Avtor: Jurij P. Emeršič

Ko so atenskega državnika Solona nekoč vprašali, v katerem mestu se da najbolje živeti, je odgovoril: V tistem, v katerem ob storjeni krivici neprizadeti prav tako vneto kakor prizadeti zasledujejo krivce, da jih izročijo kazni. To je bilo v Atenah. 2600 let po tem govoru smo zbrani v nekem drugem mestu, na kraju kjer se je ubijalo in od koder se je deportiralo v smrt. Vsako leto na tem kraju ponavljamo isto mantro o velikem rdečem genocidu, pa se včasih to zdi kot bob ob steno. Kje so organi pregona, ki bi se po svoji dolžnosti in navodilu očeta demokracije Solona, morali pogumno pognati na lov za morilci? Kje učitelji zgodovine, da bi prenehali poveličevati morilsko mitologijo? Kje duhovniki, ki bi vaše velike zgodbe vtkali v pridige o pravičnosti, krivdi, odpuščanju, sočutju …
Solon je govoril o sočutju. Tega si želim med Slovenci. Pa ne o sočutju le na čustveni ravni, ki se poraja ob poslušanju vaših težkih zgodb, ampak o trajnem sočutju, ki se lahko rodi le ob dobrem poznavanju zgodovinskih okoliščin, razumevanju vzrokov in posledic ter ob popolni odstranitvi predsodkov, ki so nam bili vcepljeni s strani totalitarnega sistema. Potrebujemo možgansko katarzo.
Orlando Figes piše v svojih Šepetalcih, da je v sovjetskem režimu miselnost posameznega državljana obvladovala režimska ideologija do te mere, da po mnenju nekaterih zgodovinarjev posameznik ni mogel čutiti ali razmišljati zunaj kategorij, ki jih je določal javni diskurz sovjetske politike; vsako drugačno misel in čustvo so ljudje občutili kot »krizo osebnosti«. Nekaj, česar se je treba očistiti … V želji, da bi postali enakopravni člani družbe, so mnogi žrtvovali svojo osebnost in vrednote. In značaj.
Narediti »novega človeka« je bil cilj OF. Spremeniti značaj slovenskega naroda. Revolucionarna kovačnica je oblikovala fanatike, ki so ustvarjali svoje kulte, praznike, obredje, dogme … Celo spoved. V Črnih bukvah Gornje Radgone lahko preberemo nekaj spovedi posameznikov, ki so jih vrbovali. In kar je resnično hudo: ustvarili so partijska nebesa in partijski pekel. Dve vrsti državljanov. In tabuje, o katerih se ni smelo govoriti …
In mnogi se še danes ne upajo. Tako pri nas, kot v Rusiji in nekaterih drugih postkomunističnih državah. Nek ruski zgodovinar je zapisal, da se diktafonov ljudje na intervjujih še vedno bojijo, ker te naprave povezujejo s KGB. Strah pred posneto besedo sem med pogovori s pričami tistega časa začutil tudi sam. A le vztrajno govorjenje in ponavljanje resnice nas bo osvobodilo, razkrojilo laž in zgodovinarjem omogočilo razkrivanje resnice. Hvala vam, ki resnico zapisujete in govorite, glasno, tudi v imenu tistih, ki so bili nasilno utišani. Maja letos se bomo spomnili takšnega velikega moža, Lamberta Ehrlicha, pa tudi stotin drugih, ki se jim lahko priporočamo, da pri Bogu posredujejo za nas Slovence, da bi uspešno sanirali ne le državno blagajno, ampak predvsem glave in srca. Ko bo slednje narejeno, bo vse lažje.
Trenutno je pri nas preštetih čez 600 prikritih grobišč. V osrčju glavnega mesta imamo oskrunjen Orlov vrh. Še precej dela bomo imeli, preden se bomo lahko spet poimenovali za »civiliziran narod«, kar smo nekoč bili.
Poziv preročišča Solonu je bil jasen: »Grobne daritve opravi za spravo herojem domačim, knezom dežele, ki krije naročje jih zemlje.«

Avtor slike: Alexander Jerman

Opis slike: Govori Jurij P. EmeršičAlexander Jerman

To je bilo v Delfih. 2600 let kasneje ponavljamo poziv v Ljubljani. In ga ponavljati ne bomo nehali!