Revija NSZ

O ključnem pomenu civilnih iniciativ

Mar 1, 2012 - 5 minute read -

Avtor: Justin Stanovnik

stran: 073




V imenu, ki si ga je neka sedanja iniciativa nadela, je implicitno izražena misel, da Slovenija ni prebujena. Z drugimi besedami, da ni budna, da ni pri sebi, da ni v stanju adekvatno zaznavati zahteve časa in se nanje zrelo in odgovorno odzivati. Iz stanja, na katerega želi s svojim imenom Prebudimo Slovenijo opozoriti, izhaja tudi težavnost in negotovost z našimi zgodovinskimi perspektivami: Ne znamo – predvsem pa nimamo za pomembno – ločiti med tistimi, ki so sprejemljive, in tistimi, ki niso.

Od kod naša neprisebnost? Kako se je začela in od kod je prišla? Mnogi sedanji Slovenci smo pol stoletja živeli v času, še več pa se jih je vanj rodilo, ki je tako organiziral in tako upravljal s svojimi javnimi sporočili in tako oblikoval informativni nazorski prostor, da očitno ni bil v skladu z življenjem, ki smo ga živeli, in z zgodovino, ki smo se je spominjali – ki je bil v koničastem nasprotju z življenjem, ki smo ga živeli, in z zgodovino, ki smo se je spominjali. Če smo hoteli ostati celi in pri sebi, smo se po vsakem napadu na našo integriteto morali spet na novo sestaviti. To smo zelo mnogi Slovenci počeli deset let, nekateri dvajset, nekateri trideset, do konca – ne zamerite – ne prav mnogi. Vzporedno s tem, ko smo drug za drugim omagovali, se je širila naša družbena obolelost, ki smo jo v celoti sposobni registrirati šele danes in jo v celoti spoznati za to, kar je: totalitarna poškodovanost ali pohabljenost. Kdor ni nosil v sebi toliko civilizacijskega instinkta; v komer ni bilo toliko slovenskega, krščanskega, evropskega dostojanstva, da bi čutil, če hoče še hoditi pokonci, da mora zlaganost, ki ga napada, duši, predvsem pa žali, sproti razkrojevati z resnico, ta je končno podlegel in nazadnje izgubil občutek, kaj se z njim dogaja. Nazadnje je prišlo tako daleč, nazadnje se je zgodilo to, kar bo zgodovina zapisala z največjimi črkami, ki jih premorejo njene tiskarne: da Slovence ni zadela – tako da bi nas prebudila – niti groza Hude jame. Večja obsodba nam ne bi mogla biti vročena. Ali si potem, ko se je to zgodilo, ko je to šlo mimo, še lahko zamislimo kaj, kar bi to lahko doseglo?


stran: 074


Avtor: Lovro Stanovnik. Kaj pa ta zarja oznanja? – Ali jutro ali večer?Lovro Stanovnik

Avtor slike: Lovro Stanovnik

Opis slike: Kaj pa ta zarja oznanja? – Ali jutro ali večer?Lovro Stanovnik


Če hočeš vedeti, kdo si in kaj si, moraš poznati svojo zgodovino. Med vojno so slovenski boljševiki pobili najmanj 160 Ciganov ali Romov, kakor jim danes pravijo, moških, žensk in otrok, zvečine v razuzdanih morilskih orgijah. Toda ker ti ljudje nimajo zgodovine, tega ne nosijo v sebi. Morda obstajajo kakšni negotovi miti – bledi, nepovezani, fragmentarni utrinki, obsojeni v izgubo in nič. Narod brez zgodovine ni narod. In vendar je slovenski politik Gregor Virant ponovno in ponovno razglašal svoj prezir do zgodovine: da ga to, kar se je dogajalo pred pol stoletjem, niti malo ne zanima; da ne bo dovolil, da bi zgodovina delila ljudi. (Ena od najbolj nekompetentnih in za javnost nevzdržnih formulacij! Saj nas deli ravno zato, ker nimamo v sebi te moči, da bi jo znova prebrali, ne v luči fiktivnega mita, ampak v luči, ki je v njej, ki jo zgodovina nosi s seboj!) Najbolj zastrašujoče pa je to, da je Virantova intervencija prijadrala na valovih oportunizma: vedel je, da mu bo koristila. Vedel je, da je pričakovani signal. Vedel je, da postboljševiška nomenklatura in njene ideološke depandanse zahtevajo samo eno: da se ne bo dovoljevalo »ideološko obračunavanje«, kakor se v novoreku sedaj govori o zločinih, ki jih je sedanje človeštvo v svojih najbolj meritornih političnih in moralnih dokumentih obsodilo na nezastaranost.
Pomislite malo, tisoč let smo živeli na tem prostoru, v tej kulturi, med temi narodi. Tisoč let smo v satovje spomina shranjevali svoje izkušnje in svojo zgodovinsko pamet, ne zato, da bi z njo hodili »rakom žvižgat, ribam gost«, ampak zato, da bi jo uporabili, če bi kdaj šlo za biti ali ne biti. Potem pa. Kdo pa je mogel biti tako umsko in človeško prizadet, da leta 1942 ne bi videl, da bosta fašizem in nacizem premagana na svetovnih bojiščih? In čigava pamet je leta 1942 mogla biti v tako slabo negovanem stanju, da ni videl, da bo najbolj izdelan in najbolj dognanin najbolj dogmatičen od treh totalitarizmov edini ostal? In vendar in kljub vsemu smo od vseh evropskih okupiranih narodov samo Slovenci – če odmislimo neodgovorne Grke – izvedli revolucijo, nad sabo ali proti sebi, kakor hočete. Pomislite, tisoč let zgodovine, tisoč let učenja živeti v zgodovini! Tisoč let smo zmotno mislili, da nismo samo družba, ampak nekoliko tudi skupnost. Celo tisočletje smo vedeli za sebe, a nam ni nič koristilo. Vse moramo storiti, da doženemo, kako je to bilo mogoče.

stran: 075

Sedaj bi moral še razložiti, zakaj je ravno na nas, da zvesto in dosledno vztrajamo na stvareh in na vprašanjih, s katerimi politiki in stranke, organizirane v parlamentu, lahko taktizirajo. To je zato, ker smo del civilne družbe. To je zato, ker je civilna družba svobodnejša in manj vezana. To je zato, ker mora civilna družba pripravljati moralni teren, na katerem se bo nekoč postavila in uveljavila politika in dala duhovno in politično podobo našim in narodovim aspiracijam.
Z eno besedo lahko zaključimo: skupine, ka­kor je skupina Prebudimo Slovenijo (ki bo mogoče nekoč postala gibanje), čaka velika naloga: morale bodo pripraviti in organizirati veliko narodovo samospraševanje, ki mu bo mogoče priznano ime Slovenska refleksija 20. stoletja. Vse je namreč tam, v začetni čistosti in razvidnosti. Vsem slovenskim Virantom navkljub.