Avtor: Edi Gobec

stran: 016

Povzeto iz lista Slovenian American Times z dne 15. oktobra 2011. Iz angleščine prevedla Klementina Logar. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, uredništev in prevajalke. Prvi del o Grumovi borbi in delu proti totalitarizmu objavljamo v celoti, drugi del o njegovih poklicnih uspehih pa je nakazan v zgoščenem povzetku.

Čeprav je Franc Grum umrl star komaj 63 let v prometni nesreči, ki jo je povzročil vinjen voznik malo pred božičem leta 1985, je imel izjemno bogato življenje na dveh javnih področjih, namreč kot eden priznanih znanstvenikov in svetovno znanih inovatorjev v podjetju Eastman Kodak in v Tehnološkem inštitutu v Rochestru, pa tudi kot pogumen borec in voditelj v boju za svobodo zoper tiranijo in zatiranje. Večina ljudi ga je poznala samo v eni od teh dveh vlog. Objavljamo predvsem nekaj poudarkov iz njegovega predanega boja proti totalitarizmu.
Franc se je rodil 21. maja 1922 v Ljubljani, kjer je končal osem razredov klasične gimnazije. Ameriški sodelavci so pozneje precej osupli ugotovili, da poleg angleščine in slovenščine obvlada še latinščino in klasično grščino, pa tudi italijanščino, nemščino, francoščino, španščino, ruščino in hrvaščino. Kot mnogo rojakov, začenši z misijonarji, je bil poliglot – obvladal je deset jezikov.
Mladi Franc bi verjetno lepo, mirno, uspešno in srečno živel v ljubljeni Sloveniji, če ne bi bilo druge svetovne vojne, ko so njegovo domovino aprila 1941 napadle Nemčija, Italija in Madžarska, komunistični voditelji, ki so se šolali v Sovjetski zvezi in sta jih vodila Josip Broz Tito in Edvard Kardelj, pa so izrabili okupacijo za svojo komunistično revolucijo. Skoraj vsi Slovenci so upali na osvoboditev izpod okupatorskega škornja in so pričakovali, da bodo zmagoviti zahodni zavezniki vkorakali v osvobojeno Slovenijo. Toda komunisti, ki so tedaj šteli manj kot en odstotek slovenskega prebivalstva, so se razglasili za voditelje Osvobodilne fronte (OF, po strategiji privlačne lažne zastave!) ter tako preslepili domoljubne partizane in obrobne skupine, kot nekaj krščanskih socialistov in liberalnih Sokolov, da so se jim delno pridružile. Kmalu so sledile prisilne mobilizacije, dezerterje pa so po navadi neusmiljeno usmrtili. Vse, ki se niso strinjali ter so hoteli biti vojaško ali politično neodvisni od komunistične prevlade, so proglasili za izdajalce. Fanatični komunistični voditelji in njihovi politkomisarji so jih v sovjetskem slogu na tisoče okrutno pobili.
Franc je bil eden tistih, ki so se hoteli upreti okupatorjem, vendar niso bili pripravljeni sprejeti komunistične oblasti, zato se je pridružil četnikom pod poveljstvom Draže Mihajlovića, ki je bil tedaj vojni minister jugoslovanske vlade v izgnanstvu v Londonu. Zavezniki so ga podpirali. Čeprav so upali, da se bosta gverilski skupini skupaj borili proti skupnemu tujemu sovražniku, se to ni zgodilo, ker je komunistično vodstvo hotelo imeti popolno oblast med vojno in po njej. Predvsem in najbolj se je osredotočalo na to, da bi uničili vse njim nepokorne domače enote. Tako se je poleg krute okupacije začela še surova državljanska vojna. Čeprav to morda zveni čudno tistim, ki ne poznajo komunizma, lahko vsak, kdor ima računalnik, na spletu tudi danes preveri ta totalitarni pristop, če poišče samo dve besedi: Dolomitska izjava (Dolomite Declaration). Leta 1943 so slovenski komunistični voditelji odkrito razglasili svojo absolutno prevlado. Kot je razvidno iz zgodovinskih dokumentov, je Dolomitsko izjavo (Dolomite Declaration) 1. marca 1943 sprejela Osvobodilna fronta in priznala izključno vodstvo komunistične partije. Vsaka borba proti okupatorju izven OF pod komunističnim vodstvom je bila proglašena za izdajstvo, izdajalci pa obsojeni na smrt. Partija si je tako zagotovila monopolno oblast. Povojna komunistična oblast je bila ves čas njen cilj, ki je zahteval temeljito medvojno in povojno čiščenje vseh resničnih ali morebitnih tekmecev.
Franc, slovenski rodoljub, se je v tem okrutnem spopadu znašel na poraženi strani, v katerem je komuniste podpirala Sovjetska zveza, po letu 1943 pa tudi Churchill, saj je domneval, da bodo partizani verjetno pobili več Nemcev kot druge skupine, ki niso bile vedno pripravljene samomorilsko žrtvovati deset, sto ali več talcev za vsakega ubitega okupatorskega vojaka, zlasti še kadar so bili taki napadi strateško nepomembni. Komunisti, s sovjetsko rdečo zvezdo kot svojim simbolom,so v resnici uspešno uveljavili komunistično diktaturo v Jugoslaviji in Sloveniji, ne le zaradi sistematičnega iztrebljanja nesomišljenikov med vojno in po njej, ampak tudi zaradi sporazuma velike trojice (Stalina, Churchilla in Roosevelta) na konferenci na Jalti februarja 1945, po katerem je Jugoslavija prišla pod sovjetski povojni »vpliv« in tako zahodni zavezniki tudi niso vkorakali v od Nemcev, Italijanov in Madžarov osvobojeno Slovenijo. V Jugoslaviji in v njo vključeni Sloveniji je po vojni zavladala komunistična diktatura, kjer je vladala v politiki, vojski, gospodarstvu, vzgoji, kulturi in medijih ena sama stranka — komunistična partija. V tem nasilnem ustrahovanju in enoumju je bil celo božič do leta 1987 navaden delovni dan, sv. Miklavža pa je seveda zamenjal sovjetski dedek Mraz.

stran: 017

Opis slike: Dr. Franc Grum

Do leta 2011 so samo v mali Sloveniji odkrili več kot 600 množičnih grobišč žrtev komunizma, ne le vojaških (razoroženih ujetnikov), ampak tudi civilnih, med njimi žensk in otrok. Vse žrtve so bile usmrčene brez sojenja. Niti en komunistični zločinec doslej še ni bil obsojen. Franc Grum je bil med tistimi srečneži, ki so si rešili golo življenje tako, da so leta 1945 pobegnili čez mejo in preživeli v begunskih taboriščih.

stran: 018

V vsiljenem enoumju seveda ni bilo prostora za kritično razmišljanje. Celo dr. Bogo Grafenauer je v svoji monumentalni Zgodovini Slovencev, objavljeni leta 1979, ko je bila Slovenija še pod komunistično oblastjo (v partiji tedaj ni bilo niti sedem odstotkov slovenskega prebivalstva!), v smislu takratne »politične korektnosti« povsem pristransko takole razložil Dolomitsko izjavo: »Tako se je takrat [leta 1943] povsem razumljiva in sprejemljiva (sic!) Izjava ozirala že tudi v čas po vojni in strankarski pluralizem je bil že takrat za danes obsojen kot nesmisel.« (str. 791.) Izjava o monopolu komunistične oblasti in komunistična diktatura s sistematičnim »čiščenjem« (ki se ga več desetletij nihče ni upal niti omeniti, kot niso smele matere in žene žrtev na domnevnih grobiščih položiti šopka cvetja ali prižgati svečke), sta torej preprečila »nesmisel« strankarskega pluralizma in resnične politične demokracije! Ni čudno torej, da ljudje po desetletjih enoum­ja, ustrahovanja in indoktrinacije, ki se v veli­ki meri v tisku in šolah še vedno nadaljuje, tudi v samostojni Sloveniji večkrat le težko in počasi odkrivajo resnico. Povojna Jugoslavija pa se je ponosno razglasila za »ljudsko demokracijo«. Zdaj pa se vprašajmo, kaj v komunističnem besednjaku pomeni »ljudska demokracija«. A Dictionary of Scientific Communism (Slovar znanstvenega komunizma), ki je leta 1980 izšel pri založbi Progress Publishers v Moskvi, nam postreže z naslednjo uradno definicijo: »Ljudska demokracija je oblika diktature proletariata, ki so jo vpeljali (kdo?) v več evropskih in azijskih državah kot posledico ljudskodemokratičnih(!) revolucij v [19]40ih letih 20. stoletja.« (str. 174.) Tako je bila ta »demokracija« dejansko diktatura komunistične partije, ki je vladala v imenu proletariata, ne glede na to, kako majhen je bil njen odstotek v celotnem prebivalstvu. V Sloveniji je leta 1982 močno privilegirano članstvo partije doseglo svoj višek s 126.437 člani ali s 6,7% slovenskega prebivalstva, do leta 1988 pa je članstvo padlo na približno 5.6%. Vladavina tako majhne, močno privilegirane manjšine naj bi preprečevala »nesmisel strankarskega pluralizma«, kjer vsak državljan lahko živi v svobodi in soodloča!


Morda nam take razmere poleg njegovega spomina na neštete umorjene prijatelje pomagajo razumeti, zakaj je dr. Franc Grum nadaljeval odločno odporniško dejavnost preko Obveščevalnega centra v Spittalu v Avstriji, kakor poroča dr. Mateja Čoh v knjigi Za svobodo, kralja in domovino (Ljubljana, Študijski center za narodno spravo, 2010, str. 71–74). Do smrti je nadaljeval boj proti komunizmu. Skupaj s Stanetom Pleškom je napisal dve knjigi (Vetrinjska tragedija, 1960, in Svoboda v razvalinah, 1961). Bil je tudi avtor številnih člankov in vnet predavatelj in govornik.

Opis slike: Znanstvenik

Leta 1983 sva bila dr. Grum kot predsednik slovenske protikomunistične organizacije Tabor in moja malenkost kot podpredsednik vseameriške Narodne konfederacije ameriških narodnostnih skupin (National Confederation of American Ethnic Groups) kot edina ameriška Slovenca povabljena na vladno slovesnost, ko je predsednik Ronald Reagan prvič podpisal izjavo razglasitve Tedna zasužnjenih narodov (Captive Nations Week). Namen je bil »spomniti vse, ki živijo pod oblastjo tuje vojaške sile in ideologije, da Združene države Amerike podpirajo njihova prizadevanja za svobodo, neodvisnost in narodno samoodločanje«. Izjava je vlivala pogum vsem, ki so živeli v komunističnih diktaturah. Žal je bil Franc že med pokojnimi 12. junija 1987, ko je isti ameriški predsednik izrekel nepozabne besede: »Gospod Gorbačov, porušite ta zid!« Ta javni poziv je sprožil padec berlinskega zidu in propad komunistične diktature v Evropi ter tako utrl pot tudi slovenski osamosvojitvi leta 1991, ki jo je Reagan odločno podprl.
Dr. Grum je do zadnjega diha trdil, kakor trdi večina zahodnih zgodovinarjev in danes tudi Evropska zveza, da je bil komunizem poleg fašizma in nacizma eden najokrutnejših totalitarnih sistemov 20. stoletja. Še danes je moč čutiti njegove posledice, zlasti še v nekdanjih komunističnih državah Evrope (primerjajmo le Vzhodno in Zahodno Nemčijo) in pomislimo na žal še vedno skrajno sovražno ideološko in politično razklanost Sloveniji, ki doslej skoraj edina ni javno obsodila komunizma.
Franc je med letoma 1945 in 1950 živel v avstrijskih begunskih taboriščih. Poleg nadvse tveganega vodstvenega položaja v enem od protikomunističnih obveščevalnih središč je učil klasične in sodobne jezike na slovenski gimnaziji v begunskem taborišču v Spittalu, ki je bila vkljub izjemni revščini presenetljivo kakovostna in je zlahka dobila avstrijsko akreditacijo. Z ženo Albino, rojeno Dobnikar, s katero se je poročil 21. junija 1945, in s hčerama Ivo in Mary Anne se je februarja 1950 odselil v Ameriko, najprej v Medford v Wisconsinu, kmalu zatem pa v Waukegan v Illinoisu. Začel je delati na tekočem traku v tovarni Motor Products Corporation, kjer so izdelovali zamrzovalnike. Po le dveh mesecih so ga povišali v preddelavca, na univerzi v Chicagu pa je opravil sprejemni izpit.
Novembra 1950 se je družina preselila v Rochester v New Yorku, kjer se je Franc kot tehnik zaposlil na fizikalnem oddelku v raziskovalnem laboratoriju podjetja Eastman Kodak. Obiskoval je tudi večerna predavanja na univerzi v Rochestru in leta 1958 diplomiral iz fizike, leta 1962 pa magistriral iz optike. V burnih letih dela in študija so Grumovi dobili tretjo hčerko, Margaret (oziroma Peg). Franc pa se je nenehno vzpenjal v velikanskem podjetju ter napredoval od tehnika, fizika raziskovalca in višjega fizika raziskovalca do direktorja in višjega direktorja fotometrološkega laboratorija oddelka za analitiko. Tam je vodil raziskave v fotometriji, radiometriji ter stabilnosti in ocenah barvnih fotografij. Že leta 1964 sta s Haroldom R. Conditom izvedla poglobljene raziskave svetlobe, ki so prinesle temeljno znanje o tem, kako različna stanja nebesne in dnevne svetlobe, na primer megla, oblačno ali jasno nebo, vplivajo na svetlobni spekter. Njune ugotovitve so bile posebej dragocene za snovalce materialov za barvno fotografijo in oblikovalce naprav, ki naj bi posnemale naravno svetlobo, ter za izdelovalce svetlomerov (Kodakery, 13. februar 1964).

Grum je bil eden od dvanajstih članov Kodakovega znanstvenega odbora, ki so bili izbrani zaradi izjemnih znanstvenih dosežkov. Skozi leta je postal mednarodno priznana avtoriteta v kolorimetrologiji – znanosti barvnih meritev. Vedno je bil med prvimi raziskovalci, ki so reševali zahtevne meritvene probleme, na primer ocenjevanje odboja in barve fluorescenčno beljenega papirja. Sodeloval je pri razvoju suspenzije visoko čistega barijevega sulfata, da so lahko izdelali skoraj popoln material z belim odbojem, ki je zdaj na voljo kot Eastman Kodakov premaz z belim odbojem, in še veliko več. V letih njegovega ponosnega udejstvovanja na številnih voditeljskih položajih je podjetje Kodak izdelalo tudi elektronski fotoaparat za polet Apolla 11 leta 1969, s katerim so pošiljali fotografije z Lune, leta 1975 pa je Steve Sasson zasnoval prvi digitalni fotoaparat.

stran: 019

Opis slike: Oče

Franc Grum je tudi dejavno sodeloval pri delovanju in vodenju raznih mednarodnih znanstvenih organizacij. Napisal je več kot petdeset znanstvenih člankov in razprav. Bil je tudi urednik ali avtor več knjig. V seriji o meritvah optičnega sevanja je izšlo pet knjig, ki jih je izdala založba Academic Press: Radiometry (Radiometrija, 1975), Color Measurement (Barvna metrika, 1980), Measurement of Photo Luminescence (Meritve fotografske osvetljave, 1982), Physical Detectors of Optical Radiation (Fizikalni detektorji optičnega sevanja, 1983) in Visual Measurement (Vizualna metrika, 1984).










Spomladi 1983 se je upokojil (v podjetju Kodak pa je vendar do smrti ostal svetovalec) in postal profesor kolorimetrije, barvne razpoznavnosti in tehnologije na Tehnološkem inštitutu v Rochestru. … Njegov laboratorij je uvedel tudi dodiplomski in podiplomski program kolorimetrije. Tako ni čudno, da članek iz rochestrskega časnika News, ki je izšel 9.januarja 1986, Gruma že v naslovu imenuje »velikana kolorimetrije«. Navaja tudi predsed­nika rochestrskega Tehnološkega inštituta: »Mojstrski učitelji, kakršen je bil Franc Grum,« je dejal predsednik Rose, »so dar visokošolskim ustanovam – ta nenavadni mož redkega kova je bil zaklad za študente.« Thomas Iten, direktor Šole za umetnost fotografije, pa je izjavil: »Grum je na rochestrskem Tehnološkem inštitutu velikokrat delal po dvanajst ur na dan, poleg tega pa je vendar do smrti pomagal tudi kot redni svetovalec pri Kodaku. Franc je štel 63 let, vendar je imel toliko energije, kot bi bil le 33 star. Bil je izjemen človek.«


stran: 020

V reviji The Chroma Zone (spomladi leta 2004) so poročali, da je Munsellov laboratorij za kolorimetrijo 10. maja 2004 slovesno in uradno odprl Grumovo učno središče za kolorimetrijo, izobraževalno in raziskovalno delo. Odkrili so bronasto spominsko ploščo, ki ponosno kraljuje pred laboratorijem. Poleg imen podpornikov, sodelavcev in diplomantov, članov Grumove družine in ustanove Xerox plošča povzema, »zakaj se imajo ljudje pri Kodaku in v rochestrskem Tehnološkem inštitutu za srečne, da se je dr. Franc Grum tako ali drugače dotaknil njihovega življenja«. Na njej piše:

»Franc Grum je leta 1983 ustanovil Munsellov laboratorij za kolorimetrijo. Bil je njegov prvi direktor in prvi profesor kolorimetrije, razpoznavnosti in tehnologije. Franc je bil odgovoren za uveljavljanje oddelkov in vpeljavo izobraževalnih programov za kolorimetrijo. Prezgodnja smrt leta 1985 mu je preprečila, da bi bil priča nenehnih uspehov svoje vizije, odločnosti in prizadevanj, ki so omogočili raziskovanje barv na rochestrskem Tehnološkem inštitutu. Ta ustanova je plod trajne zapuščine Francevega poslanstva. Posvečena je njegovi preudarnosti, marljivemu delu in merilom odličnosti in omogočena s prispevki diplomantov in prijateljev laboratorija.«
Kljub krajšanju članek lepo pokaže, da je v Ameriki za razliko od (post)komunističnih dežel najbolj važna strokovnost, skupaj z znanjem in poštenim in trdim delom. Prav to razloži velike uspehe ZDA in zmožnih znanstvenikov, kakršen je bil naš rojak in nekdanji soborec Franc Grum. Dodajmo le še žalostno vest, da je po dolgi bolezni letos 7. januarja umrla njegova vdova Albina. Naj se oba skupaj s padlimi ali pobitimi borci spočijeta v ljubečem božjem naročju!
Teden zasužnjenih narodov 1983
Proklamacija
Pred petindvajsetimi leti je Deklaracija o človekovih pravicah Združenih narodov proglasila, da so »vsa človeška bitja rojena prosta in enaka v dostojanstvu in pravicah«. S tem je bila ponovno potrjena večna resnica, ki jo je Thomas Jefferson 1776 zapisal v naši lastni Deklaraciji o neodvisnosti. Drugi veliki mislec, Edmund Burke, je preprosto ugotovil, da je »stvar svobode stvar Boga«. Še kakih petindvajset stoletij prej je prerok Izaija opominjal svet, naj »dvigne ljudi strtega srca in da svobodo ujetnikom«.
Če hočejo svobodni ljudje ostati svobodni, morajo braniti svobodo drugih. Kot varuhi demokratične tradicije, trdno zasidrane na tem kontinentu že več kot dve stoletji, smo Američani globoko vdani ciljem demokratične vladavine povsod po svetu.
Vsako leto Združene države potrjujejo to vdanost s Tednom zasužnjenih narodov, ko spominjajo vse, ki so prisiljeni živeti pod prevlado tuje vojaške sile ali tuje ideologije, da Združene države podpirajo njihova prizadevanja za svobodo, neodvisnost in nacionalno samoodločbo.
Kongres je s skupno resolucijo, sprejeto 17. julija 1959 (73 Stat. 212), pooblastil in zaprosil predsednika, da proglasi tretji teden v juliju za Teden zasužnjenih narodov.
ZATO SEDAJ JAZ, RONALD REAGAN, predsednik Združenih držav Amerike, določam teden, ki se začne 17. julija 1983, za Teden zasužnjenih narodov. Vabim ljudstvo Združenih držav, da zaznamuje ta teden s primernimi obredi in dejavnostmi in da ponovno potrdi svojo vdanost idealom svobode, ki združujejo nas in navdihujejo druge.
V POTRDITEV TEGA sem se tu podpisal na 6. dan junija leta Gospodovega tisoč devetsto triinosemdesetega in dvesto sedmega neodvisnosti Združenih držav.
RONALD REAGAN