Avtor: Ivo Kerže

V slovenski javnosti ime Matthiasa Erzbergerja ni prav posebej znano, in to po krivici, saj gre za eno osrednjih figur nemške politične zgodovine iz časa med prvo svetovno vojno in takoj po njej. Vsekakor gre za eno osrednjih osebnosti weimarske republike. Vendar namen pričujočega prispevka ni le v prikazu te pri nas tako slabo poznane zgodovinske osebnosti. Želel bi namreč opozoriti na točko, kjer se Erzberger bistveno dotika našega slovenskega zgodovinskega položaja. Opozoriti bi namreč želel na strukturno podobnost Erzbergerjeve življenjske usode z usodo bana Marka Natlačena, pa tudi na to, kaj se vse iz te podobnosti lahko naučimo.
Matthias Erzberger (1875–1921) je zgodovinski pameti zlasti poznan po tem, da je bil osrednji nemški politik, ki si je prizadeval za zaključek prve svetovne vojne na osnovi pogajanj. Še bolj znan pa je najbrž po tem, da sta ravno on in maršal Foche novembra 1918 podpisala premirje med Nemčijo in antanto v tistem znamenitem vagonu v Compiegnu in s tem odprla vrata Versajski pogodbi. Erzberger, ki je bil najprej učitelj in nato novinar, je namreč že v času pred vojno postal vodilna osebnost Centruma – stranke, ki je predstavljala v nemškem parlamentu interese nemških katoličanov. Kot toliko drugih članov stranke je Erzberger sicer pozdravil izbruh vojne, vendar je iz njemu dostopnih podatkov polagoma razbral, da Nemčija do želene vojaške zmage ne bo mogla priti. Zato je imel 6. julija 1917 v Reichstagu pomemben govor, v katerem je ta svoja spoznanja javno izpovedal. Od tedaj dalje si je prizadeval za premirje, ki ga je, kot rečeno, tudi uresničil. Erzberger je znan tudi po tem, da je po vojni leta 1919 kot finančni minister sprožil uspešno reformo davčnega sistema, katere osnovne konture so še vedno prepoznavne v sodobnem nemškem davčnem sistemu. Reforma je imela za glavni cilj vzpostavitev močnejše socialne države, kar je dosegala z dvema glavnima manevroma: s poenotenjem davčne sheme, ki je bila tedaj različna po posameznih zveznih državah, ter z višanjem davkov pri delodajalcih. Jasno je, da se je pri tem Erzberger navdihoval pri poudarku na solidarnosti in socialni občutljivosti, kakršen se je oblikoval v nemškem katoliškem prostoru zlasti pod vplivom W. E. Kettelerja in K. Vogelsanga, katerih nauk je našel svojo dovršitev in potrditev v prvi socialni okrožnici Leona XIII. Rerum novarum. Tudi njegov protivojni govor iz leta 1917 je bil pogojen s podobno socialno občutljivostjo, ko je videl, da zaloge hrane v Nemčiji zmanjkujejo, da je na vidiku lakota, da se delavske množice, podžgane od socialistov in komunistov, pripravljajo k uporu. Vendar Erzbergerjeva solidarnostna drža pri sonarodnjakih ni naletela na splošno razumevanje in podporo. Njegovo javno protivojno govorjenje leta 1917 je imelo namreč za posledico upor vojnih mornarjev v Kielu. Rdeče revolucionarno vrenje je tako dobilo krila, ki mu jih vlada, pri kateri je Erzberger vplivno sodeloval, ni znala pristriči z odločnimi ukrepi, s kakršnimi je znala nastopiti denimo tedanja Francija, ki je z množičnimi eksekucijami maja 1917 podobnim pojavom takoj naredila konec. Skratka, Erzbergerjev protivojni angažma je marsikdo dojel kot nehoteno podpihovanje boljševizma, ki je dodatno šibilo vojaško moč Nemčije in jo vse bolj sililo v neugodno premirje, kakršno se je zgodilo v Compiegnu in Versaillesu. Tudi Erzberger kot finančni minister in njegovo višanje davkov v že tako kritični ekonomski situaciji marsikomu nista bila po godu. Razgreto dogajanje v weimarski Nemčiji je na osnovi tega nezadovoljstva naredilo iz Erzbergerja karikaturo – simbol nemškega poraza in tedanje ekonomske bede. Iz te razgrete situacije je 26. avgusta 1921 v letovišču Griesbach počil strel. Nekaj bivših mornariških oficirjev, zbranih v ultranacionalistični organizaciji Konzul, je umorilo tega dinamičnega in blagega nemškega politika, ko se je mirno sprehajal po gozdu.

Podobnosti z nam bolje znanim banom Markom Natlačenom so kakor na dlani. Izpostavil bi zlasti tri. Prva je seveda zahrbtni morilski strel – delo revolucije. V Erzbergerjevem primeru je bila to porajajoča se rjava revolucija, v Natlačenovem pa rdeča, a v obeh primerih je bila to pač revolucija, t. j. tisti značilno novoveški družbeni pojav, ki skuša družbo prenoviti in izboljšati, toda ne z evolucijo, s kultiviranjem in perfekcioniranjem tistega, kar je, pač pa z uničenjem, z množičnim umorom. Revolucija je namreč prepričana, da je možno priti do nečesa novega (le) z razbitjem starega. Da je možno priti do drevesa (le) z uničenjem semena in da torej takrat, ko uničujemo seme, porajamo drevo. Dejansko pa porajamo le uničenje, a tega revolucija ne vidi in noče videti. Uresničuje, skratka, geslo, ki ga je posebej lapidarno izrazil anarhist M. Bakunin, ko je rekel, da je strast po uničevanju (edina) ustvarjalna strast. Erzberger in Natlačen seveda nista bila pristaša take politike uničenja. Bila sta izrazita predstavnika politike gojenja in kot taka ju politika uničenja ni mogla pustiti pri miru. Morala ju je označiti kot reakcionarja, kot tista, ki ne želita novega. Morala ju je umoriti.
Druga podobnost je pripadnost določenemu tipu katoliške politične misli in prakse. Tako Natlačen kot Erzberger izvirata v svojem javnem delovanju iz iste nemške katoliške socialne misli. Oba sta »krščanska socialca« kettelerjevskega ali vogelsangovskega tipa. Erzberger to nemško katoliško dediščino črpa neposredno, Natlačen jo prejema preko Kreka in Korošca, vendar gre za eno in isto politično šolo, ki ima v ospredju en in isti poudarek na solidarnosti tistih, ki imajo več, s tistimi, ki imajo manj. O tem poudarku pri Erzbergerju smo že govorili, a je ključen tudi za razumevanje Natlačena, ki je zlasti po svoji izvolitvi za bana leta 1934 postal eden najpriljubljenejših politikov prav zaradi svojih številnih prispevkov k izboljšanju položaja slovenskega kmeta, splošnega gospodarskega stanja, pa tudi kulturne dejavnosti. Že pred tem je bil močno angažiran skupaj s Tomcem in Rožmanom pri Orlih, kjer je jasno spoznal, da ni možen kulturen in gospodarski dvig brez duhovnega, kakor je poudarjal v različnih govorih na katoliških zborovanjih in shodih, kjer je bil tako rekoč vseprisoten. Isti solidarnostni čut je zaslediti v Natlačenovem ravnanju po okupaciji, ko naredi vse, kar more, da bi ohranil zaloge hrane za prebivalstvo, da bi ohranil red in mir, da bi iz Ljubljanske pokrajine naredil kolikor toliko miren kraj, kamor se bodo lahko Slovenci zatekli pred divjanjem nemškega okupatorja. Nič uničevalnega ni v njegovem razmišljanju, edina skrb sredi vojne mu je bila – ohraniti življenja, da bi se lahko življenje (po vojni) razvijalo dalje. Tudi njegova odločitev, da je treba proti volji tedanjega policijskega načelnika L. Hacina uničiti sezname KPS, da ne bi sonarodnjaki (pa čeprav komunisti) padli v roke Italijanov, je treba razumeti na ozadju te Natlačenove globoko privzgojene solidarnostne drže, ki ji je bila politika uničevanja tako tuja, da ni bilo mogoče, da je slednja ne bi vzela na muho.
Tretja podobnost pa je, lahko bi se reklo, da sta na neki nesrečen način tako Erzberger kot Natlačen s svojim ravnanjem nekako dopustila revolucionarni politiki uničevanja prosti tek. Zdi se, da se ji ne eden ne drugi ni znal pravočasno in učinkovito postaviti po robu. Glede Natlačena bi se reklo, da njegova ravnokar omenjena odločitev o uničenju seznamov KPS dovolj jasno kaže v smer drže, ki ni mogla preprečiti izbruha revolucije na Slovenskem tedaj, ko jo je bilo še možno ustaviti. Vprašanje je sicer, ali bi predaja teh seznamov Italijanom kaj bistveno zaustavila boljševiško akcijo, saj kar nekaj podatkov kaže, da so Italijani in slovenski komunisti v tistem času (pa tudi kasneje) prav dobro kolaborirali s skupnim ciljem, ki je bil uničenje slovenske politične in vojaške elite (prim. Kolarič III, 76–77). Italijani so to počeli, ker bi taka elita lahko bila edini vir odpora zoper okupacijo, komunisti pa so s tem začenjali revolucijo. Poleg tega se je vse to dogajanje vrstilo še pod obnebjem pakta Ribbentrop-Molotov. Ni mi sicer znano, do kolike mere je dal Natlačen uničiti omenjene sezname, ker se je zavedal (nevarnosti) sodelovanja KPS in Italijanov, do kolike mere pa je tu igrala ključno vlogo narodna solidarnost, saj so bili člani KPS pač sonarodnjaki. Ne glede na to pa je dejstvo, da Natlačen (pa tudi drugo politično vodstvo) ni naredil ničesar v času okupacije, kar bi merilo na dezaktivacijo komunistične nevarnosti. Zanimivo je, da je tako ukrepal v času pred vojno, ko je dal aretirati 30 vodilnih komunistov z namenom, da se jih pošlje v zapor (prim. Kolarič III, 59), ali ko je katoliško vodstvo (pri čemer je vsaj deloma prav gotovo sodeloval tudi Natlačen) organiziralo v okviru Mladine JRZ (Jugoslovanske radikalne zajednice) neke vrste tajno protikomunistično milico, ki so jo imenovali »reditelji« ali kratko »R« (prim. Kolarič III, 39–40). Toda v kritičnem času nastopa okupacije o podobnih ukrepih ni bilo dolgo ne duha ne sluha. Pasti je moralo veliko žrtev pod nožem VOS-a, med njimi sam ban Natlačen, da se je vzpostavil organiziran protikomunistični odpor. Zdi se, skratka, da je (narodni) solidarnostni čut pri Natlačenu (in pri celotnem katoliškem vodstvu) vendarle pretehtal nad ukrepi, ki bi jih zahtevala politična previdnost. Podobno bi se lahko reklo o Erzbergerju. Tudi tam je revolucija dobila krila s tem, da je Erzberger s svojim solidarnostno motiviranim protivojnim angažmajem spodjedel moralo vojskujoče se Nemčije in jo (nevede in nehote) spodbudil k uporu, ki ga je levica podžigala v smer revolucije. To isto nemško politično vodstvo iz podobnih, deloma pa tudi čisto pragmatičnih razlogov, ni hotelo zoper razplamteli upor kakorkoli učinkovito ukrepati, kakor temu vodstvu očita v svojih Spominih častitljivi glas kneza Bernharda von Bülowa.

Iz prikazane primerjave naših dveh zgodovinskih likov se torej poraja vprašanje, ki je za našo situacijo še kako zanimivo in daljnosežno: ali bi ne mogli namreč na osnovi rečenega skleniti, da ima zamudniška drža našega političnega vodstva v zvezi s komunistično nevarnostjo pod okupacijo (ko je bilo svarečih zgledov iz tujine več kot dovolj: Rusija, Mehika, Španija …) pomemben del svojih korenin v svojskem razumevanju katoliškega družbenega nauka, ki smo ga Slovenci prevzeli iz nemškega prostora?
Naj pojasnim to morda nekoliko nenavadno vprašanje z zanimivo anekdoto, o kateri nam poroča Ruda Jurčec v svoji avtobiografiji. Ko je namreč ta poznejši osrednji publicist naše politične emigracije v začetku tridesetih let študiral v Parizu, se je pripetilo, da se je z dr. Ivanom Ahčinom (tedanjim vodilnim katoliškim sociologom) sprehajal po francoski metropoli ter iskal stika s tamkajšnjimi katoliškimi časopisnimi hišami. Tako sta se znašla tudi v razkošni palači, v kateri je nastajal največji francoski katoliški časopis La Croix, ki je bil po orientaciji konservativen (kar v Franciji pomeni monarhističen) od glave do petá. V njej je Ahčin predstavil glavnemu uredniku abbéju Merklenu prošnjo, če bi lahko v njihovem odmevnem časopisu objavili kritiko Aleksandrove diktature, zlasti glede njenega ravnanja s katoliškimi ustanovami. Njun pogovor se je nadaljeval takole:
»Ah, vi ste iz predelov bivše avstrijske monarhije…«, ga je abbé s kardinalskim obrazom prekinil.
»Da, po polomu 1918 smo se priključili Hrvatom in Srbom…«
»Napaka, napaka – če ste katoliški narod, bi morali ohraniti monarhijo, ki je imela katoliško apostolsko veličanstvo na prestolu … Sedaj žanjete, kar ste sami vsejali … (…) Vi ste napravili napako, ko ste pristali na porušenje habsburške monarhije in še sami pri tem odločilno sodelovali … Mi vam strani našega lista ne moremo dati na razpolago…« (Jurčec II, 129).
Jurčec opisuje, kako se je Ahčin ob tem razburil in »se dalj časa samo hahljal in se izražal zgolj v kratkih enozložnicah«. Ahčinova reakcija (ki ima njen delež verjetno tudi kak bralec teh vrstic) je prav gotovo razumljiva, saj je aristokratski abbé s prstom pokazal na bolečo točko, v kateri se naša slovenska katoliška identiteta znajde v svojevrstnem protislovju. Naša katoliška elita je namreč leta 1918 s knezoškofom Jegličem na čelu veselo sodelovala pri rušenju »črno-žolte monarhije« s silami, ki vemo, da (z evfemizmom rečeno) nimajo s katolištvom prav nič skupnega. Obenem smo tedaj ravnali v neposrednem nasprotju z željami Svetega sedeža, ki je še leta 1921 intenzivno delal na tem, da bi se Karl I. (ki, kot vemo, ni nikoli abdiciral) vrnil na prestol. Poleg tega (a to vemo danes) smo pomagali detronizirati vladarja, ki je bil pred kratkim beatificiran in ki mu zato težko kot katoličani (!) pripisujemo slabe namene, npr. da ni mislil resno s federalno ustavo, ki jo je predlagal oktobra 1918 in ki bi pomenila polno uresničitev naših upravičenih nacionalnih stremljenj.
Navedel sem to anekdoto, ker jasno pokaže, kako daleč je slovenska katoliška zavest od francoske, ki je (bila vsaj tedaj še) močno zaznamovana z monarhizmom, za razliko od naše. No, če bomo brali Slomška, bomo videli, da je bilo pri njem na delu še veliko metternichovskega monarhizma, ki je preveval dunajski protijožefinski krog okrog sv. Klemena Dvořaka (Hofabuerja), iz katerega sta izhajala tako naš Slomšek kot tudi naš Baraga. Potem se pa začnejo stvari spreminjati, ko začnejo k nam (že preko Mahniča, a zlasti preko Kreka) prodirati krščansko-socialne zamisli Kettelerja in Vogelsanga. Te zamisli seveda ne moremo imeti za naravnost antimonarhistične, jih pa lahko imamo za a-monarhistične, v smislu, da za ta tip katoliške politične misli monarhizem ni ključna vsebina, pač pa je glavni poudarek na načelu solidarnosti (z določeno korekcijo s strani načela subsidiarnosti). To nam razlaga, zakaj sta se lahko Krek in Korošec tako zlahka začela poslavljati od habsburške monarhije z Majniško deklaracijo. Zanju (katoliška) monarhija pač ni bila katoliška politična ureditev par excellence in torej ni bila točka, na kateri bi bilo treba brezpogojno vztrajati. Kar je veljalo zanju, je veljalo za večinsko slovensko (katoliško) populacijo. Izjema je bil, kot vemo, le Šušteršič, ki pa se je s tem zaprl v politično osamo. Amonarhizem naše katoliške situacije je bil, kot rečeno, pogojen z nemško katoliško mislijo, kakršno je prvi utemeljil mainški škof Wilhelm Emanuel von Ketteler in je bil zgodovinsko motiviran v dejstvu, da se je njegova politična misel razvijala v kontekstu Bismarckovega antikatoliškega Kulturkampfa, v katerem se (nemška) monarhija ni mogla zdeti katoličanu prav posebej obetavna oblika vladavine. Od tod pa je sledil izrazit poudarek na solidarnosti, na socialnem čutu, na čutu za nižje sloje družbe, ki je tako značilen za Kettelerjevo misel, in smo videli, tudi za Erzbergerjevo in Natlačenovo ravnanje. V Franciji pa, kot nam kaže omenjena anekdota iz Jurčečeve avtobiografije, je bil odnos katoličanov do monarhizma popolnoma drugačen, saj, kot vemo, se je gonja proti katoličanom začela ravno s padcem monarhije, s francosko revolucijo, s prevzemom oblasti s strani nižjih družbenih slojev. Tam je v ozadju čutiti učenje tradicionalističnih avtorjev, kot sta De Maistre in De Bonald.

Če torej potegnemo črto pod našim premislekom o podobnostih med Natlačenom in Erzbergerjem, vidimo, da bo težko v polnosti reflektirati dogajanje, ki je prišlo nad nas Slovence leta 1941 z boljševiško revolucijo, ne da bi reflektirali svojske značilnosti in izvire naše katoliške politične misli in v tem okviru zlasti našega (za nas kot katoličane) vprašljivega odnosa do habsburške monarhije, kakršnega smo izkazali leta 1918. Življenjski usodi bana Natlačena in ministra Erzbergerja sta v vsej svoji svetlosti in tragiki skrajni pomnik in svarilo, da je tak premislek še kako potreben.
Literatura:
Bernhard von Bülow, Memorie, III. zv., v it. prev. L. Emery, Milan1931.

Christopher Dowe, Matthias Erzberger. Ein Leben für die Demokratie, Stuttgart 2011.


Flavia Foradini, Otto d’Asburgo. L’ultimo atto di una dinastia, Trst 2004.

Ruda Jurčec, Skozi luči in sence, II. zv., Buenos Aires 1966.

Jakob Kolarič, Škof Rožman, III. zv., Celovec 1977.