Avtor: Viktor Orbán
16. junija 1989 – na enaintrideseto obletnico njegove usmrtitve – so bili ostanki Imreja Nagya in štirih njegovih tovarišev, sedaj narodnih junakov, svečano pokopani. 300.000 Madžarov se je zvrstilo na ulicah glavnega mesta, več milijonov jih je spremljalo dogajanje po televiziji. Med govorniki na svečanosti je bil Viktor Orbán, voditelj Mladih demokratov, ki si ni mogel, da ne bi opazil, da so bili nekateri komunisti, ki so prisostvovali Nagyevemu prekopu, natanko isti, ki so nekaj let prej glasno kričali proti revoluciji, ki so ji sedaj peli hvalo. Toda poglavitno dejstvo je ostalo. Ko je Janos Kadar – človek, ki je 7. novembra 1956 nasledil Imreja Nagya in v dogovoru s Hruščovom prevzel oblast – čez tri tedne, prav na dan, ko je vrhovno sodišče Nagya v celoti rehabilitiralo, umrl, se je zanesljivo vedelo, da je madžarski komunizem umrl z njim.
Zgodba Imreja Nagya je za nas morda nekoliko bolj zanimiva zato, ker se je 4. novembra 1956, ko so ga sovjetski tanki prisilili k odstopu, s svojimi najvišjimi sodelavci zatekel v jugoslovansko veleposlaništvo in tam našel azil. Toda že po treh tednih so se vsi na nepojasnjen način odločili za odhod – in bili od Sovjetov nemudoma aretirani in odpeljani v Romunijo. Pet od njih so tam čez dve leti pokončali: dva sta bila umorjena v ječi, še preden se je proces začel, Imre Nagy, Pál Máleter, obrambni minister, Miklós Gimes, najpomembnejši intelektualec revolucije leta 1956, pa so bili usmrčeni ob zori 16. junija 1958.
(Tony Judt, Postwar, 317–319)
Uredniška pripomba: »Šesta krsta«, o kateri govori Viktor Orbán, je bila poleg petih krst, ki so bile namenjene junakom z znanimi imeni, položena za neznanega junaka, za junaka brez imena. To je ena vloga tiste krste, druga pa je ta, kot še pravi Orbán, da hrani narodovo ukradeno prihodnost, njegova zaplenjena leta. Ob takem komentarju bo slovenski človek težko prebral Orbánov govor, ne da bi pomislil na Kongresni trg v Ljubljani. Koliko krst, koliko let! Koliko pomorjenih junakov, koliko podržavljenih prihodnosti!
Sodržavljani!
Od ruske okupacije in nastopa komunistične diktature pred štiridesetimi leti je imel madžarski narod le enkrat priložnost, samo enkrat je imel dovolj poguma in moči za to, da poskusi doseči cilje, zastavljene že davnega 1848. leta, nacionalno neodvisnost in politično svobodo. Naši cilji se vse do danes niso spremenili, niti danes ne odstopamo ne od 1948-ega, ne od 1956-ega.
Tisti mladi ljudje, ki se danes borijo za uresničitev evropske meščanske demokracije, se pred komunistom Imrejem Nagyem in njegovimi prijatelji priklanjajo iz dveh razlogov.
Mi v njih spoštujemo tiste državnike, ki so se poistovetili z voljo madžarske družbe, ki so za to bili pripravljeni obračunati s svetimi komunističnimi tabuji oziroma z brezpogojnim služenjem ruskemu imperiju in partijski diktaturi.
Oni so za nas tisti državniki, ki niti v senci vešal niso želeli stopiti v isto vrsto z morilci, ki so zdesetkali družbo. Državniki, ki niti za ceno lastnega življenja niso zatajili tistega naroda, ki jih je sprejel in jim zaupal.
Iz njihovih usod smo se naučili, da demokracija in komunizem nista združljiva.
Vsem nam je znano, da so žrtve revolucije in represalij bili predvsem mladi ljudje naših let. Toda s šesto krsto se ne čutimo povezane le zaradi tega. Vse do današnjih dni je 1956. bila poslednja priložnost za to, da naš narod, korakajoč na poti zahodnega razvoja, ustvari gospodarsko blaginjo.
Teža neuspeha, ki se je danes usula na naša ramena, je direktna posledica dejstva, da so našo revolucijo zatrli v krvi in nas prisilno povrnili v tisto azijsko slepo ulico, iz katere sedaj ponovno poskušamo najti neki izhod.
Dejstvo je, da je Madžarska delavska stranka nam, današnjim mladim, prihodnost ukradla leta 1956. Zato v šesti krsti ne leži samo neki umorjeni mladenič, temveč skupaj z njim tudi naših prihodnjih dvajset ali še več let.
Prijatelji!
Mi mladi veliko stvari, ki so za starejše popolnoma vsakdanje, ne razumemo. Zmedeno stojimo pred dejstvom, da so se ljudje, ki so revolucijo in njenega ministrskega predsednika nedolgo tega še zasramovali, danes nenadoma zavedeli, da so oni tisti, ki bodo nadaljevali reformno politiko Imreja Nagya. Ne razumemo niti tega, kako se prav tisti partijski in državni voditelji, ki so odločili, da se moramo učiti iz učbenikov, ki poneverjajo revolucijo, danes dobesedno prerivajo, da bi se – kot talismana – lahko dotaknili teh krst. Menimo, da jim za to, da lahko po enaintridesetih letih pokopljemo naše pokojne, ne dolgujemo zahvale. Ne zaslužijo si zahvale niti za to, da lahko naše politične organizacije danes že delujejo.
Tudi ni zasluga vodstva madžarske politike, da se proti tistim, ki so zahtevali demokracijo in svobodne volitve, ni nastopilo z metodami, podobnimi Pol Potovim, Jaruzelskijevim, Li Pengovim ali Rákosijevim, čeprav bi zaradi teže svojega orožja to lahko storili.
Sodržavljani!
Danes, triintrideset let po madžarski revoluciji in enaintrideset let po usmrtitvi zadnjega odgovornega madžarskega ministrskega predsednika, imamo možnost, da po mirni poti dosežemo vse tisto, kar so za narod s krvavimi bitkami izbojevali revolucionarji leta 1956, pa četudi le za nekaj dni. Če verjamemo v lastno moč, lahko odpravimo komunistično diktaturo, če smo dovolj odločni, lahko vladajočo stranko prisilimo, da se podredi svobodnim volitvam. Če ne pozabimo idej iz 1956., si lahko izvolimo vlado, ki bo nemudoma pričela s pogajanji o takojšnjem umiku ruskih čet. Kajti hotenja naše revolucije lahko izpolnimo le v primeru, če smo dovolj pogumni, da si vse to zares želimo. Nihče ne more verjeti, da se bo enostrankarska država spremenila kar sama.
Pomnite: 6. oktobra 1956, na dan pogreba Lászla Rajka, je bilo na naslovnici strankarskega dnevnega časnika Szabad Nép (Svobodni narod, op. prev.) z debelimi črkami napisano: Nikoli več! Čez tri tedne pa je komunistična partija stražarjem ÁVH (Državni organ varnosti, op. prev.) ukazala, naj streljajo med mirne, neoborožene protestnike. Niti dve leti nista minili in je MSZMP (Madžarska socialistična delavska stranka, op. prev.), v procesih, konceptualno podobnih Rajkovemu, na smrt obsodila na stotine nedolžnih ljudi, med katerimi je bilo tudi nekaj njenih tovarišev. Naše obljube ne dosegajo nezavezujočih se obljub komunističnih politikov, mi moramo doseči, da vladajoča stranka proti nam v nobenem primeru ne more uporabiti nasilja. Le na tak način se bomo lahko izognili novim krstam in zamujenim pogrebom, podobnim današnjemu.
Imre Nagy, Miklós Gimes, Géza Losonczy, Pál Maléter, József Szilágyi so svoja življenja žrtvovali za madžarsko neodvisnost in svobodo. Madžarska mladina, za katero so te ideje še danes nedotakljive, se priklanja v vaš spomin.
Počivajte v miru!