Avtor: Justin Stanovnik
Država Slovenija je v moralnem in političnem, ne nasprotju, ampak protislovju. Tisti, ki bi to lahko predstavil kot logično sprejemljivo dejstvo, bi lahko dodal še trditev, da se ji, dokler bo v tem stanju, ne obeta prava prihodnost. Tisti, ki tako mislijo, zato obenem vztrajajo, da mora med skupinama, ki to protislovje s svojo različno preteklostjo in s svojimi različnimi pogledi na človeka in družbo poustvarjata, priti do sprave.
Tudi novinar Peter Rak (Delo, 10. feb. 2011) poziva k spravi, »a ne na formalističen način, ki sproža zgolj nove konflikte, temveč kot pristno pomiritev z lastno preteklostjo, ki jo dosežemo sami in je ne zahtevamo od drugih«. To ne bo šlo. Spor, ki naj bi ga sprava, ki je tu mišljena, razrešila, je bil političen, zato bo tudi sprava lahko samo politična ali pa je ne bo. Ta trditev ni nobena zahteva, je le zagotovilo nekega odnosa, ki je tako nujen, kakor je nujna težnost ali kaka druga naravna zakonitost.
ežava pa je v tem, da v primeru, o katerem govorimo, tudi politična sprava ni možna. Zakaj ne? Zato, ker je od obeh strani v sporu vsaka odvisna in se vsaka sklicuje na različno ontološko izhodišče: boljševiki, ki so čakali, da je narod doživel okupacijo, in tedaj izvedli nanj agresijo tudi sami, se sklicujejo na ideološki mit, katoličani, ki so se pred agresijo branili in se ji uprli, pa se sklicujejo na zgodovino. Če bi se sprava torej realizirala, bi se boljševiki morali odpovedati ideološkemu mitu in se ukloniti zgodovini. A zakaj tako in ne obratno? Zato, ker je 11. november 1989, ki je – če nam je dovoljeno nekoliko dramatizirati – prevzel odgovornost, da te stvari uredi, ideološkemu mitu vzel možnost, da bi se še kdo nanj skliceval in boljševike prepustil zgodovini. Boljševiki, ki sicer ne bi bili boljševiki, če bi se pokorili katerikoli rešitvi razen kateri od svojih, so sicer formalno prevzeli papirje za na pot v zgodovino, a se hkrati brez slabe vesti še naprej – ilegalno tako rekoč – sklicevali na ideološki mit. (Res da v nekoliko adaptirani obliki. Tako da je bilo težišče skoraj v celoti preneseno na enobe, na račun revolucije, ki je mutirala v skromnejše »socialne spremembe«.)
Takole napisana in prebrana se stvar ne zdi tako huda, kdor pa nekoliko ve, kaj so boljševiki, bo rad verjel, da je našo trditev o protislovnosti države Slovenije treba jemati zelo zelo resno – vse do razumetja tistega davnega svetopisemskega stavka, da mesto, sprto s seboj, ne more obstajati.
oljševiki države, ki stoji na kraju, kjer je nekoč stala njihova, ne gledajo lepo. A o kakšni samorefleksiji preteklosti pri ljudeh s takimi storitvami, kot jih v svojih analih hranijo ti ljudje, seveda nima smisla izgubljati besed. Če pa ostajamo pri tem, kar vemo, da znajo, potem se ne moremo do kraja zanašati na tako samoumevne reči, kot so sodstvo, policija, vojska – pa tudi ne na učitelje, če se spomnimo na revolucionarno besnilo, ki se je nedavno naselilo v njihove vrste. Za boljševike pa nikoli ne vemo, na kateri vir se bodo priklopili, ali na legalno zgodovino ali pa na ilegalne rezerve ideološkega mita. (Posebno po veliki zamenjavi doktrine nasilja z doktrino kaosa.)>
Ker se vse to dogaja v Sloveniji, se naša misel nujno sreča s še nečim drugim. Država, na mestu katere je leta 1991 nastala Republika Slovenija, je temeljila na zločinu – na vseh treh zločinih, ki jih je avgusta leta 1945 registrirala Londonska listina. Ker nova država, ne tedaj ne kdaj pozneje, v moralnem, pravnem in političnem jeziku podedovanega stanja ni registrirala, formulirala in uredila, je zločin še tukaj, cel in nedotaknjen. Kot zločesta novotvorba zastruplja mlado državo in ji preprečuje, da bi dosegla vsestransko polnost. V tem smo evropski unikum. Kaj naj rečemo? Caveant cives!
Ljudje, ki se sami za to odločijo ali pa so k temu izzvani, da spregovorijo o sedanji gospodarski krizi, pogosto ne pozabijo dodati, da kriza ni samo gospodarska, ampak tudi širša ali družbena. Kaj si pod tem izrazom lahko predstavljamo, ponavadi ne izvemo, če odmislimo pripombo, da Slovenija ni pravna država. Pravnost ali nepravnost sta pomembna kazalca družbenega stanja, a ga kljub temu ne obsegata v celoti, predvsem pa zahtevata pojasnilo, ali je z njima mišljena institucionalnost – delovanje preiskovalnih organov, tožilstev in sodišč – ali pa pravna zavest državljanov, njena občutljivost in objektivnost.
Da se od prvin družbene krize pretežno govori samo o pravni državi, ni slučajno. Ljudje čutijo, da je govorjenje o »nepravni državi« dobilo pravico javnosti – skratka, da je o tem govoriti dovoljeno – in zato ne deluje več spotakljivo, druga vprašanja te vrste pa s svojo odsotnostjo pričajo, da te pravice še niso dosegla in da bi zato utegnila delovati moteče ali celo zelo moteče. Moteče seveda za postsocialistični družbeni sentiment, ki ga gojijo elektronski in časopisni mediji, pilotirani iz nekih skritih središč ideološke recidive. Vsi se še spomnimo, koliko javne volje so pred zadnjimi državnozborskimi volitvami investirali določeni ljudje, da med predvolilno kampanjo ne bi prišlo do »ideološkega obračunavanja«. Z »ideološkim obračunavanjem« seveda ni bilo mišljeno nobeno ideološko obračunavanje, ampak zgolj analiza stanja splošne družbene krize in vloga posameznih političnih sil pri njenem nastajanju in eksploatiranju. »Ideološko obračunavanje« je bilo iznajdeno za mistificiranje temeljnega političnega diskurza o stopnji družbene normalizacije po polstoletnem totalitarnem izstopu iz Evrope. Iz civilizacije, drugače povedano. Vedno znova se izkaže, da je epicenter slovenske družbene krize v nerazčiščenih posledicah boljševiškega atentata na narodovo samobitnost. Vsa mnoga vprašanja, ki nas danes, nerešena, zasledujejo, izvirajo iz tistega časa in od tam. Ko tistega atentata leta 1941 ne bi bilo – ko bi ga zgodovinska prisebnost narodovih duhovnih, kulturnih in političnih sil preprečila; ko bi, konkretno povedano, tiste od njih, ki so v sebi zatrle civilizacijski instinkt in atentat podprle, namesto tega omogočile enotno narodno fronto, ki so jo oblikovali slovenski katoličani, bi se vsemu temu lahko izognili. A kar je danes morda najbolj pomembno, je to, da dediči nekdanjih liberalnih in katoliških disidentov, čeprav se zavedajo protinaravnosti zadržanja svojih prednikov, očitno vedo samo to, da morajo – proti vsem ukazom moralnega razuma – vztrajati na njihovih odločitvah in jih braniti.
To je naš sedanji problem. Katoličani, genocidno pomorjeni in pregnani, čeprav imajo vse argumente na svoji strani bilančne liste, svoje in s tem narodove pravde sami ne morejo dognati in uveljaviti, tradicionalna liberalna substanca, okrepljena z dotokom sil, za katere je poskrbel polstoletni totalitarni kurz, pa svojih pozicij v obrambo »neke« resnice noče izpostavljati tveganju. Raje še v sedanjem času nadaljuje politiko svojih prednikov izpred pol stoletja, čeprav je očitno, kakšne posledice je imela. V tem je razlog, da je mantra postboljševiške levice, da »ideološko obračunavanje« nima pravice javnosti, tako uspešna. To je ena od sprevrženosti našega časa: da je iskanje resnice dobilo značaj nestrpnosti. Iskanje resnice, ki brez nje ne moremo in ne bomo mogli živeti. Nekoč bo v Sloveniji morala priti generacija, ki bo akutno doživela brezpogojnost razkritja te neznanke: kaj je boljševizem, kaj je bilo tisto, kar ga je usposobilo za tako usoden – in tako uspešen – pohod skozi slovensko zgodovino. Predvsem pa, kaj je tisto, kar mu omogoča, da je, kljub porazu, v vseh možnih kategorijah še vedno tukaj.
Za uvod v odgovor na naše vprašanje, kaj je komunizem bil, bi lahko navedli neko misel Václava Havla iz razgovora z Adamom Michnikom poleti 1992 (Transit 4): »Komunizem je blokiral zgodovino. Ustavil je njen razvoj in njeno gibanje. Bil je, metaforično rečeno, nekakšna narkoza in družba se sedaj počasi prebuja v svoje staro stanje.« Kako specifičen je bil učinek komunistične oblasti, je v isti številki Transita v eseju V Sokratovi senci pojasnil Michnik sam z naslednjim stavkom: »Za komuniste ni bilo dovolj polastiti se človekovega dela in človekove svobode. Hoteli so tudi njegovo zavest in njegov spomin.«
Že obe misli, ki smo ju navedli, nam pokažeta, če jima dovolimo in damo čas, da to storita, zakaj komunizem, ko je njegov čas minil, ni enostavno odšel. Bil je v zgodovinskih razmerjih nekaj posebnega. Če bi še iskali metafore, s katerimi bi ga lahko označili, bi se lahko odločili za podobo »črne luknje« v astronomiji. (Nekatere zvezde, lahko beremo v kakem učbeniku za fiziko, se potem, ko v njihovi notranjosti prenehajo jedrske reakcije, zrušijo vase, ali kot pravijo, doživijo gravitacijski kolaps. Važno – za našo primerjavo – pa je to, da iz tako nastalih novotvorb, iz njihove neznanske gostote, nič ne more uiti. Nasprotno, vse kar se znajde v njihovi okolici goltajo vase. Tudi, kot se bere, »črnih lukenj« ni mogoče opazovati drugače kot posredno, po tem, da se njihova zvezdna okolica obnaša drugače kot sicer.)
S to podobo se nekoliko ujema razlaga, ki jo je v eseju Deset let pozneje (Transit 18) navedel angleški zgodovinar Timothy Garton Ash, zakaj se je »iz celotnega spektra postkomunističnih držav samo štirim, Poljski, Madžarski, Nemčiji in sedanji Češki republiki posrečilo izpeljati pravnost«. Pisec misli, da se je tem državam to posrečilo zato, ker so imele prave elite. Takšne elite pa so imele zato, ker so, zgodovinsko gledano, bile blizu Zahodu, »zahodnemu krščanstvu in razviti civilni družbi«. (Mar Slovenci nismo bili v posesti vseh teh lastnosti? Zakaj Timothy Garton Ash ni mogel nas vključiti v to družbo?) Za ostale države, ki teh elit niso imele, pa je zgodovinar neprizanesljiv: »V Bolgariji je bil prehod tako mehak, da so postkomunisti enostavno ostali na oblasti. V Romuniji pa je prehod potekal sicer nasilno, a so komunisti vseeno ostali na oblasti.«
Adam Michnik, znameniti poljski disident in urednik najpomembnejšega sedanjega poljskega dnevnika Gazeta wyborcza, je znan po uravnoteženem gledanju na totalitarno preteklost, in če se le ponudi priložnost, svari pred odpiranjem novih delitev, vendar čuti, spričo stanja v nekdanji komunistični Srednji Evropi, da lahko zbere svoja opažanja v naslednji zaključek: »Grozita nam dve veliki zgodovinski laži. Ena je ta, da komunizma sploh ni bilo. To pomeni totalno amnezijo. Druga pa je ta, da so se vsi bojevali proti komunizmu. To je mitologija množičnega upora. Vse to je zelo nevarno. Grozi nam tako popolna odpoved pravosodja. Zločinci se preganjajo in kaznujejo. V tem, kar se sedaj dogaja, se kaže patologija naše demokracije«. Michnik misli, da je treba biti trezen in se držati naslednjega spoznanja: »Ničesar se ne sme pozabiti, vse je treba do kraja razložiti, a nikakor ne iz duha maščevanja in podžiganja novih sporov.« (A naj že sedaj povemo. Položaj Poljakov je povsem drugačen od slovenskega. Poljaki niso imeli državljanske vojne. Imeli so samo boljševiško okupacijo.)
Avtor slike: Stanko Klinar
Opis slike: Slovenski vrhovi – KladivoStanko Klinar
Najbolj kompleksno je gledanje na komunistično preteklost pokojnega češkega predsednika in disidenta Václava Havla. Predvsem v obliki, v kakršni se je uveljavila v nekdanji skupni državi Čehov in Slovakov. Najprej se mu zdi, da ne smemo pozabiti na dve spodbudni dejstvi, ki smo ju v spopadu s to zgodovino spoznali nekateri narodi. Najprej je to spoznanje, da je mogoče premagati tudi tako velikansko silo in tako velikansko zlo, kot je totalitarni sistem. Drugič pa se je izkazalo, da je duh, sila duha, v stanju tudi tu doseči spremembo, ne da bi zato morala teči kri. Ob vsem tem pa ne zakriva svoje določene nezadostnosti in nezadostnosti vseh, ki so se za to spremembo bojevali in jo uresničevali: »Moja pripomba velja specifični izkušnji, ki smo jo dobili pod totalitarnim sistemom komunističnega kova, a je nismo znali tako jasno artikulirati, da bi jo lahko posredovali tudi drugim.« Iz teh besed diha znana tožba: »Toliko trpljenja, a tako malo védenja in tako malo spoznanja!« V tej odsotnosti, v tej neprisebnosti, se je moglo zgoditi to, da so »nekdanji komunisti, potem ko so jim iz rok iztrgali njihove zastave, zgrabili za stare, narodne in spet postali uspešni zapeljivci narodov.« Havel obžaluje, da nas refleksija specifičnega 20. stoletja, skozi katero je šla Srednja Evropa, ni pripeljala do tega, da bi evropski politični diskurz obogatili z novimi spoznanji in idejami. Havel je mislil, da je kvantum človekove bolečine, skozi katerega je šel ta del Evrope, tako velik, da bi s spominom nanj lahko bistveno spremenili in oplemenitili politično soobstajanje ljudi.
Udeleženci razgovora, ki je pozimi 1999⁄2000 potekal na Dunaju med tremi glavnimi protagonisti »revolucij« iz leta 1989 o tem, Kaj je ostalo od leta 1989, so z nemajhnim obžalovanjem ugotavljali, da niso izkoristili možnosti, da bi bili s svojo presežno informiranostjo stopili v zahodni politični diskurz in mu nakazali novo smer. Za zaključek je Havel takole povzel to zamujeno možnost: »Tu ne gre za nobeno novo ideologijo, za noben nov katalog parol in gesel, ampak za neko drugo pojmovanje vrednosti, za drugačen odnos do politike, do javnega življenja, tudi do sebe. V to pa je vključena – vsaj jaz tako čutim – določena prvina ponižnosti, spoštovanja do sveta, sposobnosti samožrtvovanja, prvinskega humaniziranja odnosov, globlje odgovornosti, istočasno pa element premišljenosti in humorja in samoironije. Na nas je, ali bomo in kako bomo te izzive sprejeli.«
Danes, ko ni mogoče več skrivati, da je Evropa začela izgubljati identiteto, nihče ne bi smel reči, da ne ve, kaj je Havel hotel povedati. Hotel je povedati, da ima Evropa dva spomina. Eden je tisti, ki ga je akumulirala Zahodna Evropa, ki ji je po letu 1945 bilo dano živeti v obnovljeni civilizaciji, eden pa tisti, ki se je oblikoval v Srednji in Vzhodni Evropi, kjer je po letu 1945 nemško nacistično okupacijo nadaljevala sovjetska, boljševiška. Ta pa ni trajala pet let, ampak petdeset. In med tem, ko je Zahod užival »zgodovinski dopust«, je Vzhod prestajal težo in vročino totalitarnega dne po nacionalnih gulagih, za katere je v kontekstu boljševiškega Marshallovega plana poskrbela Sovjetska zveza. Tako je povojna Evropa nudila dvoje življenj: na Zahodu so se vdajali iluziji, da je vojne konec, obenem pa so tam intelektualci po komunističnih enklavah sestavljali himnične stihe v slavo totalitarnega Vzhoda, na Vzhodu pa so prav tako intelektualci po karavanskih poteh disidentstva totalitarizem prakticirali. Havel hoče v svojem prispevku reči, da imajo ljudje v muki boja za osnovno osebno dostojanstvo, večji dostop do resnice, kot pa ljudje, ki prebijajo svoje dni v razkošju poljubnosti. Zato nam je kot človek, ki se je odločil za »življenje v resnici«, še pred svojim odhodom sporočil, da imajo na poti Evrope do enega spomina, do spomina, ki ji bo spet dal identiteto – poglavitno besedo njegovi ljudje, ljudje iz njegovega dela Evrope.
Ko smo se na začetku odločili, da pripoved o brezpotju sedanje slovenske družbe uvedemo s Havlovo podobo komunizma kot »blokade zgodovine«, nas je k temu nagnila tudi misel, da imamo Čehi in Slovenci v tem nekaj skupnega: ne k njim ne k nam komunizem ni prišel kot ujma, od nikogar vabljena, ampak smo se oboji zanj nemalo prizadevali. Najprej Čehi.
Avtor slike: Stanko Klinar
Opis slike: Slovenski vrhovi – Kukova špica z MežakljeStanko Klinar
Čehi so se sami odločili za komunizem zaradi neke velike zamere do Zahoda, konkretno do Britancev in Francozov, ki je bila sicer utemeljena, a zanjo vseeno niso našli prave teže in mere in kraja in časa. V Zavezi 81 pravi v prikazu tega dogajanja K. P. Schwarz naslednje: »Nad Francijo in Veliko Britanijo, ki sta v Münchnu odobrili priključitev Sudetov k nemškemu rajhu, so bili Čehi do dna razočarani. Verjeli so, da sedaj lahko pričakujejo varstva samo od Sovjetske zveze. Oživele so panslavistične poteze češkega nacionalizma. Že dolgo pred februarskim pučem leta 1948 je Stalinova slika povsod visela zraven podobe češkega predsednika.« Pred vojno je češka KP štela 40.000 članov, leta 1947 pa že 1.600.000 – štiridesetkrat več. Tudi je predsednik Beneš pod vtisom »oktroiranega münchenskega sporazuma« iz leta 1938 leta 1943 v Moskvi podpisal pakt zavezništva. In ko je leta 1948 osem ministrov iz nekomunističnih strank, misleč, da si bodo s tem utrdili položaj, podalo ostavko, je Beneš v njihovo veliko presenečenje ostavko sprejel in tako odprl pot komunističnim ministrom. Značilne so besede, ki jih je o tem izrekel partijski šef Gottwald: »Molil sem, da jih ne bi zapustila nespamet.« Sovjetom Čehoslovaške tako ni bilo treba zasesti z vojsko. Dovolili so Čehom, da so jim svojo deželo izročili sami. V nekem razgovoru je eden čeških disidentov Michniku povedal naslednjo misel: »Čehi ne bodo v stanju, da se otresejo komunistične diktature, ker trpijo od kompleksa, da se niso branili, ne leta 1938, ne leta 1948 in ne leta 1968.«
Slovenci smo se pred boljševizmom sicer branili, a je vendarle res, da nas zasleduje uničujoč spomin, da smo boljševizmu pomagali na oblast tudi sami. Sile, ki so se za to pomoč odločile, imajo svoja imena: liberalne množice po mestih in podeželskih trgih, kocbekovci in krščanski socialisti. Liberalci so v boljševiške rezerve dobavljali lahko gnetljivo človeško snov, krščanski socialisti in kocbekovci pa prepotrebno legitimiteto na krščanskem idejnem obrobju. Vsaka od teh skupin je na svoj način podprla partijo in ji omogočila izvajanje revolucionarne strategije. To, kar je za druge srednje in vzhodnoevropske narode pomenila sovjetska invazija, so v Sloveniji opravile tiste disidentske sile tradicionalne kulture, ki so se pridružile domačemu totalitarnemu agresorju – z mednarodnimi referencami – in skupaj z njim dosegle polstoletno okupacijo domovine. Ta se je formalno končala skupaj s koncem sovjetske zasedbe Srednje in Vzhodne Evrope. Implozija boljševiškega kozmosa je potegnila za sabo tudi Slovenijo.
Glede skupin, ki so se odločile za kolaboracijo z boljševizmom, je treba povedati še to, da so se po vojni – deloma pa že prej – odpovedale političnim vzvodom (ali pa so jim bili vzeti) in se vdale v duhovno, družbeno in politično preužitkarstvo; v politiko, ki se je zadovoljila s pravico aklamiranja partijskim odločitvam.
Slovenski boljševiki so se leta 1941 odločili za radikalni kurz. Niso se zadovoljili, kot so to na primer storili francoski komunisti, za odpor proti okupatorju v povezavi z nacionalno rezistenco, ampak so sklenili izkoristiti oslabelost tradicionalnih političnih struktur, do katere je prišlo v razmerah okupacije, in izvesti revolucijo.
Ker bi želeli to ne samo povedati, ampak poudariti, tako da bi se ob nedoumnosti prebranega ustavil tudi bralec in se začel spraševati, katerega človeka bi bili morali ti ljudje v sebi zatreti, ko ne bi bili boljševiki.
Daniel Cohn Bendit, član evropskega parlamenta, je v nekem pogovoru leta 1990 spraševal svoje češke prijatelje naslednje: »Ali se ni dalo že precej zgodaj opaziti, da je nekaj narobe s komunizmom? Najkasneje pa po zadušenih uporih 1953 v Nemčiji, 1956 na Madžarskem, veliko prej torej kot pred češkim 1968?« Pravzaprav je hotel, da mu povedo, kako je Aleksander Dubček na primer mogel naivno verjeti, da mu bo Brežnjev dovolil njegov »socializem s človeškim obrazom«?
Kaj pa so leta 1941 o komunizmu vedeli Kardelj, Kidrič, Maček, Leskovšek, Vida Tomšič in Lidija Šentjurc? In vseh ostalih tisoč partijcev in skojevcev? Vse so vedeli, a v svoji drugi osebi, v svojem umetnem partijskem subjektu so imeli za resnico samo to, kar je partija ukazala imeti za resnico. Milan Apih navaja v Enajsti šoli Andreja Kvasa Petka Miletića, ki v nekem sporu v jetnišnici v Sremski Mitrovici zavpije: »Resnica je to, kar reče partija, kar rečemo mi, to je resnica.« Najhujša stvar v tisti »partijski šoli« je bila »neubogljivost«; »frakcija« je bila največji zločin. Če si kaj sumljivega vprašal, si že lahko bil izključen. Taka perfektna garda profesionalnih revolucionarjev je prihajala iz Moskve. Pa tudi iz Sremske Mitrovice, še največ od tam, iz tiste »rdeče univerze«. Ti ljudje so potem, ko so bili enkrat zunaj, ustvarjali Ljudsko fronto in potem Protiimperialistično fronto in potem končno Osvobodilno fronto. »Ta je imela ves čas, bi rekel, še v samem začetku … namen revolucije, edinole revolucije«. (Prav tam.)
Spričo tega, kar je vedel politični subjekt tako oblikovanih ljudi, je bilo to, kar so vedeli kot ljudje, irelevantno in brez moči. Na primer, da je bila kolektivizacija ukrajinskih kmetov, med katero je umrlo več milijonov ljudi, pilotiran družbeni projekt. Ali pa to, da je bilo od 139 članov sovjetskega CK, izvoljenih v 17. kongres leta 1934, 98 aretiranih in ustreljenih. In da je višek čiščenja bil dosežen z moskovskimi procesi, na katerih so nekdanji Leninovi tovariši morali odigrati svoje vnaprej določene vloge, pred sodniki, ki so tudi bili sužnji vlog, ki so se jih morali naučiti in jih odigrati. (Rayond Aron, Usoda revolucije, Enc. 1967⁄7.) Ali kot še pove isti vir: »Ko so bili leninisti enkrat na oblasti – zmagoviti jakobinci v tehnološkem stoletju – so se v popolnem preziru političnih svoboščin, do katerih se je bilo dokopalo že francosko meščanstvo, lotili industrializacije z noro strastjo, spričo katere je bila kapitalistična strast do dobička zanemarljiva.«
Avtor slike: Stanko Klinar
Opis slike: Slovenski vrhovi – RazorStanko Klinar
Vse so tudi naši vedeli: kaj se dogaja v Rusiji in kaj je komunizem. Nekaj let pred vojno so se vse maše po Sloveniji končevale s prošnjo: Odrešenik sveta, reši Rusijo! In vendar so na Vrhniki septembra 1941 neke nedelje v neki gostilni vsi Sokoli kolektivno vstopili v OF (v firmo, za katero se je vedelo, kaj proizvaja in kdo sedi v njenem nadzornem svetu). Kako se je to moglo dogajati?
A kaj se sprašujemo! Kako pa se je moglo zgoditi, da je večinska Italija podprla Mussolinijevo korakanje na Rim? Kako pa je leta 1933 moglo 40 % nemških volivcev glasovati za Hitlerjevo NSDAP? Kako pa to, da je marca 1938 dva milijona Avstrijcev prišlo poslušat Hitlerja na Dunaju? Pravo vprašanje se glasi: Kako pa je moglo priti do zamračitve civilizacije? (Ali ste v zadnjega pol stoletja lahko prebrali kako tehtno razpravo o tem vprašanju? Evropa še kar naprej vztraja pri svojem, misleč, da je središče njenega problema v fiskalnem neravnovesju. Še vedno se ni prestrašila praznine na mestu, kjer bi morali stati stavki o njeni duhovni identiteti.) In gospa Angela Merkel, indignirana nad grškim »ustvarjalnim knjigovodstvom«, misli, da mora Evropa postati bolj nemška, Adenauer in Kohl (pa tudi Schmidt) pa so verjeli, da bomo dosegli trajnejši uspeh, če bomo vsi »mislili bolj evropsko«. Ali kakor je zapisal eden od tistih, ki se čutijo »pregnane na galerijo za gledalce«: »Prihodnost naše celine je preveč dragocena in pomembna, da bi jo reducirali na borzne in menjalne kurse.«
A vrnimo se ponovno v čas slovenskega 20. stoletja. Izpostavimo se vprašanju, ki si ga je postavila Hannah Arendt, ko je v Jeruzalemu pol leta spremljala proces proti Adolfu Eichmannu, med katerim jo je obtoženi zločinec nazadnje le prepričal, da je »opravljal samo svojo dolžnost«, ko je v dobrem letu dobavil nemškim koncentracijskim taboriščem preko 400.000 madžarskih Judov. Iz tega spoznanja izvira podnaslov njene knjige »Banalnost zla«. Vprašanje, na katero si je želela odgovoriti in za katero je prosila svoje bralce, naj ga ji pomagajo razrešiti, pa se je glasilo: »Kako je bil možen tolikšen razkroj človeške moralne pameti?« Vprašajmo se tudi mi, kako so Kocbek in Vidmar in drugi, ljudje iz slovenskega »prvega kroga«, mogli, glasno ali molče, dobavljati moralno legitimiteto umorom Erlicha, Natlačena in drugih? Kako je tudi v Sloveniji moglo priti do »tolikšnega razkroja človeške moralne pameti«? Ko je Hannah Arendt iskala pot do rešitve iz tolike človeške prepadnosti, se je nazadnje odločila, da je »možnost, da človek reši svojo naravo, samo v tem, da si preko zavesti in delovanja znova osvoji dimenzije antične heroične eksistence«. Kakor ne dvomimo v dobronamernost in premišljenost nasveta, ki ga je dala gospa Arendt, tako težko verjamemo – oziroma sploh ne verjamemo – da bi visokost antične virtus mogla izpeljati človeštvo iz stanja, kamor ga je zvabila »brezbožen napuh francoskega razsvetljenstva«. To moč bi utegnilo imeti krščanstvo. Za začetek mogoče tako, kakor je Benedikt XVI. svetoval nevernemu svetu: »Tudi če se nam ne posreči najti poti do sprejetja Boga, moramo vendar živeti in uravnavati svoje življenje ´veluti si Deus daretur´, kot če bi Bog obstajal. To je nasvet, ki ga je že Pascal dal svojim neverujočim prijateljem.« Pred prihodnostjo, ki grozi, da bo ukinila človeka, bi bilo takšno odločitev razumno pričakovati. Kljub vsemu!
To je zato, ker ljudje, ki so kakorkoli vezani na boljševiško tradicijo, države, ki je nastala na ruševinah njenega konstrukta, ne marajo, ker ji ne morejo izkazovati tega, kar se od državljanov pričakuje – začetne naklonjenosti. Država Slovenija jih neprestano spominja na poraz, ki ni bil poraz nekega političnega podjetja, ki jih zgodovina rutinsko postavlja in odpravlja, ampak poraz politično-ideološke zgradbe, ki naj bi bila »trajnejša od brona«; katere konstruktorji so imeli ambicije, večje od »tisočletnega rajha«, saj naj bi bili načrti, na katerih je stala, »pridobitev za zmeraj«, končna rešitev človeka, nekaj kar bo za zmerom. Neka besedila so jih bila poučila, da se za to nalogo – za ta mandat biti – niso izbrali sami, ampak se je zanje odločil večni instinkt zgodovine, v umu katere se je pojavila ideja, da zapusti prvo Evropo – antično ali krščansko ali prvo Evropo – in postavi drugo, srečnejšo, svobodnega človeka, na nič vezanega človeka, omogočujočo. Tudi ljudje, ki nismo bili posvečeni v intimne dimenzije te metazgodovine, si lahko nekoliko predstavljamo, kakšno degradacijo so po zlomu doživeli tisti, ki so veliko zadevo te zgodovine vzeli za svojo in vanjo investirali vse, kar so imeli, zlasti pa mnogo, mnogo zločinov. Po sesutju so ti postali neizprosno to, kar so vedno bili, zločini. A zakaj ne za vse?
Avtor slike: Stanko Klinar
Opis slike: Slovenski vrhovi – Triglav s Tominškove potiStanko Klinar
Da bi vse to bolje razumeli, poglejmo na hitrico nekaj ukrepov, ki so si jih ti tako uspešno-neuspešni inženirji zamislili in izpeljali. Ko je 22. junija 1941 počil štartni strel – nemški napad na Sovjetsko zvezo – so si dogodki na slovenski sceni začeli slediti hitro in logično, vse v dinamiki boljševiške strategije. Najprej, že avgusta istega leta, si Partija zagotovi z ustanovitvijo Vosa teroristično spremljavo svoje »osvobodilne« politike. Sledi, v septembru, sprejem papirjev, ki pomenijo zaplembo narodove samobitnosti in avtonomnosti in odvzem suverenosti njegovim legitimnim predstavnikom v begunski vladi v Londonu. Sledi napad na ljudi, za katere Partija sluti, da imajo, ali predvideva, da bi morali imeti, kritičen odnos do vloge, ki si jo je vzela. Kaj to praktično pomeni, je 4. decembra pokazal fizični napad na samostojnega ilegalca Fanouša Emmerja, pa tudi verbalno izključevanje samostojno mislečih Slovencev. (»Protiljudske sile vedno bolj rujejo med nami. Politični pokvarjenci iz neposredne preteklosti dvigajo glave«.) Ponovno sledijo zahteve po priznanju oktroirane suverenosti Partije, sklicujoč se na Osvobodilno fronto Slovenskega naroda (OF), ki bo odslej poglavitni artikel politične partijske garderobe. (»OF slovenskega naroda je danes neposredna predstavnica slovenstva in nositeljica vseh njegovih teženj«.) Posebna vloga in posebno mesto je bilo namenjeno korakom za pokoritev Cerkve. (»Sami boste krivi, če bo neustavljivi zgodovinski razvoj prizadel tudi Cerkev«.) Vedno znova se postavlja zahteva za prenos suverenosti od begunske vlade v Londonu na Partijo – pardon, na »OF slovenskega naroda«. (»Jugoslovanska vlada bi morala priznati, da ima spričo razmer v Sloveniji OF slovenskega naroda edina pravico predstavljati slovenski narod doma in pred svetom«.) Takim izjavam potem sledijo izrazi najširšega moralnega in političnega izključevanja. (»V londonski vladi odločajo izključno samo sovražniki slovenskega naroda in delovnega ljudstva«.)
Kako spretno so komunisti izkoriščali manevrski prostor med zločinom in lažjo, govori Kardeljevo pismo iz maja 1942 Josipu Brozu o položaju v Sloveniji: »Partizanske akcije se povezujejo z ljudsko vstajo. Odličen primer so boji, ki so bili prejšnjo nedeljo v Polhovem Gradcu, približno 10 kilometrov od Ljubljane v smeri proti Žirem. Italijani so napadli majhno partizansko enoto, ki jih je dobro naklestila, nato pa se umaknila v Nemčijo. Po tem pa so se dvignili oboroženi kmetje iz 6 vasi in sami bili štiri dni boje z nekaj tisoč Italijani, ki so prodirali s topovi in letalstvom. Italijani so imeli v teh bojih 300 mrtvih in ranjenih. Več kakor 200 kmetov je potem odšlo v partizane. Borile so se celo žene in otroci.« Seveda je ta rapsodija primer čiste agitpropovske manipulacije. Važno pa je to, da se je tako lahko govorilo in to, da je tako govoril duhovni in politični šef celotnega podjetja. Citirano besedilo je zato koristno navodilo, kako je treba brati tudi njegove politične in ideološke enciklike. Tudi ni nepomembno, da so očitno lagali tudi svojim.
To je, v nekaj potezah, en del zgodbe. Drugega pa lahko ilustriramo z besednimi nastopi boljševiške kolaboracije iz vrst liberalcev, Sokolov in krščanskih socialistov. Med partijsko konferenco na Kočevskem rogu od 3. do 8. julija 1942 je Franjo Lubej takole izničeval svojo identiteto pred Partijo: »Pravilno razumljeno in vodeno sokolstvo nikakor ne nasprotuje načelom KP, ampak se z njimi sklada in dopolnjuje.« Zagotavljal je komunistom, da »najboljši Sokoli že 20 let čutijo, kakor čutite vi.« Ponovno se je razveselil, da so se Sokoli že leta 1935 in potem ponovno leta 1938 prenovili, ker sedaj sicer Partiji ne bi mogli nuditi tako velikih uslug.
V tej druščini je nastopil tudi krščanski socialist Edvard Kocbek in komunistom zagotovil, da se »čutimo tako tesno povezani z vami, da lahko rečem, da skupaj z vami polagamo račune«. V potrdilo povedanega je ponovil besede, ki jih je nekoč slišal – in sprejel – od španskega katoliškega pisatelja (ki je tudi sodeloval s komunisti med državljansko vojno) Bergamina: »Tovariši, ne smemo se bati sodelovanja s komunisti, ker zaupamo v njihovo človečnost.« »Tudi mi zaupamo v vašo človečnost,« je ponovil Kocbek to špansko vero na Kočevskem rogu. (Zaupanje v komunistično »človečnost« je pravzaprav izdajalsko. Pomeni namreč, implicitno, da so komunisti vse prej kot »človečni«, a Kocbek in njegovi vseeno gojijo fiksno, na ničemer utemeljeno prepričanje, da bodo vsaj z njimi lepo ravnali.)
Tudi je slovenska komunistična gverila uravnavala svojo strategijo po sovjetski doktrini. Timothy Snyder, avtor knjige Bloodlands – Pokrajine krvi (prevedene v 23 jezikov), osnovno načelo te šole definira takole: »Sovjetski gverilci so zavestno izzivali nemško maščevanje, ker so vedeli, da so ti maščevalni ukrepi zelo učinkoviti pri rekrutiranju v njihove vrste. Če si partizan ali terorist, provociraš drugo stran, da počne tako grozovite reči, da imaš od tega koristi.« Ta brezobzirna logika je dosegla, da so Nemci samo v Belorusiji postrelili 300.000 talcev. V Sloveniji je bil tako sprovociran požig Velike Ligojne in Ljubgojne, predvsem pa nemški masaker nad prebivalci Dražgoš.
A to ni poglavitna stvar, s katero so se boljševiki za zmerom obremenili pred slovensko zgodovino – in pred seboj. Poglavitne stvari so druge. Na prvem mestu je to agresija, ki so jo slovenski boljševiki izvedli na lasten narod. To bi bil že po sebi, v skladu z dikcijo mednarodnega prava, vojni zločin. Ker pa so boljševiki padli tako globoko, da so s svojim atentatom čakali na čas, ko je bil narod že napaden in okupiran, jih obremenjuje to osnovno dejstvo tako zelo, da izstopa iz območja tega, kar človeštvo pomni. Drugo obremenjujoče dejstvo so vojni zločini, ki so jih boljševiki uprizarjali ves čas okupacije, ne samo s posamičnimi in skupinskimi umori, ampak tudi s tako imenovanimi množičnimi umori, ki so stopili v slovenski spomin z imeni krajev, kot so Velike Lašče, Jelendol, Mozelj. Sem spada tudi brutalen umor Ciganov – zlasti žensk in otrok (moški so se umaknili iz nevarnih con). Le da Cigani – morda zaradi nenavadne čudi svojega rodu – nikoli niso zahtevali nobenih računov za tistih stošestdeset smrti!
Največji zločin – zločin, ki sega v prostor, kamor mu naša misel in naš jezik ne moreta slediti – je pokol slovenske narodne vojske. Vojakov, nad katerimi ni bila samo slava pogumnih branilcev napadenega naroda, ampak tudi jamstvo, ki ga vojnim ujetnikom daje mednarodno pravo! Kako to, da to dejanje – ne bomo ponavljali besede zločin, ker v tem primeru ta beseda ne more skriti svoje nezadostnosti – kako to, da to dejanje ne hodi za svojimi storilci in ne meče nanje sence, v kateri bi pričakovali, da še tako izprijeno človeško bitje ne bo vzdržalo; kako to, da se kljub temu, kar so storili, dajo še naprej voliti na mesta, na katerih potem pišejo narodu zakone; kako to, da se dajejo voliti narodu, ki so ga v polstoletni totalitarni upravi tako pohabili, da ne ve več, kaj s tem dela?
Kot enega od tisoč načinov, kako je Partija pohabljala svoj narod in ga spreminjala v delovno ljudstvo, naj navedem primer, kako je otrokom jemala identiteto. Z otroki tistih, za katere se je vedelo, da so jih po nekih gozdovih pobili, se je dogajalo naslednje. Ko je prišel Dedek Mraz, eden od socialističnih surogatov krščanskih praznikov, so nekateri otroci v šoli odšli v prostor za obdarovanje, otroci domobrancev – v nekaterih razredih jih je bilo do polovice – pa so obsedeli. Bilo jim je povedano, da ne bodo dobili ničesar, ker so otroci izdajalcev. Dolgo časa so otroci in njihovi starši to prenašali, končno pa je v obojih tkivo popokalo in niso vzdržali več. To se je zgodilo v začetku sedemdesetih let. Učitelji vemo, kdaj se je to zgodilo. Od takrat smo takšni, kakršni smo: Beremo knjigo Sramota umira počasi, iščemo informacije po Enciklopediji Slovenije in, na intervencijo dr. Franceta Bučarja in Svetlane Makarovič, volimo Zorana Jankovića. In brezbrižno gremo naprej, še potem ko slišimo, da je dr. Janez Stanovnik šel na neko afežejevsko slovesnost v Dobrnič »v spomin slovenskih mater«. In še potem, ko nas neki novinar (Ali Žerdin) seznani s svojo teorijo, da so nekateri sodelovali z Udbo »tudi iz patriotizma«.
Avtor slike: Stanko Klinar
Opis slike: Slovenski vrhovi – Mangart in Jalovec z JerebiceStanko Klinar
Stanje, ki smo ga iz zgodovinsko-aktualnega gledišča želeli na kratko nakazati v tem komentarju, Slovencem nedvoumno ukazuje, da skupnemu prostoru mlade države damo nov začetek. Za ta začetek bo potreben nov družbeni dogovor v obliki nove ustave ali v obliki temeljne pogodbe po državljanski vojni. Drugo urgentno spoznanje se glasi, da to naredimo, dokler je »časovno okno« še odprto. Ko se bo enkrat zaprlo, se bo nova možnost pokazala morda šele čez sto let. Mogoče pa sploh ne več.
Tisoče in tisoče televizijskih in radijskih oddaj, tisoči in tisoči člankov in esejev po časopisih in revijah izpričuje, da smo v neidentiteti. Če bo stanje v neidentiteti prepuščeno sanaciji zgolj časa, če bo stanje amoralnega in ležernega sobivanja z lažjo in zločinom počasi dobilo značaj normalnosti, bomo nazadnje vsi zaznamovani od obojega – od laži in zločina. Če bomo v neidentiteti to sploh dočakali!
Ljudje, ki veljamo za državljane Slovenije, nismo v stanju uresničevati vloge, ki nam jo nakazani status pripisuje. Razprava, ki je potekala med zagovorniki Družinskega zakona in njegovimi nasprotniki, ni temeljila na iskanju dejstev, ki bi dikcijo predlaganih zakonskih stavkov ali podpirala ali zavračala, ampak na iskanju verbalnih sredstev za napad na predstavnike nasprotnih stališč. Ponovno – in morda bolj akutno kot sicer – se je izkazalo, da nismo včlanjeni v družbeno telo, ki vzdržuje kanale medsebojnega komuniciranja v takem stanju, da so prehodni samo za argumente, ki izhajajo iz temeljnega spoštovanja do sočloveka – tudi seveda do človeka sodržavljana. Izkazalo se je, z eno besedo povedano, da nismo državljani. Ali, da si še enkrat izposodimo besedo: da smo družba brez državljanov. Zelo čudna in zelo nevarna reč!
Drugi izstopajoč dogodek, ki ga lahko uporabimo za dokaz naše defektne državnosti, je bila medijska raziskava javnega mnenja – če smemo tako reči – o ukrepih sedanje vlade za sanacijo finančne in gospodarske krize, ki ogroža državo kot urejen in delujoč način političnega sobivanja ljudi. S tem hočemo povedati predvsem to, da je šlo za zelo pomembno reč – za biti in ne biti, tako rekoč. V tem se je pokazala posebej vidna odsotnost državljana, saj je šlo za prostor, kjer bi moral najprej biti ali predvsem biti – saj je šlo za politiko, ki je zadeva države par excellence. Ljudem, ki so imeli priložnost o tem spregovoriti, se je videlo, da niso proti predlaganim spremembam po sebi, zaradi kakega védenja, strokovnega ali skušenjskega, ampak zato, ker jih je predlagala politična garnitura z zgodovinskimi referencami. Postavila se je priložnost za napad in ljudje z boljševiškimi – se pravi ideološkimi in ne zgodovinskimi konotacijami – so jo, ne glede na kritičnost stanja države, izrabili na način, ki ni niti za trenutek skrival, da se prehranjuje v menzi, ki je pod upravo sovraštva. Ljudje, ki hočejo biti državljani ali veljati za državljane, tako ne delajo. Sedaj lahko končno povemo: Šele kriza je pravzaprav pokazala, da v državi ne obstajajo legitimne politične sile z različnimi koncepti in gledanji, ampak politične sile v stanju latentne državljanske vojne. Katera ugotovitev bi mogla ljudi, ki so 20. stoletje ali doživeli ali pa zanj vsaj slišali, bolj zresniti? Tisti, ki so se za stavko ali odločili ali pa jo naročili, so se ušteli. Mislili so, da se bodo maščevali za volilni poraz, a so v resnici dosegli nekaj, česar verjetno niso hoteli. Zelo jasno so povedali, kaj so. Vsi so jih videli. Televizijske kamere so šle od obraza do obraza in v vsa slovenska stanovanja pošiljale njihove karakterne portrete. Nihče se ne more pretvarjati, da jih ni videl. Nikomur ni več dovoljeno biti neumen. Vsi slednjič vedo, za kaj gre.
Avtor slike: Stanko Klinar
Opis slike: Slovenski vrhovi – Visoka policaStanko Klinar
Avtor slike: Stanko Klinar
Opis slike: Slovenski vrhovi – JalovecStanko Klinar
V četrtek, 22. septembra lani, je imel papež Benedikt XVI. v nemški skupščini govor, v katerem je rekel tudi nekaj, kar bi lahko Slovenci dobro razumeli:
»Zadnje merilo politika in osnova njegovemu delu ni uspeh, sploh pa ne osebna korist. Politika mora biti delo za pravičnost in tako predpogoj za mir. Seveda bo tudi politik iskal uspeh, ki mu bo omogočil politično oblikovanje sveta. Toda uspeh je podrejen merilu za pravičnost, volji do pravičnosti in razumetju pravičnosti. Uspeh je lahko tudi zapeljevanje in lahko vodi k popačenju prava in teptanju pravičnosti. Sv. Avguštin je nekoč dejal: ‘Odmislite si pravičnost in kaj bo država drugega kot velika roparska tolpa.’ Mi Nemci iz lastne izkušnje vemo, da te besede niso prazne. Mi smo izkusili, da se je moč dvignila proti pravu, da je pravo razpadlo, da je država postala orodje rušenja prava – zelo dobro organizirana skupina roparjev, ki je ogrozila ves svet in ga gnala na rob propada.«
Slovenci nismo nikogar tirali na noben rob. Razen sebe. Sedaj le še čakamo, da se bodo tisti, ki so to storili, ustrašili svojega spomina. Rešilnih poti ni veliko. Pravzaprav je ena sama: da se vdajo zgledu papeža Benedikta in povedo o sebi, kar je on povedal o svojem narodu.
Avtor slike: Stanko Klinar
Opis slike: Slovenski vrhovi – Bela špicaStanko Klinar