Avtor: Metod Bohinc
stran: 020
Mislim, da je bilo za božič v lanskem Decembru, ko sem si na prvem programu TV Slovenija ogledal film Jožeta Možine o Pedru Opeki, slovenskem misijonarju, ki deluje na Madagaskarju. Takrat sem ga tudi posnel in pred kratkim sem si ga ogledal še enkrat. To je film, ki nikogar ne bi smel pustiti hladnega. To, kar je ta človek ustvaril v tem najrevnejšem predelu otoka – na samem prostranem smetišču milijonskega mesta Antananarivo, kako je dvignil, osvestil in preobrazil te zavržene ljudi, otroke, jim zgradil zatočišča, domove, zdravstvene institucije, šole, športne objekte itd. itd. – ja, vse to je pravi čudež.Kako staršem teh otrok, ki jim je največkrat edini varuh njihova mati – prinaša spoznanje in vedenje o njihovi vlogi in dolžnosti. Posebno očetje, ki kot po pravilu zapuščajo družine kmalu po rojstvu svojih otrok – so problem, ki se mu je Opeka posvetil z veliko skrbjo. Za te ljudi organizira prav posebne pogovore in seminarje.
stran: 021
Najbolj učinkovit način te čudovite preobrazbe pa je seveda zgled in način življenja, ki ga živi sam. Njegova delavnost, vztrajnost, skrb za sočloveka, skromnost – hkrati pa orjaška širina s katero uresničuje svoje veličastne načrte, ga dviga na raven voditelja – vodnika, ki mu – nekdaj povsem zavržena – množica starih in mladih – sledi in brezmejno zaupa. Ta človek je ustvaril – sam skromno pravi, da je to božje delo – v tem delu sveta projekt, ki bi bil lahko zgled človeštvu. Kako premagati bedo, lakoto in revščino – zaostalost, kako izobraziti neosveščene ljudi, da se sami postavijo na svoje noge in pri tem ne izgubijo smisla in pozornosti za sočloveka.
Od kod se je vendar vzel ta čudovit človek, obdarjen z lastnostmi, ki so nam tako tuje, kot da prihajajo iz neke oddaljene eksotično-pravljične dežele? Ki se razdaja z vsem, kar ima? Z dušo in srcem, znanjem in ljubeznijo, ki presega pojmovanja našega tukajšnjega vsakodnevnega življenja?
Njegova zgodba je pretresljiva in povezana z najbolj žalostnim poglavjem naše slovenske zgodovine. Komunistične revolucije, ki so jo zakuhali komunisti med drugo svetovno vojno in jo pod pretvezo osvobodilnega boja uspeli uveljaviti med delom prebivalstva – niso sprejemali vsi Slovenci. Eden izmed mnogih je bil domobranec Alojz Opeka, oče človeka, čigar tako izjemno delovanje v današnjem času opisujemo v tem zapisu. Bil je eden izmed mnogih tisočev protikomunističnih borcev, ki so bili s prevaro po drugi svetovni vojni vrnjeni v Slovenijo in eden redkih, ki mu je z neverjetnim pogumom – pa tudi veliko sreče – uspelo pobegniti z morišča na Hrastniškem hribu.
Argentina je njemu in še nekaj tisočem slovenskih političnih beguncev – ponudila zavetje. Toda, znašli so se na popolni čistini – »goli in bosi« – kot se reče. In v tej nadčloveški borbi za svoj življenjski prostor in eksistenco, se je rodil Pedro (Peter) Opeka. Oče s svojim trdim delom in življenjskimi načeli, mu je bil zgled in opora. Skupaj sta zidarila in pomagala ustvarjati pribežališča slovenskim brezdomcem, ki so v svoji domovini pustili vse – z begom so si rešili le svoja življenja. V najtežjihpogojih se je kalil, delal z očetom – zidarjem, in pod vročim južnim soncem pomagal soustvarjati – pozneje tako občudovani »argentinski čudež«.
stran: 022
Potem, ko je opravil ustrezne šole, se med tem »opremil« – kot se za človeka rojenega v Argentini spodobi – z odličnim znanjem nogometa in drugih športnih veščin, je s to imenitno dediščino iz Argentine prišel kot pater – lazarist na otok Madagaskar. Na prostranem smetišču velemesta Tananarive, se je pred njim razgrnila beda in obup lačnih in razpuščenih – zavrženih človeških bitij … To žalostno zgodbo je poznal. Ni mu bilo težko razumeti teh ljudi, sklenil jim je pomagati, jih dvigniti, izobraziti, jim dati človeka vredno podobo.
Upam, da bo ta odlični film Jožeta Možine obkrožil svet. Da bo to svetloba na koncu neskončnega predora, ki ga predstavlja nemoč in tema naše družbe. Svet je dovolj bogat in tolikerim zemljanom ne bi bilo treba živeti v taki stiski in bedi. Preobrazba družbe je proces, samo materialna pomoč – kot vemo iz izkušenj – ni dovolj. Potreben je celosten pristop, z vsebinami in kvalitetami kot jih pooseblja svetovljan, športnik in duhovni človek – misijonar, Pedro Opeka.
Na koncu filma sem se zamislil … kakšne ljudi so množično morili zaradi neke propadle ideologije med drugo svetovno vojno in predvsem po njej? Ne rečem, da so bili vsi prav taki, kot oče Petra Opeke – čudežni rešenec iz tistega morišča. Toda jedro teh sil je združevala podobna moč, miselnost in prepričanje. Samo predstavljamo si, kako bi se Slovenija lahko razvijala po drugi svetovni vojni s takim potencialom. Mislim, da bi bilo marsikaj drugače …
Projekt, ki ga uresničuje Pedro – Peter Opeka na Madagaskarju od leta 1989, vzbuja zanimanje in občudovanje po Evropi in v svetu. Francoski predsednik Mitterrand in njegova soproga sta s pomočjo države in osebno zavzetostjo izrazila priznanje in zahvalo za njegova dejanja. Sprejel ga je monaški princ in mu ponudil pomoč. Po svojih močeh pomaga tudi Slovenija. Ja, resnično, tudi Slovenci smo lahko upravičeno ponosni na tega čudovitega našega človeka. Lepo bi bilo, če bi za njegovo izjemno človekoljubno dejavnost, ki bi jo lahko imeli tudi za vzorec – in bi na ta način v bodoče morda lahko reševali najbolj pereče probleme našega časa – slišali tudi gospodje v Stockholmu in Oslu in ga uvrstili na svoj seznam s priznanji za pomembne dosežke človeštva.