Avtor: Janez Kebe

stran: 089

V založbi Ognjišče 2011 jo je izdal Janez Kebe, župnik v Starem trgu pri Ložu, rojen 1. marca 1942 na Dolenjem Jezeru pri Cerknici.
Knjiga ima 760 strani velikega formata in je »izjemen dokument časa in kraja, iz katerega bodo svojo zgodovino črpali ljudje, ki žive v naseljih ob jezeru in še številne naslednje generacije«. Kot je zapisano v uvodu: »Zemlja ob jezeru je kakor pesem orgel pri veliki maši … «.
V osmem poglavju z naslovom Moji spomini je kar nekaj Kebetovih dogodkov iz medvojnega in povojnega časa, ki so lahko zanimivi tudi za bralce Zaveze.
Avtor sam pravi: »Ker rad berem tuje spomine, sem napisal tudi svoje, a pisati o sebi ni lahko. V glavnem se ljudje vedno bolj ograjujejo v svoj svet. Napisana beseda pa gre med ljudi in želi prispevati vsaj majhen kamenček pri oblikovanju mozaika življenja tudi drugim. Spomine sem napisal zato, ker kot veren človek vidim Božjo roko, ki me je spremljala na življenjski poti.«

Opis slike: Slika

Od mladosti naprej

Francu in Ivani, roj. Koščak, sem se rodil kot sedmi otrok. Vseh otrok nas je bilo devet, dva sta umrla kmalu po rojstvu. Ko sem bil star komaj dobri dve leti, se megleno spominjam prvega bolečega dogodka iz svojega otroštva. V noči na 9. junij 1944, na praznik sv. Rešnjega telesa, so prišli partizani po mojo mamo Ivano in jo skupaj s trgovko Dragico Martinčič, roj. Žerjal, iz Dolenje vasi 24 (Farbarjevo) odpeljali najprej na Bloke in nato na grad Snežnik. Tam je z drugimi ženami delala do jeseni. Dragica Martinčič je bila naša sorodnica. Njenega moža Jerneja Martinčiča so 29. okt. 1943 v Mačkovcu likvidirali partizani. Kako se je začelo?
Znano je, da je bila med vojno huda stiska za hrano. Oče mi je povedal, da so takrat skromno jedli samo dvakrat na dan. Zato je šla moja mama z drugimi ženami, ki so imele številne družine, po »fasengo« (hrano) na Rakek k Nemcem. Ker je bil na Rakeku pod nemško zaščito njen brat Janez iz Gorenjih Otav (tjaso šli fantje, ki niso hoteli iti k partizanom), so vaški terenci dali moji mami za spremljevalko 15-letno vaščanko, ki so jo doma dobro poznali, češ da ji bo domov pomagala peljati kareto. Njena naloga pa je bila vse kaj drugega. Ko je mama dobila »fasengo«, se je na Rakeku srečala tudi z bratom. V navzočnosti tega dekletca sta se pogovarjala o domačih v Otavah in na Jezeru, kot je navada, če se srečata brat in sestra.

stran: 090

Mama je odločno in vedno zatrjevala, da z bratom nista omenjala ne politike ne partizanov. Kaj naj bi se v vojnem času drugega pogovarjala in še v družbi tretje osebe, ko ljudje svojemu lastnemu bratu niso zaupali?! Toda to dekletce je že v Dolenji vasi mamo pustilo samo in šlo naprej na Jezero k vaškim terencem ter jim nekaj natvezilo, kar je bilo slabo za mojo mamo. Ko je namreč mama pripeljala živila v vas, jo je že ustavil vaščan J. G. in ji dejal: »Vse vemo, šla boš z nami.« Tako so tisto noč partizani prišli po mamo. Ob tej priliki so vzeli vse vreče »fasenge«, ki jih je mama s težavo pripeljala z Rakeka. Isto noč so prijeli tudi trgovko Dragico Martinčič.

Opis slike: Ivana, mati Janeza Kebeta

Mama nam je pripovedovala, da so jima partizani na Blokah ukazali pri neki družini najprej očistiti hlev. Ko sta vse počistili, sta pogledali tudi pod jasli. Pod kupom slame sta zagledali kanglico. Ko sta jo odprli, sta ostrmeli. Polna je bila zlatih verižic, prstanov in druge zlatnine. Mama je večkrat povedala, da si je pomerila debelo verižico, ki je bila tako dolga, da si jo je ovila dvakrat okrog pasu. Seveda sta vse zlato dali nazaj, kanglico pa sta prestavili na drugi kraj v hlevu. Kmalu je prišel v hlev partizanski oficir. Ker na tistem mestu ni bilo kanglice, je bil ves vznemirjen. Ko mu je Dragica pokazala, kam je kanglico prestavila, jo je takoj odnesel. Čigavo je bilo zlato? Verjetno je bilo s kakšnega gradu.
Nato so ju odpeljali na grad Snežnik, kjer sta na prisilnem delu partizanom lupili krompir in opravljali druga dela, dokler ju niso čez štiri mesece izpustili.
Ko so mamo odpeljali, sem bil star dve leti in tri mesece. Ker sem vedno jokal in klical mamo, je k nam prišla teta Francka Koščak iz Otav, ki ni imela svojih otrok. Nekega dne je iz štedilnika padla žerjavica. Bos sem jo pohodil in prilepila se mi je med prsta. Seveda sem tulil na vse grlo, teta pa ni vedela, kaj mi je. In prav tega bolečega dogodka se megleno spominjam še danes. Tisti trenutek je prišel pred hišo eden od vaščanov, ki so spravili od doma mojo mamo. Ker sem na vso moč pretresljivo klical: »Mama, mama,« kar se je slišalo tudi zunaj hiše, ga je kar odneslo. Dogodek mi je teta opisala pred tridesetimi leti. Ker je imela mama težave z žolčem, so jo jeseni, ko so doma pred mrazom pobirali korenje, pripeljali domov na vozu. Ljudje moramo krivice odpuščati. Naša mama je vse odpustila in ni nikdar zagovarjala nasilja.

Drugi dogodek, ki se ga iz otroštva spominjam, pa se je zgodil kmalu potem, ko je prišla mama domov. Jeseni leta 1944 so prišli v našo vas nemški vojaki in zahtevali prašiča in konja. Hoteli so vedeti, kdo je predstavnik vasi ali vaški župan. Čeprav je bil moj oče samo vaški odbornik, jih je R. iz vasi, ki je znala nemško, pripeljala k nam. Ko je oče slišal zahtevo in so Nemci odšli od hiše, je vzel sekiro in odšel v gozd, mama pa je ostala z nami otroki doma. Oče je vedel: če bi kakšnemu vaščanu rekel, naj da Nemcem konja, bi si nakopal sovraštvo ali pa celo smrt. Pri nas smo imeli vole. Vojaki so se vrnili. Ker niso dobili od nas konja, so zahtevali prašiča.
Vojak je ukazal mami, naj odpre hlevna vrata, kjer sta bila prašiča. Oba sta bila velika, vendar je bil eden težji. Hotel je imeti težjega, a mama ga je preprosila, da ima številno družino in se je zadovoljil z lažjim. Še sedaj se spominjam prizora: ko je mama odprla vrata, sem se je držal za krilo, vojak pa je s puško pomeril na prašiča. Kaj se je dogodilo potem, ne vem več. Gotovo me je mama odvedla stran od hleva. Starši so mi povedali, da je vojak šel potem na sosedov hlev k Ta Srednjim Kebečim po steljo. Ko je skozi lino v stropu videl konje, je vzel sosedovega konja s komatom. Bratranec Franc Kebe (Ta Srednji Kebeč) mi je povedal, da so jim nemški vojaki vzeli tudi voziček (zapravljivček). Nanj so vrgli našega zaklanega prašiča in se odpeljali iz vasi. Gredoč so odrezali še dve kiti čebule, ki sta viseli pod napuščem našega hleva. Sosedovi niso nikdar več videli ne konja ne zapravljivčka.

/ … /
Stran 695
Poleti 1951 je vse prebivalce na Notranjskem pretresla novica, da so na jezerskem travniku našli umorjeno nekdanjo redovnico Antonijo Premrov iz Martinjaka, cerkniško organistko.Spominjam se, da so pri nas doma o tem veliko govorili in z njo in domačimi sočustvovali.


stran: 091

Opis slike: Dragica Martinčič

»Ko je 14. januarja 1949 proti večeru šla peš v Cerknico učit cerkveni zbor, so jo pri prvih hišah v Cerknici pričakali neznanci z avtomobilom in jo potisnili vanj, jo zaprli, mučili, onečastili ter v jezeru umorili. Njeno torbico so potem pri nekom videli. Verjetno jih je motilo cvetoče versko življenje v župniji. Antonija Premrov, ki je bila povsem nepolitična, je zbirala pri zboru veliko mladih. Zato so ji vzeli življenje. Storilcev milica seveda ni odkrila. Ko je avgusta 1951 sosed Žnidaršič kosil travnik pod Martinjakom ob strugi Žerovniščice, je našel ostanke Antonijinega trupla. Milica domačim ni dovolila, da bi jo odpeljali in pokopali. Nekateri pravijo, da so prišli ljudje v belih oblekah in truplo zakopali na postojnskem pokopališču, češ da ne gre za pogrešano Antonijo. Domači so jo spoznali po obleki in plašču in so odtrgali kos plašča. Kmalu je prišel na Antonijin dom miličnik in odnesel odtrgani kos plašča … «.

stran: 092

Leta 1952 so okoli Cerknice podrli križe, ki so stali na javnih mestih. To so naredili pri belem dnevu. Ljudje so govorili: Kdor križe podira, ne bo imel Božjega blagoslova. Takrat so požagali tudi ta veliki križ in ta mali križ, ki sta stala ob poti med Dolenjim Jezerom in Cerknico.

K maši ob nedeljah smo vedno hodili peš. Še po drugi vojni se je ob nedeljah družba za družbo pomikala od vasi proti Cerknici k maši. Če smo na tej poti koga srečali, smo si za orientacijo pomagali s pokopališčem, s ta velikim križem, s ta krevljasto hruško, ki je rasla od ta velikega križa proti Jezeru, s sredino Urbanove njive ali s ta malim križem, ki je stal kakšnih dvesto metrov od vasi. Čeprav križev ni bilo več, so kraji, kjer sta stala, še vedno ostali v naših mislih in dušah. Ta veliki križ so vaščani znova postavili leta 2006. Blagoslovil ga je cerkniški župnik Jožef Vidic. Ker stoji na naši njivi, je križ kupil in postavitev organiziral moj brat Tone.
/ … /
Stran 699
Ko sem pisal te spomine, mi je prišlo na misel, da so se ob Cerkniškem jezeru rodili duhovniki v tistih vaseh, ki so večkrat do tal pogorele ali drugače trpele. V Cerknici je sedež župnije in ima posebno mesto.
V Martinjaku, ki je pogorel leta 1861, 1870 in 1902, so se rodili trije duhovniki: dr. Jože Premrov (Špajn), dolgoletni urednik verskega časopisa Družina, roj. 6. februarja 1906, Martinjak 38; Janez Rovan (Kaparjov), salezijanski duhovnik, roj. 1. septembra 1911, Martinjak 19, deloval je med koroškimi Slovenci; in Anton Cvetko (Markov), salezijanski duhovnik, roj. 22. junija 1915, Martinjak 20, ki je tudi deloval med koroškimi Slovenci.

Z Gorenjega Jezera, ki je dvakrat v celoti pogorelo, leta 1864 in 1928, in še enkrat delno, izhajata dva duhovnika: msgr. Matija Škerbec (Ta zgorenji Urhov), roj. 5. novembra 1886 v Podcerkvi, a so že od leta 1894 živeli na Gorenjem Jezeru 30, dekan v Kranju in zaradi klica »Živela Slovenija!« na shodu v Šenčurju leta 1932 pod srbsko diktaturo istega leta lažno obtožen in na beograjskem procesu obsojen in zaprt eno leto, in prelat Jože Škerbec (Poladinov), roj. 23. marca 1929, Gorenje Jezero 14, ki je od nove maše leta 1953 v Argentini deloval med argentinskimi Slovenci, ki so po vojni zbežali na Koroško, kasneje pa odšli v Argentino.

Na Dolenjem Jezeru, ki je dvakrat v celoti pogorelo, leta 1779 in 1865, sva bila rojena dva duhovnika: Matevž Kebe (Antonov Kebeč), roj. 13. septembra 1883 na Dolenjem Jezeru 27, in jaz – pisec teh vrstic. Matevž Kebe je še mlad odšel z brati in sestrami v ZDA in tam študiral bogoslovje. Dolga leta je bil župnik v Pittsburghu, kjer je umrl v visoki starosti. Ljubljanski pomožni škof dr. Stanko Lenič, ki ga je tam obiskal, mi je povedal, da je župnik Kebe govoril zelo lepo slovenščino, čeprav je od mladosti živel v tujem svetu.

V Grahovem je bil 29. maja 1917 rojen duhovnik prelat Vinko Šega, ki je še leta 2010 opravljal službo župnika na Robu. Dne 13. junija 2010 sem ga še videl na evharističnem kongresu v Celju. Tudi ta vas je bila med vojno zaznamovana s strašnim trpljenjem.

/ … /
Ko sem bil star dobrih pet let, se spominjam nenavadne nesreče, ki je zadela našo vas: jugoslovansko vojaško letalo je streljalo na čredo krav. Nekaj krav je ubitih ali ranjenih obležalo na Starih delcih, druge, ki so lahko hodile, pa so pritulile v vas. Srhljivo mukanje sem doživljal, kakor da bi krave jokale. V živo se ga spominjam še danes. Kri je tekla nekaterim iz gobcev, drugim iz prestreljenih vimen. Vsi vaščani so prišli iz hiš na vas in zaskrbljeno iskali svojo živino. Ubitih in ranjenih je bilo okoli petnajst govedi. Naše krave niso bile ranjene. Kako se je to zgodilo? Junija 1947 je bil lep, sončen dan. Ob jezeru se je pasla stoglava čreda goveje živine iz naše vasi. Nekateri domačini so bili ta dan na Starih delcih, ko je kar na lepem pristalo letalo JNA, štorklja. Iz letala so vojaki znosili tarče in po srbsko dejali fantom: »Bežite, čez eno uro bo tu pokalo.« Čez dolgo časa je res priletelo vojaško letalo in streljalo na tarče. Pastir Jerč je pred kroglami komaj ušel in čez Viševek pribežal v vas. Pilot je streljal kar na čredo krav, ki se je približala tarčam.

Stran 700
Po drugi svetovni vojni so bili Stari delci in Gorica prikladen teren za vojaške vaje. Že spomladi leta 1946 so s Starih delcev streljali v Gorico s topovi. Pri teh vajah so bili kot gostje tudi ruski oficirji. Po končanih vajah so prišli ruski in jugoslovanski oficirji v gostilno Mulec na Dolenje Jezero. Vaščanom, ki so se razumeli na vojaške čine, se je zdelo čudno, da je jugoslovanski polkovnik stal v pozoru pred ruskim kapetanom. Ko so se pozdravili, je sledilo nazdravljanje. Točajka je prinesla žganje in štamperle (kozarčke), ki so v navadi za žgano pijačo. Ruski oficir pa je odkimal in dejal: »Ničevo!« Potem je prinesla kozarce, ki so držali en deci. Spet je slišala: »Ničevo!« Šele kozarci, ki so držali dva deci, so mu bili dovolj veliki.


Natočili so si do polovice ali več. Potem je Rus zaklical: »Za Stalina, za Tita do konca!« Najprej za Stalina, čeprav je bil v Jugoslaviji; Tito je bil takrat Stalinu podrejen. Seveda so bili kmalu vsi pijani.
Na Starih delcih, ki so last vaške gmajne (skupnosti), je imela vojska še naprej strelske vaje s tanki in letali. Spominjam se, da so leta 1949 prihrumeli v našo vas veliki ruski tanki, da so se vse hiše tresle. Vsa vas jih je bila polna. Ko smo jih vaški fantiči prišli gledat, so nas srbski vojaki takoj ogovarjali. Pogosto so vpraševali: »Kako se zoveš?« Ker je bilo takrat ime Janez zelo pogosto, saj je znana krilatica o slovenskih Janezih tudi pri južnih narodih, so se vedno zasmejali, ko sem jim odgovarjal: »Janez!«
Nekega dne okoli leta 1955 pa je skozi vas pridrvel tank z nenavadno hitrostjo in se na ovinku zaletel v Šemetovo hišo. Odbil ji je vogal in se krepko zaril vanjo. Šemetova mati je pripovedovala, da je tankovska cev prišla prav nad krušno peč, ki je bila na drugem koncu sobe. Še sreča, da ni bilo takrat nobenega v hiši. Ljudje so govorili, da je bil tankist pijan. Hišo so morali seveda popraviti vojaki in kar dolgo je trajalo, da so jo obnovili.
/ … /
Stran 697
Kmetje so morali vsako leto dajati takratni oblasti zastonj določeno količino mesa, žita, mleka, krompirja in lesa. Tisto leto so občinski možje naši hiši poleg drugih dajatev predpisali 380 kilogramov žive teže govejega mesa. Ker je bil Muro težji od obvezne letne oddaje, je dobil oče za ostalo težo od nekega vaščana junico.
Huda obremenitev je bila tudi predpisana količina pripeljane hlodovine, ki jo je moral kmet posekati v svojem gozdu. Vendar niso od vseh lastnikov gozdov zahtevali teh dajatev. Tisti, ki so režim podpirali ali drugače z njim sodelovali, so bili teh dajatevna tiho oproščeni. Spominjam se, da sem že v tistih letih po Radiu Trst slišal, da je Milovan Đilas, ki je bil najprej Titov človek, imenoval obvezno oddajo rop in nasilje.

stran: 093

Takrat smo radi poslušali Radio Trst, ki je bil kakor glas svobode iz drugega sveta. Ljubljanski radio ni črhnil ene pozitivne besedice o veri, ampak je vero pogosto napadal, tržaški pa je vsako nedeljo prenašal slovensko sv. mašo iz stolne cerkve sv. Justa. Poglobljene pridige, prepletene z rusko duhovnostjo, je imel z izredno dikcijo dr. Stanko Janežič. Še danes mi zvenijo njegove besede o pobožnosti svetih ruskih starcev. Tudi Radio Celovec smo radi odprli. V oddaji Glasba po željah so poslušalci pogosto naročali pesem Zlati časi, predvsem zato, ker je ljubljanski radio črtal zadnjo kitico, ko mati reče sinu, ki gre med vojake: »Bodi Bog s teboj in angel varuh tvoj, oh adijo, dijo, sinko moj!« Tudi večerna poročila na Radiu London je oče redno poslušal. Seveda smo jih poslušali tudi ostali družinski člani. Že razpoznavni znak tega radia, ki je bil začetni motiv Beethovnove Pete simfonije, je bil nekaj nenavadnega, kakor da bi prihajal iz drugega sveta. Sledil je prijetni glas Lada Lavrenčiča: »Radio London!« Od tam so bile politične novice čisto nekaj drugega kot z Radia Ljubljana. Prav tako smo poslušali Radio Vatikan in Glas Amerike. Ko sem na kratkih valovih z gumbom iskal te postaje, sem pri mnogih naletel na glasno hreščanje. To so bile zahodne radijske postaje, ki so oddajale v ruskem, ukrajinskem, poljskem, češkem, madžarskem in drugih jezikih vzhodnih dežel, ki so bile pod rusko »železno zaveso« in so jih po ukazu iz Kremlja motili, da je bilo nemogoče kaj razumeti. »Veliki brat« je ukazal samo eno »resnico«.
Leta 1956 smo v naši družini po tržaškem radiu budno spremljali demokratično vstajo na Madžarskem proti boljševističnemu totalitarizmu. Spominjam se dramatičnega poziva za pomoč, ki ga je voditelj Imre Nagy naslovil na evropske vlade v več jezikih. Toda Zahod je ostal nem in vstajo so ruski tanki zadušili v krvi, tanki so pregazili na trgu obkoljeno mladino, veliko ljudi pa je zbežalo v Avstrijo. Tržaški radio je poročal, da so v pouličnihbojih v Budimpešti žene metale na ruske tanke steklenice, napolnjene z bencinom.

stran: 094

/ … /
Stran 701
Po četrtem letniku bogoslovja so tudi mene poklicali k vojakom. Nekaj hudomušnežev med bogoslovci mi je že v drugem letniku napisalo ponarejen poziv za služenje roka, česar v prvi zmedenosti nisem odkril. Pravi poziv pa je prišel dve leti pozneje. Na naboru sem bil potrjen v težko artilerijo in sem služil nekaj manj kot osemnajst mesecev. Vpoklican sem bil 25. februarja leta 1969, teden dni pred 27. rojstnim dnevom.

Bil sem v severni kasarni v Mostarju. Slišal sem, da so bile med nedavno vojno vse naprave uničene.
/ … /
V začetku julija 1969 sem bil v Mostarju najbolj vesel obiska novomašnika Štefana Steleta iz Tunjic pri

Kamniku, s katerim sva skupaj obiskovala večerno gimnazijo in bila v semenišču. Takoj po posvečenju v
ljubljanski stolnici je z bogoslovcem Jožetom Tomšičem odpotoval v Mostar in imel v kapeli pri
frančiškanih prvo sv. mašo. Pri tej maši sva bila le Jože Tomšič in jaz. Kaj pomeni sv. maša, še bolj začuti
vojak, ki je v kasarni pahnjen v čisto drug svet duhovne revščine. Kar nekaj dni sem se veselil obiska
prijateljev, tudi v kasarni so mi dali popoldne prosto. Novomašnik tudi ni pozabil na mojo vojaško
denarnico, za kar sem mu bil hvaležen. V Mostarju je bilo vroče do 37 stopinj Celzija in ni treba poudarjati,
da se je v taki vročini vrček piva še kako prilegel.
/ … /
Nekega dne je naš desetnik Zoran Mišić moral zbrati podatke, katere šole je naredil vsak vojak. Ko sem mu jaz naštel, da imam osemletko, tri leta vajeniške šole, štiri leta gimnazije in štiri leta teološke fakultete, je vzkliknil: »Ovakve škole nema čitavo naše selo.«
/ … /
Stran 709