Avtor: Vanja Kržan

stran: 047

Tako je ječalo in tožilo srce matere Frančiške Dermastija (1901) iz Dravelj pri Ljubljani od tistega trenutka dalje, ko sta bila ona in njen mož France Dermastija (1897) obsojena vsak na deset let zapora s prisilnim delom. Imela sta petnajst otrok, štirje so umrli že v zgodnjem otroštvu. Jeseni leta 1945, ko so ju aretirali in zaprli, sta pustila doma samih sedem otrok v starosti od treh do štirinajstih let. Štirinajstletna je bila Jožefa (1931), sledili so ji Mihaela (1932), Ana (1935), Janez (1937), Marko 1936), Jurij (1939) in triletni Marjan (1942). Starejši štirje so maja skupaj z drugimi bežali na Koroško in se od tam kasneje izselili v Argentino: Frančiška (1922), France (1924), Veronika (1928) in Marija Ana (1929). Vsak po svoje je bil prepuščen svoji bridki prihodnosti. V trenutku, ko so miličniki odpeljali zdoma njihovo mamo in njihovega očeta, so postali sirote zaprtih staršev, izdajalcev in sovražnikov naroda. Skupaj z mamo in očetom je tudi njih zaznamovala in zavrgla povojna oblast. Nobena ‘poprava krivic’ in denarna odškodnina ne izbriše ran, ki so jim krvavele v otroških letih.
Razumljivo je, da se ne da popisati vseh bridkih doživetij te nesrečne družine v eni sami številki Zaveze, kaj šele, če bi hotela pisati o usodi vsakega od njih. Zato pišem o njih že tretjič; prvič sem o nesrečni družini pisala v 31. številki Zaveze pod naslovom: Cilj komunistične revolucije – uničiti družino (str.40) in ponovno v 38. številki o zločinu nad trinajstletno Mihaelo (Večna brezdomka, str 22); kot da dekletce še ne bi bilo dovolj nesrečno, jo je povojni terenec iz Dravelj še posilil. Od takrat naprej je njena mladost postala tavanje in nebrzdano iskanje izgubljenega otroštva, mladosti in neizpolnjene ljubezni.
Tokrat se želim pomuditi pri štirih najmlajših fantičih: Janezu, Marku, Juriju in Marjanu, ki so imeli takrat, ko so jih iztrgali iz objema staršev in doma, šele devet, osem, šest in tri leta! V ‘domu’ Malči Beličeve, kamor so bili »dodeljeni«, potem ko so jih odgnali iz prehodnega doma na Poljanski, so ljubečo vzgojo staršev prevzele osovražene tovarišice in debela upravnica doma. Od takrat naprej so bili le še »gnide bele«, »izdajalski mulci« in še kaj. Otroci padlih borcev pa so imeli privilegiran status in ob njih so se »izdajalski mulci« in»bele gnide« nehote počutili še bolj zatirani. Njihova srca so le navidezno klonila v ponižujočem sprejemanju krivic in pod udarci s šibo ter se uporniško zakrknila; a v dobi odraščanja so se njihovo čutenje, ponos in samozavest prebudili v drzni borbi najstnikov za svoje pravice in samopodobo. Pri starejših treh, Marku, Janezu in deloma Juriju, je bila misel na dom, starše, brate in sestre preveč živa in grenkoba ločitve in osamljenosti preveč huda, da bi pustili poteptati privrženost svoji družini in svojemu domu. Za to osnovno pravico, ki pripada vsakemu otroku in je bila njim nasilno in brez pojasnila odvzeta – o pač, bili so otroci izdajalskih belčkov, ki ne zaslužijo drugega kot šibo – so kaj kmalu pričeli uporabljati pesti in se uveljavljati z maščevalnostjo odraščajočih, nepopustljivih fantičev.

stran: 048

Preden bomo odprli zelo majhno okence v dom Malči Beličeve in le skozi drobno špranjo pokukali v srca fantičev, želim iz čiste radovednosti, predvsem pa zaradi zgroženosti nad tako okrutnim dejanjem, zvedeti za zločin in krivdo staršev, Franceta in Frančiške Dermastija. Kako velik je bil zločin mame in očeta, da je povojna oblast obsodila vsakega od njiju na deset let zapora s prisilnim delom in ju s tem nerazumljivo kruto odtrgala od osmih nedoraslih otrok, ki so ostali sami? Sicer pa, kaj naj rečejo tisti otroci, ki jim je starše zločinski sistem pobil?
O kazenskem postopku in obsodbi obeh zakoncev v omenjenih dveh številkah še nisem pisala. Velikokrat slišimo govoriti o t. i. montiranih sodnih procesih po vojni, tokrat pa se bomo lahko prepričali, da je bila obsodba zakoncev Dermastija tipičen primer enega od premnogih.
Dermastijevi so živeli v dvodružinski hiši z vrtom in sadovnjakom na Kamnogoriški 8 v Dravljah. Oče France je bil čevljarski mojster, družaben in razgledan človek in je marsikaj doživel že v prvi svetovni vojni. V čevljarski obrti ga je podkoval že njegov oče, prav tako čevljar. Od njega je prevzel čevljarstvo in dela mu nikoli ni zmanjkalo. Delavnico so obiskovali vsi po vrsti, tudi med vojno, bodisi da jim je popravljal stare čevlje ali naredil nove. Pridno je moral vleči dreto, da je lahko preživ­ljal enajst otrok. V zgodnjih jutranjih urah je raznašal časopis in prislužil še kakšen dinar. Možje so radi moževali v njegovi delavnici; z nekaterimi je ob nedeljah po maši rad zvrnil tudi šilce žganja v bližnji gostilni. Pri čevljarjenju mu je pomagala v prostem času žena Frančiška, ki se je izurila v šivanju čevljev na šivalnem stroju. Tako ni imela ob številnih otrocih, gospodinjstvu, vzreji dveh pujskov in delu na svoji njivi ter še na kakšni sosedovi nobenega prostega časa. Z ljudmi je rada poklepetala in edino razvedrilo ji je bil klepet s svojo rodno sestro Angelo Komanovo in svakom Leopoldom Komanom, ki sta stanovala v bližini in sta Dermastijeve obiskovala.
Razumljivo, da se je med vojno tudi pri Dermastijevih politiziralo in opredeljevalo, še posebno potem, ko so partizani – domači terenci – napravili kazensko rekvizicijo, jim do praznega oropali čevljarsko delavnico, in to ravno tisti dan, ko je oče v Ljubljani nabavil novo zalogo usnja in drugih potrebščin. Ali kdo verjame, da je bil to zgolj slučaj? Sin France je imel že pripravljen nahrbtnik, da se pridruži partizanom, ki so ga vabili medse. Pa se prav takrat pojavijo italijanski orožniki in ga z drugimi aretiranci pošljejo na Rab. Ali je bilo tudi to le slučajno? Neizkušen in naiven mladenič je komunizem pričel spoznavati šele v taborišču: kako to, da so se nekateri taboriščniki lahko rešili ali vsaj zlahka preživeli. Je bilo to tudi slučajno? Ali ne zato, ker so imeli zveze s komunisti? Ko je France na srečo ostal živ in se vrnil, se je brez oklevanja pridružil domobrancem. Ob koncu vojne je bilo staršem jasno, kaj prinaša »osvoboditev«: prihod komunistov na oblast. Oče je sinu in hčerkam svetoval, naj z drugimi vred bežijo na Koroško, drugače jih bodo likvidirali. On in mama se nista z ničemer izpostavila. Tako vsaj sta bila o sebi prepričana; da pa bosta prihod komunistov na oblast tako drago plačala, si zagotovo nista predstavljala.

V imenu ljudstva aretirani in obsojeni

Ko se je poletje nagibalo v jesen in so se širile po Sloveniji srhljive novice o vrnjenih s Koroške, o umorih, izginulih, na silo aretiranih in zaprtih, so se pri Dermastijevih lepega dopoldneva septembra 1945 nenadoma pojavili oboroženi miličniki: aretirali so mamo in očeta in ju odpeljali. Ko sta šla z miličnikom po cesti, se je Jožica ravno vračala iz trgovine, kamor jo je mama poslala po sol. »Zdaj so pa še naju odpeljali,« je mama na pol v šali skušala potolažiti prestrašeno Jožico. A ji ni uspelo. Obe sta začutili, da se jima je v grlu nekaj zataknilo.
Otroci so ju doma zaman čakali: nista se vrnila ne tisti dan, ne naslednje dni. Zakaj? Kam so ju odvedli? So ju zaprli? Kdaj se bosta vrnila? Na vprašanja otrok ni znal nihče odgovoriti. Tudi Komanova teta Angela, ki bi jih lahko prišla občasno pogledat, je bila aretirana skupaj z njima.
Frančiška in France Dermastija sta zvedela, zakaj sta v zaporu, šele potem, ko so jima prebrali obtožnico. Vsakemu posebej: drug za drugega nista vedela, česa sta obsojena, kje sta zaprta. Do konca prestane kazni se nista videla.

Obsodba Frančiške Dermastija – »ene najtežjih zločink«

Frančiška Dermastija je bila obtožena, da je med okupacijo sodelovala pri sestankih, ki so jih prirejali domobranci na stanovanju Dermastijevih v Dravljah, Kamnogoriška 8. Na teh sestankih se je odločalo o aretacijah, zaporih in prisilnih ‘odpeljavah’ pristašev OF v koncentracijska taborišča; v času vojne in sovražne okupacije je delovala kot pomočnica zapiranja, mučenja in prisilnega ‘odvajanja’ prebivalcev Jugoslavije v koncentracijska taborišča, s čimer je storila zločinstvo po 3. točki 3. Člena ZKND.
Obtožnica še navaja obremenilna pričevanja desetih žensk iz Dravelj, polna žolča in gneva, ki so napisana vsa z istim rokopisom, pod njimi so le podpisi teh žensk v okorni pisavi. Pričevanj ni vredno citirati, saj so vsa napisana v slogu ‘afežejevk’, vendar njihovo obtožujoče pisanje niso prazne marnje, saj je bil eden od mož afežejevk – o katerih naj bi se odločalo pri Dermastijevih – ustreljen in je torej Dermastijeva kriva njegove smrti. Njihova pričevanja bomo lahko delno razbrali iz zavračanja obtožbe, ki jih v svoji obrambi navaja obtoženka Dermastijeva. Tudi ne bomo citirali imen draveljskih afežejevk, da ne bi morda vznemirili njihovih danes živečih sorodnikov.
Kaj je v priporu v svojo obrambo napisala Frančiška Dermastija? »Aretirana sem bila 18. 9. 1945. ob 13. uri od Narodne milice skupaj z možem in sestro Koman Angelo. Pripeljana sem bila takoj na sodišče. Mož je bil pred vojaškim sodiščem obsojen na 6 let prisilnega dela že julija 1945. in bil nato avgusta 1945. amnestiran. Potem je bil skupajz mano aretiran in je bil ponovno decembra 1945. obsojen na deset let odvzema svobode. S sestro Koman Angelo sva bili skupaj v zaporu pet tednov in do sedaj ni bila še nobena zaslišana.

stran: 049

Opis slike: Čevljarstvo Dermastija pred vojno

Med okupacijo sem živela le za družino. Bil pa je mož čevljar in so zato k njemu prihajali vsakovrstni ljudje, tudi partizani. Jaz sama se nisem za politiko sploh nič zanimala. Ob razpadu Nemčije sem ostala z možem doma, pač pa so odšle na Koroško hčerke: 23-letna Frančiška, šivilja, ki je vršila protikomunistična predavanja, 17-letna Veronika, šivilja, 16- letna Marija, dijakinja, in pa France, star 21 let, ki je šel prostovoljno k DMB jeseni 1943 in je bil na bloku v Dravljah razen zadnje mesece, ko je bil na Primorskem. O njem ne vem, kje je. Doma je sedaj še sedem otrok, ki so po zavodih.
Mojemu možu je bila pri vojaškem sodišču zaplenjena imovina. Ko so jo prišli popisovat dne 12. ali 13. septembra 1945, sem jih prosila za svoj šivalni stroj, ki so ga vzeli julija 1945. in je bil spravljen pri moji sestri. Komisiji sem dejala, naj vpišejo v imovino tudi usnje, ki so ga pobrali 6. maja 1945 in so bili med tistimi, ki so ga pobrali sledeči:« (navedena so imena šestih mož). »Za usnje, ki so ga odnesli, pa niso izdali nobenega potrdila. Člani komisije so mi dejali, naj grem na narodno imovino in sem nato šla tja 17. 9. 1945. Tu so sestavili zapisnik o tem, kaj so mi pobrali brez potrdil in mi obljubili, da mi bodo dali šivalni stroj v uporabo. Naslednji dan sem bila pa nato aretirana in je miličnik javil, da po nalogu javnega tožilca.«
Javni tožilec Zupan Anton je v obrazložitvi sodbe zapisal: »Zbrano dokazno gradivo, ki sestoji iz izpovedi številnih prič, daje zanesljivo sliko o hiši obtoženke Dermastijeve.Izpovedbe vseh prič so si soglasne v tem, da je ta hiša pomenila v dobi okupacije leglo ovaduhov, od koder je izviralo vse zlo za celo okolico. Na podlagi izpovedb teh prič, ne more bili nobenega dvoma o tem, da so se pri Dermastijevih zbirali podatki o pristaših in simpatizerjih osvobodilne fronte ter da se je tu na podlagi teh podatkov tudi odločalo o usodi ovajencev. V hišo Dermastijevih so zahajali izključno le izdajalci, in kot je to ugotovljeno, na posebne posvete. Kakšni so bili ti posveti, o tem seveda ni možno dvomiti.

stran: 050

Obtožena Dermastija Frančiška je po vseh pričah opisana kot pravo zlo v ženski podobi, ki je po svoji zločinstvenosti zdaleka presegala celo svojega moža, ki je bil zaradi izdajstva in ovajanja obsojen na deset let prisilnega dela. Pravilno je tedaj zaključiti, da je prav obtožena Dermastija Frančiška v glavnem odgovorna za umore, ki so bili po črni roki izvršeni v njeni okolici in glede katerih je na podlagi dokaznega gradiva možno napraviti edino ta logičen zaključek, da izvirajo iz njene hiše.
Spričo navedenega je tedaj jasno, da imamo opraviti z eno najtežjih zločink, in sicer z morilko v pravem pomenu besede. Spričo tega menda ni treba še posebej poudarjati, da je izrečena kazen očitno prenizka. Zločinstva, ki so obtoženki kot na dlani jasno dokazana, terjajo najstrožjo kazen.
Razpoloženje ljudstva, ki je dobro razvidno iz navedb številnih prič domačinov, je napram obtoženki absolutno odklonilno in je tudi iz tega razloga umestno, da se obtoženko z najstrožjo obsodbo za vselej izloči iz naše srede. Le taka obsodba bo pravi izraz volje ljudstva, ki upravičeno terja, da se nad zločinko takšnega formata izreče najstrožja obsodba.«
Po mnenju javnega tožilca je imela Dermastijeva tudi »ožji in širši krog sodelavcev«, ker so bila »zločinstva naročena iz Dermastijeve hiše precej številna in so se nanašala na širšo okolico«. Zato je moral tožilec poiskati in obsoditi vsaj še »ožji krog sodelavcev – ovaduhov« in tako obtoži še rodno sestro Dermastijeve, Koman Angelo. Njenega sina, mladoletnega domobranca, so ustrelili že med vožnjo na enem od transportov, s katerimi so vračali domobrance.
Nato tožilec nadaljuje: »Da je v ta ožji krog sodelavcev – ovaduhov brezdvomno spadala tudi obtoženka Koman Angela, leži več kot na dlani. Iz navedenih številnih prič, med njimi Bezlaj Marije, Možina Alojzije, Kogovšek Marije, Lakner Elizabete, Božič Elizabete, Koman Antonije in zlasti Štirn Dane sledi, da je bila obtožena Koman Angela v najožjih stikih s svojo zločinsko sestro Dermastijevo. Obtoženka sama ne more tajiti, da je bila pogosto na domu svoje sestre. Kaj pa se je vršilo v hiši njene sestre, pa je bilo že dovolj obširno prikazano. Brez dvoma se je torej tudi obtožena Koman Angela, katere mož Leopold Koman je bil prav tako obsojen kot narodni izdajalec, udeleževala ovaduškega posla. O tem poleg že zgoraj naštetih prič, ki prikazujejo obtoženko v pravi luči, in sicer, da je prav taka kot njena sestra Dermastijeva, samo da je bolj prikrita, posebno nazorno priča še izrazito odklonilno stališče do osvobodilne fronte, ki izhaja iz obtoženkinega verskega fanatizma in katerega je na razpravi sami obtoženka jasno pokazala s svojimi izjavami.

Opis slike: Dermastijevi leta 1943 – Mati pestuje sina Marjana, med njo in očetom Jure, prvi z desne Janez, za njim Mihaela, za njo prva z desne Vera, nato najstarejša Fanči, ob njej France in nato Marija Ana, pred njo Jožica, levo od očeta Marko in Ana

Nasproten zaključek sodbe nasprotuje torej logični presoji položaja. Glede na prikrito in hinavsko naravo obtožene Koman Angele je pravilno napraviti zaključek, da je bila prav ona pri ovaduškem poslu še najuspešnejša. Prostorek obtoženke Koman Angele temelji na pogrešni in nelogični presoji dokaznega gradiva.« Zato tožilec predlaga, da se »pritožba predloži Vrhovnemu sodišču v Ljubljani, ki naj pritožbi ugodi ter prvostopno sodbo tako spremeni, da Dermastiji Frančiški prisojeno kazen zviša na najstrožjo mero, obtoženo Koman Angelo pa spozna za krivo v smislu obtožbe in jo prav tako kaznuje, odnosno razveljavi sodbo glede nje in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno razpravo in razsojo.«
Zaradi pomanjkanja dokazov je bila obtožba proti Angeli Koman kasneje razveljavljena, Dermastija Frančiška pa je bila zaradi že znanih razlogov obsojena na deset let od­vzema prostosti, na izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo dveh let ter na plačilo stroškov kazenskih postopkov. Njena srčna bolečina in krik obupa: »Uničili ste mi družino!« ne bosta v njej utihnili do smrti.

stran: 051

Po tej sodbi, izrečeni 30. marca 1946, ji je bila dovoljena pritožba na javno tožilstvo mesta Ljubljane, za obnovo kazenskega postopka. Kaj je torej smela povedati v svojo obrambo obsojenka gospa Dermastija Frančiška, lahko delno razberemo le iz ohranjenega tipkanega dokumenta. Ohranjen je tudi seznam prič, ki jih je navedla obtoženka in bi lahko pričale njej v prid, a je možnost njihovega pričevanja sodišče preprosto – zavrnilo.
»Čeprav priznam, da sem bila idejna nasprotnica OF, odločno zanikam, da sem sodelovala na sestankih v naši hiši, saj sploh vedela nisem, da bi se bili taki sestanki, na katerih se je odločalo o aretacijah, zaporih in prisilnih odpeljavah v koncentracijska taborišča v naši hiši sploh kdaj vršili.
Kot mati petnajstih otrok, od katerih so se trije rodili med okupacijo, sem bila toliko zaposlena z gospodinjstvom in otroki, da se mi lahko verjame, da nisem imela niti časa, tudi če bi imela voljo, brigati se za politiko in se udeleževati kakih sestankov. Zato se tudi nisem brigala za obiske domobrancev, ki so hodili k mojemu možu, sinu in hčerkam in ne vem, kaj se je govorilo ob teh obiskih.
Vse priče, na katere se opira pobijana sodba, tudi samo sumijo in zaključujejo, da sem pač jaz gotovo na teh sestankih sodelovala, ker sem Dermastijeva. Konkretnega in pozitivnega pa v moje breme ne more povedati nobena priča!« Nato obsojenka izpodbija vsa lažna, »za lase privlečena pričevanja«, ki niso dokaz, ampak le sum zaradi njenega drugačnega prepričanja, zaradi njenega moža, pobeglega sina in hčerk. Zaradi pomanjkanja dokazov trdi, da je krivdorek neutemeljen. Pritoži se tudi zaradi previsoke kazni, saj se ni upoštevalo olajševalne okoliščine: njenih številnih, še nepreskrbljenih otrok! Naj imajo vsaj mater, ko je že oče obsojen na dolgoletno zaporno kazen!
Ko je bila Dermastijeva skoraj že leto in pol v zaporu, takrat že v Rajhenburgu, danes Brestanici, pred tem pa nekaj mesecev v Begunjah, je od javnega tožilca 11. 8. 1947 prišla »rešitev« njene prošnje: Predlogu se ne ugodi. Razlogi: »Sedaj predlaga obsojenka obnovo kazenskega postopanja ter navaja osem prič, ki naj bi potrdile, da ni imela na svojem domu nikakih sestankov ter torej ni odločala o aretacijah pristašev OF in o njihovi odpeljavi v internacijo. Priče, ki jih obsojenka navaja, niso bile zaslišane, bilo pa bi njih zaslišanje tudi brezpredmetno, kajti sodbi Okrožnega in Vrhovnega sodišča temeljita na izjavah številnih verodostojnihprič, katere so v svojih izpovedbah dokazale obtoženkino krivdo s tem, da so citirale obtoženkine izjave v času okupacije. Na novo zaslišane priče, ki jih navaja obtoženka, teh izjav ne bi mogle ovreči in torej tudi ne dokazati, da obtoženka pri zgoraj navedenem dejanju ni sodelovala.

stran: 052

Ker torej obsojenka ne navaja nobenih takih okolnosti, ki bi mogle izvajanja in zaključke pravnomočne sodbe pismeno izpremeniti, ali vsaj omajati, je rešitev o zavrnitvi predloga za uvedbo obnove kazenskega postopka utemeljena. Zoper to rešitev je dopustna pritožba na Javno tožilstvo LRS. Smrt fašizmu – svoboda narodu !« Podpisan je javni tožilec Lojze Perič.
Toda nobena pritožba in prošnja ni več zadoščala. Dermastijeva mama je bila obsojena in odpeljana v kazenski zapor s prisilnim delom v Rajhenburg. Odpuščena je bila šele leta 1950. (Življenje v zaporu je delno popisano iz pričevanja obsojenke v Zavezi št. 31.)

Obsodba Franca Dermastije

Kako pa se je povojna evforija hudobije znesla nad Francetom Dermastijo? Njega je vojaško sodišče obsodilo že julija 1945 na šestletno zaporno kazen s prisilnim delom, na izgubo državljanskih in političnih pravic za dobo desetih let in na zaplembo imovine. Delal je v kazenskim taborišču v Kočevju. Ob amnestiji 3. avgusta 1945 je bil pomiloščen. Toda že šest dni zatem javni tožilec zahteva obnovo postopka, ker so se »naknadno ugotovile za obdolženca nove obremenilne ‘činjenice’. Terenski odbor OF Podutik–Kamna gorica je poslal Narodnoosvobodilnemu odboru mestne četrti Št. Vid ovadbo zoper Dermastija Franca. V njej navajajo, da se je v Dermastijevi hiši pričela razvijati bela garda, da je postala središče domobranstva, da je bil načrt za umor moža tov. Dane Štirn zasnovan pri Dermastijevih, da je bil Dermastija glavni organizator pri blokadah, kjer se je odločalo kdo gre v internacijo in kdo se izpusti iz zaporov. Podpisane so bile »obremenilne priče«, pretežno ženske. Ovadba je takoj prispela na Ministrstvo narodne obrambe OZNA. Ta prične nemudoma iskati Dermastijo in sporoči tožilstvu: »Nujno prosim za odgovor, ali se nahaja Dermastija Franc na prostosti ali v vaših zaporih. Po poročilu jetniške uprave, ga v sodnih zaporih ni. Ako je v vaših zaporih, ga citirajte v tukajšnje sodne zapore, da bo moči izvesti njegovo zaslišanje in bo s tem omogočen nadaljnji postopek, ki mora dotlej počivati.«

Opis slike: Dermastijevi deset let pozneje, spet skupaj in spet doma – ob očetu Jožica s sinom, ob mami Marjan, stojijo z leve Janez, Ana, Marko in Jure

Javni tožilec dobi 9. 8. 1945 odgovor major­ja Mitja R.: »Imenovani je bil zloglasni domo­branski pretepač in mučitelj nedolžnih žrtev in je kot tak povzročil smrt Zibelnika Ivana, upokojenca iz Žapuž, očeta petih sinov, partizanov. Imenovani ga je istega leta 1943 tako pretepel s stolom, in to iz razloga, češ da je Zibelnikov sin kot partizanski komandant dal nalog, da se imenovanemu vzamejo kopita, in je moral v bolnico. Po vrnitvi iz bolnice, ga je imenovani zopet pretepal in ga pri tem telesno tako poškodoval, da je nekaj mesecev za tem, ob priliki, ko je šel na pot, da poišče vsaj enega svojih sinov, umrl.
Imenovani je bil sploh eden vodilnih be-ga v Dravljah in Posavju ter so ga zločinski švabobranilci imenovali za očeta obeh postojank, to pa zato, ker so se na njegovo pobudo vršile preiskave in aretacije simpatizerjev OF.
V dokaz gornjih navedb naj se zaslišijo priče Zibelnik Marija in Vida, Zapuže; Zupančič Frančiška, Vižmarje; Jernej Omejc, Vižmarje; Švajger Franc, Stanežiče pri Št.Vidu.
Predlagamo, da se zoper imenovanega obsojenca obnovi kazensko postopanje na podlagi zgoraj navedenih novih obremenilnih činjenic in da se ga, upoštevajoč iste, najstrožje kaznuje.«
Nobenega dvoma ni, da je bil ukaz majorja UDBE takoj izpolnjen. Dermastijo so ponovno aretirali 18. 9. 1945 in z njim vred še ženo. Po večmesečni zaporni kazni v Ljubljani so ga poslali v Begunje in v prisotnosti majorja, ki je večkrat obiskoval zapornike, so ga tudi strahotno mučili, ker ni priznal umora Zibelnika. O tem je kasneje povedal svoji ženi, ta pa svoji hčerki, ko jo je obiskala v Argentini.
»Obtožnica ga bremeni v treh členih in na podlagi teh mu je bila izrečena sodba. Prvi člen obsodbe ga obtožuje, da je poleti 1943 s stolom pretepel Draveljčana Zibelnik Ivana, ki je kasneje zaradi poškodb umrl; drugi razlog, da je bil pobudnik pri aretacijah in odgonu prebivalstva v internacijo; in tretji, da so se v njegovi hiši vršili sestanki be-ga in DMB in da se je obtoženec družil z znanimi be-ga voditelji v Dravljah, kakor Komanom, župnikom Bartolom, Edijem Pircem in drugimi.«
Oglejmo si zdaj, kaj pove o svoji krivdi obtoženi Franc Dermastija. Na obtožbo javnegatožilca je imel več pripomb. Naslovil jih je Okrožnemu sodišču 9. januarja 1946.

stran: 053

»Zibelnik Ivan je hodil k nam, da sem mu popravljal čevlje. Prodajal mi je tudi kurivo, ki sta ga vozila iz gozda skupaj z Ivanom Kolarjem. Za to pa je vselej dobil denar ali hrano. Leta 1943. mi je prinesel nekaj parov čevljev tako raztrganih, da jih ni bilo moči popraviti. Zato sem mu dal od svojega sina še dobre polgojzarice. Takoj naslednji dan jih je v Čepljah pri Prevalniku prodal dekletu za 500 Lir in jih takoj zapil. Čez nekaj dni je zopet prišel z raztrganimi čevlji, da bi mu jih popravil. Na vprašanje, kam je dal one čevlje, mi je priznal, kot je zgoraj navedeno. Nato sem mu podaril par svojih visokih čevljev. Ko je odšel, mi je odnesel še par nizkih čevljev, ki sem jih imel za delo na vrtu. Tudi te je prodal in zapil. Čez kaka dva ali tri tedne je zopet prišel k meni in zahteval svoje čevlje, češ da mi jih je prinesel v popravilo in naj mu jih zdaj popravljene vrnem. Čevljev pa ni prinesel. Grozil mi je, da bom že še videl in da bom še rad popravljal čevlje. Nato sem odprl vrata in ga sunil v vežo. Spotaknil se je ob prag in telebnil po tleh. Tam je začel kričati, jaz pa nazaj naj odide in sem ga nekajkrat brcnil. Po obrazu je bil opraskan in malo krvav. Da bi ga pa nabil s stolom ni resnica, kar lahko pričata Kušar Franc in Dermastija Frančiška, ki sta bila navzoča. Potem je šel ven in mi žugal z obema rokama: »Boš že videl, ko se vrne Pavel iz partizanov!« Odšel je peš kot navadno, nič poškodovan. V nedeljo sva v gostilni Pri Mihelnu pila skupaj žganje. Tam sva se še večkrat sešla in mi ni nikdar omenil, da bi bil poškodovan. Tisto nedeljo sem zvedel, da ga je takrat, ko sem ga obrcal, odpeljal Grumov Anton na njegov dom na Vodnikovi cesti. Da bi ga pretepel zaradi tega, ker je delal njegov sin pri meni rekvizicijo ni resnica. Ako bi jaz to mislil, ga ne bi gledal, ko je še poprej ves čas hodil k nam. Pripominjam, da sem ga kasneje še večkrat videl pijanega, in ker je bil brez denarja, sem mu enkrat še sam dal za žganje v gostilni Pri Mihelnu na Vodnikovi. O njegovi smrti pa je razvidno in vsem znano, da se je ponesrečil, ko je šel čez nemško mejo in umrl na nemški strani, mislim, da je bilo to leta 1944, devet mesecev po tem, ko sem ga postavil pred vrata. Slišal sem, da je umrl v hiši Bernik Ane v Podgori, o čemer lahko le-ta tudi priča. Prav tako nisem nikoli zvedel, da bi bil on kdaj od Be-ga pretepen in nisem jaz tega nikomur naročil.
K drugemu členu obtožnice imam tudi pripombe. Da bi jaz v času okupacije soodločal, kdo gre v internacijo ali koga naj se aretira,ali da bi bil pobudnik pri aretacijah in odgonu v internacijo, je gola izmišljotina. Sam sem bil pri vseh treh blokadah vzet kot ostali, kar lahko potrdim s pričami. Pri prvi blokadi sem bil skupaj s svojim sinom in nekaterimi drugimi vržen v posebno sobo. Opoldne so nas vse odpeljali v Belgijsko vojašnico in nas segnali v klet. Sedem nas je zvečer prišlo ven, ostali so, z mojim sinom vred, odšli v internacijo. Pri drugi blokadi smo bili vsi z mojim pomočnikom, bratom Ivanom in sosedi pripeljani do srede vasi, ampak smo po nekaj urah lahko odšli domov. Kot smo zvedeli kasneje, je to posredoval Pečar Filip, delovodja v Konzumu.

stran: 054

Iz navedenega je razvidno, da jaz nikakor nisem sodeloval pri blokadah, in zato zanikam, da bi bil kriv aretacij ali odgona v internacijo kateregakoli Jugoslovana.
K tretji točki obtožnice pripominjam, da se v moji hiši za časa okupacije niso vršili nobeni sestanki Be-ga ali DMB in se nisem družil z voditelji v Dravljah, kjer jih, kakor jaz vem, ni bilo. Koman je moj svak, kljub temu se nisem shajal z njim in razgovarjal o kaki politiki, ker nisem nikoli in nikjer politiziral, ne doma ne drugod, kar lahko dokažem s pričami. Glede župnika Bartola pa omenim le to, da sva večkrat po maši ob nedeljah z drugimi možmi vred popila kakšen kozarček; nikdar pa nismo nič govorili o politiki, kar pa zopet lahko dokažem. Glede Pirc Edvarda lahko povem, da sem šel nekajkrat k njemu v pisarno pri Slamiču, da mi je posodil denar, ker mi ga je zmanjkalo za usnje. Dokaz za to je, da sem mu še danes dolžan 1000 Lir. Nikdar pa ni, ne on meni ne jaz njemu, omenil kakšne politike. K njemu domov nisem zahajal. Pač pa sem bil nekajkrat v njegovi hiši, a ne pri njem, temveč pri njegovi stranki Medvedu, kamor sem nesel popravljene čevlje. Tudi pripominjam, da domobranci niso mene imenovali očeta, pač pa mi je znano, da so tako rekli nekemu naredniku Modicu iz Blok.
Sina nisem jaz poslal k posadki. Ravno nasprotno: prosil sem ga, naj se gre raje najprej učit svoje obrti, ali pa v službo na železnico, da bo vsaj zase zaslužil, če že meni ne more pomagati preživljati mojo številno družino. A me ni hotel poslušati in mi je na velikonočni torek zjutraj ušel k tamkajšnji posadki. Zato jaz nisem odgovoren za sina. To lahko potrdi žena. – Res je, da je bila starejša hčerka Frančiška pri propagandi, za kar pa dolgo nisem vedel in je bilo to proti moji volji. Ko sem jo vprašal, zakaj je šla zraven, mi je odgovorila, da za vsako predavanje zasluži 80 Lir.
K nam so res hodili domobranci, a le zaradi čevljev in pa k dekletom v vas ter zaradi sina. Nikoli pa nisem vedel, da bi bili v naši hiši četniki in da bi pri nas prenočevali; spomnim se nekih fantov, ki so nekoč prišli s sinom malo vinjeni k nam domov. Ker je bilo že pozno, so pri nas pozaspali.
Da bi jaz kateremukoli dajal kakšne informacije, je gola izmišljotina, in nikoli se nisem udeleževal kakršnihkoli sestankov, bodisi političnih ali drugih. Res sem ga včasih rad popil kako četrtinko, a pri tem sem ves čas živel za svojo številno družino, da jim ne bi bilo treba iti okrog prosjačit. Edino to je bila vsa skrb mojega življenja.« Tako je napisal Dermastija Franc, čevljarski mojster, dne 9. januarja 1946, pet mesecev po tem, ko so ga aretirali, ves čas vlačili po zaporih in zasliševali. 14. januarja 1946. je bila izrečena sodba.
Tudi tokrat ni bila zaslišana nobena od prič, ki jih Dermastija v prošnji navaja. Sodišče sicer »ni prišlo do prepričanja, da bi obtoženi z inkriminiranim dejanjem direktno povzročil Zibelnikovo smrt, ker je tekom razprave ugotovilo, da med pretepanjem pok. Zibelnika po obtožencu in nastopivšo smrtjo istega znaša skoro devet mesecev,« vendar je »po pričevanju žene Zibelnik Marije, snahe Zibelnik Vide in Švajger Franca, težka telesna poškodba utegnila povzročiti začetek hiranja Zibelnik Ivana.« … »Ostalemu obtoženčevemu zagovoru ni verjeti. Krivdorek je z ozirom na navedeno smatrati utemeljenim.« Olajševalne okoliščine ni nobene, tudi te ne, da je doma ostalo osem nepreskrbljenih otrok in da je obsojena tudi njihova mati. Nasprotno: »Pri odmeri kazni je sodišče upoštevalo obtežilno okoliščino, obtoženčevo zakrknjenost in zagrizenost,« (ki ji je bil kljub mučenju v Begunjah priča Matija R., kar pa seveda ni nikjer zapisano). »Ta okolnost prikazuje obtoženca kot ljudskega škodljivca najnevarnejše vrste.« Bil je »spoznan za krivega« in obsojen na 10 let izgube prostosti s prisilnim delom in na deset let izgube političnih in državljanskih pravic.
Na to obsodbo se je Franc Dermastija z branilko dr. Ljubo Prenner pritožil na Vrhovno sodišče, naj zavrne pritožbo javnega tožilca: »Ni točna ugotovitev sodbe, da sem Zibelniku prizadejal težko telesno poškodbo, ki je utegnila povzročiti začetek hiranja Zibelnik Ivana. Ta ugotovitev temelji na golem sklepanju brez vsakega dokaza. Pok. Zibelnik je umrl v bolnici in torej mora glede njegove bolezni ekzistirati popis, katerega pribavitev sem tudi predlagal. Prav iz tega popisa bi bilo možno točno ugotoviti vzrok smrti in tudi dejstvo, da moj dejanski nastop proti Zibelniku, katerega sem pahnil in brcnil, nima prav nobene zveze z njegovo smrtjo. Kljub temu pa je sodišče pribavitev predlaganega popisa bolezni opustilo in je torej povsem samovoljno prišlo do navedenega sklepanja, iz katerega tembolj nevzdržno in tudi navedeni ugotovitvi sodbe nasprotujoče izvaja javni tožilec, da je moje ravnanje in pretepanje Zibelnika tako torej povzročilo njegovo smrt. Med mojim ravnanjem in med smrtjo pokojnega Zibelnika ni prav nikake vzročne zveze in to dejstvo bi se dalo, kakor že rečeno, tudi nedvomno ugotoviti in dokazati s pribavitvijo njegovega popisa bolezni – tako pa se indirektno dopušča nekaka možnost, da bi poškodba utegnila imeti za posledico začetek njegovega hiranja, oziroma v izvajanjih javnega tožilca celo, da je povzročila Zibelnikovo smrt in obenem s tem trditve, da je izrečena kazen sodišča odločno prenizka.
Tudi nadaljnje razlogovanje javnega tožilca, da gre pri mojem ravnanju naravnost za zverinski nastop proti očetu, ki je imel sina partizana, je povsem netočen in pravilno tudi ni ugotovljeno v sodbi. Okolnost, da je bil Zibelnikov sin partizan, ni bila niti najmanjši povod za moje dejanje proti njemu, temveč je bil edini razlog za to, da sem Zibelnika pahnil in obrcal, dejstvo, da me je v vinjenosti nadlegoval in silil v mene.
Končno ni dokazan niti en konkretni primer, da bi soodločal pri tem, kdo bo aretiran in odpeljan v internacijo in krivdorek, kakor tudi tozadevna trditev javnega tožilca, temelji le na splošnem sumu. Isto velja za moje stike z najvišjimi predstavniki belogardistov, pri čemer bi bilo upoštevati še dejstvo, da sem bil prav radi tega – kakor je to razvidno tudi iz razlogov sodbe – pravzaprav že obsojen pred vojaškim sodiščem v Ljubljani.«
Prepričali smo se lahko, da je obsodba zakoncev Dermastijevih eklatanten primer enega od neštetih povojnih montiranih procesov; za dr. Prennerjevo se pa ne moremo čuditi, da se je v naslednjih letih sama znašla med kaznjenkami v taborišču Ferdrenk v Kočevju.
Pritožba Franca Dermastija je bila zavrnjena 19. marca 1946: »Kazen, ki jo je izreklo prvostopno sodišče, popolno odgovarja stopnji obtoženčeve krivdne odgovornosti in je bilo zato pritožbo javnega tožilca kot neosnovano zavrniti.« Prav tako je bila junija 1946 zavrnjena prošnja za obnovo procesa. Ponovno jo je takrat že kaznjenec Dermastija pisal leta 1947; pod rokopisom je za datum navedena samo ta letnica, za dan in mesec so narejenepike, saj se med zaporniki v kaznilnici na Igu, kjer je obtoženec delal v čevljarski delavnici od 20. 10. 1946, očitno ni več vedelo. Izvemo pa, da je 14. februarja t. i. prezidij Ljudske skupščine FLRJ na svoji seji zavrnil pomilostitveno prošnjo Franca Dermastija, obsojenega 14. januarja 1946. Ali lahko domnevamo, da je bila roka Mitje R. tako dolga, da je segala prav do prezidija? Celo na ponovno prošnjo je iz prezidija prišla Odluka (napisana v srbohrvaščini in cirilici), da se »molba ne uvaži«. Datirana je »22. juna 1949.«

stran: 055

Opis slike: Oče Franc Dermastija v zaporu

V moje veliko olajšanje in verjetno tudi v olajšanje bralcev tega članka se prebijanje skozi sodne akte konča z Obvestilom o prestani kazni, ko je bil obsojenec dne 5. januarja 1951 odpuščen iz kaznilnice v Igu s podpisom upravnika Staneta Kersnika. Iz obvestila tudi izvemo, da dopisu, kjer uprava kaznilnice dne 15. 4. 1949. obvešča okrožno sodišče o zdravstvenem stanju in ponašanju obsojenca, ni bila priložena prošnja za pomilostitev.
Najmlajši sin Marjan Dermastija je 31. 5. 1995 po dolgotrajnih naporih dosegel za ma­mo in očeta oprostilno sodbo, ker je v izrekusodbe »naveden le abstraktni dejanski stan kaznivega dejanja«, »brez navajanja konkretnih dejstev in okoliščin, ki bi kazala na to, da je obsojena oseba izvršila kako izvršitveno kaznivo dejanje.« Razumljivo, da sta bila takrat oba »obsojenca« že dolga leta mrtva. Njuni odrasli sinovi in hčere, nekdanji samorastniki ob starših v komunističnih kazenskih zaporih, pa so z oprostilno sodbo dobili trohico zadoščenja za prestane krivice staršev in njih samih vsaj na straneh papirja.

stran: 056

Izdajalski mulci

Vemo že, da so ob koncu vojne starejši štirje Dermastijevi otroci bežali na Koroško, doma s starši pa jih je ostalo še sedem. Prikličimo si v spomin, da je bila najstarejša med njimi štirinajstletna Jožefa (1931), sledili so ji Mihaela (1932), Ana (1935), Marko (1936), Janez (1937), Jurij (1939) in najmlajši Marjan (1942). Sedem prestrašenih, do konca zbeganih otrok, ki jim miličniki pred njihovimi očmi odpeljejo jokajočo mamo in nemočnega ata.
Kakšen teden ali dva so bili otroci sami. Včasih jih je prišla pogledat sestrična Mulčeva. Teta Mulčeva je lepega dne dobila obvestilo, da mora otroke, razen Mihaele, ki je že služila pri kmetu v Dravljah, odpeljati v prehodni dom na Poljanski cesti, kjer je bila poleg doma tudi šola. Tam so otroke ločili: Jožica in za njo še Ana sta se v vajeniškem domu na Karlovški cesti izučili za šivilji, med počitnicami pa delali v mladinskih delovnih brigadah. Trinajstletna Mihaela je ostala pri kmetu v Dravljah sama. Ko se nekega popoldneva proti večeru vrne v samoten nekdanji dom, ki je bil takrat še prazen, se za njo prihuli v hišo domačin – terenec in grobo posili zapuščeno deklico. Šoloobvezne dečke so ločili od triletnega Marjana, ki je ostal popolnoma sam med tujimi ljudmi. Mama in oče dve leti nista vedela za nobenega od otrok.
O samorastniškem življenju štirih fantičev danes lahko pripoveduje le še najmlajši od njih, Marjan Dermastija. Težko je ugotavljati ali je življenje najbolj prizaneslo prav njemu, ki je starše spoznal šele potem, ko je mama prišla iz zapora in leto za njo še ata. O svojih spominih na obdobje, ko še ni poznal mame in ata, je pripovedoval: »Zame mame in ata kot da ni bilo, do takrat, ko sem se iz zavoda vrnil domov leta 1951. Od takrat naprej pa sem bil najbolj srečen otrok na tem svetu, tako zelo sem bil vesel, da imam mamo, ata, da smo vsi skupaj in imamo dom. Že majhen fantič v domu sem rad brcal žogo, zdaj pa je moje srce z žogo vred kar poskakovalo. Moji otroci in vnuki so imeli lepo mladost, toda prepričan sem, da se otroštva nihče od njih ni tako zelo veselil, kot sem se ga jaz, potem ko sem prišel v pravi, resnični dom z mamo in atom.
Starejši bratje so mi povedali, da so nas vseh sedem otrok tuji ljudje odpeljali v prehodni dom Ivana Cankarja na Poljanski cesti. Potem pa so nas glede na našo starost razporedili po različnih domovih in ločili. Imel sem komaj tri leta, Jurij pa šest, zato sva se znašla v domu za najmlajše v Stanežičah. Spominjam se samo tega, da sem bil tako lačen, da sem iz koša za smeti jedel jabolčne ogrizke, zato me je vzgojiteljica natepla s šibo. Zelo dobro pa se spominjam tudi lepega trenutka, ko sem prvič v življenju slišal cerkvene zvonove. Stekel sem pod zvonik in strmel v cerkovnika, ki je tako silovito vlekel za vrv, da ga je kar od tal dvigovalo v zrak. Kaj takega! Ne vem, kdaj sem se vrnil v dom, in spet sem bil tepen s šibo. Še hujše stiske sem doživljal, ko je še Jurij šel v šolo in so ga premestili v dom Malči Beličeve. Takrat sem zelo jokal, saj je bil Jurij edini človek, ki sem ga imel. On mi je povedal, da imam še dva starejša brata, Janeza in Marka, ki sta tudi v domu Malči Beličeve. Jurij se jih je spominjal, jaz pa sem zanju prvič slišal. Brez Jurija sem bil čisto osamljen, poleg tega sem želel imeti ob sebi še oba brata, ki ju nisem poznal. Spominjam se, da sem veliko prejokal in ves čas moledoval, naj vendar še mene dajo v dom Malči Beličeve, samo da bi bil skupaj z brati. Ne spominjam se, koliko časa je trajalo, da se mi je ta želja izpolnila. Zdi se mi, da zelo dolgo.
Zdaj smo bili vsi štirje v domu in ob starejših bratih sem se počutil bolj varno. Veliko krivic in hudega smo prestali, a nihče ni utrpel psihičnih posledic. In tudi če bi jih, nobenemu ni bilo mar. Gotovo nam je pomagala mamina in atova molitev in njuno trpljenje. Občutek, da smo kaznovani in da se nam godi krivica, prav tako kot mami in atu, nas ni zlomil. Pri starejših bratih sem občudoval njihovo drznost in pogum. Če ni šlo drugače, so se stepli, in ko so prihajali v najstniška leta, bi planili tudi v vzgojitelje, če bi jim preprečili, da pridejo do zastavljenega cilja. Nemalokrat se je zgodilo, da so me ‘ugrabili’ in smo ušli iz doma. Kam neki, če ne v Dravlje, saj so mi morali pokazati naš pravi dom. Ko sem našo hišo prvikrat videl, saj se je nisem spominjal, so mi bratje povedali, da je ‘zaplombirana’; potem smo prehodili ves vrt, vse je bilo zapuščeno. Ko smo prišli naslednjič, je bila že naseljena, povsod tuji obrazi in tujci­ nam niso dovolili stopiti na naše dvorišče. Dom smo gledali samo od daleč. Nihče nas ni vprašal, čigavi smo, bratje tudi povedali ne bi. Nekajkrat­ smo obiskali atovo sestro teto Franco na Vodnikovi cesti in za kratek čas uživali njeno gostoljubje in našo prostost. Kdaj se bosta vrnila mama, ata, kdaj bomo lahko šli domov, smo jo spraševali. Tega nam ni vedela odgovoriti, zato se nam je zdelo, da ju še dolgo ne bo.
Mi z brati in še nekaj drugih otrok smo bili ‘drugačni’ kot ostali otroci padlih borcev. Ved­no smo poslušali, da smo ‘bele gnide’ in ‘izdajalski mulci’. Morali smo spati goli, čeprav smo imeli pižame, da so nas lahko mlatili s šibo še zvečer. Poniževali so nas tako, da so nas enkrat tedensko kopala starejša dekleta, nas pa je bilo zelo sram. Če smo se upirali, smo bili spet tepeni s šibo. Pred jedjo smo morali mi, ‘gnide bele’, ne vem kolikokrat po­noviti: ‘Za domovino, s Titom, naprej!’ Po kosilu ali večerji pa smo morali deklamirati partizanske pesmi: eno za drugo in potem spet vse znova in to tako dolgo, da so se nam od zaspanosti že zapletali jeziki. Starejša brata sta me naučila ‘pesmico’, da bi jo ob taki priliki ponavljal: ‘Živel je mož, imel je psa, lepo ga je vzgojil. Nekoč mu ukrade kos mesa, zato ga je ubil. Na grob zapiše: Živel je mož, imel je psa…’ itd. Deklamiral sem in deklamiral in čakal, kdaj me bo oplazila šiba. Toda začuda, debela, tolsta ravnateljica je obsedela in zaspala.
Mi, drugačni otroci, smo nosili samo ponošena oblačila: tudi pozimi kratke hlače, preluknjane žabe, kakšen italijanski kratek suknjič, ponošeno kapo, prevelike ali premajhne visoke ponošene čevlje. Ostali otroci so bili lepše oblečeni. Dedek Mraz nas ni nikoli tako obdaroval, kot so bili obdarovani otroci padlih borcev.
Začel sem hoditi v šolo. Med učnimi urami v domu nas ni nihče nadzoroval ali se za nas zanimal. Nobenega niso zanimale naše naloge ali učenje. Spričevalo je do jeseni počivalo v predalu, ne da bi kdo vanj pogledal, te pohvalil ali grajal.
Včasih nas je obiskala samo Komanova teta Angela in nam prinesla kakšne dobrote. Kakor hitro je teta odnesla pete, jih je debela upravnica takoj vse pobrala: »Vsak dan boste po malem dobil kaj od tega.« Čakali smo naslednji dan in še naslednji dan, pa nismo dobili nikoli nič. Podobno so bili oropani tudi drugi otroci.

stran: 057

Opis slike: Mama Frančiška Dermastija spet na svojem vrtu

Nekoč smo skupaj z brati kradli jajca hišniku; ne vem zakaj so se bratje to domislili, vedel pa sem, da moram skupaj z njimi nagajati, ker se nam dela krivica. Vedno sem jih slepo ubogal. Z nagajanjem in prestopki smo si sami na silo iskali ‘pravico’ in uveljavitev, čeprav smo vedeli, da nas čaka kazen. Ko so prišli pome starejši bratje, da bi obiskali očeta v zaporu na Igu (zanj smo od tete Komanove zvedeli šele kasneje), so me bratje dobesedno ugrabili, a nas je upravnica zalotila. Razumljivo, sledila je kazen. Ko je upravnica hotela s palico udariti po Marku, se ji je ta nenadoma izmaknil in ona je z vso silo udarila z roko po mizi. V hipu se ji je povesila, prijela se je zanjo in pričela javkati: »Auva, auva!« Odpeljali so jo v bolnico in vrnila se je z roko v mavcu. Ni nam bilo prav nič žal! Posmehovali smo se ji, javkali kot je ona, in ji iz vsega srca privoščili! Svojega veselja nisem mogel skriti, zato sem bil kaznovan, da sem moral zvečer tri ure stati na stolu in deklamirati partizanske pesmi. Prva je omagala upravnica in zaspala.
Tako so nas Titove pionirje vzgajali. Le kakšni ljudje bi postali, če se mama in ata ne binikoli vrnila in če ne bi nikoli skupaj zaživeli doma v Dravljah. Že tako so nam bila ta najnežnejša leta ukradena in nikoli več se jih ni dalo nadomestiti. Za vedno je bila narejena velika, nepopravljiva škoda. Kolikokrat je kasneje, ko smo bili že doma in delali staršem preglavice, mama vzdihovala in jokala: »Uničili so mi družino!« Ata pa: »Vse hudo, kar ste doživeli, bo prišlo za vami.« Gotovo sta to občutila tudi sama.

stran: 058

Edin lep spomin na dom Malči Beličeve je bil nogomet. Vzljubil sem ga in v življenju mi je veliko pomenil. S šestnajstimi leti sem postal že trener in osemindvajset let sem igral nogomet za društvo Ilirija iz Šiške.
Najlepše doživetje iz dobe v domu Malči Beličeve je bila neka nedelja, ko nas je prišla iskat teta Komanova. Oblekla nas je v nove kratke hlače, ki so se takrat nosile. Naših strganih cunj smo se bridko zavedali še posebej zato, ker so samo otroci borcev dobivali lepa, nova oblačila. Z vlakom smo se odpeljali v Rajhenburg, na obisk k mami. Po dveh letih zapora so bili obiski pri mami dovoljeni. Vožnja z vlakom me je dobesedno prevzela, saj za vlak do takrat še slišal nisem. Kaj vse sem videl, opazoval, doživljal! Skoraj bi pozabil na mamo, tako me je vožnja zamotila. Izstopili smo in prišli pred mogočno stavbo na hribu. Čakali smo pred velikimi vrati, kdaj se bodo odprla. Odprla so se, a namesto mame sem zagledal policistko v uniformi. Šele čez nekaj časa, ko je povedala kdo sme in kdo ne sme noter smo smeli vstopiti. Nobenega veselega pričakovanja nisem občutil. Samo tesnobo, nelagodje, skoraj strah. Paznica nas je peljala v sobo z veliko mizo. Teta Komanova me je ves čas držala za roko, peljala do mize in mi pokazala mamo. Ob mizi nasproti mene sem zagledal staro, suho žensko v jetniški obleki! Teta mi je rekla, naj pozdravim mamo. Ostal sem brez besed in jo gledal. Razprostrla je roke proti meni, da bi me objela, a me ni mogla. K njej nisem smel, ona pa k meni ne; med njo in nami je bila dolga miza. Mama je jokala, ko je spregovorila, je paznica v uniformi policistke, povzdignila glas: »Nema šepetanja!« Treba je bilo govoriti glasno, nevidno uho je moralo slišati vsako besedo. Taki so spomini na moje »prvo« srečanje z mamo. Takrat sem težko doumel, zakaj mama joka, imel sem komaj sedem let. Kasneje o trpljenju v zaporu ni dosti govorila, le to, da se čudi, kako je lahko prenesla toliko hudobije in prestala toliko trpljenja v letih zapora. Pravila je, da ga ne bi, če ne bi toliko premolile z drugimi jetnicami.
Vsi štirje Marko, Janez, Jurij in jaz smo obiskali tudi očeta v zaporu na Igu, kamor je bil premeščen iz zapora v škofjeloškem gradu. Verjetno je bilo to že takrat, ko je prišla mama iz zapora eno leto pred atom. Na Igu je v čevljarski delavnici delal čevlje za partijske izbrance in vojake armije. Bil je lep, poletni dan. Peš smo koračili po Ižanki od Ljubljane proti Igu. Usmilil se nas je voznik lojtrnika in nas pripeljal do ovinka pred gradom, ki so ga po vojni spremenili v zapor.
Pogled na ata mi je do danes ostal v spominu, tako zelo me je pretresel. Ata je zgledal kot starček: suh, zgubanega obraza in ves se je tresel. Morda zato, ker nas ni smel objeti, ko smo posedli na nasprotni strani mize in je stegoval roke, da bi nas objel. Jokal je kot otrok, dobesedno ihtel. Kot da iz njega vre na dan vsa dolgo zatajena bolečina! Gledal sem njegove črne in nagrbančene nohte, njegovo črtasto zaporniško obleko; najbolj mi je padla v oči črtasta čepica s številko na čelni strani. Danes šele razumem, kaj to pomeni: on, naš oče in vsi ostali zaporniki so bili samo številke, vsak s svojo kazensko dokumentacijo, kjer je bil zapornik voden pod to številko! Še dobro, da o vseh njegovih prestanih mukah in trpljenju otroci ne vemo, saj si tega ne moremo predstavljati. Ko je mnogo let kasneje mama obiskala brata in sestre v Argentini, je Veri povedala, ona pa kasneje nam, kaka so ata mučili v zaporu v Begunjah. Ti zapori so bili prava mučilnica, morda hujša od mučilnice gestapa med vojno. Ker ni mogel priznati umora Zibelnika, so očeta obesili za noge, moda obtežili z opeko in zmerjali: »Kurbir domobranski, zdaj vsaj ne boš več delal otrok!«
Ko so bratje zvedeli, da je mama prišla domov iz zapora, ni bilo sile, ki bi jih še zadržala v domu. Gotovo nas je prišla mama takoj iskat. Toda reva ni vedela, kam naj nas odpelje, saj smo bili brez doma, popolnoma brez vsega. Ata je bil še v zaporu, kako bo sama zmogla prehraniti toliko lačnih otrok po petih letih stradanja in nečloveškega garanja v zaporu? Mene upravnica ni pustila z mamo, ker sem igral enega od palčkov v Sneguljčici, ki se je moral ves čas smejati. Še celo leto sem moral ostati v domu, ker smo igrali predstavo po raznih drugih domovih in šolah. Spet sem bil sam, pa tako rad bi šel domov! Toda zdaj me je obiskovala mama! Mama je tudi takoj pričela iskati Mihaelo, ki je tavala bogsigavedi kje. Našla jo je v Karlovcu, golo in boso. Niti takrat niti kasneje mami ni uspelo prepričati jo, da bi se vrnila domov in prenehala s klateškim življenjem.
Ko so končno še meni dovolili domov, sem se lahko sam prepričal, da ne bi imeli kje stanovati in kaj jesti, če nam ne bi pomagali dobri ljudje in duhovniki. Tisto leto se je vrnil tudi ata. V svojo hišo nismo imeli dostopa. V njej so stanovali tuji ljudje, dve stranki, ker je bila dvostanovanjska. Nihče od njih se ni domislil, da bi se odselil iz naše hiše, čeprav smo bili na cesti. Jožica se je kmalu poročila, toda bilo nas je še pet otrok, mi štirje fantje in Ana, pa ata in mama.
Ata in Ano so vzeli pod streho Ramovševi, ki so imeli devet otrok. Pri njih je lahko imel tudi delavnico. Čevljarsko orodje so mu posodili kolegi čevljarji po Ljubljani, da je lahko takoj prijel za delo. Mi fantje smo spali po policah za jabolka pri teti Komanovi, mama je nekje dobila majhen štedilnik, da nam je kaj skuhala. Mama ni stala križem rok. Že takoj, ko je prišla iz zapora, je pričela pisati prošnje in letati po uradih, da dobimo nazaj svoj dom. Pozimi l. 1952. smo že smeli bivati vsi skupaj v enem samem prostoru v domači hiši, ki ga je izpraznila stranka, ki pa je še naprej stanovala v naši hiši. V tem prostoru je mama kuhala, ata čevljaril, ponoči pa smo po tleh razprostrli slamarice. Stranka nam je čez nekaj časa ‘odstopila’ še sobico v nadstropju, da smo dobili prostor za spalnico, kjer smo po dva skupaj spali v posteljah. Kmalu smo se pomnožili za dva člana, ker se je Ana poročila in dobila otroka, ki je v tej edini spalnici prejokal vse noči in atu rahljal že tako zrahljane živce.
Pa se je mami zasmilila neka Pavla, ki se je lepega dne pojavila na hišnem pragu z dojenčkom v naročju: »Mama, če me vi ne vzamete pod streho, sem bom obesila v Požarjevem toplarju!« in z roko pokazala skozi okno na toplar. In so ji ata in bratje zbili posteljo iz krajnikov, da sta oba dobila ležišče na vrhu stopnic, pozimi pa smo jima naredili na podstrešju ‘sobo’ iz kartona. Zdaj nas je bilo že enajst! Zaletavali smo se drug v drugega, podnevi in ponoči, poleti in pozimi, dokler ni Pavla po dveh letih z nekim možakarjem odšla od nas. Šele sčasoma sta se odselili obe stranki, verjetno zato, ker je bilo pri nas zelo živahno. Mama je končno lahko spet kuhala v svoji kuhinji, z atom sta dobila svojo sobo. In ko smo končno zaživeli sami, se lepega dne pojavi na pragu neznano dekle z dojenčkom, prišla je naravnost iz porodnišnice. Mama jo je takoj odgnala: »Kam pa naj vaju dam, saj nas je že enajst!« Pa je v naslednjem trenutku poslala enega od fantov, da je stekel za njo in jo pripeljal nazaj. Spraznila je shrambo, da sta mlada mamica in otroček dobila svoj prostorček.

stran: 059

Hodili smo v šolo Valentina Vodnika in vsi štirje imeli en zvezek in en svinčnik. Denar, ki smo ga zaslužili z raznašanjem časopisa, je šel ves za hrano in še smo bili bolj lačni kot siti. Nikoli se nismo učili, saj se tudi v domu Malči Beličeve nismo. Za ocene nam ni bilo mar. Kadar je prišla mama iz šole, je jokala, v šoli pa na vse pritožbe odgovarjala: »Kakršne ste vzgojili, take imate.«
Še danes trdim, da smo imeli mi bratje krasno mladost, ker smo tako močno doživljali ata, mamo in družinsko življenje. Nikoli ne bi zamenjal svoje mladosti in srečnih občutij, kaj pomeni imeti starše in dom, z mladostjo svojih vnukov. V domu Malči Beličeve smo se počutili kot v zaporu, doma smo bili svobodni! Tam smo imeli samo tovarišice in odurno upravnico, zdaj imamo mamo in ata!
Revščino smo tolkli še naprej. Mama je veliko delala na kmetih, da je dobila hrano. Ata je rad zvrnil šilce žganja in z leti vidno hiral. Nohte je imel vse razjedene, prste na nogah črne od ozeblin, ki jih je dobil v zaporu, ko so ležali na betonu. Zaradi bolečin v prstih je delal z vedno večjim naporom.
Odraščali smo v bolečinah staršev in smo hitro dozorevali. Uvideli smo, da se moramo izučiti in priti do poklica. Prvi se je izučil brat Marko za čevljarja pri znanem čevljarskem mojstru; očetu je vzel obrt, mami dajal denar za gospodinjstvo, očetu pa žepnino. Nazadnje si je uredil svojo delavnico in odprl modno trgovino s čevlji. Janez se je izučil za mizarja in si sčasoma ob naši hiši postavil svojo delavnico, Jure je postal monter dvigal, jaz pa ključavničar.
Bratje so se poročali, vedno več nas je bilo v hiši, mama je kuhala za petnajst ali šestnajst ljudi vsak dan. Vedno trdim, da je bila moja mama diamantna, ne le zlata ženska. Od naporov in podhranjenosti je l. 1959 zbolela za tuberkulozo. Morala je v bolnico v Valdoltro. Ker ni bila socialno zavarovana, bi morala zdravljenje plačati in ata je že iskal kupca za hišo. Skrb je bila odveč, ker je država plačevala zdravljenje tuberkuloznih bolnikov. Eno leto je mama ležala v mavcu v Valdoltri, pojedla na kilograme tablet, vsak dan dobivala injekcije v hrbtenico in kolena.
Takrat sem bil še vajenec, učil sem se za ključavničarja in morda sem najbolj občutil njeno odsotnost. Delal sem dopoldne in popoldne in bil velikokrat brez kosila. Izučil sem seza ključavničarja, se zaposlil in takoj socialno zavaroval mamo in očeta.

stran: 060

Opis slike: Prvoobhajanca, z desne Jure in Marjan

Oče je umrl pri 67 letih, mama veliko let kasneje. Umrla je od izčrpanosti in zaradi ne­zdravljene sladkorne bolezni. Ko je zjutraj vstala, se je zgrudila pred vrati spalnice in čez štirinajst dni v bolnici umrla. Vedela je, da se ji je življenje izteklo: zaželela si je le belo naglavno ruto in z njo naslednji dan mirno zaspala.«
Marjan je na koncu svoje pripovedi ponovno poudaril: »Imeli smo grenko otroštvo in težko mladost, zaznamovano s hudo revščino. Verjemite pa, da je bila kljub vsemu naša mladost čudovita, ker smo imeli ob sebi naše dobre, prečudovite starše. Ko človek dozoreva in postaja starejši, se šele zaveda, kaj je imel. Dolgo je že, odkar so nam umrli starši, a bi se rad vsak od nas še enkrat srečal z njimi, se z njimi marsikaj pogovoril, jih to ali ono vprašal. Če živimo tako, kot so nas starši učili, imamo upanje, da se bomo srečali v večnosti.«