Avtor: Janko maček

Pred sedemdesetimi leti, spomladi 1942, se je zlasti v tedanji Ljubljanski pokrajini začel strahoten komunistični teror, ki ga je v Ljubljani izvajala VOS, na podeželju pa partizanski oddelki ali kar domači terenci. Zaradi nepomembnih partizanskih napadov so Italijani požigali vasi, nič krive prebivalce pa odpeljali v taborišča, kjer so ponekod – na primer na Rabu – množično umirali zaradi nevzdržnih razmer. »Stiska je prikipela do vrhunca in treba je bilo nekaj ukreniti, ali pa čakati smrti od partizanov ali od Italijanov,« je v poročilu o nastanku vaške straže na Polici zapisal Slovenski dom. Alojz Bastič iz Horjula je po pogrebu svojih staršev, ki so ju 14. junija 1942 na krut način umorili partizani, to isto povedal z drugimi besedami: »Jaz se ne bom dal kar tako pobiti, jaz se bom branil.«
Pri Sv. Vidu nad Cerknico je »stiska prikipela do vrhunca« že 23. aprila, ko so partizani ubili župana Antona Tekavca, občinskega tajnika Franca Strleta in odbornika Valentina Strleta; nekaj vidovskih fantov se je potem skozi cel mesec maj ob večerih zbiralo na Rudolfovem. Imeli so orožje od aprila 1941 in bili zato v nevarnosti tudi pred Italijani. Ko so jih partizani v zgodnjem jutru 1. junija z veliko premočjo začeli obkoljevati, so se še pravi čas izvili iz obroča, poskrili svoje orožje in se z Rakeka odpeljali z vlakom na Brezovico pri Ljubljani. – Fantje, ki so se 15. maja 1942 v Loškem Potoku uprli boljševiškemu nasilju, so vzdržali samo dva dni, nato so se predali partizanom, njihovega kaplana Leopolda Puharja so pa zaprli Italijani, ko je pribežal v Ribnico.
Tudi v Šentjoštu so nekateri možje in fantje že pred uradno ustanovitvijo vaške straže imeli »ilegalno« orožje in so se ob večerih zbirali na »varnih« krajih. Na ustrahovalnem mitingu v Možinetovi gostilni, kamor so partizani 18. aprila 1942 zvečer segnali vaščane, je bilo jasno povedano, da se igra s smrtjo, kdor nasprotuje OF. Jakoba Žaklja so na sestanek prignali zvezanega in ga obtožili, da zbira orožje in organizira belo gardo. Ko so po sestanku druge spustili domov, so njega še odpeljali s seboj in ga zasliševali do zgodnjih jutranjih ur. Le za las je tedaj ušel smrti. Po tem so se v maju in juniju zgodile »rekvizicije«, zasliševanja in grožnje s smrtjo in ljudem je bilo vse bolj jasno, da si bodo morali pomagati sami. Še posebno očitno je bilo to v začetku julija ob prehodu druge grupe odredov, ko so bili v veliki nevarnosti tudi pred Italijani.

»Iz ozadja partizanskega napada na Šentjošt«

17. julija 1942 je 35 šentjoških mož in fantov, ki so se do tedaj skrivali v bližini italjansko-nemške meje, prišlo sredi belega dne v vas pod poveljstvom Franca Kompareta - Igorja, ki je le en dan pred tem prišel iz Ljubljane. Poslalo ga je vodstvo Slovenske legije. Italijani so jim pred tem prinesli nekaj pušk in municije, nekaj »ilegalnega« orožja pa so imeli že prej. O začetku šentjoške vaške straže in o napadu nanjo čez en teden je bilo že veliko povedanega in menimo, da kljub visokemu jubileju vsega tega ni treba ponavljati. Je pa morda prav, da opozorimo na nekatere podrobnosti, ki so bile sicer že omenjene, vendar so se zdele v množici drugih dogodkov, zlasti pobojev in požigov v okolici po neuspelem napadu, skoraj nepomembne in zanemarljive.
Vodstvo komaj ustanovljene vaške straže je 24. julija dobilo iz Rovt dve sporočili: prvo je naročalo, naj tisti večer pride v Rovte močna patrulja, drugo pa sporočalo, da bo tisti večer partizanski napad. Prvo sporočilo so menda v Šentjoštu dobili že dopoldne in ker so prinašalca poznali in mu zaupali, so kljub pomislekom sestavili patruljo 15 mož, ki se je proti večeru odpravila v Rovte. Vodil jo je poveljnik Igor. Pomisleki so bili utemeljeni, saj je celotna posadka štela tedaj komaj 35 mož, z odhodom patrulje v Rovte pa je bila prepolovljena. Kako bi tako oslabljena posadka branila vas, če bi tisto noč prišlo do napada?
Zgodovinarka Marta Kavčič - Keršič v svoji knjigi Prva vaška straža v Sloveniji precej obširno piše o napadu na šentjoško postojanko 24. julija 1942 in navaja tudi odlomke iz članka Janeza Gruma Iz ozadja partizanskega napada na Šentjošt, ki je bil objavljen v Vestniku SPKB leta 1987, št. 3. Ni dvoma, da je profesor Grum poznal odnose med partizani in Jugoslovansko vojsko v domovini, ki jo je tedaj vodil Mihajlovićev pooblaščenec Karel Novak. Po Grumovi razlagi je prvo sporočilo za Šentjošt podpisal Novakov obveščevalni oficir kapetan Juš Lesjak - Lampe. Šentjoška patrulja naj bi tisto noč v Rovtah mobilizirala može in fante, ki so bili pripravljeni pristopiti k vaški straži. Lesjak je bil baje povezan z aktivnimi jugoslovanskimi oficirji, ki so se vključili v OF in pristopili k partizanom, zato je Grum sklepal, da bi lahko že prej zvedel za napad na Šentjošt in temu prilagodil poziv za šentjoško patruljo. Po drugi strani je možno, da se je Lesjak samo držal Novakovih navodil, saj vemo, da se Novak ni strinjal s širjenjem vaških straž. Naše poizvedovanje v Rovtah, ali se je Lesjak tiste dni res mudil tam in kdo naj bi njegov poziv odnesel v Šentjošt, je bilo neuspešno.

Opis slike: Šentjošt 1942 pred ustanovitvijo vaške straže

Tako ostane prvo sporočilo, ki je 24. julija prišlo v Šentjošt in zaradi katerega se je patrulja proti večeru odpravila v Rovte, še vedno zavito v skrivnost. Kaj pa drugo sporočilo oziroma opozorilo, o katerem lahko rečemo, da je tisti večer rešilo šentjoško postojanko? Grum piše, da je patrulja komaj en kilometer od postojanke srečala 13-letno deklico in nekaj mlajšega dečka, ki sta bila namenjena v Šentjošt z nujnim obvestilom o napadu. Ta podatek je po vsej verjetnosti dobil od enega preživelih Šentjoščanov v ZDA. Morda ta pričevalec ni bil seznanjen z vsemi podrobnostmi dogodka, saj je navedel, da je listek poslal bogoslovec, ki je bil na počitnicah blizu Sv. Treh kraljev in je za napad zvedel od nekega partizana. Možno je pa tudi, da je pisec namerno spremenil podatek, saj bi ljudem v domovini lahko povzročil težave, če bi bili omenjeni v emigrantskem tisku. Sedaj vemo, da sta listek iz Rovt prinesli Ivanka (1930) in Matilda (1933) Šinkovec; gospodar Trčkove domačije v Smrečju je bil njun stric – in pri Trčkovih je že nekaj časa živel tudi njun nekoliko starejši brat Viktor. 82-letna Ivanka se dogodka še dobro spominja in takole pripoveduje: »Bilo je že sredi popoldneva, ko je oče prišel iz Rovt (njihova hiša je na robu vasi ob cesti proti Praprotnemu Brdu, op. J. M.), poklical mene in Matildo in ukazal: ‘Takoj se napravita. Šli bosta v Šentjošt in odnesli tole pisemce!’ V roki je imel prepognjen listič, na katerem je bilo na notranji strani nekaj napisano.« Hitro sta se oblekli in Ivanka je skrila listič pod obleko. Oče jima je še zabičal, naj se na poti ne obotavljata in nikomur ne povesta, kaj nosita. Če bi ju kdo kaj vprašal, naj rečeta, da gresta k stricu v Smrečje.
Najprej sta nameravali iti mimo Logarš in proti Češirku, toda pod Logaršami ju je nenadoma nekaj ustavilo. Nikogar nista videli, toda neka nevidna sila ju je zadržala, da nista mogli naprej. Ker še nista bili daleč od doma, sta se vrnili. Ko ju je oče zagledal, je bil nejevoljen: »Kaj si izmišljata? Morati iti! Pa pojdita mimo Trevna na Praprotnem Brdu in po stezi do Žaklja v Hlevnem Vrhu, od koder ni več daleč do cerkve v Smrečju. Ko prideta k stricu, takoj povejta, zakaj sta prišli!« Oče jima seveda ni povedal, da mu je tisto pisemce dal rovtarski župnik. Ko sta prišli k Trčkovim, je bil že skoraj mrak, zato je šel z njima še brat Viktor. Ko so na križpotju pod Potokom šli čez most in še nekoliko v klanec, so srečali šentjoško patruljo. Nekdo je otroke vprašal, kam so namenjeni tako pozno. Po daljšem prigovarjanju so le povedali, zakaj gredo v Šentjošt, in Ivanka je izročila pisemce. Ko ga je vodja patrulje prebral, je najprej pogledal otroke in ukazal, naj gredo hitro domov, svojim možem pa samo zamahnil z roko in že so skoraj stekli nazaj v Šentjošt.

Opis slike: Možje in fantje prve vaške straže v Šentjoštu

Bila je že tema, ko so trije Šinkovčevi prišli na stričevo domačijo. Ponoči se je od Šentjošta slišalo streljanje in nebo je žarelo zaradi požara. Proti jutru so slišali streljanje pri Bržniku in kmalu je tudi tam zagorelo. Ker je Bržnikova domačija na nasprotnem bregu, razdalja med njo in Trčkovo pa ni velika, so vse dobro videli in bilo jih je strah. Ko sta se dekleti drugi dan vrnili v Rovte, oče ni skrival veselja: »Hvala Bogu, da sta prišli domov! Res me je skrbelo, da se bo vama kaj zgodilo.« Ivanka še po sedemdesetih letih upravičeno razmišlja, kaj bi bilo, če ju nevidna sila pri Logaršah ne bi preusmerila na drugo pot.
V Clevelandu v ZDA živi Šentjoščan Viktor Tominec, edini še preostali član patrulje, ki so jo srečali Šinkovčevi otroci, oziroma prve vaške straže v Šentjoštu. V pismu od 25. oktobra 1995 piše takole: »Iz Šentjošta smo odšli že proti večeru. Mislim, da nas je bilo petnajst. Šli smo proti Potoku in na mali jasi, še pred križiščem s potjo iz Kurje vasi, smo srečali dva otroka – punčko in fantka. Fanta sem poznal, ker je bil malo prej pri naši Marjani na žagi na Ljubljanici. (Marjana je bila Viktorjeva sestra, poročena s Tonetom Trčkom, ki je na Božnarjevi žagi opravljal službo strojnika in so mu zato rekli mašinist. Op. J.M.) Čudno se mi je zdelo, kam gresta otroka tako pozno. Bil je že mrak, vendar si še lahko razločil obraze. Vsi smo obstali in Piškov Johan ter Podovgarškov France sta začela otroka spraševati, kdo sta in kam gresta tako pozno. Bila sta prestrašena, končno pa le povedala, da imata neko sporočilo. Celega pogovora nisem slišal, ker sem bil bolj spredaj v koloni. Igor je kmalu zažvižgal in zamahnil z roko proti Šentjoštu.
Ko smo se vrnili, je bila že tema. Povedali so nam, da bo verjetno to noč napad na postojanko. Kolikor vem, je bila straža samo v zvoniku farne cerkve; od tam je bila speljana vrvica in povezana z zvoncem v zgornji sobi župnišča. Ko se je okrog enajstih ta zvonček oglasil, smo takoj odšli na že prej določene položaje, plitva zaklonišča na petih krajih okrog župnišča. Moje mesto je bilo na severozahodni strani šole – proti Smodinovi bajti. Kmalu smo zaslišali napadalce prihajati od Možineta in po pšenici pod šolo. Ne vem, kdo je prvi začel streljati. Videl sem senco ali obris sklonjene postave, ki se je pomikala po pšenici. Ko sem zaslišal, da je nekdo zdrobil steklo na oknu na vzhodni strani šole, sem vedel, da bosta oba zaklona pri šoli v nevarnosti, če napadalci pridejo v zgornje prostore šole, zato smo se umaknili v hlev pri župnišču. Moj brat Johan je bil s težkim mitraljezom ves čas v zgornjih prostorih župnišča in se premikal od okna do okna, kjer je bilo najbolj potrebno. Najbolj grozno je bilo poslušati obupno tuljenje živine, ki so jo partizani pustili privezano v gorečih hlevih. Podobno grozo smo čutili tudi ob vpitju in vreščanju partizank nekje pri Možinetovi hiši, ki so pozivale k vdaji in ponavljale grde psovke.«
Pismo od 2. februarja 2011: »Zelo dobro se spominjam, kot da bi bilo včeraj. Bilo nas je okrog petnajst in z nami je bil poveljnik Igor. To ime je menda bil psevdonim. Povedali so nam, da gremo v Rovte po ljudi, ki se nam hočejo pridružiti. Kje in kako so to prošnjo v Šentjošt dobili, ne vem. Prav gotovo pa ni bilo govora, da gremo v Rovte iskat poveljnika, saj smo ga že imeli. Bil sem na čelu patrulje in otroka sem poznal, vendar so ju ustavili drugi – Piškov Johan in Podovgarškov France skupaj z Igorjem. Tisti večer smo vedeli le to, da gremo po fante, ki bi se nam radi pridružili. Pozneje so bile tudi drugačne govorice in ugibanje, tisti večer pa ne.«
Partizanski pisci, ki pišejo o napadu na Šentjošt, ne omenjajo patrulje, ki se je 24. julija zvečer odpravila proti Rovtam, pa jo je potem opozorilo, ki so ga prinesli Šinkovčevi otroci, odvrnilo od poti. Karel Leskovec piše v Križpotjih, da se je njegov bataljon nekaj dni pred napadom premaknil v taborišče nad Kajnim Dolom, da bi se lahko pripravili za napad. »Za napad sta bila določena dva bataljona, prvi in drugi. Zavarovanje smo postavili le proti Horjulu in Rovtam. Za sam napad sta bila določena dva bataljona, prvi in drugi več kot sto petdeset partizanov. Napadli smo ponoči med 24. in 25. julijem. Noč je bila jasna in lepa. Za napad beli niso vedeli. Vso noč smo hodili po vasi in nas še vedno niso opazili. Lahko bi jih popolnoma presenetili.« Cel kup neresnic! Zaradi nevednosti ali namernega sprevračanja dejstev? V Kajnem Dolu so domačini videli, da je 24. julija popoldne prišla iz taborišča skupina dobro oboroženih partizanov in se usmerila proti Podlipi oziroma Češirkovemu gozdu. Tisti dan se to ni zdelo nič posebnega, saj so se posamezniki in skupine večkrat premikali iz enega v drugo taborišče, kasneje pa je ljudem to dalo misliti. So šli tedaj partizani v Češirkov gozd oziroma Smrekovec, da bi zaustavili Italijane, če bi hoteli na pomoč napadenemu Šentjoštu, ali da bi postavili zasedo šentjoški patrulji in jo uničili, še preden bi glavnina odreda začela napad na postojanko. Skoraj ni mogoče, da bi prepolovljena šentjoška posadka po tem mogla vzdržati napad veliko močnejšega nasprotnika.
Če samo nekoliko pretehtamo gornje variante, nam postane jasno, kako pomembno delo so opravili Šinkovčevi otroci in tisti, ki je njihovega očeta prepričal k temu nevarnemu dejanju. Čeprav domnevamo, da je očetu usodni listek izročil župnik Zalokar, dokaza za to nimamo. Kje in kako pa je on zvedel za napad? Od partizanov ali od Italijanov, ki so po vsej verjetnosti bili na nek način povezani? Dejstvo je, da je obvestilo iz Rovt prišlo in da je celotna posadka, ki je bila že itak maloštevilna, pričakala in vzdržala napad.

Še nekaj besed o pomenu prve vaške straže

Skoraj petdeset let smo poslušali in brali, da je Šentjošt značilen po tem, ker se je tu ustanovila prva vaška straža, ki je dobila orožje in dovoljenje za nastop od Italijanov in se jim pridružila v boju proti osvobodilnemu gibanju. Resnica je seveda drugačna. Šentjoščani so dobro vedeli, kakšno zlo sta fašizem in nacizem. Po okupaciji aprila 1941 je bilo področje šentjoške občine in fare razdeljeno med dva okupatorja: večji del je pripadel Italiji, manjši pa Nemčiji. Že prve mesece po zasedbi so Nemci zaprli in izgnali duhovnike, učitelje in druge, med njimi tudi družino Jakoba Žaklja, ki smo ga omenili v zvezi z grozilnim sestankom 18. aprila 1942. Nekatere družine in posamezniki so tedaj pribežali na italijansko stran in dobili zatočišče pri šentjoških družinah. Med poletnimi počitnicami 1941 so nekatere hiše sprejele bogoslovce in študente, ki zaradi Nemcev niso mogli na svoje domove. Tudi glede Italijanov in fašizma so bili v Šentjoštu dobro obveščeni. Dolgoletni šentjoški župnik Jože Nagode je bil namreč doma z Ravnika pri Hotedršici in kar dva šentjoška duhovnika – Ivan Košir in Jože Gabrovšek – sta pasla duše na Primorskem in z njimi doživljala fašistično divjanje in preganjanje.

Opis slike: Očete in matere so jim pobili in ostale so sirote

Kaj je torej nagnilo Šentjoščane, da so, če smemo tako reči, kljub povedanemu zanemarili dva tuja totalitarizma in svoje skromne sile usmerili proti tretjemu, domačemu komunizmu? Ni dvoma, da je na odločitev močno vplivalo komunistično nasilje, ki se je grozeče širilo v bližnji in manj bližnji okolici, in katerega neposredni odraz je bil sestanek v Možinetovi gostilni. Pri tem je imelo posebno težo dejstvo, da so ga izvajali domači ljudje, ki so se že predstavljali kot bodoča oblast. Od okupatorjev preprosti ljudje že tako niso pričakovali kaj posebno dobrega in poleg tega so verjeli, da bodo kmalu odšli.
Upoštevati je treba, da je bila večina članov prve vaške straže že prej vključena v Slovensko legijo, katere glavni cilj je bil upor proti okupatorju, ko pride primeren čas. Zakaj bi ta organiziranost nenadoma postala nekaj slabega in so oznanjevalci te slabosti bili predvsem ljudje, ki na splošno niso imeli ugleda?
Profesorica dr. Jerca Vodušek Starič je imela 8. aprila 2008 v Bruslju na mednarodni konferenci Zločini totalitarnih režimov predavanje z naslovom Vzpostavitev komunističnega režima v Sloveniji in Jugoslaviji. Navajamo kratek povzetek iz zbornika, ki ga je leta 2010 izdal Študijski center za narodno spravo: »Razprava kaže na razliko med stalinizacijo Vzhodne Evrope po drugi svetovni vojni in prevzemom oblasti s strani Komunistične partije Jugoslavije in Slovenije. Prevzem oblasti se je v Jugoslaviji in Sloveniji začel že med drugo svetovno vojno. Na začetku vojne leta 1941 sta KPJ in KPS prevzeli vodstvo v osvobodilnem gibanju ter s svojim izključujočim stališčem iz njega odstranili vse, ki se jima niso podredili; nato sta v pričakovanju hitrega konca vojne razglasili drugo fazo revolucije. Ker je ta rodila negativne posledice in doživela kritiko Moskve, je KPJ pozno v letu 1942 svojo politiko preusmerila v domovinsko vojno, graditev lastne oblasti in spodkopavanje predvojne ter centralizacijo države … Po koncu vojne je le še formalno prevzela vse vajeti v svoje roke, kar so potrdile splošne volitve novembra 1945.« (Totalitarizmi na Slovenskem v 20. stoletju, str. 19.)
Navadno rečemo, da je prva vaška straža nastala v času najhujšega komunističnega terorja zaradi samoobrambe, da bi zaščitila slovenska življenja in premoženje pred domačimi teroristi in okupatorskimi represalijami. To seveda drži, je pa tudi res, da se je 35 šentjoških mož in fantov v noči na 25. julij 1942 borilo proti zmotni ideji, ki je čas velike narodove stiske – okupacijo izkoristila za vzpon na oblast, borili so se zato, da bi bila Slovenija po vojni demokratična in svobodna, ne pa totalitarna.