Avtor: Federico V. Potočnik

Dragi rojaki, pozdravljeni!
Vesel sem, da se spet vidimo v lepem številu. Priti v ta krog je prijeten dogodek, predvsem pa poseben. Tu je kraj, kjer se lahko srečamo in pogovorimo med seboj, kraj, kjer drug drugega spomnimo, da nismo sami. Svet okoli nas ima močan vpliv na naša življenja, vprašanje pa je, kakšen je ta vpliv. Čeprav zunaj mislijo drugače in čeprav nas želijo od zunaj prepričati o čudnih vrednotah, lahko vedno pridemo sem, med nas, da ugotovimo, da smo še vedno na pravi poti.
V zadnjem času je bilo govora o mnogih stvareh. Ena je posebej pritegnila mojo pozornost - družinski zakonik. Ne toliko zaradi vsebine, ki je bila tako sporna, da glede nje ni bila enotna ne politika, ne stroka, ne ljudstvo, ampak zaradi načina, kako so mi ga poskušali vsiliti.
Prvo, kar sem opazil, je, da so me hoteli prepričati, da sem nazadnjaški, ker zakonika ne podpiram. Zakonik so v javnosti predstavili kot napredek. Torej je vsak, ki mu nasprotuje, nazadnjaški. Od kod, se sprašujem, jim pravica, da označijo ta zakonik za napredek? Ni vsaka sprememba napredek in ni vsaka ideja dobra.

Avtor slike: Alexander Jerman

Opis slike: Govori Federico V. PotočnikAlexander Jerman

Domneva o naprednosti družinskega zakonika temelji na domnevi, da je bolj odprta in strpna družba, torej liberalna, napredna družba. Kjer je vse dovoljeno, kjer vsak izbira, kar mu bolj ustreza, in pravila nikogar ne omejujejo. Brez meja. Sliši se lepo, ampak raje se vprašajmo: ali je čisto vsak človek zmožen upravljati s toliko svobode? Če mu je vse dovoljeno, ali bo sprejel prave odločitve?
Pravijo, da je prav, da se istospolni ljudje poročijo. Da je prav, da pridobijo otroke. Da je prav, da obstajajo zunajzakonske skupnosti, ki so sicer enakopravne poročenim, razen tega, da člani niso poročeni. Slišim tudi, da je prav, da se otroke uči, da je homoseksualnost normalna stvar, da poroka ni pomembna, da družina je … pravzaprav so povedali toliko stvari, kaj naj bi družina bila, da mi je postalo jasno, da tega ne vedo.
Skratka, sprašujem se, kam bomo prišli, če tega vala ne ustavimo. Naša družba, kot vse ostale, se razkraja. Družinski zakonik bo slej ko prej sprejet v takšni ali še bolj radikalni obliki. Vse več bo dovoljeno in sprejeto. Postali bomo »odprti« in »strpni« do vsega in vseh. Ali bo dovolj, če jim dovolimo otroke posvojit? Ali bo dovolj, da se odpovemo besedi »družina«? Ali je dovolj, da prenašamo napade, ker smo katoličani, ker imamo vrednote? Ali bo treba biti strpen tudi pri, recimo, posiljevalcih? Pri mnogoženstvu? Pri zlorabah otrok? Ali bomo sprejemali tudi tatove, goljufe in morilce? Kje bomo postavili mejo?
Vidite, odprtost ni nujno dobra. Liberalizem v svoji najčistejši obliki pomeni anarhijo, brezvladje, kjer je čisto vse dovoljeno. Kako naj to sprejmem za napredno! Družba je preveč kompleksno telo, da bi z njo eksperimentirali, ker ponavadi poti nazaj ni.
V nedeljo mi je večina Slovencev pokazala, da jim kljub 45-letnemu postopnemu odvzemanju in zanemarjanju vrednot, ni uspelo. Da še imamo občutek za družbo in sočloveka in da ne dovolimo, da peljejo ta naš narod po poti liberalizma do razkroja. V javnosti se je govorilo, da smo Slovenci še konzervativni, kot da bi bilo to nekaj slabega. Nič ni slabega v tem, da ohranjamo, kar je dobro, in sprejmemo le tisto, kar je boljše. To je naša odgovornost – vaša do moje generacije in moja do naslednje, da za seboj pustimo prostor, kjer bo prijetno živeti.
V nedeljo se je zgodilo nekaj večjega, kot je zavrnitev nekega slabega zakonika. V nedeljo smo ustavili, kar se je začelo l. 1941. Ustavili smo propad korenin slovenske družbe in njenih vrednot. Ljudje smo spregledali in obranili svoje bistvo.
Sorojaki so nam s tem pokazali, da smo na pravi poti in se nam na tej poti pridružujejo. Mi že dolgo časa hodimo po njej in je težka in dolga, ampak vztrajamo, ker je prava, ker vodi v Resnico. Veselimo se in upajmo, dragi prijatelji, kajti zdaj smo en korak bližje.
Hvala lepa!