Avtor: Janko Maček
stran: 022
Pet slovenskih parlamentarnih strank se je ob nedavnem podpisu koalicijske pogodbe zavezalo, da se bodo posvetile reševanju gospodarske in finančne krize in da zato ne bodo odpirale ideoloških tem. Seveda se ob tem takoj pojavi vprašanje, ali je na primer dostojen pokop žrtev Hude jame ideološka tema. Ni dvoma, da je prednostna dolžnost nove vlade skrb za izhod iz krize in da smo ji pri tem težkem delu dolžni pomagati.
Kaj pa naša polpretekla zgodovina, ki je odprta in v marsikaterem pogledu enostransko obdelana tema? Nova Slovenska zaveza in revija Zaveza se s to temo ukvarjata že od začetka in bosta svoje delo nadaljevali tudi v letu 2012, v prepričanju, da je za pošteno ureditev sedanjosti potrebno razčistiti tudi pereča odprta vprašanja preteklega oziroma polpreteklega časa.
V današnjem KAKO SE JE ZAČELO smo se nameravali osredotočiti na zgodbo o višnjegorskem županu Janezu Vidicu, ki je bil doma z Blečjega Vrha pri Polici, pa smo takoj začutili, da je tako močno vpeta v širšo zgodbo Police in okolice, da je ne moremo iztrgati iz nje. Ko bomo imeli pred seboj vsaj obrise širše zgodbe, bomo laže razumeli tudi Vidičevo zgodbo.
Polica leži na severovzhodnem robu Grosupeljske kotline. Od leta 1875 je tu sedež samostojne župnije, že prej pa je bila vas Polica središče občine; področje občine Polica je bilo leta 1933 priključeno Višnji Gori, sedaj pa spada pod občino Grosuplje. Za partizansko gibanje je bila Polica pomembna kot prehodna točka med Ljubljano oziroma Poljem in Dobrunjami in Dolenjsko preko Peščenika in Polževega.
V začetku so skoraj vsi sodelovali
Ob zlomu kraljevine Jugoslavije aprila 1941 je na Peči pri Polici razpadla minerska enota jugoslovanske vojske. O tem piše Stane Valentinčič v Zborniku občine Grosuplje IV pod naslovom Okrožje OF Grosuplje in ljudska vstaja na njegovem območju. Kot grosupeljski živinozdravnik je Valentinčič Polico in okolico zelo dobro poznal, saj je s svojim motorjem obiskal skoraj vsak zaselek, vsako samotno domačijo. Grosuplje je komaj dva meseca po začetku okupacije dobilo okrožni odbor KP (kom. partije); vodil ga je Adolf Jakhel, ki so ga za to poslali iz Ljubljane, med člani pa so bili Radko Polič, zdravnik dr. Franc Podkoritnik in drugi. Polič v knjigi Čudežna pomlad pripoveduje, kako so že poleti 1941 vrinili svojega človeka med »klerikalce«, da bi kaj več zvedeli o njihovih »pripravah na boj za oblast«. Ali ni zanimivo, da so bili že tedaj sovražno razpoloženi do Slovenske legije, ki je sicer bila ustanovljena, vendar na grosupeljskem koncu najbrž še ni imela kake resnejše organizacije? Partija je seveda dala pobudo za ustanovitev OF v grosupeljski dolini. Ustanovni sestanek je bil 28. septembra 1941 v Joškovčevi gostilni v Račni in za predsednika so izbrali Valentinčiča, ki je dobil tudi nalogo za povezavo s »poliškim rajonom«.
Iz Valentinčičevega pisanja zvemo, da so Lado Potokar, Jože Skubic in Anton Babnik aprila 1941 ob razpadu minerske enote na Peči spravili večjo količino ekrazita in vžigalnikov, 14 pušk in 1 pištolo ter da so že junija 1941 v gozdu pri Polici imeli sestanek z Radkom Poličem. Kasneje jih je obiskoval Valentinčič, ki kot živinozdravnik ni bil sumljiv, večkrat se mu je pa pridružil tudi zdravnik dr. Podkoritnik.
Čas je že, da povemo, da so aprila 1941 Polico za nekaj časa zasedli Nemci, ki pa so se kmalu umaknili Italijanom. Potem je meja med italijansko in nemško zasedbeno cono potekala po vrhu Kuclja nad vasema Blečji Vrh in Gorenje Brezovo in naprej mimo Leskovca, ki je ostal na italijanski strani. Ko se je italijanska posadka, ki je bila na Polici od zasedbe, novembra 1941 umaknila, so se partizanom odprle velike možnosti delovanja.
Partizansko šolsko taborišče na Pugledu se je oskrbovalo večinoma preko odborov OF v Polju in Dobrunjah, vendar je del oskrbe prihajal tudi iz Grosuplja preko Police. Kot piše Ivan Ferlež v knjigi Druga grupa odredov, je bilo proti koncu februarja 1942 v taborišču okrog 120 mož in prihajali so še novi, zato se je v zbiranje hrane zanje vključila tudi poliška OF in jo dostavljala na določene točke v gozdu, kamor so jo s Pugleda hodili sami iskat. Ljudje Italijanov niso marali in so tedaj še verjeli, da je glavni namen partizanov bojproti okupatorju. Niti na kraj pameti ni nikomur prišlo, da bi zbiranje hrane in podobne aktivnosti zatožil Italijanom. »Prezimovanje 2. partizanskega bataljona je minilo, ne da bi italijanski okupatorji kljub svojim velikim prednostim v ljudeh in orožju, začeli kakršnokoli akcijo – čeprav je taborišče ležalo tako blizu Ljubljane, da so žarometi z ljubljanskega gradu osvetljevali celo stražarska mesta … Vsekakor je bila pri tem važna tudi vloga okoliškega prebivalstva, saj v času prezimovanja bataljona zares ni bilo niti enega primera izdajstva.« (Ivan Ferlež, Druga grupa odredov, str. 210)
stran: 023
Opis slike: Cerkev sv. Jakoba na Polici z župniščem – na levo pokopališče in Farne spominske plošče
Valentinčič je 6. januarja 1942 povabil nekaj poliških mož na sestanek in na njem imenoval odbor OF. Prav ta odbor je bil 12. aprila 1942 tudi izvoljen na množičnem sestanku. »Tega dne je od vsake hiše na Polici in iz okoliških vasi prišel po en član na sestanek, ki je bil v gostilni pri Možaku. Sestanka so se udeležili tudi partizanski borci; ti so pomagali sestanek organizirati. Govornik je bil Peter Stante – Skala … Prikazal je razmah osvobodilnega gibanja in večanje osvobojenega ozemlja, zato je treba organizirati ljudsko oblast in izvoliti svoje predstavnike. Volitve so bile z dviganjem rok. Izvoljen je bil isti rajonski odbor, kot je bil 6. januarja imenovan.« (Zbornik občine Grosuplje IV, str. 34) O tem sestanku piše v članku Zgodovina Police pri Višnji Gori pod jarmom rdeče svobode, ki ga je 16. decembra 1944 objavil Slovenski dom, da so se na belo nedeljo zvečer, 12. aprila 1942, pojavili na Polici partizani in zgnali ljudi na sestanek v gostilno k Možaku. Če upoštevamo to okoliščino in pa izbor predstavnikov, si lahko predstavljamo, kakšne so bile tiste volitve pod nadzorstvom Stanteta in njegovih oborožencev. Na istem sestanku so ustanovilivaško zaščito za Polico in določili nekdanjega graničarja Jožeta Skubica za poveljnika. Isti članek poroča tudi o slovesni prisegi zaščitnikov v gasilskem domu, ki sta jo vodila Lado Potokar in Stojan Šuligoj – Jope.
stran: 024
Za to priliko je Potokar od nekod prinesel križ, Jope pa je narekoval besedilo prisege: »… Obljubljam, da se bom z božjo pomočjo vestno boril proti okupatorju in delal za narod, dokler ne bo očiščena slovenska zemlja.« Valentinčič o prisegi v gasilskem domu ne piše, pač pa poroča, da je bila v začetku maja 1942 mobilizacija za NZ. »Vsak poveljnik vaške NZ je pripeljal na zborno mesto, v dolinici med Polico in Pečjo, sposobne za vojno službo. Prišlo je okrog 300 ljudi. Zbor so vodili Potokar, Šuligoj in partizan Jaka z zastavo. Po raportu je bila zaprisega. Ustanovljena sta bila dva bataljona, vodstvo prvega je prevzel Janez Vovk iz Dolenje vasi, drugega pa Anton Štepic s Police, ki je kasneje prešel v belo gardo.« (Zbornik IV, str. 38)
Omenjeno poročilo se ujema z zapisom v Slovenskem domu, da je bila v začetku junija v gozdu med Polico in Pečjo splošna mobilizacija, na katero »so stirali skoraj ves rajon od Leskovca do Zgornje Slivnice in od Spodnjega Brezovega do Troščin, da je bilo tam okrog 200 mož.« Ena večjih akcij, pri kateri je sodelovala NZ s Police, je bilo »praznjenje« Prevodovega skladišča v Višnji Gori v noči od 3. na 4. junij 1942. Kljub močni italijanski posadki v mestu so partizani s pomočjo zaščitnikov tisto noč odnesli proti Kriški vasi okrog 20.000 kg moke, ne da bi Italijani kakorkoli reagirali. Upravičeno lahko pomislimo, da je bil med Italijani in OF neki dogovor. V noči med 15. in 16. junijem so vozniki iz Polja pripeljali na Polico 9 voz razne hrane in tiskarski stroj; vse to je potem poliška zaščita s svojimi vozniki prepeljala do Kriške vasi in se preko Peščenika vrnila domov.
Kmalu po odhodu Italijanov, novembra 1941, je na Polici začela z delom partizanska čevljarska delavnica, najprej pri Šircljevih, po domače Kadunčevih v Bliski vasi. Ko je začelo čevljarjem primanjkovati usnja, so ga 24. junija 1942 v spremstvu zaščitnikov šli »nabavit« v Martinovo usnjarno na Lobčku, 14. julija 1942 pa so na podoben način izpraznili Janezkovo usnjarno v Višnji Gori. Za partizane pa so delali na Polici poleg čevljarjev tudi krojači in mesarji. Valentinčič piše, da je bil v maju 1942 pri Bliski vasi narejen podzemni bunker, kjer so shranili hrano, čevlje, cigarete in pisarniški material za partizane. Glavni tak bunker (skladišče) je bil v gozdu Korošca v smeri proti Spodnjemu Brezovu, kamor so spravili predvsem pšenico in drugo žito.
Kaj jih je odvrnilo od OF?
V prejšnjem poglavju smo videli, kako na široko je OF na Polici in v okolici zastavila svoje delo. Kaj pa ljudje? Težko bi rekli, da so bili, razen nekaterih izjem, navdušeni za sodelovanje, vendar so prispevali in opravili naloge, ki so jim bile naložene. Okupatorjev niso marali. Kdo ne bi imel razumevanja za fante, ki so sredi najhujše zime taborili na Pugledu in se pripravljali za odpor proti njim! Nekateri so sicer imeli pomisleke, ker so slutili, da se za OF in uporom proti okupatorju skriva še kaj drugega, vendar so verjeli, da je v tako usodnem času potrebna enotnost in sodelovanje vseh. Spomnimo se, kako piše Ferlež v svoji knjigi, da v času partizanskega taborišča na Pugledu med domačini ni bilo niti enega primera »izdajstva«.
Toda začeli so se vrstiti dogodki, ki so ljudem dali misliti. Vest o smrti Antona Kneza, vratarja v tovarni Motvoz in platno na Grosupljem, je odmevala tudi na Polici; 10. novembra 1941 ga je ustrelil njegov sodelavec, ki je le nekaj dni prej odšel k partizanom. Knez je bil doma na Perovem in za marsikoga ni bila skrivnost, da se ni strinjal z odnašanjem blaga iz tovarne, ki je prihajalo tudi v krojaško delavnico na Polici.
13. marca 1942 je četa partizanov s Pugleda postavila zasedo na cesti Višnja Gora – Grosuplje na Stehanu. Čakali so italijansko vojaško misijo, ki naj bi iz Zagreba potovala v Rim. V avtomobilu, ki so ga napadli, sta bila dva Italijana mrtva, eden je pobegnil, avto so pa oplenili in zažgali. Še preden so se napadalci umaknili, se je z drugim avtom pripeljal general Oxilia, ki pa ni padel v zasedo, ker je šofer še pravi čas obrnil in odbrzel nazaj proti Višnji Gori. Partizani so se mimo Police vrnili nazaj v taborišče. Še isti dan proti večeru so prišli Italijani s policijskimi psi in odkrili sledi od kraja napada na Spodnje Brezovo. Partizani so res bili v vasi, preden so odšli v zasedo. Italijani so zato požgali več hiš in gospodarskih poslopij, moške pa odgnali v Višnjo Goro. Po dveh dneh so jih izpustili, ker je zanje posredoval župnik Vidmar. Ljudje so se pritoževali, zakaj so partizani prišli v vas, če so se pripravljali na akcijo. Spoznavali so, da jim je bore malo mar za ljudi. (Zaveza št. 46: Ivanka Kozlevčar, O medvojnih požigih in uničenjih v višenjski fari)
Opis slike: Kadunčeva hiša v Bliski vasi – V tej hiši so obsodili na smrt bizoviške in dobrunjske žrtve
V noči od 21. na 22. april 1942 so partizani na domu v Ponovi vasi umorili šest članov Jakopinove družine: 44-letnega očeta Jožeta, 39-letno mamo Marjeto, 18-letnega sina Jožeta, 17-letno hčerko Anico, 11-letnega Vinka in 6-letnega Štefana. Treba je povedati, da je z materjo Marjeto ugasnilo tudi sedmo življenje, ki ga je nosila pod srcem. Na Polici so Jakopinove poznali, saj so stanovali v mežnariji poliške podružnične cerkve sv. Lucije na Dolah, preden so kupili hišico v Ponovi vasi. Jože Jakopin je leta 1925 z ženo in malim sinom pribežal pred Italijani z Unca pri Rakeku. V času bivanja na Dolah se je zaposlil kot tesač pri posestniku in lesnem trgovcu Drobniču. To delo je obdržal tudi po preselitvi v Ponovo vas. Ljudje so ga poznali kot dobrega izdelovalca tramov. Po končani osnovni šoli se je očetu pri delu pridružil tudi najstarejši sin Jože. Cele tedne sta pregarala v gozdu in le ob nedeljah in praznikih sta bila doma.
Na dan pred smrtjo se je oče Jakopin pogovarjal z znancem na Polici. Skrbelo ga je iti domov, saj so Italijani 16. aprila v Št. Juriju in okolici odpeljali okrog štirideset moških, vendar ga je bolj kot to skrbelo zaradi sina Ivana, ki je malo prej nekam izginil in so ga domači terenci zato obdolžili, da je kriv za italijansko racijo. Na večer pred pokolom so ljudje videli, da so se domači revolucionarji zbirali v gradu Brinje na Grosuplju, kjer so navadno imeli sestanke, in da je nekdo tja z motorjem pripeljal Lada Potokarja s Police.
Za pravo predstavo o tem, kaj se je v maju 1942 dogajalo na Polici, je treba vedeti sledeče: Partizanska enota, ki se je tisto zimo zadrževala na Pugledu in so jo imenovali tudi Štajerski bataljon, je po spopadu z Italijani konec marca zapustila svoje zimovališče in odšla na Kremenjek. Postala je jedro Druge grupe odredov, ki je bila po raznih zapletih formalno ustanovljena 1. maja 1942. Že 16. maja je grupa mimo Muljave in prekoPolževega ter Peščenika prišla na Polico, kjer naj bi se dokončno pripravila za prehod meje in reke Save na poti na Štajersko. Za ta pohod je bilo tedaj pripravljenih več kot 500 dobro oboroženih partizanov. Med njimi je bilo 117 članov in kandidatov KP ter 110 članov SKOJ (Saveza kom. omladine), torej skoraj polovica od vsega moštva. Pri štabu grupe je bil tudi tedanji sekretar pokrajinskega komiteja KPS Sergej Kraigher. (I. Ferlež, Druga grupa odredov, str. 268 in 273) Tej Ferleževi predstavitvi dodajmo še Kocbekove vtise o Drugi grupi odredov, ki jih opisuje v knjigi Tovarišija. Kocbek je bil v skupini članov Izvršnega odbora OF, ki so 22. maja 1942 s Kidričem na čelu odšli proti Dolenjski in naslednji dan prišli v taborišče Druge grupe pri Polici. »Okrog petsto mož se je gibalo pod košatimi bukovimi drevesi. Bili smo presenečeni nad redom, ki je vladal v taborišču. V njem je vladal izrazit vojaški duh. Zdaj šele sem občutil, da je v naši zgodovini nastal definitiven prelom, da je konec slovenskega pesimizma, konec solzavosti, konec moralne nesvobode … Staneta smo našli pred kupom trofej. Tik pred nami so se vrnili zadnji oddelki iz večdnevnega boja z Nemci. Stane je hotel prekoračiti Savo in priti na Štajersko. V tem boju je pokazal svoje španske sposobnosti. Z višin je prizadejal Nemcem hude izgube in se spretno izvil iz njihovega trdega prijema. Čestitali smo mu … Pod večer se je taborišče zbralo v zbor. Politkomisar Dušan Kveder je pozdravil Izvršni odbor, ki je stal sredi vojaškega kvadrata. Ves čas pozdrava sem gledal v slovensko zastavo z rdečo zvezdo in trepetal od ganotja … Preden smo zvečer odšli naprej na Dolenjsko, nas je Stane povabil v gostilno na Polici. Prvikrat smo prepevali partizanske pesmi. Noč je bila topla in jutranje ure so močno dišale po travi in senu. Prav takrat, ko se je začelo rdečiti na vzhodu, sem se spomnil, da se poraja binkoštno jutro.« (Tovarišija, str. 25 do 27)
stran: 025
V tednu pred 17. majem se je v Bizoviku pri Ljubljani v največji tajnosti zbralo 17 članov Slovenske nacionalne ilegale za odhod na Dolenjsko. Pričakovali so jih več. S težavo so jim domačini pritihotapili iz Ljubljane potrebno orožje. Odhod je bil določen za nedeljo 17. maja 1942. Domači zaupniki OF so slutili, da se nekaj pripravlja, zato so poklicali na pomoč partizane s Police. 17-članski odred je kljub temu nemoteno odšel na svoj pohod, zgodilo pa se je nekaj drugega. Janez Pavčič, Mežnarjev z Bizovika, dijak 4. letnika učiteljišča in član dijaške Katoliške akcije, se je nameraval tisto popoldne udeležiti šmarnic v sostrski podružnici sv. Urha. Bil je namrečtudi priložnostni organist. Šla sta skupaj s sovaščanom in prijateljem Tonetom Jakošem. Ker je bilo še zgodaj, sta se v Dobrunjah ustavila pri Tonetovem stricu Francu Jakošu, po domače Trnavcu, kjer pa sta bili doma samo mati in hčerka Micka. Takoj za fantoma je vstopil v hišo partizanski zaščitnik s pištolo v roki in vse štiri prijel. Nekoliko kasneje so prijeli še očeta Franca Jakoša in več drugih, ki so prišli od šmarnic. Hoteli so zvedeti, kje skrivajo orožje. Proti večeru so izmed prijetih odbrali sledeče: Janeza Pavčiča in Franceta Jakoša iz Bizovika, Trnavčevega očeta Franca Jakoša in sina Francija, telovadnega učitelja Milka Cankarja, njegovo dekle Ivanko ter njeno prijateljico Mici iz Zadvora in jih odgnali čez Zadvorski hrib preko Podlipoglava in Panc v Blisko vas pri Polici. Obe dekleti so zjutraj izpustili, ostalih pet pa so zasliševali in mučili v hiši čevljarja Kadunca, nato pa v gozdu za vasjo umorili. Čez eno leto, 20. marca 1943, so vaški stražarji iz Dobrunj in Bizovika prišli na Polico po trupla pomorjenih. Pri izkopu je bil navzoč zdravnik dr. Grapar in nekaj najožjih sorodnikov žrtev. Janeza Pavčiča in Franca Jakoša so potem pokopali v Bizoviku, ostale tri pa pri sv. Urhu. Na kraju poboja pri Bliski vasi so leta 1999 postavili spominski križ. (Karel Wolbang – Jože Kočar, Rekviem za organista, str. 120 in 139)
stran: 026
Opis slike: Spominska razglednica bizoviških in dobrunjskih žrtev, umorjenih 18. maja 1942 pri Bliski vasi: v zgornji vrsti z leve Janet Pavčič, Milko Cankar, Franc Jakoš, v spodnji vrsti z leve Franc Jakoš in Franci Jakoš
Pomudimo se še nekoliko pri Drugi grupi odredov, ki je 19. maja 1942 zvečer odšla s Police, prekoračila mejo in se usmerila proti Jevnici, kjer naj bi se prepeljala preko Save. Njena pot Nemcem ni ostala skrita. V naglici so zbrali dovolj močne sile, da so jo zaustavili, in grupa se je vrnila na Polico. V spopadih z Nemci je imela 11 mrtvih in večje število ranjenih. Za krivca tega neuspeha so določili Černetovo, po domače Mokotarjevo družino iz Gozda-Reke, češ da so pohod izdali Nemcem na Prežganju, čeprav so jih partizani na svoj premik sami opozorili, ko so jim prerezali telefonsko zvezo z Litijo. V noči na 25. maj so partizani vdrli v Černetovo hišo in v postelji do smrti zabodli očeta Franca (58) in ustrelili dva kočevska Nemca, ki sta tisto noč slučajno prenočevala pri Černetovih; nosečo hčerko Lojzko (1922), ki se jim je poskušala skriti, so zaklali v shrambi, mamo Marijo in hčeri Tončko in Jožefo pa zabodli v kleti, kjer so jih prestregli, ko so hotele zbežati skozi spodnja vrata. Jožefa je kmalu izkrvavela, mama in Tončka pa sta preživeli. (Demokracija 11. 7. 2002, Ivo Žajdela, Pohod smrti) Ta zverinski pokol je močno odmeval tudi na Polici. Je Kocbek zanj sploh vedel? Pa tudi če bi vedel … Ko je kurir 27. maja 1942 zvečer na Tisovec prinesel sporočilo, da je bil 26. maja v Ljubljani »likvidiran« dr. Ehrlich, je Kocbek slabo spal in drugi dan zapisal v dnevnik: »Pred seboj vidim mrtvega Ehrlicha, ki sem nekoč z njim tudi jaz mnogo govoril. Tudi v meni še utripa sled romantične revolucionarnosti, želim jo čim prej oplemenititi z jasnimi in neizprosnimi zakoni revolucionarne stvarnosti … V tako razgibanem obdobju zgodovine se stališče pravnega pojmovanja popolnoma spremeni, postane namreč politično. Kdor je v takem stanju odgovoren za kolektivno usodo, ima pravico, biti neusmiljen, sme vzeti življenje posamezniku in se ne sme ozirati na osebne koristi in namene.« (Tovarišija, str. 32 in 33)
Od septembra 1942 do maja 1945
Poglejmo, kaj o nastanku protikomunističnega odpora na Polici piše Stane Valentičič v že omenjenem Zborniku občine Grosuplje IV: »Ni moj namen razpravljati o ozadju ali ozadjih pojava belogardizma na Polici – tisti Polici, ki je bila leta 1941 in polovico 1942 tako zelo partizanska. Ali je za to njeno preobrazbo iskati razlogov na sami Polici ali izven nje? Ali obojih? Dejstvo je, da se je ob poletni italijanski ofenzivi, ko je bil tam rajonski odbor OF razbit, bela garda takoj organizirala, čeravno tedaj na Polici še ni bilo niti italijanske posadke. Kajti, kako naj si sicer razlagamo dejstvo, da je bela garda že v drugi polovici septembra 1942 nastopala organizirano? Dne 24. septembra pa so storili že prvi zločin, ko so ujeli Lada Potokarja in ga izročili Italijanom.« (Zbornik IV, stran 44)
Opis slike: Oče Janez Vidic z Blečjega vrha
Čudno! Mar zverinski pokol v Ponovi vasi in Gozdu-Reki, pa mučenje in poboj v Bliski vasi aprila in maja 1942 niso bili zločini? Ali je bila Polica res tako zelo »partizanska« ali pa so si Valentinčič in njegovi želeli, da bi bila taka in si pri realizaciji te želje pomagali z elitno enoto, ki je pozimi 1941⁄1942 taborila na Pugledu in bila večkrat v gosteh tudi na Polici? Slovenski dom je zapisal, da so domači terenci za organizacijo sestanka 12. aprila 1942 poklicali na pomoč partizane, ki so z grožnjami zgnali vaščane k Možaku. Kakšna je bila »priljubljenost« Potokarja, Jopeja in drugih, ko se je zvedelo, da so povezani s pokolom Jakopinovih v Ponovi vasi, z umorom Bizovičanov in Dobrunjčanov za Blisko vasjo in s krutim zločinom onkraj meje v Gozdu-Reki? Kako so se ljudje počutili, ko je vsake toliko časa pricurljala vest, da so v partizanskem taborišču spet nekoga ustrelili? Ali niso bili člani narodne zaščite, ki so bili v stalni negotovosti zaradi Italijanov in njihovih represalij, saj so spoznavali, kako malo je »osvoboditeljem« mar, kakšne posledice bodo doletele domačine zaradi njihovih akcij, v strahu tudi pred partizani? Verjetno bi bilo težko opredeliti, kdaj in kako so se zaščitniki po vaseh spremenili v vaške stražarje. Namen teh straž je bil opozarjati sovaščane tako pred Italijani kot pred partizani, da so se zlasti moški lahko poskrili, ne pa braniti vas. Zanimivo je, da starejši ljudje v teh krajih še danes ločijo med temi posamezniki po vaseh in jim rečejo straža, organizirani posadki na Polici pa legija oziroma legisti.
stran: 027
Opis slike: Mati Antonija – več let po moževi smrti
In kako je bilo z Ladom Potokarjem? Valentinčič piše, da se je maja 1942 za nekaj časa umaknil s Police, kjer je živel pri svoji teti, nato pa se vrnil in nadaljeval »terensko« delo. 24. septembra popoldne so ga Anton Štepic, ki smo ga že omenili kot poveljnika bataljonanarodne zaščite, in še nekaj Poličanov najprej opili, nato pa zvezali in na »tragah« (lesenih nosilih) odnesli v Višnjo Goro. Italijani so ga naslednji dan ustrelili. – Na Polici tedaj še ni bilo niti italijanske posadke niti legije. Da tedaj še niso imeli italijanskega orožja, dokazuje naslednji Valentinčičev podatek: »Dne 27. septembra – bila je nedelja – jih je 32 prišlo k A. Babniku, da bi izvršili preiskavo, v prepričanju, da bodo našli razno finančno dokumentacijo tedaj zaprtega Antona Babnika, rajonskega blagajnika. Iskali so tudi orožje. Bili so vsi v civilnih oblekah, vodil jih je Anton Štepic, oboroženi niso bili.« (Zbornik IV, str. 45) Naj takoj dodamo, da Slovenski dom v že omenjenem članku piše takole: »Stiska je prikipela do vrhunca in treba je bilo nekaj ukreniti, ali pa čakati smrti od partizanov ali od Italijanov. Tako se je konec septembra na Polici ustanovila Vaška straža.« Valentinčič tudi zapiše, da »so partizani v noči na 5. oktober likvidirali Jožeta Zupančiča, po domače Možaka. Italijani so drugi dan aretirali šest moških, od katerih so tri ustrelili, tri pa poslali v internacijo. Istega dne – 5. oktobra 1942 – so oborožili belogardiste s svojim orožjem, dali so jim 30 pušk.« Konec septembra, najbrž že pred uradno ustanovitvijo Vaške straže na Polici, so bili odkriti »bunkerji« s hrano. Oni pri Bliski vasi je bil menda že prazen, tistega v gozdu Korošca so pa izpraznili Italijani. Dejstvo je, da je za ta skladišča vedelo veliko ljudi, saj so sodelovali pri spravljanju blaga vanje, če že ne pri njihovi izdelavi. Marsikdo je danes prepričan, da jih je Italijanom odkril somišljenik OF in tako rešil lastno kožo, potem pa obtožil izdajstva druge, ki niso bili nič krivi. Še po koncu vojne je nova oblast iskala krivce za to nesrečo in obtoževala izdajstva take, ki z odkritjem »bunkerjev« niso imeli prav nobene zveze.
stran: 028
- oktobra 1942 se je na Debelem hribu pri Polici pojavila Gubčeva brigada z namenom, da »v korenu zatre začetke belogardizma v teh krajih«, kot se je izrazil Boris Kidrič, s katerim se je brigada ta dan srečala. Bil je namreč tedaj z nekaterimi drugimi vodilnimi člani revolucije v Podlipoglavu. V monografiji Gubčeve brigade najdemo posebno poglavje z naslovom Očiščevalne akcije okoli Višnje Gore in v Temenici. »Napad se je začel 18. oktobra zvečer. Na Spodnjem Brezovem so belogardisti streljali iz več hiš, nazadnje pa so se zabarikaridirali v eno. Partizani prvega bataljona so zaplenili 3 puške, 1 belogardist je bil ubit, dve poslopji pa požgani. Na Blečjem Vrhu je prebivalstvo pobegnilo. Pri Vidicu so našli eno bombo in so zato napravili rekvizicijo. V Dednem Dolu so bili belogardisti opozorjeni zaradi streljanja v Spodnjem Brezovem in so zato pričakovali partizane v zasedah. Na Polici vdor v vas. Hiša, iz katere so streljali, je bila požgana in skozi okno vržena bomba.« (L. Ambrožič, Gubčeva brigada, str. 67) – Toda tedaj še maloštevilna Vaška straža na Polici je vzdržala napad. Kmalu potem je prišel na Polico za poveljnika Danilo Capuder in posadka je konec leta 1942 štela že preko 100 mož. Tako okrepljene januarja 1943 ni zlomil niti napad treh brigad: Gubčeve, Cankarjeve in Tomšičeve.
Opis slike: Avgust 1990 – izkop očetovih posmrtnih ostankov v domačem gozdu
O obeh napadih na Polico in druge vasi piše Ivanka Kozlevčar v Zavezi št. 26: Spopad pri Gorenjem Brezovem, in št. 46: O medvojnih požigih in uničenjih v višenjski fari. Njeni podatki se nekoliko razlikujejo od zgoraj navedenih. Na Spodnjem Brezovem so fantje, ki so imeli tudi nekaj pušk, prenočevali v Andrejčevi kašči. Izgleda, da so partizani to vedeli, zato so že od daleč streljali na kaščo. Fantje so se umaknili, in ko so napadalci prišli do nje, je bila prazna. Med umikom je zadelo Jožeta Radeljna. Brez pravega vzroka so partizani zažgali še Koščarjev hlev in skedenj. Od tedaj se fantje niso več upali biti doma in so odšli na Polico. Na Gorenjem Brezovem se tisti večer ni zgodilo nič, vedeli pa so, da so partizani v bližini, in jih je bilo strah. Avtorica zgodbe pripoveduje, da je sedela na klopi pri peči in se tako tresla, da je klop začela ropotati in jo je sestra zato nagnala na peč. Tudi to govori o tem, kakšen je bil tisti čas in zakaj se je število moštva na Polici hitro povečalo.
Ob drugem napadu brigad na Polico se je pravzaprav začel spopad že na Gorenjem Brezovem, kjer je legistovska patrulja nepričakovano naletela na partizane. V spopadu sta v vasi zagoreli dve hiši, en legist je padel in dva sta bila ujeta, ubit je bil tudi en otrok, dva pa ranjena. Postojanka na Polici je bila s tem opozorjena in presenečenje, s katerim so napadalci računali, je odpadlo.
Omeniti je treba še en dogodek, ki je tudi pripomogel k povečanju poliške posadke. V noči na 26. oktober 1942 so partizani prišli v Malo Staro vas. Iskali so domačina duhovnika Antona Hočevarja, ki je imel novo mašo leta 1939 in bil potem do nemške zasedbe kaplan v Zagorju ob Savi, nato pa se je umaknil pred Nemci v rojstno vas. »Borci proti okupatorju« so ga tisto noč odpeljali in ga naslednji dan v gozdu pri Lipoglavu umorili. V Palmah mučeništva piše, da so v Hočevarju videli človeka, ki ga ne bodo mogli pridobiti zase in ki je znal pridobiti tudi druge, v Sajetovem Belogardizmu pa, da je bil eden glavnih organizatorjev protikomunističnega odpora na Polici in v okolici. Če bi zadnje bilo res, ali bi se 25. oktobra ponoči, en teden po partizanski hajki na Polico in okolico, upal prenočevati izven postojanke?
Leto 1943 je bilo do kapitulacije Italije relativno mirno. Partizanske »likvidacije in rekvizicije« so prenehale in Italijani niso več imeli vzroka za represalije. Danilo Capuder je spomladi 1943 odšel v Šmarje, kjer se je ustanovila nova postojanka Vaške straže. V petek 10. septembra 1943 – Italija je kapitulirala8. septembra 1943 – sta Vaški straži s Police in iz Šmarja zapustili svoji postojanki in se na poti na Turjak ustavili v Št. Juriju, kjer je poleg domače bilo zbranih tudi nekaj posadk iz okolice Ljubljane. Naslednji dan so se te enote s svojimi poveljniki odpravile na Turjak, le Danilo Capuder s tridesetimi fanti je odšel na grad Boštanj pri Grosuplju. Bila je sobota, 11. septembra 1943. Že tisto popoldne so partizani, ki so se z vlakom pripeljali iz Višnje Gore, prišli do gradu, vendar se je prava bitka razbesnela v nedeljo, ko so od nekod privlekli tudi topove. Poveljnika Capuder in Pograjc sta sprevidela, da s 60 možmi ne bosta obranila gradu, zato sta se proti jutru 13. septembra odločila za izpad. Prvi je z 32 fanti zapustil grad Capuder, za njim pa s sedemindvajsetimi še Pograjc. Capuder je kmalu naletel na močne partizanske zasede, zato je spremenil smer poti in potem svojo skupino pri Pancah razpustil, sam pa odšel v Ljubljano. Pograjčeva skupina je brez večjih težav prišla na Turjak. Capudrovi fantje so se razkropili na svoje domove in se skrivali, kasneje pa večinoma pristopili k domobrancem. Podobno se je zgodilo s tistimi, ki so že 10. septembra ostali doma oziroma so preživeli Turjak. Franci Pograjc je bil ubit 21. septembra med 60 žrtvami nad velikolaško železniško postajo, Capuder pa je padel 3. decembra 1943 zgodaj zjutraj med napadom XV. divizije na domobransko postojanko v Velikih Laščah.
stran: 029
Po 8. septembru 1943 je področje Višnje Gore, Police in Grosuplja tja do Ljubljane postalo »osvobojeno ozemlje«. Zaradi bližine nemške meje so prebivalci živeli v stalnem strahu, kdaj bodo k njim vdrli Nemci. V tem času je posebno trpela Višnja Gora; Nemci so jo bombardirali 22. septembra 1943 in uničili več hiš ter drugih poslopij, bilo pa je tudi več mrtvih in ranjenih. Prava ofenziva je nad te kraje prihrumela v začetku novembra in spet prinesla uničenje in smrt. V Višnji Gori so tedaj ustrelili 21 moških, ki so jih pripeljali od drugod, osem Višnjanov pa odgnali v Šmarje in jih ustrelili kot talce za na Stehanu ubitega nemškega vojaka, čeprav s tistim dogodkom niso imeli nobene zveze. Ko so Nemci odšli, so se partizani vrnili in v Višnji Gori ostali do junija 1944. 28. decembra 1943 so na Grosuplje prišli domobranci in vzpostavili postojanko, ki je potem vzdržala do konca vojne. Z namenom preprečiti njihov prihod so partizani pred tem požgali šolo v Račni in na Grosupljem, že konec novembra 1943 pa na Polici šolo, šolsko stanovanjsko hišo, župnišče, mežnarijo s prosvetno dvorano in šenekaj drugih zgradb. Tudi v Višnji Gori, ki je utrpela veliko škodo že ob nemškem bombardiranju septembra 1943, so partizani med drugimi »preventivnimi ukrepi« v decembru 1943 požgali šolo, Codellijev in Auerspergov grad in stavbo pri železniški postaji. Kljub temu so domobranci konec maja 1944 prišli v Višnjo Goro in je potem do konca vojne niso zapustili.
stran: 030
Opis slike: Po izkopu – Spredaj pokojnikov brat Alojz in hči Antonija
»Prišel bo čas, ko bo oče ležal v posvečeni zemlji!«
V poročilu Gubčeve brigade o preganjanju vaških stražarjev na Blečjem Vrhu je omenjeno, da so pri Vidicu našli bombo, ljudje pa so pobegnili. Za kazen so potem naredili »rekvizicijo«. Domači menda za tisto bombo sploh niso vedeli, spominjajo pa se, da je bila »rekvizicija« tako temeljita, da po njej niso imeli kaj dati v usta.
Pri Vidičevih se je po domače reklo pri Jakopčevih. Oče Janez Vidic, rojen leta 1893 na Polici, se je na Blečji Vrh priženil. Pred tem so se pri hiši pisali Zupančič. Z ženo Antonijo sta gospodarila na srednje veliki kmetiji in rodilo se jima je šest otrok: Janez (1926), Lojze (1928), Marija, Antonija, France (1934) in Peter (1942). Ko je bila jeseni 1942 na Polici ustanovljena postojanka Vaške straže, je oče Vidic ostal doma, saj je moral skrbeti za številno družino in kmetijo. Kadar je čutil nevarnost, se je umaknil na Polico ali se skril kar doma. Po kapitulaciji Italije oziroma po prihodu domobrancev v Višnjo Goro je sprejel župansko funkcijo, ki pa se je kmalu spremenila v težko breme. Sicer pa je bilo v tistem času življenje poštenih mož, tudi onih, ki niso nikoli okusili županske časti, silno negotovo in nevarno.
Ko so se v Višnji Gori domobranci in tisti, ki so se odločili iti z njimi na Koroško, pripravljali za odhod, je Vidic pospravil mizo v občinski pisarni in odšel domov na Blečji Vrh. V nedeljo, 6. maja 1945, je prikolesaril domov tudi sin Janez, domobranec stiškega bataljona. Prišel se je poslovit »pred odhodom k Angležem«. Nagovarjal je očeta, naj se jim pridruži, toda ta se ni mogel odločiti, kajti o Angležih je slišal že marsikaj, kar ga ni ravno spodbujalo, da bi šel od doma. Sicer pa bo dva ali tri tedne lahko počakal doma; v gozdovih okrog Blečjega Vrha je dovolj varnih kotičkov, kamor se bo po potrebi zatekel. Sin je potem odšel nazaj k svoji enoti. Iz poliške fare je tedaj odšlo nekaj deset fantov in mož. Še isti dan je tudi oče odšel v sosednjo vas k prijatelju in le žena je to vedela, medtem ko so bili otroci prepričani, da je šel z domobranci. V naslednjih dneh se je zvedelo, da je višenjska občina ukinjena in da dobi Polica svoj KLO (krajevni ljudski odbor). Vsakemu, ki je spraševal po očetu, je mati povedala, da je šel na Koroško, in kmalu so ta odgovor znali tudi otroci. Pri prvih »obiskih« so taki odgovori zadoščali. Toda minevali so dnevi in tedni in o napovedanem povratku domobrancev ni bilo ne duha ne sluha, pač pa se je začelo šušljati, da jih Angleži vračajo v roke partizanov. »Obiski« pri Vidičevih so se ponavljali, delali so preiskave in se obnašali, kot da vedo, da oče ni šel na Koroško. Ko so zagrozili z zaplembo domačije in posestva, jim je mati dokazala, da je lastnica ona, saj se je mož priženil in nikoli ni bilo prepisano nanj.
Oče ni mogel več biti pri prijateljih, kajti tudi njim so grozile sankcije, če bi ga našli. Dokler je vreme dopuščalo, se je skrival v domačem gozdu. Sedaj so tudi starejši otroci zvedeli, kako je z njim, in mu nosili hrano. V bližini gozda so imeli njivo, in ko so šli tja zaradi dela, so mu nesli hrano, večkrat pa je bila njiva samo izgovor, da so šli tja. Uredil si je skrivališče tudi v hlevu: skopal je jamo pod jaslimi, jo prekril z deskami in domači so nanje nametali sena. Drugo skrivališče je bilo v kamri, kjer je tudi naredil prostor pod tlemi; ko je zlezel vanj, je nekdo namestil pokrov in naj porinil skrinjo. Bilo je na božični dan leta 1946 proti večeru. Med otroki na vasi, ki so se podili sem in tja in pogovarjali o praznikih, je bil tudi Vidičev fant. Ko so na cesti zagledali može z rdečimi zvezdami na kapah, je Vidičev takoj stekel domov. Oče je v kamri zlezel v bunker, z materjo sta položila pokrov, porinila nanj še skrinjo in nato odšla v »hišo« k ostalim, ki so ob medli svetlobi petrolejke sedeli okrog peči. Ko so vstopili, so bile prve besede: »Kje imate očeta?« Mati je ponovila odgovor, ki so ga že tolikokrat slišali, pa mu niso verjeli. Mlajši otroci so bili prestrašeni, zato je vodja porinil mamo v kamro, jo tam zasliševal in ji grozil: »Vem, da se skriva! Dobili ga bomo, živega ali mrtvega.« Čez nekaj časa so slabe volje odšli, saj so pričakovali, da ga bodo na božični večer gotovo našli doma. Ob drugi takšni preiskavi so še ne trinajstletnega Franceta odvlekli v hlev in pritiskali nanj, naj pove, kje se skriva oče. Eden od njih mu je nastavil vile na trebuh, vendar ga s tem ni omehčal. Potem so mu ukazali vzeti lopato in kramp, da si bo skopal jamo. Ko je tudi po tem zastraševanju ponavljal isti odgovor, da je oče šel na Koroško, so ga pretepli in spustili.
Spomladi 1946 se je oče s pomočjo neke zveze hotel umakniti v Italijo. Z vodičem in še nekaj begunci je prišel do onkraj Blok, kjer jih je odkrila vojaška patrulja. Ko so se razbežali, je oče ostal sam in sploh ni vedel, kje je. Pri neki hiši so mu pokazali pot in vrnil se je nazaj na Blečji Vrh ter nadaljeval svoje skrivaško življenje. Najmlajši brat dolgo ni poznal resnice o očetu. Niso mu upali povedati, saj se niso zanesli, da bo vzdržal grožnje in zastraševanje. Nekoč je bil sam in je med stikanjem po hiši hotel pogledati tudi v kamro. Čeprav so se vrata težko odpirala, mu je po daljšem prizadevanju uspelo, da jih je odprl in v polmraku na postelji zagledal bradatega, shujšanega moža. Prestrašil se je in vrata hitro spet zaprl. Očeta ni prepoznal in šele po več letih se mu je slika o vsem tem razjasnila.
Ni čudno, če so skrivanje po raznih nezdravih luknjah, neprestana napetost in neredna prehrana očetu uničili zdravje. Proti koncu zime 1948 je zbolel za pljučnico. Mati ni upala poklicati zdravnika ali ga spravitiv bolnišnico, čaji, ki mu jih je kuhala, mu niso mogli pomagati in nekaj dni pred praznikom sv. Jožefa (19. marca) je umrl doma v kamri. Tedaj pa se je pojavil nov problem, kako naj ga pokopljejo. Če bi ga pokopali na Polici, bi bila zgodba njegovega skrivanja naenkrat razkrita in mater bi gotovo zaprli. Še veliko kasneje je morala pri nekem zaslišanju podpisati, da je oče maja 1945 šel na Koroško in da je bila opozorjena, da bodo njo zaprli, posestvo pa zaplenili, če ga živega ali mrtvega najdejo doma. Toliko se je borila zanj, za otroke in dom, sedaj pa naj z eno potezo vse uniči. Oče je mrtev ležal v kamri, ona pa je hitela po nasvet v Ljubljano, kjer je bila očetova sestra kuharica pri duhovniku in profesorju Maksu Stanoniku, ki je precej dobro poznal razmere na Polici in Blečjem Vrhu. Po razmisleku so sklenili, da zamolčijo očetovo smrt in ga skrivaj pokopljejo. Ob slovesu je duhovnik rekel materi: »Vem, da je hudo, vendar ne izgubite poguma in verjemite, da bo prišel čas, ko bo tudi on počival v blagoslovljeni zemlji!« Popoldne se je vrnila domov in še tisto noč so opravili »pogreb«. Zaradi bližine sosedov, ki jim niso mogli zaupati, se niso upali žagati desk za krsto ali zabijati žebljev, zato so položili mrliča med štiri primerne deske in jihpovezali z žico. Sredi noči sta starejša fanta to nenavadno krsto odnesla in odvlekla v domači gozd, ki je bil razmeroma blizu. Naslednje jutro sta v gošči skopala jamo, zrinila vanjo krsto, jo zasula, na vrh pa posadila smrečico in skrbno zabrisala vse znake, da je bilo tam kopano.
stran: 031
stran: 032
Opis slike: Vnuka polagata krsto v posvečeno zemljo
Mati je umrla leta 1973 in s seboj v grob odnesla tudi spomine na trpljenje, ki ga je prestala v letih moževe »ilegale«. Kolikokrat je med delom ali po delu na njivi poleg gozda odhitela k grobu in za trenutek pomolila ob njem. Smrečica je rasla in se razvila v pravo drevo. Z njo je zorel tudi čas, ki ga je duhovnik v Ljubljani napovedal ob očetovi smrti. Hkrati z berlinskim zidom se je zamajal tudi zid slovenskega totalitarizma in splahnela je neomejena moč tistih, zaradi katerih mati ni mogla nositi črne rute za očetom in je le skrivaj lahko molila in jokala ob njegovem grobu. Junija 1990 se je zbrala velika množica v Kočevskem rogu in ljubljanski nadškof je daroval mašo in opravil pogrebni obred za tam pomorjene, o katerih se je v prvem poletju očetovega skrivanja šepetalo tudi na Polici. Končno so se tudi Vidičevi odločili, da prenesejo očetove posmrtne ostanke v blagoslovljeno zemljo – na farno pokopališče na Polici. Ko je poliški župnik oznanil, da bo na veliki šmaren popoldne pogreb Janeza Vidica z Blečjega Vrha, so ljudje strmeli in niso mogli verjeti. Na dan pred velikim šmarnom je bilo oblačno in od časa do časa je rahlo rosilo. Tokrat Vidičevi niso več skrivali svoje poti v gozd. Z njimi so šli tudi sorodniki in drugi. Najprej so posekali smreko, ki je v štiridesetih letih zrasla nad grobom, ga odkopali, pobrali posmrtne ostanke v malo, skoraj otroško krsto in jo odpeljali domov. 15. avgusta 1990 je bil na Polici pogreb, ki se ga je udeležilo veliko ljudi, čeprav je nekaterih bilo še strah.
Opis slike: Konec 1944 – Zbor županov in drugih predstavnikov Rupnikove pokrajinske uprave – Vidic tretji z desne v zadnji vrsti
Dve leti kasneje so na Polici blagoslovili farne spominske plošče. Zdi se nam prav, da opozorimo na posvetilo pod imeni žrtev na ploščah, ki se glasi: »Poliškim faranom – žrtvam komunističnega nasilja med vojno 1941 – 1945 in po vojni do 1951. Ko je dozorel čas, so postavili spomenik svojci leta 1992 mrtvim v spomin – živim v opomin.« Žal so ob posameznih imenih na ploščah vklesane samo letnice rojstva, ne pa tudi letnice smrti, zato letnice 1948 (pri Janezu Vidicu) ne vidimo. Lahko pa jo poiščemo v knjigi farnih spominskih plošč I., kjer se nam razkrije tudi, zakaj piše v posvetilu: »do leta 1951«. Kdo na Polici in v okolici pred vojno ni poznal lesnega trgovca Franca Drobniča iz Velike Stare vasi? Tudi S. Valentinčič v članku o OF na Polici ne more mimo njega in poroča, da je leta 1942 prispeval ves les za izdelavo partizanskega skladišča pri Bliski vasi. Znano je, da je tudi po vojni še veliko pomagal pri gradnji zadružnega doma na Polici. Kljub temu so ga leta 1949 zaprli. Približno tedaj so zaprli tudi Kozlevčarjevega očeta z Gorenjega Brezovega, ki ni hotel podpisati pristopne izjave za KOZ (kmetijsko obdelovalno zadrugo), in ga zaradi »kršenja javnega reda in miru ter sovražne propagande proti KOZ« obsodili na 27 mesecev DKD (družbeno koristnega dela). Kozlevčar je bil pogojno izpuščen januarja 1951. Nismo posebej raziskovali, česa je bil obtožen Franc Drobnič. Gotovo je bila KOZ tudi pri njem važna zadeva in pa seveda njegova žaga in posestvo. Pisalo se je leto 1951, ko so bili domači zadnjikrat pri njem na obisku in tedaj je izgledal čisto normalno in pričakoval, da bo v kratkem šel domov. Nekaj dni zatem je prišlo sporočilo, da je v zaporu umrl, po eni verziji pa, da si je sam vzel življenje. Verjamemo, da komentar ni potreben.
Če bi bile na ploščah ob imenih letnice smrti, bi že na prvi pogled ugotovili, da je večina zapisanih umrla leta 1945, kar naj bi pomenilo, da so bili kot domobranci vrnjeni s Koroškegain pomorjeni. Vendar med tistimi s smrtno letnico 1945 vsi niso bili domobranci. Konec junija 1945 so namreč varuhi novega reda na Polici aretirali Antona Dežmana (1896), Jožeta Vidica (1902) in Antona Skubica (1899), jih najprej odpeljali v grosupeljske zapore in nato ustrelili pri Račni, češ da so leta 1942 izdali Italijanom partizanska skladišča. Seveda to ni bilo res. Koliko zgodb še skrivajo poliške spominske plošče? Le ustaviti se je treba ob njih in jim prisluhniti.
stran: 033
Zaključek
Ob koncu te morda nekoliko dolge, pa hkrati nepopolne zgodbe bi se radi iskreno zahvalili vsem, ki ste pripomogli k njenemu nastanku. Upamo, da je s tem dana tudi vzpodbuda, da se bo dogodkov poliške polpretekle zgodovine, zlasti tistih, ki so tukaj nepopolno obdelani ali pa samo nakazani, še kdo lotil in jih zapisal za prihodnje rodove. Ker resnično zgodovino Police premalo poznamo, komaj opazimo, da ni bila tako »zelo partizanska«, kot jo prikazujejo nekateri. Če bi bilo to res, se najbrž ne bi tako odločno uprla boljševiškemu nasilju, ki je pred sedemdesetimi leti, spomladi 1942, pritisnilo nanjo. Ali se niso tu dogodili najbolj kruti poboji celih družin, ali se ni tu poskušalo »do korena« zatreti začetke nacionalne ilegale, ki je bila po Odloku o zaščiti slovenskega naroda prepovedana, ali ni bilo vse to podkrepljeno še z umorom mladega duhovnika, ki se je pred nacističnim okupatorjem zatekel na svoj rojstni dom? Kdo so bili tisti, ki so se tako odločno uprli temu nerazumljivemu nasilju, da so vzdržali napade brigad, ki so malo pred tem »osvobodile« Suhor in Ajdovec? Mar niso bili ti uporniki še pred kratkim med zaščitniki, ki so v Višnji Gori pred nosom močne italijanske posadke v eni noči izpraznili skladišče Prevoda in na količkih znesli več tisoč kilogramov moke v Kriško vas? Kako je že zapisal Slovenski dom dobri dve leti kasneje: Stiska je prikipela do vrhunca in treba je bilo nekaj ukreniti, ali pa čakati smrti od partizanov ali od Italijanov.
Upor proti boljševiškemu terorju, ki je pred sedemdesetimi leti povzročil na Polici in po drugih krajih toliko trpljenja in razdejanja, ni mogel preprečiti komunistične zmage ob koncu vojne. Namesto fašistične oziroma nacistične okupacije med vojno so maja 1945 zavladali komunisti in uvedli svoj totalitarizem, ki je bil pogubnejši od prvih dveh in ki je poleg tega trajal celih petinštirideset let. O tem nam govori zgodba Vidičevega očeta z Blečjega Vrha, o tem nam »molče trobentajo« imena na spominskih ploščah, ki so jih Poličani postavili leta 1992 mrtvim v spomin – živim v opomin.