potrkam na vrata. »No, g. Grč­man, kam ste pa vi nastavljeni?« »Ravno zato prihajam po dekret.« »Ah, ga še niste dobili?« »Ne še, gospod prelat.« »Počakajte malo, tamle imam seznam. Zares, vi niste na seznamu in tudi dekreta ni za vas.« »In kaj sedaj?« »Imam še eno listo doktorandov. Seveda, tu ste tudi vi, boste delali doktorat.« Kot strela z jasnega me je presunila ta novica. »Gospod vodja, jaz na to nisem nikdar mislil. Jaz nisem za študij.« »To je škofova naredba, pojdite jutri k njemu in se z njim pogovorite.«
Drugi dan pri škofu Rožmanu. »Seveda boste študirali, tako lepe rede imate.« »Gospod škof, jaz nisem za študij. Vedno sem sklepal, da bom poslušal in ubogal škofa, a v tem primeru, se mi zdi, da ni božja volja.« »Kako ne bo, doktorat ni nič kaj posebno težkega, ponovitev in poglobitev snovi, ki jo že znate. Boste študirali doma.« »Gospod škof, moja vas je pod Nemci.« »Ah, tega nisem vedel. Nemci pa vas ne bodo pustili v miru in jaz tu nimam prostora za vas. Jutri se zglasite pri gospodu Nadrahu, da zveste, kam vas bomo dali.«
Drugi dan pri Nadrahu, »No, g. Grčman, sedaj že imate dekret. V Rovte boste šli za kaplana. Ali veste, kje so Rovte?« »Seveda vem.« To je bilo geslo, ki se je največkrat ponavljalo v lemenatu: »Če ga boš kaj našpilal, boš šel pa v Rovte za kaplana.«
Slovo od Leskovca. »Oh, draga vas domača, sedaj in nikoli več. Tik pred vhodom v vas je bila italijanska in nemška straža. Sem nesel s seboj hostijar in vino za mašo v leskovški podružnici. Ker sem se bal, da me Nemci pregledajo, sem hostije in vino skril pod grm ob naši njivi. Najprej sem naletel na Italijane. Njim sem razložil, da sem duhovnik in grem domov za par dni in bi hotel, da me Nemci ne vidijo. Samo dva Nemca sta bila na mejni straži. Ko sta se malo oddaljila, me je Italijan poklical: »Sedaj lahko greste, vas ne bodo videli.« Ko sem bil doma, ni bilo skrbi. Oblekel sem se v delovno obleko in s koso na rami sem mirno z drugimi delavci hodil mimo straž. Zjutraj navsezgodaj sem maševal v cerkvici pri zaklenjenih vratih in samo moj brat je bil prisoten kot ministrant. Po treh dneh pride v hišo vaščan, zastopnik vse vasi, in reče: »Lepo vas prosimo, gospod, pojdite od tu čim prej. Se bojimo, da vas bodo Nemci odkrili in pred nami ustrelili in še mi bomo imeli težke posledice.« »Seveda, takoj jutri odidem,« sem ga pomiril. Mama me je spremljala kak kilometer, me poljubila na čelo: »Bog te naj spremlja in varuje.« »Enako vas, draga mama, zbogom.«
Rovte, obmejna hribovska fara, ni imela kaplanskega mesta. Farovž, velika hiša, je imel prostor tudi za kaplana, a je bil zaseden po italijanski vojski, petdeset italijanskih vojakov je bilo v farovžu. Dve kaplanski sobi je imel poveljnik italijanske čete, okrog 300 vojakov. Dobil sem majhno sobo z vhodom skozi župnikovo spalnico. Delati se ni moglo veliko zaradi vojnih razmer. Verouk po šolah, maše in pridige, spoved in previdevanje bolnikov. Kadar je bilo možno, obiski po družinah. Ljudstvo dobro, verno in gmotno dobro stoječe. Viharna vojna doba, kot jo poznate vsi.
Četrto leto sem bil prestavljen v Dolnji Logatec. Tudi od tam imam prav lepe vtise. Sem imel lepo, udobno stanovanje in tudi lepo de­lo, prekinjeno 5. maja 1945, ko je Titova vojska zasedla Logatec. Ob devetih zvečer so Titove čete vdrle pri kolodvoru in jaz sam s kolesom proti Rovtam. Krogle so švigale okoli mene, dokler cesta ni zavila okrog enega griča. Samotna cesta, deset kilometrov, ne bi šel tod obsorej za noben denar na svetu in vendar je bila to edina pot rešitve. Drugi Logatčani, ki niso hoteli pasti Titu v roke, so odšli že po tretji uri popoldne, ko so prve granate pozdravile Logatec.
Rovtarji so me čudno gledali, kako da jaz prihajam ponoči in sam. Sem jim povedal vso novico. Ljubljana je po telefonu spraševala, zakaj Logatec več ne odgovarja, in sem jim povedal, da so fantje pred mano vrgli telefonski aparat pod nemški tank, ko so se ti hitro umikali na Vrhniko. Drugo jutro sem dobil v Rovtah vso logaško skupino beguncev. Hitro je bilo sklenjeno: ven preko Ljubelja. Po vsej poti smo obveščali domobrance, kaj se godi. Strah in trepet smo sejali in nekateri so se nam pridružili. Okrog 150 nas je bilo v Tržiču. Kje dobiti dobro jed za vse. To noč prekoračimo Ljubelj. Povsod je bil odgovor: nimamo za toliko ljudi. Pride k meni domobranski oficir: »Pojdite in govorite tem ljudem, sicer bomo morali s silo vzeti. Ne moremo vso noč brez jedi preko Ljubelja.« Jezusu izročim perečo zadevo in grem, da raztolmačim naš položaj. Tri že priletne ženske so me poslušale in se jim je omehčalo srce. Material da imajo, nimajo pa človeka, ki bi pripravil jed za toliko ljudi. »Samo dovolite nam in bomo mi vse naredili.« Po dveh urah smo bili vsi lepo nasičeni. Pred jedjo smo molili, po jedi se zahvalili z enim očenašem v zahvalo za božje dobrote, drugi očenaš za družino, ki nam je postregla, tretji za božje varstvo pri prehodu in četrti očenaš za vse naše sovražnike, pred katerimi moramo bežati. Vse tri so zajokale naglas: »Kako da vi molite za svoje sovražnike?« »Jezus nas tako uči: molite za svoje sovražnike.« Ko smo hoteli plačati, niso vzele nič. »Veselilo nas bo, če se še kdaj vidimo.« Slovo je bilo res ganljivo in prijateljsko. Jezus in njegova mati Marija sta nas vzela v svoje varstvo. V Borovljah pred mostom čez Dravo se nam je isto ponovilo. Vsi smo jedli dobro in za božji lon.

stran: 041

Opis slike: Sprejem v Dekliško Marijino družbo v Rovtah leta 1943 – Kaplan Anton Grčman na skrajni desni; sedita župnik Jožef Zalokar in kurat France Kunstelj (manjši).

V Celovcu je bilo nevarno, da nas vrnejo v titovino, pa tudi tu je Bog pomagal. Naložili so nas na 15 kamionov in prepeljali v gornjo Italijo v Monigo, od tam pa v Sevigliano, južno Italijo ob Jadranski obali. Tam smo preživeli eno leto in pol. Zadnja dva meseca so nas nekaj duhovnikov prepeljali v Rim, kjer sem jaz takoj začel vse potrebne postopke za Argentino. UNRRA je plačala vožnjo in 31. decembra 1946 sva se dva slovenska duhovnika, jaz in g. Košiček, administrator Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani, vkrcala v Neaplju na ladjo Andrea Gritti že proti večeru in zjutraj 1. januarja 1947 navsezgodaj odplula v Argentino.
Prvi dan vožnje prekrasno. Popolna tišina, vedro nebo, morje kot zrcalo. Drugi dan vihar prve vrste, najhujši, kar jih poznajo mornarji. Dvanajst metrov visoki valovi. Prvo, kar se izprazni, so vsi želodci. Večinoma kar izpostelje na tla. Jaz sem še mogel priti na krov, se zagrabil za ograjo in daroval Neptunu, kar je bilo v meni. Večina potnikov, okrog 600, je ostalo v postelji, jaz nisem prenesel smradu v spalnici. Ves dan sem prebil na krovu in opazoval morsko veličino. Drugi dan zopet kot prvi: tišina brez valov. Proti večeru smo zapustili Sredozemsko morje in zapluli v Atlantski ocean. Smo še imeli viharje, ali nobeden ni bil tako silen kot prvi. Zame je bila vožnja krasna, mnogi pa so trpeli na morski bolezni vso vožnjo. Po Atlantskem oceanu smo pluli deset dni in pristali v Rio de Janeiru v Braziliji. Tam sem kupil za majhen denar 54 banan. Na ladji je bila hrana pičla. To se nama je prileglo. Večina potnikov je izstopilo v Braziliji. Za Argentino nas je bilo malo. Drugi pristanek je bil v Santos v Braziliji, kjer so štiri dni nalagali banane za Buenos Aires. Končno, po 25 dneh vožnje, smo dospeli v Buenos Aires. Zgodaj zjutraj 25. januarja, na moj rojstni dan, sem 33 let star stopil na argentinska tla. Hvala Bogu, to bo sedaj moja nova domovina, kjer bom delal in umrl.

stran: 042

Lepe pozdrave vsem.
Anton Grčman
Cenjena ga. Mihaela in draga mi Reza!
Cordoba, 15. 4. 1994
Preden gremo v nov Gospodov vinograd, ki bo sedaj Argentina, mi dovolite, da malo z vami meditiram, kot smo v semenišču rekli, ali po naše premišljam, kdo in kaj je duhovnik. Poleg študija teologije in drugih cerkvenih ved, ki so vse prežete s Kristusovim duhom, je važna duhovna formacija, ki se v glavnem odigrava v kapeli. Ob 6. uri se vstane, 6.15 premišljevanje duhovne vsebine, globoka molitev, iskanje Kristusa, 6.45 sv. maša, obhajilo, mesečne duhovne obnove in letne duhovne vaje. Mladi kandidat za bodočega duhovnika mora pri vsem tem dobro spoznati, kdo je on in kdo je Kristus, ki ga kliče v svojo službo, in se trdno prepričati, da je vredno zapustiti ta svet in kar nudi ter se izročiti Kristusu in z njim iti na delo za zveličanje ljudi. Kristus je edini Zveličar sveta. Duhovnik bo samo vidno orodje v njegovih nevidnih rokah. Kristus bo poskrbel, da mu ne bo manjkalo, kar bo potreboval za življenje in delo v njegovem vinogradu. Ko mlad duhovnik zapusti semenišče, mora biti globoko prežet z Jezusovim naukom: Brez mene ne morete nič storiti. Torej mora tudi na župniji nadaljevati z duhovnim življenjem, ki se ga je navadil v semenišču. Kako je to važno, naj pokažejo sledeči dogodki.
Ko sem bil v Rovtah za kaplana, me je obiskal eden od mojih sošolcev. Je tudi prenočil v farovžu. Zjutraj me je pokaral: »Kje si se mudil toliko časa?« »Molil sem in meditiral, kot smo to delali v semenišču.« »Ja, tisto je bilo v semenišču, sedaj pa ni potrebno več.« Ko je odšel, sem večkrat premišljal: »To je nevarno, kar mi je rekel moj kolega. Za naprej bom še bolj pazil, da ne bo manjkalo molitve.« Par let je preteklo, on je opustil duhovniško službo in se poročil. Tudi duhovnik brez molitve ostane le človek in svet ga pritegne v svoje dobro. Naslednja dva primera sta argentinska. Mlad, zelo nadarjen misijonar v Južni Afriki je takoj uvidel, da je tamkajšnjim ljudem prej kot duhovnik potreben zdravnik. Šel je k svojemu škofu, mu razložil potrebe svojih ljudi in se ponudil: »Dovolite mi, da se vrnem v Argentino, bom tam študiral in se vrnil kot zdravnik misijonar. Škof mu je dovolil. Med študijem je živel na moji župniji. Po petih letih se je vrnil v svoj misijon kot duhovnik in zdravnik. Ker je še divjala revolucija po gozdovih, je prakticiral v glavnem mestu kot zdravnik, kar mu je prav prišlo. Po končani revoluciji je vlada obnovila tri velike bolnice v gozdovih. Noben zdravnik ni hotel iti v pragozdove. Ponudil se je argentinski misijonar – duhovnik in zdravnik. Vlada mu je dala dobro plačo in majhen aeroplan, ki ga je vozil od ene bolnice do druge, med seboj oddaljene po 300 kilometrov. Dvakrat me je obiskal na moji fari. »Rabiš materialno podporo?« sem vprašal. »Ne, dobivam denar iz Amerike, Španije, Francije in Nemčije. Z dvojno plačo si lahko kupim najboljši avto.« »In kaj storiš s tem, kar ti preostane?« »Izročim škofu.« »Kako majhen sem jaz v primeri s tem misijonarjem,« sem si mislil. Kot zdravnik je ogromno delal, preveč, da ni imel časa za sveto mašo in molitev. Deset let je vzdržal naporno delo. Nenadoma je prišlo njegovo pismo. »Sem se poročil, zapustil Afriko in živim s svojo ženo v Španiji.« Kjer ni molitve, prevlada človek.
Argentinski svetni duhovnik – z njim sem pri­šel v Cordobo. Živela sva skupaj na fari. Potožil mi je, da mnogokrat nima časa, da bi končal brevir (enourna molitev za vsak dan za vsakega duhovnika). Jaz nimam nikdar težav s tem. Sem ga opazoval. V poletju so ljudje zaposleni po hotelih – turistični kraj. Tudi v farovžu je bilo pet gostov. Po kosilu pogovor, navadno več ur. Jaz se izmuznem in končam svoj brevir. Potem se usedem poleg njega in mu tiho rečem: »Jaz sem že končal svoje molitve, pojdi tudi ti in jaz bom medtem zabaval goste.« Na ves glas je zavpil: »Glejte, kaj mi svetuje, naj grem sedaj molit in pustim ta lepi pogovor, to pa ni božja volja.« Tedaj semrazumel, zakaj nima časa za molitev. Nimamo časa za tisto, kar nam ni všeč. Kar pa cenimo, za tisto imamo dovolj časa. Dvaintrideset let je veliko delal, zgradil pet cerkva in farani so ga končno vrgli iz župnije. Nadškof je sklical župljane in vprašal: »Kdo se postavi za župnika, da ostane?« Nihče. »Torej ne boste imeli več župnika.« Škof ga je prestavil na drugo faro.

stran: 043

Opis slike: Prvo sveto obhajilo v Doljnem Logatcu junija 1944 – v sredi župnik Valentin Remškar in Anton Grčman

To so mi že Rovtarji povedali: »Mi pričakujemo od duhovnika prijazno besedo in da nam posreduje Kristusa. Materialne stvari bomo že mi naredili.«
Duhovnik je predvsem mož molitve. Kar je v semenišču začel, mora nadaljevati vse svoje življenje. Iskati Kristusa in ga posredovati ljudem, to je njegovo posredovanje med Bogom in ljudmi. Sveta maša, zakramenti so popolnoma božja ustanova in zato neodvisni od duhovnikove svetosti ali grešnosti. Duhovnik izreče besede, Kristus posveti in deli milosti. Duhovnikova beseda, predvsem pridige – česar je polno srce, to gre skozi usta. Če je duhovnikovo srce samo Kristusovo bivališče, potem bo Kristus pridigal po duhovniku in osvajal srca. Če je duhovnikovo srce polno svetnih stvari, potem bo o njih govoril tudi v pridigah. Morda ga bodo hvalili kot dobrega govornika, ali v srce taka pridiga negre. Ne pridiga duhovnik samo z besedo, ampak predvsem s svojim zgledom. Duhovnik izžareva Kristusa, če ga nosi v srcu, povsod, koder hodi. Ko je vatikanski koncil odredil, da duhovniki lahko hodimo oblečeni kot laiki, sem na sestanku mladino vprašal, kaj hočejo od mene. Eden mi je odgovoril: »Za nas je vseeno, kako ste vi oblečeni. Kjerkoli vas srečamo, nam daste zgled dobrega duhovnika.«

stran: 044

Sveti Frančišek Asiški je povabil svojega redovnega brata, naj ga spremlja na trg, kjer hoče pridigati. Sta šla parkrat okoli trga brez besed in spet vstopila v samostan. Za vrati vpraša sobrat: »Frančišek, si rekel, da boš pridigal na trgu, pa nisi rekel niti besede.« Frančišek mu je odgovoril: »Seveda sva pridigala oba. Ne veš, da je najin dober zgled najboljša pridiga?«
Pred šestnajstimi leti, po upokojitvi, sem šel v Nemčijo. Na avionu sem molil: »Gospod, pomagaj mi, da bom tudi v Nemčiji duhovnik, če ne s pridiganjem pa vsaj z dobrim zgledom.« So me povabili na en sestanek karizmatikov. Pri razlagi evangelija sem tudi jaz nekaj govoril. Po sestanku se mi približa mlada žena in mi reče: »Gospod, jaz čutim, da vi izžarevate Svetega Duha.«
Neštetokrat so prišli farani k meni po pridigi: »Gospod, vaše besede so me zelo ganile, hvala vam.« Ne gre hvala meni, ampak Jezusu. Moje besede gredo skozi eno uho noter in skozi drugo ven kot vsak glas. Kar pa gre v srce, je Kristusova beseda, torej gre njemu hvala. Nikoli ne bom pozabil ene pridige v Dolnjem Logatcu. Glava mi ni prav funkcionirala. Bila je ena sama težava, borba za besede in stavke. Sem se bal, da bom doživel največji polom in kaj bodo ljudje rekli po taki pridigi. Končal sem, ne vem kako. Ko sem zapuščal prižnico, si nisem upal nikomur pogledati v obraz. Sam sem bil v zakristiji, se naslonil na mizo z glavo v rokah in vzdihnil: »Gospod Jezus, daj da se farani ne bodo preveč pohujšali nad mojo pridigo. Tudi jaz bom moral poiskati mesto, kjer ne bo treba pridigati.« Spomnil sem se profesorja v gimnaziji, ki mi je rekel: »Sem študiral za profesorja, ker ne morem pridigati.« Pa vstopi mož srednjih let v zakristijo. Jaz ves preplašen, kaj bo rekel. »Vas motim, g. kaplan?« »Ne«, sem trepetaje odgovoril. »Eno reč bi vam rad povedal.« »No, kaj?« »Vi vedno lepo pridigate, ali danes so mi šle vaše besede tako globoko v srce, da ne morem iti, ne da bi se vam iskreno zahvalil za ta prelepi govor.« In je odšel. Jaz pa v jok: »Gospod Jezus, če iz take moje polomije znaš narediti kaj dobrega, potem jasno vidim, ne jaz, ampak ti pridigaš po meni.« Od takrat nikdar več nisem imel težav pri pridiganju.
Pred leti sem bral svetovno statistiko v nemškem časopisu. Na svetu je okrog 180 držav. Večinoma so revne, to se pravi, da morajo uvažati za preživljanje ljudi in pravilen razvoj v napredku. Samo deset jih lahko štejemo med bogate: niso nujno navezane na uvoz. Med temi desetimi so tri zelo bogate: Združene države Amerike, Francija in Argentina. Med tremi najbogatejšimi je ena privilegirana, in to je Argentina. Severna Amerika in Francija morata trdo delati, Argentina pa ima vse kar na dlani. Petindvajset let po drugi svetovni vojni je prišla delegacija petih ekonomistov v Argentino. Argentinci so hvalili nemški čudež. »Mi ne vidimo nobenega čudeža. Nas je šestdeset milijonov in vsi smo krepko delali, pač pa nam je nerazumljivo dejstvo, da v Argentini dela samo okrog pet milijonov ljudi, vsi drugi (petindvajset milijonov) pa živijo brez dela in dobro,« so odgovorili Nemci. Argentinska državna administracija šteje okrog dva milijona uslužbencev, Nemci trdijo, da bi se s petsto tisoči dalo delati mnogo boljše.
Ko sem prišel v Argentino, je en ameriški dolar veljal 4 argentinske pese. Najcenejše je bilo meso: 25 centavov za kilogram, kilogram krompirja je stal 60 centavov, ker ga je bilo treba pripeljati tisoč kilometrov daleč z juga. Najnižjo plačo imajo učitelji in profesorji: 150 pesov na mesec. Delavci po tovarnah in delavnicah pa prejemajo 400–600 pesov mesečno. Argentina bi lahko preživljala 200 milijonov ljudi, ima jih pa le 30 milijonov. Dokler ne bo imela 50 milijonov ljudi, ne bo imela zadosti rok, da bi pobrala to, kar zemlja sama da. Hrana v Argentini ni problem. Samo po sebi je umevno, da se nasitiš trikrat na dan z mesom. Ni navade, da se moli pred jedjo in po jedi. Po vseh šolah na deželi imajo otroci obilno kosilo. In vsi, ki ne marajo delati, tudi tam jedo. Me je vabila učiteljica: »Pridite, gospod, kateri koli dan, dobre hrane ne manjka noben dan. Glejte, kako debela sem.« V turističnem kraju, polnem prekrasnih vil in velikih hiš z lepimi parki, je bil inženir agronom naprošen, da bi skrbel za dvajset parkov. Najel je delavce in jim obljubil dober lon. V vsakem parku je pustil dva ali tri in jim skrbno naročil, kaj naj delajo. Po enem tednu kaj najde: pijane delavce, naredili so veliko škodo in nič tega, kar jim je naročil. »Vse delo sem moral opustiti, ker naši delavci dobro jedo tudi brez dela,« mi je potožil inženir.
Ta deveta dežela je sedaj moja domovina. Tri mesece me je nadškof in kardinal Copello pustil prostega v velemestu Buenos Aires s petnajstimi milijoni prebivalcev. Pol Argentincev živi v njem. Gospod Janez Hladnik, izseljeniški duhovnik pred nami, je poskrbel zame. Po treh mesecih me je poklical. Spraševal me je čisto preproste stvari in jaz sem mu odgovarjal še kar dobro. »Kje ste se učili španščine?« je vprašal. »V Rimu pred odhodom sem kupil špansko vadnico, študiral sem jo na vožnji in sedaj tri mesece v Buenos Airesu.« »Vas bom nastavil na faro Sveta Amelia. Vaše delo bodo sv. maše, kar znate, ker so latinske, in študij jezika. Med verniki boste imeli dosti prilike za pogovor.« Trije bratje so bili na žup­niji. Župnik, starejši od bratov, je bil mojih let, drugi brat je bil kaplan in je popoldne hodil na nadškofijo v pisarno, najmlajši je zapustil semenišče ter bil kuhar in zakristan. Še dva druga duhovnika sta živela v fari, delo pa sta imela izven fare. Torej pet duhovnikov iste starosti. Bili so zelo radovedni in me spraševali vsemogoče stvari. Jaz sem odgovarjal malo italijansko, malo špansko in smo se razumeli. Kmalu mi je neki duhovnik svetoval. Ne beri, ne piši italijansko in tudi v govoru ne uporabljaj italijanskih izrazov. Ti kot duhovnik potrebuješ lepo španščino. Večina tujih duhovnikov ne obvlada nikoli dobro jezika in so v posmeh ljudem, ko pridigajo. Šel sem v cerkev in goreče molil: »Ljubi Jezus, ti si me sem poslal.Daj mi to milost, da se dobro naučim jezika in ne bom ljudem v posmeh, ampak v duhovno korist.« In Kristus mi je dal to milost. Seveda sem še krepkeje zagrabil pri študiju. Zlasti sem prosil vse sodruge, naj mi pomagajo pri pravilni izgovarjavi.

stran: 045

Opis slike: Marec 1945 – Duhovnik Anton Grčman pokopava domobranca Alojza Zalarja

Čez teden smo imeli v cerkvi tri maše, ob nedeljah pa šest. Ob sedmih in osmih je maševal gospod župnik in samo pri prvi maši je pridigal. Prvi kaplan je maševal ob devetih in desetih in jaz ob enajstih in dvanajstih, oba brez pridige. To meni ni šlo v glavo. Pri nas v semenišču so nam rekli, da je duhovnik pod smrtnim grehom dolžan pridigati pri nedeljskih mašah, če nima res upravičenega razloga. Po sedmih mesecih sem rekel župniku, da bi poskusil pridigati. Sprva me je odbil: »Ne bi rad, da se osmešiš pri ljudeh, ker te imajo radi.« Po enem mesecu pa pride on k meni in mi reče: »Morda bi ti začel s pridiganjem pri devetdnevnici, ki jo bomo slovesno praznovali čez tri mesece. To bo v večernih urah in pridejo samo najbližji farani, ki te že vsi dobro poznajo in ti ne bodo zamerili za kako napako. Ti pripravi, kolikor moreš, ostalo bova pridigala jaz in moj brat, prvi kaplan.« »Dobro, dajte mi knjigo, iz katere mislite pridigati, ker drugače jaz ne morem.« Dal mi je knjigo o Jezusovem srcu. Za njegov praznik je bila devetdnevnica.
Pripravil sem dve kratki pridigi in ju dal popraviti prvemu kaplanu. »Je vse v redu«, mije rekel, »samo nekaj besed bova zamenjala, ki so pravilne, a za pridiganje imamo lepše literarne izraze.« Tako, sedaj pa na delo. V glavi mora biti ne samo besedilo, ampak tudi pike in vejice. Ne vem števila, kolikokrat sem pridigal stenam v svoji sobi. Pride dan za začetek devetdnevnice. Na prižnici najprej rožni venec, potem branje molitev in nazadnje pridiga. No, rožni venec sem molil s prižnice vsak večer in tudi kako branje, da bom pa pridigal, so vedeli samo duhovniki. Ko sem začel, so stali trije v ozadju cerkve in so takoj izginili v pisarno. Ko sem končal, so se spet prikazali vsi trije. Seveda so vsi drli za menoj v zakristijo: duhovniki in verniki. »To je binkoštni čudež, vi še ne znate dobro govoriti in vendar kako lepa je vaša pridiga.« Za vse pridige so mi ljudje hvaležni do danes. »Zanimivo je to, da vaše pridige ne utrujajo, tudi če bi bile dolge,« mi je pred leti rekla zelo izobražena oseba. Priznam tudi jaz. To je božji dar. Pred vsako pridigo molim: »Jezus, jaz ti posodim glas, pridigaj ti.« Tudi ko sem bil v Nemčiji po upokojitvi, sem za vsako nedeljo napisal kratko pridigo in jo bral s prižnice. Hvaležni so mi bili vsi: farani in sestre: »Take kratke in jedrnate misli nam služijo bolj kot dolge pridige,« so mi rekli.

stran: 046

Molitveno življenje, to je važno. Iskanje Kristusa – na tem svetu ga ne bomo nikoli dokončno našli. Vsak dan je nov začetek, vsak trenutek dneva smo potrebni njegove milosti in moči – brez mene ne morete nič storiti. So bili časi, ko sem vstajal ob dveh ponoči, molil kleče vse tri dele rožnega venca in nato spet zaspal. Ko sem hodil po buenosairskih ulicah, sem premišljeval, koliko tisočev ljudi živi v teh ogromnih hišah. Vprašal sem župnika, če bi smel obiskovati ljudi na domu, pa mi je odgovoril: »Ne, imamo prepovedano od škofa.« Grem h karmeličankam in prosim za bič in cilicij – bodičast pas in sem ga nosil in se bičal, da vsaj na ta način nekaj naredim za te nedosegljive ljudi. So bili pač časi, ko se je to priporočalo, danes tega ni več.
V farni cerkvi so bile tri spovednice na desni strani od vhoda. Prva od vrat je bila župnikova, druga za prvega kaplana in tretja v sredini cerkve moja. Še preden sem začel pridigati, sem že hodil v spovednico. Iz nedeljskega evangelija sem se vedno naučil nekaj stavkov na pamet in vsakemu spovedancu povedal isto. Kmalu me je neko dekle vprašalo: »Gospod, lahko prihajam k vam vedno k spovedi?« »Zakaj vprašaš, za to sem tu. Če hočeš opraviti res dobro spoved, pojdi k duhovnikom, ki res dobro obvladajo jezik, jaz ne znam dobro govoriti.« »Nič zato, samo da smem priti k vam.« In so prihajali vedno več k meni za spoved. Župnik in kaplan sta imela malo spovedancev, jaz pa sem spovedoval nepretrgoma od sedmih do enajstih, potem pa dve maši ena za drugo, in to na tešče. To me je začelo utrujati. Župnik je to opazil in mi prepovedal iti v cerkev pred enajsto uro. »Kdor se hoče spovedati, sva jaz in moj brat na razpolago. Ni treba, da vas ubijejo.«
Kmalu po prvih pridigah sem dobil v knjigarni dobro literaturo za nedeljske pridige. Skrbno sem jo prebiral in izpisoval. Župniku sem spet rekel, da bi začel pridigati pri svojih mašah. »Ne,« mi je rekel, »pri tvojih mašah se ne pridiga. Če hočeš pridigati, boš pridigal pri osmi maši namesto mene. Jaz bom maševal, ti boš pa med mojo mašo pridigal.« Popolnoma novo zame. Nikdar nisem kaj takega videl. Ali on je župnik, jaz pa moram biti poslušen kaplan in ubogati. Eno leto in pol, se mi zdi, sem tako pridigal. Oba skupaj sva začela s križem, jaz na prižnici, on pa pred oltarjem. Samo pri povzdigovanju sem malo prenehal. Ko je začel deliti sv. obhajilo, sem jaz navadno končal.
Takoj sem spoznal, da velemestno življenje ni zame, še manj vlaga. Buenos Aires je zgrajen ob izlivu reke La Plata. Ne vidi se od enega brega do drugega, tako je široka in globoka, da lahko pristanejo največje svetovne ladje. Je to druga največja reka na svetu po količini­ vode. Prva je Amazonka v Braziliji. A kam boš šel, če ne znaš jezika. Tri leta nisem šel nika­mor na počitnice. Postajal sem vedno bolj ner­vozen in ponoči nisem mogel spati. Tretje­ leto me povabi duhovnik, ki je živel zraven moje sobe: »Jaz grem na počitnice v Cordobo, 700 kilometrov od Buenos Airesa, hočeš iti z menoj. Boš videl, tam so gore in podnebje je suho.« »Prav rad.« In sva se odpeljala v Broče­ro, gorsko vas in sedež župnije. Stanovanje sva dobila v župnišču, ki je imelo več sob na razpolago za goste, in tudi pomagala župniku,­ kolikor naju je rabil. Takoj sem se počutil veli­ko boljše. Moram prositi za premestitev, sem takoj sklenil. Prav v podnožje Sierras Grandes­ de Cordoba. Najvišji vrh meri preko 3000 m. Cesta pelje 2200 metrov visoko. Lepe gorske reke se vijejo po dolini. Krasni sprehodi v miru in tišini. To bo življenje zame, ne pa veliki Buenos Aires, kjer rabiš tri ure z vlakom, da prideš malo ven iz mesta in sama dolgočasna ravnina.
Po enem mesecu počitnic v cordobskih gorah sem se počutil popolnoma prenovljen. Sedaj sem našel primeren kraj za svoje bodoče delo, sem ves vesel premišljal.
Prisrčne pozdrave vsem.
Anton Grčman

Nenehno pozivanje posttotalitarne nomenklature, da je treba biti obrnjen naprej, je prozorno. Gledanje naprej ni perspektivno. Perspektivno je gledanje nazaj: od tod je mogoče razumeti, kaj smo in kaj bomo.

stran: 047