Avtor: Jože Pavlič

stran: 065

Na mizi pred nami je knjiga Edvarda Kovača, ki je sicer izšla že v lanskem letu, a nam je prišla v roke šele pred kratkim. Knjiga nosi naslov Park spomina Teharje in takoj je vzbudila našo pozornost, saj smo v društvu Nova Slovenska zaveza zbrani ljudje, ki v sebi nosimo živ, avtentičen spomin na dogodke iz tistega časa, ko je teharsko taborišče predstavljalo zadnjo postajo križevega pota slovenskih protirevolucionarnih nasprotnikov pred njihovim pomorom v taborišču ali v bližnji in daljni njegovi okolici. Nova Slovenska zaveza kot društvo in njeni člani kot soudeleženci takratnega dogajanja naj bi bili nosilci in varuhi najbolj avtentičnega spomina na ljudi in dogodke tistih usodnih dni, zato ni čudno, da je v nas tolikšno zanimanje za vse, kar se je dogajalo in se v zvezi s slovenskim holokavstom dogaja še danes. Knjiga Edvarda Kovača Park spomina Teharje, ki sta jo založili in izdali Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Atelje Marko Mušič v Ljubljani leta 2011 kot 4. knjigo v zbirki Vodnikov k arhitekturi v 500 izvodih, se s svojo vsebino namreč dotika prav tistega, kar je naša skrb in bolečina.
V knjigi poleg odličnih in natančnih ilustracij spomenika na Teharju najdemo tudi natančen opis in odlično oceno tako arhitekturnega projekta kot teharskega spomenika – delo arhitekta Marka Mušiča. Iz opisa in ocene izvemo, da sta ta projekt in postavljeni spomenik vrhunsko delo stroke in še več – velik dosežek na področju arhitekture. Delo naj bi nosilo v sebi posebno žlahtnost in obeležje umetniških kvalitet. Težko bi povzeli ta opis odličnosti dela in pohval, ki jih avtor knjige o teharskem spomeniku v tako izbrušenem jeziku in subtilno izraženih mislih postavlja pred naše oči in naše čute. Seveda avtor knjige ne stoji najbrž pred sedanjim teharskim spomenikom, ki je torzo in nedokončano delo, ampak ima pred očmi arhitektov projekt kot zasnovo spomenika v celoti. Zdi pa se, da tudi tu njegovo občudovanje in videnje spomenika v celoti le presega domet same zasnove dela. Razlagalec in občudovalec vešče postavljenih posameznih elementov in oblik spomenika tenkočutno in s posebnim posluhom niza svoje vtise in vidi pomene, ki predstavljajo harmonično celoto ter simbolno podobo trpljenja in poveličanja žrtev. Arhitektov modernistični in velikopotezni izdelek, postavljen na tisti s krvjo in trpljenjem posvečeni kraj, pozneje pa oskrunjen s prezirom in odpadki, mu predstavlja stvaritev, ki bo ostala in obveljala zasedanjost in prihodnost ne le kot pomnik na nekaj usodnega v slovenski zgodovini, ampak tudi kot epohalno delo arhitekta na področju sakralno-memoarske arhitekture v Sloveniji. Če bo to držalo, je vprašanje. Vsekakor ne bo, če bo spomenik ostal takšen, kot je sedaj.

stran: 066

Ob zgoraj povedanem bi morali mi glede na reference avtorja knjige kakor tudi projektanta nekako ponižno skloniti glave in verjeti, da je s tem spomenikom res tako, kot nam je predstavljeno. A nam, ki smo pri Novi Slovenski zavezi, nekaj pravi, da ni vse tako lepo in prav. Res je, da morda mi ne bi mogli pa tudi niti ne bi želeli postavljati pod vprašaj strokovne reference bodisi avtorja knjige bodisi projektanta spomenika, še manj pa nam je do tega, da bi razpravljali o kakršnikoli moderni estetiki danes, a vendar smo pri tem spomeniku še kako zainteresirana stran in ne moremo molčati. Dovolili smo si, da tudi mi spregovorimo o naših vtisih, našem razumevanju in našem dojemanju tega spomenika, ki naj bi stal v spomin na smrti, rane in bolečine, zadane tolikemu številu naših prijateljev, sorodnikov in znancev in dobrih slovenskih ljudi, ob spominu nanje in na tragedijo slovenskega naroda – vseh nas, ki se tega zavedamo ali ne. Toliko bolj lahko spregovorimo o tem tisti iz Nove Slovenske zaveze, ki smo bili tudi sami udeleženci in žive priče tistega časa in dogajanja. Naši vtisi bodo v marsičem drugačni od tistega, kar je tako bleščeče prikazano v omenjeni knjigi. Imamo pravico do svojega mnenja in svojih pogledov na ta spomenik.
Nova Slovenska zaveza, kakršna koli bi že bila, je vendar, kot smo že rekli, nosilka pravega spomina na vse žrtve komunistične revolucije v Sloveniji in edina resnična varuhinja njihove časti in varuhinja njihovega dobrega imena. Da je to res, je že dokazala s svojim dosedanjim, sedanjim, in če Bog da, tudi s svojim prihodnjim delovanjem in ravnanjem. Svojo nalogo opravlja kot civilna družba samostojno, prostovoljno, mimo države in praktično brez javnih sredstev, brez dotacij in podpore gospodarstva. Minimalna sredstva, ki jih zna racionalno uporabiti, zbere večinoma pri svojih članih in prijateljih, ki resnično sočustvujejo z žrtvami. Vsa njena dejavnost temelji na prostovoljstvu. Zato pa so sadovi njenega dela in dela njenih članov očitni. V zvezi z dokumentacijo je izdala kar nekaj knjig in 84 številk revije Zaveza, v spomin žrtvam prireja toliko in toliko vsakoletnih spominskih svečanosti ter postavi toliko in toliko spominskihobeležij na moriščih, grobiščih in pokopališčih, med temi je samo farnih spominskih plošč nekaj sto. Na Teharju je Nova Slovenska zaveza takoj leta 1990 postavila skromen lesen križ, za katerega so časopisi ugotavljali, da je bil ilegalno postavljen in kasneje je bil tudi na silo odstranjen.

stran: 067

Opis slike: Stopinje

Nove Slovenske zaveze pa kljub njeni zgodovinski izkušnji, njeni povezanosti z žrtvami – tako s tistimi na Teharju kot z drugimi drugod po Sloveniji – ob nameri za postavitev spomenika na Teharju in ob razpisu za idejno rešitev le-tega ni nihče obvestil in nič vprašal za mnenje, nihče je ni povabil, naj delegira svojega človeka za oceno projekta, za pripombe na projekt ali samo postavitev spomenika. Nova Slovenska zaveza pravzaprav niti takrat niti danes ne ve, kdo je izbral projekt, kdo je odobril denar zanj, kdo je izbral izvajalca del in kdo je dela plačal. Slišali smo, kot zavito v meglo, da je vse to uredila država. Včasih je imela zraven kaj tudi komisija za reševanje prikritih grobišč. Uradniki in razni ljudje, ki so odločali o vsem tem, so ostali v ozadju in neznani, več ali manj, vsaj Novi Slovenski zavezi. Vse se je dogajalo v nekih ozadjih in počasi. Zavlačevalo se je z odločitvami in nikoli ni bilo na razpolago denarja. Nova Slovenska zaveza bi se zadovoljila tudi s cenejšim spomenikom, le da bi bil ta postavljen prej in da bi izražal ustrezno vsebino, imel potrebno sporočilo. Po našem prepričanju gre pri spomeniku v prvi vrsti za sporočilnost.
Seveda smo hvaležni vsakomur, tudi državi, če kaj prispeva pri stvareh, ki se tičejo poprave krivic, uveljavljanja resnice, lajšanja bolečin izgube, rehabilitacije žrtev in spomina nanje, seveda, a to mora biti narejeno s poštenim namenom in na transparenten način, iz resnične želje in potrebe po ureditvi razmer in dajanju zadoščenja prizadetim. Vsega tega pa s strani države pri načrtovanju in postavljanju teharskega spomenika najbrž ni bilo. Šlo je bolj za delanje vtisa navzven, za formalno gesto, ki naj bi dokazovala pripravljenost takratnega državnega vodstva na dokončno in pravično ureditev vprašanj v zvezi s spravo in pomiritvijo med ljudmi. Pravih prizadevanj na tem področju pa sploh ni bilo in jih še danes ni. Postavitev spomenika je še najlažja stvar, če vse drugo ostaja nespremenjeno. Če ni drugih prizadevanj in ukrepov, bo spomenik nepomembna stvar: prizadetim ljudem ne bo v ničemer spremenil življenja.
Priprave za postavitev državnega spomenika na Teharju so se začele nekako v letu 1993. Kdo je v imenu države vodil priprave, Novi Slovenski zavezi ni znano. Po poročilih v sredstvihjavnega obveščanja smo izvedeli, da je bil 21. 1. 1994 projekt za ta spomenik izbran na javnem natečaju, a ni nam znano, kdo še je sodeloval na tem natečaju. Leta 1994 je celjska občina zavarovala območje taborišča kot spominsko in leta 1997 je bilo postavljeno prvo ogrodje spomenika, a kljub počasnosti del so ta leta 2001 popolnoma zastala. Občina Celje pa kljub dogovoru ni zaprla komunalne deponije, cinkarniško društvo za golf pa je na zavarovanem zemljišču, na katerem je tudi grobišče, urejalo igrišče za golf, zaradi česar je Nova Slovenska zaveza 7. 11. 2000 ostro protestirala.

stran: 068

Iz tega vidimo, kako obotavljivo, z zavlačevanjem in nepietetno se je lotevalo gradnje spomenika. Še bolj boleče pa je, da so, ko je bil spomenik oktobra 2004 le delno dograjen, pripravili otvoritev in ga je odkril takratni predsednik Državnega zbora g. Heri Horvat, odkritja pa so udeležili številni ljudje iz politike, med njimi tudi predsednik vlade g. Janez Drnovšek, a tudi tokrat vsemu navkljub na otvoritev ni bil povabljen noben predstavnik prizadete strani. Nova Slovenska zaveza kot avtentični zastopnik žrtev, katerim naj bi spomenik bil posvečen, sploh ni bila povabljena na otvoritev. Navzoča je bila manifestativno le nasprotna stran in ljudje, ki so ob njegovi gradnji igrali svojo igro. Jasno je, da je moralo biti postavljeno vprašanje, komu vendar je bil spomenik namenjen in zakaj postavljen tak, kot je.
To isto vprašanje, kot eno izmed drugih, se nam zastavlja tudi danes, ko imamo pred seboj knjigo Edvarda Kovača Teharski spominski park, ki arhitektov projekt in sam spomenik prikazuje kot vrhunski dosežek memoarske arhitekture, kakor smo dejali.
Nova Slovenska zaveza se v nekaterih stvareh želi distancirati od pogledov in mnenj gospoda Kovača. Poskušali bomo pojasniti, zakaj se mi člani Nove in Slovenske zaveze in številni naši prijatelji počutimo ob spomeniku nelagodno. Rekli bi, da se počutimo tam tudi na neki način posebej žaljeni in izigrani. Ta veliki in nekako na silo postavljeni spomenik se ne dotakne našega srca.
Naj poskusimo dodatno odgovoriti in našteti nekatere naše najbolj očitne razloge.
V odgovoru bomo zanemarili to, kar smo že zgoraj omenili, namreč odsotnost Nove Slovenske zaveze pri izbiranju projekta za spomenik teharskim žrtvam kakor tudi pri gradnji spomenika sploh. Nas, ki smo bili priče tragedije in tudi sami žrtve, ki o tej zgodbi vemo največ, pri tem delu ni bilo. Ignorirali so nas in nas niso pustili blizu. To je sicer nenavadno in sumljivo, a bi lahko spregledali in pozabili, če se ta duh izločevanja, zapostavljanja, zaničevanja in sovraštva, ki je bil vseskozi usmerjen proti nam, ne bi enako prenašal in nanašal tudi na žrtve, zaradi katerih naj bi spomenik stal. Po našem mnenju se tudi v sami zasnovi spomenika nekako odraža takšen odnos do žrtev, katerim naj bi bil spomenik postavljen. Ta duh prezira in brezčutnosti je bil prisoten in občuten v odnosu do žrtev v načinu organiziranja gradnje, v zapostavljanju potrebe po hitrem in celostnem dokončanju spominskega parka, v postavljanju gradnje spomenika v drugotni plan s poudarjanjem višine stroškov. Posebej pa se je ta duh prezira pokazal v nepietetnem odnosu do prostora z grobišči na tistem področju v okolici spomenika z vsiljevanjem komunale in golfišč.
Moti nas tudi sam spomenik v svojih razsežnostih, ki danes stoji v Parku spomina Teharje. Zdi se nam nekako prazen – anonimen, kot je, je videti bolj kot spomenik nekim neznanim, ne ve se katerim in koga žrtvam, je pa spomenik, to se ve – stroki in ambiciji arhitekta, ki se predstavi. S svojo hoteno anonimnostjo, z neupoštevanjem in odsotnostjo žrtev nas pravzaprav žali in sili v spraševanje, komu je pravzaprav postavljen in zakaj. Brez vsaj skupinsko identificiranih žrtev je brezoseben in neistoveten, brez oznake časa in vzroka smrti je nekako nezgodovinski in ne vemo, komu bi utegnil biti posvečen. Morda visoko povzdignjeni omega plapola zmagi in dokončni rešitvi neke druge strani in »svobode«!
Pripomnili bi lahko še, da je spomenik, velik in nesorazmeren, kot je, postavljen v kot in samoto z odpadki natrpane dolinice, samoten in skrit, kot bi se ga sramovali pokazati širši okolici zaradi njegovega času in ljudem neprimernega sporočila. Nejasnost in zamegljevanje dejstev pride prav nekaterim še danes, kaj šele takrat. Pospravili, kot so rekli, so toliko nedolžnih ljudi – treba je bilo pospraviti – umakniti na skriven kraj še spomenik tem ljudem. S tem so anonimnost in molk spomenika še povečali, vzeli so mu moč pričevanja. Spomeniki pa bi morali pričevati, nositi v sebi spomin na tiste, ki naj bi jim bili posvečeni in govoriti živim v opomin. Svetopisemski citati, urezani na ploskve betona, imajo gotovo svojo posebno sporočilnost, vendar tu nosijo s seboj težnjo po razosebljenju žrtev, njihovi odtujitvi sodobnikom in zanamcem, po postavitvi le-teh v neko brezčasnost in nedoločnost. Zakaj tolikšna potreba po nedoločenosti? Se teh naših ubogih in vendar junaških mučeniških ljudi še vedno sramujemo, jih zaničujemo in sovražimo? Naj jih tudi spomeniki razosebijo in skrijejo, kot za to poskrbijo skrita grobišča? Mrtvi pa so imeli svoja imena, svoje drage in še vse drugo, kar imajo živi ljudje. Predvsem pa morajo imeti kot ljudje tudi svoje človeško dostojanstvo. Če kdo misli, da ga niso imeli, bi vseeno lahko povedal, kdo so to bili in kdo jih je kot take pokončal.
V tem primeru pa jim tudi ne bi postavljali spomenika. Kot vemo, so bili vendar nekaj drugega in zaslužili so si pravi spomenik. Lahko bi bil ta skromnejši, a vendar spomenik, ki bi jih priznal in postavil nazaj v svet in zgodovino.
Spominski park naj bi imel kostnico in vrt imen, kar naj bi veliko prispevalo k njegovi pristnosti. Ničesar od tega ni: odloženo je in bo »ad kalendas graecas«, prepuščeno bo razmeram in volji bog ve koga. In videti je, kot bi bilo to dobro premišljeno in načrtno. Ali je tako? Preveč izkušenj imamo z manipulacijami komunističnih revolucionarjev in njihovih naslednikov, da temu ne bi verjeli, in bojimo se, da je ena takih njihovih manipulacij tudi teharski spomenik.
Žal, morali smo to povedati. Tudi če bi se arhitekt trudil in s svojim delom uspešno reševal nalogo, ki so jo predenj postavili tisti državni naročniki spomenika, in tudi če ocenjevalec arhitektovega dela vidi v njem presežno umetniško delo, mi pri Novi Slovenski zavezi tega v tem sedanjem in takšnem spomeniku ne vidimo, nasprotno, v njem gledamo tisto, kar smo zgoraj že opisali. Po našem mnenju gre pri teharskem spomeniku za skrivanje resnice in skrivanje zločina. Za nekakšno barantanje s slabo vestjo in krivdo. Gre pa tudi za skrivanje tistih, ki se resnice boje. To je razlog, da je spomenik anonimen in skrit pred javnostjo v prostor, kamor bo, ko preživelih žrtev, svojcev in prijateljev pomorjenih žrtev ne bo več, le redko kdo še prišel in se z usmiljenjem in razumevanjem spomnil nanje. Neidentificiranje žrtev teharskega taborišča in zločina, ki ga to predstavlja, ponavljamo, pomeni za Novo Slovensko zavezo skrito manipulacijo in žalitev teharskih žrtev, njihovih svojcev in končno tudi vseh žrtev, ki jih je slovenska komunistična revolucija povzročila. Nehote se nam vsiljuje misel, da bi skromen križ z očiščeno okolico v svoji trpki simboliki lahko bolje izrazil globoko tragiko tiste teharske zgodovinske resničnosti iz pomladi in poletja 1945, kot pa spomenik, ki stoji sedaj tam in nam ne pove skoraj nič. Predstavlja nam le nekakšen urbaniziran in sodobno opremljen prostor za opravljanje komemoracije.

stran: 069