Revija NSZ

Misli ob tretji knjigi farnih spominskih plošč

Jun 1, 2012 - 8 minute read -

Avtor: Anton Drobnič




Tretja knjiga farnih spominskih plošč prihaja z zamudo, ki je v dokajšnji meri posledica nenadne smrti dr. Tineta Velikonje, glavnega avtorja tako prvih dveh in tudi Tretje knjige FSP. Predvsem pa smo s tretjo knjigo čakali, da bi bile prej postavljene vse načrtovane spominske plošče, vendar nam kljub dolgemu obdobju po drugi knjigi to ni povsem uspelo. Prva knjiga je izšla leta 1995, zajela je 85 župnij s 7.471 imeni, druga knjiga iz leta 2000 obsega 71 župnij in 4.813 imen, tretja pa je izšla šele po 12 letih in obsega FSP v 68 župnijah s 1.965 imeni in pripravljene sezname za še 31 FSP z 2.629 imeni.
V tej nujni in neponovljivi akciji je torej NSZ sama ali v sodelovanju z drugimi s trdim in tihim delom na skupaj 255 župnijskih ploščah odrešila partijsko zapovedane pozabe skupaj kar 16.878 imen. Imen skritih in še vedno zamolčanih žrtev komunističnega zločinskega divjanja po slovenskih vaseh in mestih v letih boljševiškega napada in državljanske vojne v Sloveniji. Če upoštevamo, da je za vsako žrtvijo žalovalo samo 5 do 10 bližnjih sorodnikov, je to na območju t. im. Ljubljanske pokrajine, na katerem je večina FSP in na katerem je po vojni ostalo živih manj kot 300.000 prebivalcev, pomenilo vsaj delno odrešitev iz komunističnega prekletstva molka kar za tretjino ali za polovico prebivalcev tega območja. Že to je velik korak v smeri proti pravici vsakega človeškega bitja do javnega spomina, ki je v totalitarno poškodovani, komunistično prestrašeni in udbovsko zastraženi Sloveniji za mnoge še vedno samo skrita želja in tiho upanje.
Postavljanje farnih spominskih plošč je pričakovano naletelo na silna in številna nasprotovanja vseh vrst, zlasti iz lokalnih partijskih ustanov, njihovih pravnih in političnih naslednikov, posebno iz skupnosti nekdanjih partizanov. Pri tem je značilno, da je šlo samo za nasprotovanje proti spominskim ploščam kot takim, ne za zanikanje podatkov na ploščah. Tisti, ki so najbolj glasni slavilci t. im. osvobodilnega boja in zagovorniki partizanskih »velikih del«, se najbolj bojijo resnice in spomina na preteklost, najbolj vztrajajo pri molku o svojih žrtvah. Molčijo, ker jih je strah lastne preteklosti, saj dobro vedo, da gnusni umori niso bili junaštvo, kot jim še vedno priznavajo privilegiji po njihovih sprevrženih zakonih, ampak množični zločini zoper lastne rojake in celotno človeštvo, spočeti in izvršeni iz gole oblastiželjnosti in iz sovraštva do soljudi. Namesto da bi se z umori kot junaki ponašali in jih javno razglašali, ta del preteklosti kot zločinci vztrajno tajijo in skrivajo. FSP so ogledala njihove preteklosti, od tod njihov strah in nasprotovanje, tudi razbijanje in mazanje po ploščah na njihov običajni način.
FSP so pomniki smrti, prehoda iz tega sveta v onostranstvo. Umrli, ki so zapisani na teh ploščah, so bili v veliki večini verni Slovenci, mnogi neposredno ali posredno umorjeni prav zaradi svoje vere. Zato so FSP postavljene v duhovna središča župnij, na zidove farnih cerkva ali v njihovo bližino. Na ploščah so v kamen za vse čase vklesana imena žrtev, leto njihovega rojstva in smrti ter navadno tudi kraj njihovega stalnega bivanja. Vse spominske plošče so na prostem, že dolga leta, nekatere že desetletja, vsak čas dostopne in na ogled vsakomur. Tudi v resnici mimo teh plošč vsak dan hodi mnogo ljudi, prebivalcev teh krajev, ki najbolje vedo, kaj in kako se je dogajalo v njihovem kraju med vojno in komunistično revolucijo. Podatki na ploščah so tako brez kakršnekoli omejitve podvrženi najstrožji presoji množice najboljših poznavalcev. Kljub temu omembe vrednih ugovorov proti pravilnosti podatkov sploh ni bilo. To zagotavlja tudi veliko zgodovinsko vrednost spominskih plošč.
V času, ko je v Sloveniji divjal politični in ideološki boj zaradi družinskega zakonika, so zagovorniki zakonika in tistih oblik spolnih skupnosti, ki nikakor niso družina, z veliko zagnanostjo, iznajdljivostjo in nestrpnostjo iskali, prikazovali in poudarjali slabosti in pregrehe normalne, oni raje pravijo tradicionalne družine, da poudarijo njeno preteklost, zaostalost. Hitro so jih lahko našli in z vsem hrupom so jih razstavljali na odru sramote.
Avtor: Hani Cankar Simončič. Farna spominska plošča pri Sv. treh kraljihHani Cankar Simončič

Avtor slike: Hani Cankar Simončič

Opis slike: Farna spominska plošča pri Sv. treh kraljihHani Cankar Simončič


Prav farne spominske plošče pa poštenemu opazovalcu povedo, kako hinavsko in neupravičeno je njihovo zgražanje nad slabostmi normalnih družin. Najprej so s svojim boljševiškim napadom slovenskemu narodu povzročili smrt nad 80.000 večinoma mladih mož in žena, fantov in deklet in s tem razbili ali preprečili mnogo tisoč normalnih slovenskih družin. Po vojni so storili vse, da bi normalne družine razvrednotili, jim vzeli čast, veljavo, vpliv in pomen. Fizično, pravno, politično in duhovno so jih zatirali, kjer so mogli in kolikor jim je šlo, ne samo verne in zveste tradiciji, temu niso ušle niti komunistične družine.
Dobro poznam primer žene visokega partijskega funkcionarja, ki je padel v nemilost najvišjih in so ga zato izključili iz partijskega raja. Njegova žena in mati njegovih otrok je bila zaposlena na ministrstvu za notranje zadeve. Sam minister osebno ji je ukazal, naj se nemudoma loči od svojega moža. Ni se uklonila, takoj je padla v pozabo in samo maršalovo vprašanje, zakaj ob njegovem obisku ni tudi ona navzoča, jo je vrnilo na prejšnji položaj in rešilo hujše usode. Za levičarje je družina samo eno od sredstev politične manipulacije.
Po sedemdesetih letih vsakršnega pobijanja, zaničevanja in zapostavljanja normalne družine, ki jo predstavljata žena in mož s svojimi otroki, sedaj ti isti uničevalci in zaničevalci družine ter zagovorniki uživaških skupnosti hinavsko zavijajo oči, kričijo in s prstom kažejo, glejte, kako razbita, brez veljave in brez ugleda je tradicionalna družina. Nepregledna množica v trdi kamen narodovega spomina vrezanih imen pa jasno govori, da je njihovo kričanje zgrajeno na laži, ki je nesmrtno bistvo komunizma. Podprimo normalno družino, vrnimo ji ugled, spoštovanje in veljavo in ji pustimo vsaj novih sedemdeset let za rehabilitacijo, preden jo bodo lahko pošteni raziskovalci objektivno secirali, analizirali in primerjali z drugimi skupnostmi. Družino fizično in moralno razdejati, nato pa točiti solze in se zgražati nad razvalinami, je hinavščina zločinskega obsega, ki jo zmore samo boljševizem.
Današnji slovenski čas je tudi v drugih pogledih čas cvetoče laži in hinavščine. Zgodovinarji in oni, ki se imajo za zgodovinarje, že težko lažejo o dogajanju ob koncu vojne in po njej. Zato poboje pač priznavajo in jih načeloma »obsojajo«. Kaj več pa še ne, tam že lahko nastopita laž in prevara. Zlasti nič o storilcih tisočerih zločinov, ki se v Sloveniji niti po naključju ne morejo pojaviti pred sodiščem. FSP so zato tudi jasen izkaz slovenske pravne kulture: tisoči strašnih zločinov, pa nobenega zločinca, samo borci, ki jim gre last in oblast! Za takšno stanje zaslužnim profesorjem in politikom pa so farne spominske plošče prave diplome njihove popolne učinkovitosti pri zakrivanju zločinov in zločincev, katerih pregon so preprečili.
Brezobzirno novi komunisti lažejo, še več pa jih nesramno molči o tem, kaj se je na Slovenskem, še posebej na italijanskem okupacijskem območju dogajalo ob začetku okupacije in komunistične revolucije. Zlagana zgodovina tega časa teče po kopitu: sovražna okupacija (»izboljšana« zadnja varianta: izdajalci pokličejo okupatorja), osvobodilni boj proti okupatorju, izdajalci z orožjem pomagajo okupatorju proti osvobodilnemu boju, osvoboditelji po zmagi na koncu kaznujejo izdajalce. Tisti, bolj nevedni kot pokvarjeni, pa pišejo o ideološkem in političnem spopadu, do katerega je prišlo zaradi zadrtosti in trdovratnosti obeh strani, med katerima je seveda prednjačila klerikalna, ki se je pri tem še naslonila na okupatorja.
Tisti, ki smo okupacijo, revolucijo in državljansko vojno na eni ali na drugi strani doživljali na svoji koži od prvega dne do današnjih dni, se lahko takšnim razlagam samo bridko nasmehnemo. Bilo je bistveno drugače, kar jasno dokazujejo prav farne spominske plošče. Od daleč vidna značilnost teh plošč je, da so komunistične tolpe že v letu dni pred 17. julijem 1942, ko je v Šentjoštu nastala prva enota vaške straže, na Notranjskem, Dolenjskem, v Beli krajini in v Ljubljani umorile med tisoč tristo do tisoč petsto neoboroženih Slovencev vseh stanov in poklicev, še posebno veliko žena, deklet in celotnih družin, razmeroma mnogo več kot kadarkoli pozneje, okupatorji pa so v tem času imeli komaj kakšno žrtev.
FSP so trden dokaz, da 27. aprila 1941 ni bilo nobenega upora proti okupatorju, ki za komuniste sploh ni bil sovražnik, ampak je prišel kot mednarodni zaveznik, da je t. im. »osvobodilni boj« nastal šele po 22. juniju na poziv Stalina in Kominterne v pomoč Rdeči armadi in Sovjetski zvezi, ki jo je dotedanja zaveznica zahrbtno napadla. Komunistični »osvobodilni boj« se je začel z enoletnim krvavim nasiljem proti neoboroženim in nebranjenim rojakom, z grozovitimi umori, ropi in ustrahovanjem vseh, ki se niso v vsem pokorili 16. septembra 1941 izrečenemu odloku o absolutni oblasti komunistične Osvobodilne fronte in njenem izenačenju s slovenskim narodom. Partizani so najprej eno leto neovirano morili in ropali Slovence, za okupatorja jim še mar ni bilo, kot njemu ne za partizane. Eni in drugi so v medsebojnem učinkovanju uspešno morili in preganjali Slovence, kar je bila tudi njihova skupna naloga. Šele po enem letu narodove življenjske stiske in smrtnega strahu med dvema totalitarnima sovražnikoma so ljudje na Notranjskem in Dolenjskem zahtevali orožje in se sami postavili v obrambo svojih življenj in življenj svojih žena in otrok. Nič ideologije ali politike, le obupna obramba pred zločinskim nasiljem!
Avtor: Hani Cankar Simončič. Del Farne spominske plošče v ŽirehHani Cankar Simončič

Avtor slike: Hani Cankar Simončič

Opis slike: Del Farne spominske plošče v ŽirehHani Cankar Simončič


Tudi s Tretjo knjigo FSP še ni končan seznam vseh žrtev boljševiškega napada na slovenski narod, ko je ta bil brez obrambe in pod palico sovražnega okupatorja. So pa v treh knjigah zbrani glavni podatki, ki skupaj z drugimi podatki na popisnih listih NSZ jasno razkrivajo poglavitna dejstva komunistične revolucije in očitno laž o osvobodilnem boju na eni in narodni izdaji na drugi strani. Ni šlo za osvobodilni boj in izdajo, šlo je za zločinsko nasilje in za zavračanje nasilja, za zločinsko revolucijo in za odpor proti zločinu, za napad in za obrambo! To bodo še zanamcem dolgo pričale farne spominske plošče in knjige o teh ploščah: zločinski komunistični napad in slovenski odpor proti zločinu.
Knjige o farnih spominskih ploščah so dragocen spomin na častne Slovence in njihovo veliko žrtev v najtežjih časih narodovega obstoja, ko so morali svoja življenja, svoje domove, svojo vero in kulturo sami braniti pred nasiljem zgubljenih bratov. So glasen opomin pred njihovim neizmernim zločinom, kakršnega ne pozna narodova zgodovina!