Avtor: Majda Lampič
stran: 072
»Človeštvo hrepeni po vseobči poklonitvi sveta.« Dostojevski.
Na tak način izražanja pripadnosti bomo še vnaprej, tudi v demokraciji, potisnjeni, pa če se viharnikom in osamelcem še bolj upira. Tisti, ki se izogibajo »ozkih vrat«, pač marsikdaj obtičijo pred televizorjem, pogosto pa se ljudje samostojnega duha uklonijo in se iz solidarnosti pridružijo množici. Naša mama, vsa zgarana – v prvih letih po vojni je pomagala na razpadajoči domači kmetiji – je hodila še popoldne v cerkev k »nauku«, kot se je tedaj reklo nedeljskemu popoldanskemu obredju; ne toliko iz pobožnosti kot iz skrbi, »da ne bodo sami«. To mi je dragocena dota, ker bi se sicer vsake množičnosti ognila, če bi se le dalo. Mogoče je to edina izmerljiva oblika pripadnosti. Med vojno in po njej je bila prisotnost na manifestacijah obvezna, v času demokracije pa je – spomnim se obiskov papeža in Evharističnega kongresa – posredovano s številkami pričakovanega obiska, postala nekako tiho obvezujoča.
Tega se spominjam zaradi stiske, ki jo je povzročila obvezna udeležba. Gre za znani prizor: Tito na zgodovinskem Kongresnem trgu govori z balkona ljubljanske univerze 26. maja 1945. Dogodek je prepoznaven po napovedi neusmiljenega maščevanja nad vsemi sovražniki. Kljub strašnemu nalivu je maršal vztrajal na dežju, kot se za vojaka spodobi. Spodaj pa smo bili med strogo nadzorovanim ljudstvom tudi učenci in dijaki ljubljanskih šol. Med njimi sta bila tudi brata dvojčka Andlovic z Rimske ceste, kasneje naša bližnja soseda. Bolj razboriti Branko je še pred koncem pobegnil: za to pa je dobil na realki ukor pred izključitvijo. Potrpežljivi Janez pa je kljub povišani telesni temperaturi vztrajal do konca, ves premočen je resno zbolel in pristal doživljenjsko na invalidskem vozičku. Starši te udeležbe otrokom niso preprečili, ker sobili kot poštena in uspešna obrtniška družina v tistem času vedno na nevarnem robu.
stran: 073
Nekaj časa pred tem sem na istem mestu kot gojenka uršulinske meščanske šole obvezno prisostvovala domobranski slovesnosti. Kljub povišani telesni temperaturi se je mami zdelo, da ne bi bilo dobro izostati. V šoli so nas vzgajali v protikomunističnem duhu. Prihajale so uniformirane mladenke, ki so nestrpno obsojale komunizem. Prav ekstatično sem v gostem špalirju doživljala paradni korak slovenske obrambne vojske ob udarni glasbi vojaške godbe, na ozadju tolikih krvavih dogodkov in v nejasni bojazni bližajočega se konca. Lahko si mislite, v kakšnem vrelišču smo se znašli.
Kmalu po vojni sem doživela Titov obisk na današnji Dunajski, v predelu Stožic. Tu je bil organiziran postanek. Vsi smo morali iz hiš in izročiti ključe miličnikom. Ata pa je v protest spustil rolete, ker nismo smeli ostati notri. Ne, moral jih je dvigniti, da je izgledalo normalno. Miličniki so na gosto stali vzdolž ceste, obrnjeni proti hišam. Ljudje so bili prignani v špalir, mnogo je bilo tudi navdušenih prostovoljcev. Po vrtovih so naropali cele šope cvetja, pred maršala pa so smeli metati le posamične cvetove.
Najbolj pa mi bo ostal v spominu nabito poln Kongresni trg leta 1989 v zvezi z demonstracijami v podporo aretirani četverici JBTZ. Nobene agitacije za udeležbo, nič kazni, če te ni bilo. Za trenutek so nas zanesle komaj verjetne sanje, prvič smo zalebdeli v resnični svobodi. In zaradi tolikšne množičnosti na varnem. Začutil si se kot pravo starogrško »politično bitje«. Ob razhodu te velike množice so motorizirani vozniki krotko čakali počasne kolesarje in dogajalo se je še polno drugih nezaslišanih obzirnosti. Bilo je prelepo, da bi trajalo.
Tudi Cerkev sega po takih vidnih dokazih o množičnosti svojih članov. Ne bom pozabila 500-letnice ljubljanske škofije, tedaj je bila v stolnici velika slovesnost: zbor je pel Beethovnovo mašo, bogoslovci psalme, Anton Dermota pa je solistično blestel. Ob koncu je dirigent dr. Mirko Cuderman slavnega dunajskega tenorja vprašal, kaj mu je bilo najbolj všeč. Brez obotavljanja je pribil: »Ljudska Zahvalna pesem.« Stali smo nagneteni do zadnjega kotička. Zagoreli kmetje, podeželani, mladi obrazi, izobraženci – vsi so zapeli iz polnih pljuč. Nenadoma je ves prostor vzvalovil: takrat veš, kaj je kaj, takrat začutiš občestvenost.