Avtor: Justin Stanovnik

stran: 082

Dragi prijatelji,
ko vas tako imenujem, pomeni, da se zavedam, da govorimo isti jezik in da bom zato lahko povedal natanko to, kar mislim, na način, s katerim bi tudi vi drug drugemu povedali natanko to, kar mislite. In bi se razumeli, ne samo v tem, kar bi povedali, ampak tudi v tem, česar ne bi povedali. Eden od sadov prijateljstva je namreč tudi skupni jezik. S temi stavki, vidite, se hočem približati vprašanju razumetja, enemu od najpomembnejših sedanjih slovenskih vprašanj. Za Slovence danes velja – v pomenu in obsegu kot ni še nikoli – da se ne razumemo. Da se kot narod ne razumemo. Kaj kaka beseda pomeni slovarsko, to že vemo, kaj pa pomeni človeško, v tem, kar človek je, kar človek misli in čuti, tega ne vemo. Zato govorimo drug mimo drugega. Zakaj je tako? Jezik, vidite, se je razvijal zgodovinsko, sile, ki pa so sredi minulega stoletja udarile nacionalno entiteto, kakor se je uresničevala v zgodovini, so udarile, če so se naroda hotele polastiti, predvsem njegov jezik. Od takrat naprej nismo več ljudje enega jezika, ampak najmanj dveh. Odkar pa so boljševiki po porazu leta 1990 – lahko da je to bilo že kako leto prej – zavrgli strategijo nasilja in uvedli strategijo kaosa, od takrat se število duhovnih in političnih narečij jezika veča tako rekoč iz leta v leto. Veča se seveda tudi vse drugo, kar je s tem povezano. Gre torej za razumetje, za razumevanje v narodu. Zlasti pa za razumevanje časa, od katerega tudi zavisi razumevanje človeka.
Dovolite mi, da tu vstavim kratko misel za uvod. Dva pomembna evropska misleca, Hegel in Collingwood – ki ju morda poznate ali pa tudi ne, ni važno – sta uveljavila misel, da ljudje ne razumemo zgodovinskega razdobja v katerega spadamo, dokler to razdobje še traja. Šele ko se kaka doba, dolga ali kratka, nagne v zaton, ko začne minevati njen dan in se pojavi mrak, se dvigne in vzleti sova, ptica boginje Minerve, ki obvladuje med bogovi resor razuma. In začne se odkrivanje smisla tega, kar je pravkar minilo. Razumevanje dobe.
Meni je bila ta misel vedno izredno draga, ko sem jo prebral prvič, pa tudi kadar sem pozneje kdaj nanjo naletel. Vedno znova je potrdila mojo slutnjo, malo pa tudi že pravo védenje, da smo ljudje, ki so doživeli in preživeli 20. stoletje, videli konec neke velike dobe, vsaj 500 let dolge, konec nečesa, kar bi lahko imenovali druga Evropa. Ta se je postavila ali konstituirala na vedno bolj izključujočem pojmovanju védenja in znanosti, ki bosta omogočila človeku, ko bo do konca razumel, kaj se pravi védeti in kateri so potenciali znanosti, da se bo dvignil v svojo resnično velikost in zamenjal Boga. Tako ambiciozna je bila ta misel o tej vrhovni zamenjavi, da je dosegla obljubo, ki je bila dana v Edenu: »In bosta kakor Bogova.« Mi pa, ki smo bili tako privilegirani, da smo doživeli 20. stoletje, smo doživeti tudi stanje, ki ga je ta obljuba prinesla: geografijo Auschwitzov in Gulagov. Upravičeno si zato domišljamo, da nam je vzlet Minervine ptice dal dovoljenje, da se predamo ambiciji, da nekaj povemo o tej drugi ali moderni Evropi. To je ena reč.
Evropa je ena od zgodovinskih geografij, ki je oblikovala slovenskega človeka in je zato naše zanimanje zanjo legitimno. Skoraj vse izbire, ki so bile kdaj postavljene pred slovenskega človeka, so prišle iz Evrope in slovenski človek se je pred njimi odločal podobno kot ostala Evropa. Le pred izbiro, ki so jo pred evropske narode postavljali kominternski emisarji iz Moskve, le pred to izbiro smo se Slovenci odzvali drugače kot ostala Evropa, z možno razliko Špancev in Grkov. Slovenska boljševiška substanca je izkazovala tako visok energetski kvocient, da se je iz nje moglo izločiti vodilno jedro, ki je organiziralo ideološke in tehnične priprave za izvedbo agresije na narodovo, v civilizaciji pridobljeno duhovno in politično kulturo. Namen, ki je ždel za njihovimi retoričnimi panoji, ki so obetali nacionalno in socialno osvoboditev – vse v najvišjih štandardih, vse z najbolj vabljivimi razrednimi dodatki – kar je za vsem tem čakalo skrito, je bila polastitev naroda in vsega, kar je imel, in vsega, kar je upal. Integralna polastitev je to bila, ali, če uporabim moderni idiom, totalitarna.

stran: 083

Opis slike: Maribor 1945 – Sodišče narodne časti – Kdaj pa bo pravna država priredila vseslovensko spraševanje v Ljubljani?

Soočeni s to možnostjo so se Slovenci vedli drugače kot ostala Evropa, kar je bilo, milo rečeno, nenavadno, saj je boljševiški eksperiment imel za sabo že dvajsetletno kariero in so bila na razpolago poročila o tej karieri – s terena, takorekoč. Ljudje, ki so se vdajali boljševiški propagandi, so to počeli kljub temu, kar so vedeli, česar niso mogli, da ne bi vedeli.
Kar želimo povedati, je to, da v tem primeru Slovenci nismo bili del evropskega vzorca. Zato moramo svoj primer obravnavati posebej, sebe moramo imeti za posebno pokrajino zgodovine. V resnici pomembno pa je to, da je tudi ta zgodba prišla do svojega konca vnašem času, da se je tudi tu že naredil mrak, da je tudi tu Minervina ptica dvignila krila in poletela. Pomislite, v enem človeškem življenju se je zgodba začela in končala. Še bolj pomembno pa je seveda to, da se je tudi projekt, ki ga je v Sloveniji lansirala neka totalitarna politična sekta – tako virtuozno, s takim neoteričnim potencialom, s tako presežno količino manipulativne inteligence, da se je že zdelo, da se ji bo odprla epoha zgodovinskih razsežnosti – a res je pomembno to, da se je tudi konstrukt, ki so ga slovenski boljševiki tako izvedensko postavili, zrušil, ne sicer tako hitro in spektakularno, kakor so svoj konec doživele postavitve njihovega fašističnega in nacističnega totalitarnega sorodstva po Evropi. Te so svoj konec doživele na svetovnih bojiščih, stavba slovenskih totalitarnih izvedencev pa se je zrušila sama od sebe, ne zato, ker bi bila nemarno zgrajena, ampak zato, ker takih stavb zgodovina ne prenese.

stran: 084

Slovenci 20. stoletja smo bili torej privilegirani v tem, da smo doživeli konec 500 let trajajočih spopadov, ki so jih nosilci koncepta druge Evrope vodili z avtentično kulturo evropske civilizacije, in konec specifičnega slovenskega boljševiškega projekta. V tem je naša privilegiranost.

Opis slike: Koliko lučk bo še moralo zagoreti?

Še to naj povem, preden se obrnemo k slovenski politični geografiji – ki nas danes tu posebej zanima – še to moramo prej povedati, da ne v evropskem ne v našem primeru, čeprav je na razpolago dovoljeno število dokazov, zakaj je prišlo do končne katastrofe obeh poizkusov, da kljub vsemu naši dokazi, pa naj bodo aranžirani v še tako eksaktne sheme in strukture, na noben način ne morejo doseči odločilnega prodora. Vse je izračunano, vse je jasno, a vse ostaja nesprejeto.
Leta 2004 sta na povabilo Bavarske katoliške akademije dva »intelektualna antipoda«, kardinal Joseph Ratzinger in vodilni nemški liberalni filozof in sociolog Jürgen Habermas, priredila javno debato o prihodnosti Evrope. Kardinal je svojemu nastopu dal ime »Kaj drži svet skupaj?« in podnaslov »Predpolitični moralni temelji svobodnjaške države.« Svoj dokazni postopek je pripeljal do zaključka, da vidi rešitev Evrope v »soodnosnosti vere in razuma«. Eno leto za tem je bil Ratzinger izvoljen za papeža, filozof Habermas pa je še tri leta pred tem, ob prejemu Mirovnega priznanja nemškega knjigotrštva izjavil, da je sam sicer »religiozno nemuzikalen«, a misli, da vera ostaja slej kot prej veljaven »miselni izziv filozofiji«. A ne eno ne drugo ni bilo dovolj, kakor vemo, da bi bilo krščanstvo sprejeto v preambulo evropske ustave kot eden od temeljev sedanje Evrope.







V še večji meri velja to za poraženi boljševiški projekt v Sloveniji. Struktura spopada, moralna in dejanska, med ideološkimi in oboroženimi silami revolucionarne agresije in obrambnimi silami obstoječe in v zgodovini izkazane kulture, je vedno bolj jasna tudi javnosti, zainteresirani in nezainteresirani. Za osnovna dejstva tega spopada, ki prihajajo na dan, je vedno bolj očitno, katera so bila v skladu z veljavnim mednarodnim pravom in katera v takem nasprotju z njim, da so bila že vnaprej obsojena. Vedno bolj se kljub vsemu ve, kaj sme človek storiti človeku in česa ne. Vedno bolj jasno postaja, tudi javnosti, strokovni in laični, kdo je bil zločinec in kdo njegova žrtev. Moralni teren celotnega dogajanja je evidentiran, a ta evidentnost še ni bila na način, kot gre državi kot državi, registrirana in sprejeta. Znašli smo se v skrajno zagatni situaciji: imamo resnico, a ji ne moremo priboriti prostora, v katerem bi mogla spregovoriti. Zagatnost položaja je njegova protislovnost: postaviti bi morali državo, a je ne moremo, ker nismo svobodni. Naša nesvoboda ima značaj okupiranosti. Boljševiška strategija in njena koreografija sta uspeli s tem, da sta dosegli zamenjavo zgodovinskopolitičnih kulis. Tiste, ki so nekoč predstavljale revolucijo, so izginile in jih ni več, tam pa, kjer so nekoč stale, dominirajo sedaj panoji z mitološkimi prizori narodnoosvobodilnega boja. Zamenjava je bistvena in tipično boljševiška: revolucije, ki je v resnici bila, sedaj ni več, narodnoosvobodilna borba, ki je v resnici nikoli ni bilo, je sedaj ne samo tukaj, ampak zaseda tudi dominantno mesto. Razen nje nikoli ničesar ni bilo. Pristajanje na NOB je bilo povzdignjeno v razpoznavni znak. Kdor pristaja nanj, v pomenu, v katerem se prikazuje v partijskih kodeksih iz totalitarne dobe, s tem oznanja ljudem, ki razumejo ta jezik, da bi sicer pristajal na revolucijo, če bi to še bilo oportuno. Kakor med letom 1941–1945 je temu boljševiškemu izumu tudi danes zaukazano, da odigra nadomestno vlogo. Z lažjo o rezistenci so se boljševiki pretelovadili iz zaznamovanosti, ki jim je vzela pravico javnosti, v legitimne prostore »povsem normalnih ljudi«, kakor so bili na primer tisti, ki smo jih v zadnjih dveh številkah Zaveze opisali, kako so na Vzhodu Poljske uresničevali Endlösung (končno rešitev) judovskega vprašanja. Slovenski »ganz normale Männer – čisto navadni ljudje«, so seveda uresničevali Endlösung (dokončno rešitev) slovenskega vprašanja, kakor so si ga zamislili v boljševiških planskih birojih – seveda ne v Vzhodni Poljski, ampak v Kočevskem rogu, v Hudi jami, na Hrastniškem hribu in drugod.


Ko je preteklega 19. decembra kulturni svet za trenutek ustavila vest, da je v Pragi preminul Václav Havel, pisatelj, disident in, po žametni revoluciji, predsednik Čehoslovaške države in pozneje Češke republike, nam je znova stopila pred oči njegova temeljna misel »živeti v resnici«, ki jo je uveljavljal vedno in povsod, proti prijateljem in proti nasprotnikom enako. S svojim bojem, ki ga je kot predsednik vodil s praške akropole, »proti družbi, ki ni bila pripravljena odpovedati se materialnim vrednotam in se usmeriti v duhovno innravstveno prenovo«, je svoje državljane, pa tudi širšo Evropo prebujal v spoznanje, da ni nobena stvar prav vredna, če ni iz resnice in za resnico. Živeti v resnici!



stran: 085

Resnica je ključna beseda sedanje slovenske zgodovine. Ne zato morda, ker je tam, kjer bi morala biti resnica, praznina, ampak zato, ker na tistem mestu stoji nekaj, kar z resnico nima nobene zveze. Tam, od koder bi nas vse morala nagovarjati tolažilna govorica resnice, stojijo njeni fantomi – strašljive spake njenega nasprotja. Zla moč potvorjenosti se polagoma­ širi iz središč, ki jim je ideologija posvečala posebno pozornost od začetka – ker se je zave­dala, da ji jamčijo obstoj – na področja, ki tega zanimanja ideologije niso bila deležna. Svet in njegove stvari tako počasi – progresivno takorekoč – izgubljajo svežino in radoživost »prvega dne«. Posledice vznikajo povsod, ovijajo se okoli nas in nas dušijo. Primarni moralni vzgibi, ki narodu zagotavljajo normalni obstoj in vsakršno prosperiteto, zamirajo drug za drugim in nam jemljejo osnovni življenjski elan; nam jemljejo samospoštovanje, ki je nujni pogoj za naš skupni obstoj v konglomeratu narodov. Ko se v narodu pokvari aparatura, ki se je s civilizacijo v njem oblikovala zato, da je ljudem vsak čas jasno, kaj je dobro in kaj slabo, kaj pravično in kaj krivično, kaj dovolje­no in kaj nedovoljeno, kaj lepo in kaj grdo, ko se to zgodi, narod ne ve več, kako trasirati svojo pot v zgodovini. Ko se je Macbeth vračal z vojske, zmagovit in zato v svoji moči neumen, se pravi ranljiv, ga nekje na škotskem višavju počakajo čarovnice in mu med plesom zapoje­jo strašno pesem, ki je ne more pozabiti in ki ga naredi za zločinca v velikem slogu: »lepo je grdo in grdo je lepo«. Natanko takšne pesmi so mutatis mutandis po partizanskih šolskih lagerjih mladim boljševiškim aspirantom prepe­vali politkomisarji: »lepo je grdo in grdo je lepo«. Se pravi: tisti, ki se nam, kakor pravijo, v imenu narodove kulture upirajo, ravnajo, v luči naše­ga boja za odrešitev človeštva, zavrženo in ne zaslužijo, da bi živeli; tisti pa, ki v boju za revolucionarno posvetitev sveta lažejo, mučijo, ubijajo, tisti so v zboru dobrih. Lepo je grdo in grdo je lepo.

Kako je v Sloveniji že prizadeta tista človeška snov, v kateri se spočenjajo moralne in estetske ocene, kaže odnos do nekega specifično slovenskega fenomena, do Janeza Janše. Nerazumnost sovraštva do tega gospoda bi nam, če bi ga kdo razrešil in naredil razumljivega, razkrila slovensko človeško in družbeno krizo. V svoji enigmatičnosti je to vulkansko sovraštvo – ne sovraštvo, recimo raje mržnja – pretresljiva oblika slovenske totalitarne poškodovanosti, pretresljiva zato, ker je to sovraštvo ali ta mržnja premagala tisto prvobitno razumevanje dobrega in zlega, ki se prebudi in deluje v vsakem otroku ob branju pravljic in pripovedk. Zgodba s finskimi oklepniki, spletena s sodelovanjem »novinarjev brez meja« in lansirana ravno v času pred 20. septembrom 2008 in ravno v času pred 4. decembrom 2011, ali pa orožarska afera, obnovljena spet pred volitvami, nekoč in danes, a ta že nekoliko tiše in z manjšim pompom, ker so njena pota bila že preblizu pravim trgovcem. Vsakdo, ki je kdaj prebral kako pravljico, kakor se spodobi, bi moral reagirati tako, da bi v sebi razkrinkal to bedno novinarsko spletko.

stran: 086

Opis slike: Koliko spoštljivih rok se jih bo še prej moralo dotakniti?

Epicenter slovenskega vprašanja je slovensko 20. stoletje: boljševiška agresija na narod in njegovo avtentično kulturo, petdesetletna boljševiška polastitev naroda in blokada njegovih ustvarjalnih sil. Osamosvojitev leta 1990 je minila v iluziji, da se bomo vrnili k sebi, ne da bi nam bilo treba radikalizirati genezo 20. stoletja. V času te dvajsetletne neprisebnosti, se je vzpostavljalo stanje, ki je nazadnje kulminiralo v duhovno in politično krizo zastrašujočih razmerij. V našem narodu in njegovi državi obstajata dve sili: tu je boljševiško nasledstvo, ki vidi možnost za svoj obstoj v tem, da njihova preteklost ne postane predmet nacionalnega diskurza, ampak ostane v domeni njihove vsakokratne interpretacijske elite; tu je še silent majority – molčeča večina – ki je, v stanju totalitarne pohabljenosti, zmožna delati poljubne, tudi zelo debilne sodbe in politične odločitve.

To so seveda še tako imenovane pomladne stranke in bolj ali manj osveščene organizacije in ustanove civilne družbe osnovnega demokratičnega vzgona in tu je končno Nova Slovenska zaveza. A o vsem tem kasneje.
Kar so volitve 4. decembra med drugim dokazale, je to, da ne samo stranke ki gravitirajo v lager boljševiškega nasledstva, ampak tudi stranke nekakšne sredine in celo stranke takoimenovanega pomladnega programa ne bodo v svoji javni retoriki tematizirale tega, kar smo v tem razmišljanju postavili za osredje slovensko vprašanje.
Kakšno razpoloženje in odziv so politične stranke glede tega vprašanja predvidevale pri volilcih sta se posebej trudila pokazati zlasti Grega Virant, ki je ponovno, poskakovanje, izjavljal, da ga popolnoma nič ne zanima, kaj je kdo bil, mislil ali delal pred petdesetimi leti, in Žerjav, predsednik SLS, ki se je čutil zavezanega, da za Virantom ponavlja, da nasprotuje vsemu, kar »razdeljuje slovenski narod«. Ta slaboumna fraza zdaj dobiva vodilno mesto. Ti stavki so bili izrekovani s tako fonetsko opremo, da se je videlo, da si avtorji od njih obetajo dobiček. Da si Nova Slovenija in Slovenska demokratska stranka nista upali te teme vpletati v svoje nastope, smo po vsem, kar smo videli, razumeli: totalitarno pohabljeni volilci bi ju za to gotovo kaznovali.
Še manj naklonjena Slovenskemu vprašanju so bila medijska središča. Novinarja Tanja Gobec in Slavko Bobovnik, ki sta vodila zadnjo soočenje vodij strank na TV Slovenija 2. decembra, nista med dveurnim zasliševanjem postavila niti enega političnega vprašanja. Beda! Ob izključitvi politike pa Slovensko vprašanje ni moglo upati na prostor zase.

Kontinuiteta se je zelo trudila, da bi izključila kakršnokoli osvetljevanje ali pretresanje ali ocenjevanje njene preteklosti. V tem je videla poglavitno nevarnost zase. Gnan od te skrbi, si je že prav na začetku celotne kampanje, že enkrat sredi oktobra nekdanji predsednik Republike Slovenije gospod Milan Kučan zagotovil vstop v večerne odmeve na TV Slovenija. Ko je že na začetku zmolil kratko zarotilno molitev – pridružil se mu je tudi spremljajoči novinar Slavko Bobovnik – s prošnjo, da bi se predstoječa kampanja vzdržala »ideoloških obračunavanj«, se je videlo, za kaj mu gre. »Ideološko obračunavanje« je klubski izraz, za tako visoke politične teme, kot sta revolucija in državljanska vojna. Sprejeta je bila v splošno rabo.
Ko so v nekem večjem štajerskem kraju člani SDS protestirali, ker niso mogli uveljaviti svojega predloga, da bi se ena od novih ulic imenovala po dr. Jožetu Pučniku, je novinar mislil, da lahko tvega naslednji komentar: »Poimenovanje se je iz povsem tehničnega projekta spremenilo v ideološko obračunavanje.« Neko, ne katerokoli, ampak najodločilnejšo narodovo zgodovino, hoče nekdanji totalitarni kompleks degradirati v »ideološko obračunavanje«.

Avtor slike: Slovenski spomenik na lienškem pokopališču

Opis slike: Slovenski spomenik na lienškem pokopališču

Toda izigravanje totalitarne tematike je ena reč, problemi, ki za propagandnimi panoji in retoričnimi zavesami živijo naprej svoje življenje, pa povsem druga. Ko so nedavno povabili na televizijo enega od izrekovalcev slovenske usojenosti dr. Franceta Bučarja, se je gospod v skrbi za slikovitost svojega nastopa zatekel k podobi in izrekel naslednji stavek: »Ustava je skelet.« S tem je hotel reči, da so spoznanja in norme ena reč, druga reč pa je človekova pripravljenost ta spoznanja tudi uresničevati in te norme tudi izpolnjevati. Če hočemo, da se bo skelet premikal in deloval, mora obstajati še nekaj takega, kot je tkivo. Ob tem se samodejno spomnimo na neko vprašanje, ki ga je sredi 60-tih let prejšnjega stoletja postavil Ernst Wolfgang Böckenförde: »Ali svobodnjaška sekularizirana država ne živi od predpostavk, za katere sama ne more jamčiti?« Ob tem takoj pomislimo, da je ena od predpostavk, za katero svobodnjaška sekularizirana država ne more jamčiti, pripravljenost ustavo takorekoč tudi živeti. Tega demokratični proces sam ne more doseči, to lahko doseže ali vera ali pa kultura, če na primer priznava resnico in živi od resnice. Kar potrebujemo, je hotel reči Bučar – pa seveda ni, nekaj mu očividno vedno brani, da bi šel do kraja – pa ni ekonomija, ampak iz resnice in v resnici obstajajoč človek. To sledi iz enega od njegovihnadaljnjih stavkov, ki je v resnici tožba, če ne že obtožba: »Nismo več deloven narod.« Če bi sedaj hoteli to praznino stopnjevati, bi lahko navedli stavek dr. Mira Cerarja, ki je bil izrečen na istem mestu kak dan prej ali pozneje: »Ljudje ne sprejemajo več odgovornosti.« To pa je najbolj porazna možna ocena sedanjega stanja in ne omogoča nobenega stopnjevanja.


stran: 087

V tem protislovnem stanju smo se znašli. Vemo za resnico, ne samo v evropskem, ampak tudi v slovenskem merilu, vemo, kako so stvari potekale, kako so se začele in kako končale, poznamo njihov intinerarij, lahko bi ga opremili s podatki in razlagami, s časovnimi in moralnimi koordinatami – vse to bi lahko naredili, a ne bi uspeli in ljudi ne bi prepričali. Vsaj do sedaj je bilo tako. Ali so se ljudje odločili, da se ne bodo spremenili in da se ne bodo vdali resnici? Ko vse to premislimo, se zazremo drug v drugega in si pravimo: Ljudje božji, v kakšen svet smo zašli!
Za Milana Kučana smo rekli, da je bil za startno točko predvolilne kampanje povabljen za televizijske Odmeve – ali pa se je sam povabil – da bi kampanji dal pravo smer: da bi jo kot nekdanja politična avtoriteta pospremil z določenimi pobudami ali pa opremil z določenimi svarili. Prvi predsednik samostojne Slovenije pa se je pojavil na televiziji še enkrat, 26. decembra, natanko tri tedne po volitvah.
Potek pogovora daje vtis, da je bil strukturno pripravljen. Kučan je očitno želel povedati neke reči. Kaj je hotel povedati? Videlo se je, da hoče rešiti svojega kandidata Jankovića. Če hočemo Kučanove besede transkribirati v odprto besedilo, preberemo, da je bilo sporočilo Jankovićevih volilcev hkrati tudi sporočilo volilcev v celoti. Posebej pa je prišel povedat, da je politiki naložena velika odgovornost. Očitno se mu je to zdelo potrebno, očitno je to bila kritika – nekakšen ukor. Sicer pa so že plebiscitni časi odkrili arogantnost političnih strank. Torej ne samo sedaj – po kaki težki poti, morda, ampak že od vsega začetka, tako rekoč samo po sebi. Kakor takrat stranke niso zaupale v razpoloženje ljudi, tako tudi sedaj ne rešpektirajo sporočila volilcev. Implicitno hoče Kučan reči, da je Partija – za razliko od pluralnih strank – vedno zaupala v ljudi. Da se je – čeprav se to sliši groteskno – v resnici dala voditi od ljudi (ne konkretno, ampak od njihovih revolucionarnih slutenj). Celo slovenska pomlad (kakor se sedaj tej stvari reče) se je razvijala v »zavetrju slovenskega političnega vodstva« (nota bene, tedanjega vodstva).
Partija je nadalje dosegla enotnost, ker je »imela čut za odgovornost za življenje ljudi v tejdr­žavi«. Stranke pa ne cenijo volilcev, kar so pokazale s tem, da niso planile v objem Janko­viću in ga proglasile za pogojnega vodjo. Ko ta­ko tekamo za avtorjem po njegovi jezikovni gmajni, se včasih ustavimo, ali prav slišimo: »Šele tisti, ki mu bo predsednik Türk podelil man­dat, bo lahko začel koalicijske pogovore.« To­da ali se ni ljudstvo že izreklo? Ali niso volilci že dali sporočila? S trditvijo, da je ljudstvo s po­­stavitvijo relativnega zmagovalca pokazalo smer, ki se ji morajo stranke podrediti pa: Ali ni v tem mogoče zaslutiti plah odmev stare, do­bre Dolomitske izjave? In spet stranke! Kakor se sedaj obnašajo, je »možno vse«. Posebej pa: v današnjih (strankarskih) časih je odgovornost za skupno dobro precej manjša kot je bila za časa »večine mojega življenja«. Katerega že?

stran: 088

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Konec romarske potiTamino Petelinšek

Kaj naj ob tem rečemo? Ko je Milan Kučan kmalu po šestdesetih letih preteklega stoletja, kakor je mogoče posneti iz njegovega televizijskega nastopa, stopil v Partijo, so bili njeni veliki množični fizični zločini že storjeni. Njegova vpletenost v Partijo in njene zločine je drugačna. Ko se je kmalu po šestdesetih letih odločil, da bo svojo politično kariero uresničil v Partiji, je s tem izbral to organizacijo za svoj življenjski prostor, z vso njeno zgodovinsko prtljago in vsem, kar je ta organizacija ob času njegovega vstopa bila. Kar pa je za to organizacijo veljalo pred njegovim vstopom, ob njegovem vstopu in po njegovem vstopu še mnogo let, je dejstvo, da je bila prostor političnega nasilja. Vstopiti v ta prostor je nujno pomenilo vzeti to dejstvo nase, a potiori če si v njej prevzemal vedno bolj vodilna mesta in nazadnje stopil na njen vrh.

Pri Kučanovem televizijskem nastopu sem se nekoliko dlje zadržal zato, ker nam pripoveduje o uspešnosti odnosno neuspešnosti politične rekonvaliscence slovenske družbe po totalitarni zaplembi. Dejstvo, da si je prvi človek agenture, ki je to zaplembo najprej izvedla, potem pa vzdrževala, dovolil poučevati ljudi z vsemi demokratičnimi papirji o tem, kaj je politika, razgalja kričeče pomanjkanje civilizacijskega bontona v državi. Če je mogoče to, »je mogoče vse«, kot je rekel na televiziji Kučan. Mogoče ta trenutek še ni tako, da bi bilo mogoče vse, žaljivo in poniževalno pa je vse že sedaj.
Poleg nekonzistentnosti političnega in duhovnega terena, na katerem se odvija proces slovenske tranzicije, smo v tem razmišljanju odkrili dva momenta, ki nas opogumljata in nam vlivata vero, da so z nami dobre sile. Protislovni konec druge Evrope je znova pokazal na krščanstvo kot na tisto duhovno držo in človekovo prakso, ki edina lahko »drži svet skupaj«, kakor je rekel kardinal Ratzinger. Nismo si tega stanja izmislili, Minervina ptica, ki se je vrnila s svojega poleta, nam je to sporočila. Prav tako se je iztekla boljševiška intervencija v slovenski zgodovini. Vse je že kazalo, da bodo njeni programerji in izvajalci ostali za zmerom, a so nazadnje le morali objaviti stečaj in ga vložiti v kontrolni urad zgodovine. Od boljševiškega angažmaja ni ostalo nič, razen spomina na nepopisno gorje in na bolečino, ki je nihče do kraja nikoli izmeril ne bo. A sedaj to vemo. Tudi tu se je Minervina ptica že vrnila s svojega večernega poleta.

Opis slike: Montreal 1959 – Konec romanja: »Vsem sem dolžnik.«

Ta dvojna obveščenost nam omogoča, da zagledamo dejstvo, ki je neprecenljive vrednosti: Evropa in Slovenija sta odslej dva odprta prostora, dva prostora s perspektivo. V našem življenju se je to zgodilo, v našem življenju nam je bilo to sporočeno – ne kot pasivnim gledalcem, ampak kot igralcem, ki so pri tem odkritju sodelovali in umirali. To je temeljna informacija, namenjena predvsem mladini. Mladina ima danes možnost, da investira svoje sile in sposobnosti v dva uspešna zgodovinska projekta: da Evropa pride k sebi domov in da Slovenija pride k sebi domov. Kdo bi mogel ostati neprizadet ob velikosti in dosegljivosti teh ciljev.

Avtor slike: Mati Slovenija««Maksim Gaspari

Opis slike: Mati Slovenija««Maksim Gaspari

stran: 089