Avtor: Boštjan Zadnikar
stran: 081
Najprej vsi skupaj prav lepo pozdravljeni.
Božični in novoletni prazniki so ponavadi čas, ko se človek zazre nazaj na iztekajoče se leto in naredi inventuro vsega bistvenega, kar je v tem letu storil, dosegel oz. kar se mu je pripetilo, tako dobrega kot tudi slabega. Če nekaj podobnega storimo tudi mi, torej NSZ, lahko ugotovimo, da je bilo leto, ki je za nami, v glavnem uspešno. Izpeljali smo organizacijo vseh že utečenih spominskih slovesnosti in se na njih na nam svojstven, t.j. spoštljiv način, spomnili vseh nedolžnih žrtev, ki jih je na teh krajih pomorila boljševiška roka. Zaključili smo dela pri postavitvi nekaj novih farnih spominskih plošč in nadaljevali z deli za postavitev drugih, ki naj bi bila dokončana v letu 2012. Nenazadnje je društvo z izdajo novih štirih številk revije Zaveza primaknilo v mozaik vedenja in zavedanja o slovenskem 20. stoletju štiri nove dragocene kamne.
V letu 2011 smo torej z odliko naredili vse, kar je bilo v naši moči. Kljub vsemu naštetemu pa mislim, da prav vsi danes tukaj zbrani delite z mano mnenje, da bi bilo treba v tej naši ljubi Sloveniji storiti več, mnogo več.
Čeprav naj bi današnje srečanje potekalo v bolj sproščenem, ne tako formalnem vzdušju, pa si enostavno ne morem kaj, da se v tem nagovoru ne bi dotaknil aktualnega slovenskega trenutka, ki, če ga človek podrobneje analizira in se vanj poglobi, kaj hitro izbriše nasmeh z njegovega obraza.
Zadnja tri leta smo bili Slovenci priča temu, kakšno nepopravljivo škodo lahko nekemu nacionalnemu gospodarstvu in kar naciji nasploh povzroči oblast, ki ji uspe, prvič, povzpeti se na oblastniški stolček s prevaro volivcev in drugič, ki jo pri poskusu osvojitve oblasti žene zgolj brezmejna sla po oblasti sami, kot tudi ozki osebni interesi ter želja po ponovnem ideološkem zastrupljanju naroda. In ko smo že mislili, da je bila Pahorjeva vlada nekaj najhujšega, kar se je lahko Slovencem primerilo v zadnjem času, se nam je zgodil 4. december leta Gospodovega 2011. Dan torej, ko so se nekateri, tudi sam sem bil med njimi, ob razglasitvi rezultatov volitev dobesedno prijeli za glavo. Tega pa namreč zares nismo pričakovali. Mar si Slovenci resnično zaslužimo to, kar smo ravnokar izvolili? Očitno si. Očitno si.
Nisem politik, zato ne obvladam diplomatske latovščine. Znam pa preliti na papir v besede in stavke tisto, kar čutim globoko v svoji duši. In naj ob mojih besedah, ki bodosledile, samozvani dušebrižniki tipa Darko Štrajn, Ranka Ivelja, Svetlana Makarovič, Danilo Türk in podobni nikar zopet ne vstavljajo nabojev v svoj ideološki saržer za dokončen obračun s sovražnim govorom na Slovenskem, kajti svobodne misli jim ne bo uspelo nikoli več ukleniti in strpati v samico ljubljanske Slavije.
stran: 082
Neizpodbitno in prav zastrašujoče se mi zdi dejstvo, da smo Slovenci zaradi lastnih napak in hkrati preračunljivosti tistega dela naroda, ki ni nikoli deloval v narodovo korist in tudi zdaj ne deluje, dopustili oz. omogočili tistemu delu državljanov RS, ki mu je slovenstvo povsem tuje in ki se z njim ne bo nikoli poistovetil, da, če je ustrezno motiviran in vzpodbujen, lahko kadarkoli preglasi naše želje in hotenja. Ob pričetku mandata odhajajoče vlade sem si namreč razbijal in belil glavo z vprašanjem, čemu notranja ministrica za vraga tako hiti z urejanjem statusa t.i. izbrisanih in zakaj je njihovo število kar čez noč tako naraslo. Zdaj mi je jasno, zakaj.
Vendar Jankovića ni izvolil izključno tisti del volilnega telesa, ki je za vikend rad udobno oblečen. Pomagali smo ga ustoličiti Slovenci sami. In to je tisto, kar je najbolj zaskrbljujoče! V spopadu dveh »alfa« samcev, kot so predvolilni spopad med Jankovićem in Janšo poimenovali nekateri mediji, se skoraj 115.000 Slovencev raje identificira oz. poistoveti s človekom, ki, prvič, nima nikakršnih političnih izkušenj, drugič, ima za seboj celo vrsto močno sumljivih poslov, ki jih preiskujejo organi pregona, tretjič, ki je odkrit zagovornik zločinske revolucije in malikovalec lika Josipa Broza Tita, in četrtič, kar pa je za moje pojme bistveno, s človekom, ki ni Slovenec, temveč izvira iz naroda, ki je v obeh Jugoslavijah tako ali drugače tlačil Slovence, ob koncu pa nas je hotel z brutalno silo tudi vojaško pokoriti. Niso se pa sposobni poistovetiti s človekom, ki je ena od ključnih, če ne prav ključna figura največjega dejanja v zgodovini našega naroda, t.j. osamosvojitve in s človekom, ki ga pozna in podpira vsa zahodna Evropa, saj je poleg 4-letnega uspešnega vodenja slovenske vlade bil 6 mesecev tudi na čelu celotne EU. Zaskrbljujoče in do skrajnosti iracionalno!
Kakšni ljudje smo postali Slovenci? Ali se smemo sploh še imenovati narod? Kajti narod ni zgolj pravna kategorija, ki pomeni državljanstvo ter v žepu potni list. Biti član naroda pomeni biti ponosen na svoje korenine, pomeni delovati v prid svojega naroda in predvsem pomeni zavedati se svoje zgodovine ter spoštovati ljudi, svoje sonarodnjake, ki so se s svojimi dejanji dvignili iz povprečja in ključno pripomogli k temu, da smo skozi stoletja postali civiliziran srednjeevropski narod.
In kaj nam preostane zdaj? Prav ničesar drugega kot zopet naivno čakati štiri leta do naslednjih volitev. Že danes pa si upam z veliko gotovostjo napovedati, katero politično opcijo bomo Slovenci izvolili tedaj. V tem vmesnem štiriletnem obdobju pa kar bodimo pripravljeni na številna »prijetna« presenečenja oblasti, ki bo brez dvoma sposobna celo kakšen Cankarjev dom preimenovati npr. v Dom Ivana Mačka – Matije …
Zadnjih pet let me je bilo sram, da sem Ljubljančan. Od 4. decembra dalje pa me je v dno duše sram, da sem Slovenec.