Avtor: Boštjan Zadnikar

Na letošnji velikonočni ponedeljek – 9. aprila – sem se s kolegi iz društva »Nova slovenska zaveza« zgodaj zjutraj odpravil na pot proti Štajerski. Naš cilj – Huda Jama pri Laškem. Pred vhodom v jašek se nas je zbralo kakšnih petnajst. Vsi smo si na glavo nadeli zaščitne čelade in ob 9. uri vstopili v rov. V dogovoru z izredno prizadevnim članom društva in simpatizerjem, g. Kračunom, nas je v rov vodil g. Ivan Kenda, ki je bil ob prebijanju pregrad v letih 2008 in 2009 ves čas poleg in torej odlično pozna rudnik.
Pri vhodu v rov je država pred nekaj leti namestila »informativno« tablo, ki naključnemu obiskovalcu pojasnjuje, da v jašku ležijo žrtve revolucionarnega nasilja ter »žrtve vojne« (!). Kakšne žrtve vojne neki! Vsi ti nesrečniki so bili pometani v jašek v času, ko je bilo vojnih operacij v Evropi in tudi na Slovenskem že zdavnaj konec. Šlo je torej za s strani zločinske boljševiške oblasti dobro pripravljen in do zadnje podrobnosti osmišljen načrt t. i. čiščenja vseh potencialno nevarnih nasprotnikov nove »rdeče« religije.
Na osnovi vsega, kar sem v rovu videl, bi nad vhod v rov mnogo bolj sodil znameniti Dantejev verz: »LASCIATE OGNI SPERANZA, VOI CH’ENTRATE!«. Torej: »Pustite vsako upanje vi, ki vstopate!« Verz krasi vhod v Dantejev pekel njegove Božanske komedije. Prav gotovo je ta izrek v vsej svoji popolnosti veljal za vse mučence, ki so jih leta 1945 gnali v ta rov. Resnično zadnja stvar, s katero so le-ti tedaj lahko računali, je bilo namreč upanje v rešitev…
Po približno 300 metrih hoje v rovu, kjer smo si pot pred seboj osvetljevali z baterijskimi svetilkami, smo zavili v levo. Hodili smo mimo mest, kjer so se nahajale pregrade. Vse to je dobro označeno. G. Kenda nas je pri vsaki izmed prebitih pregrad na to opozoril in v nekaj besedah opisal napore, ki so bili potrebni za njihov preboj. Prišli smo do mesta, kjer je bil najden prvi skelet, ki so ga poimenovali »begunec«. Revež naj bi si z odlomljeno tračnico utiral pot tik pod stropom skozi ilovico in za seboj puščal kepe le-te. Ko pa je prišel do prve betonske pregrade, pa je bilo njegovega upanja konec. Tam je omagal in verjetno v peklenskih mukah ter v božjastnem strahu ugašal in nazadnje umrl.
Med potjo so ljudje postavljali različna vprašanja, včasih tudi precej naivna. Človeku, ki je vsaj kolikor toliko normalen, je namreč izredno težko razumsko dojeti vse dimenzije tega pošastnega komunističnega zločina.
Nato pa smo prispeli do prvega jaška, ki je bil ob preboju pregrad do vrha napolnjen s trupli. Ustje jaška, katerega premer je ca. 3 metre, je zdaj delno zaprto z lesenimi deskami, ki so po besedah g. Kende že v precej slabem stanju. Zato smo se vzpenjali na deske posamezno. G. Kenda je vsakemu posvetil v jašek, ki je zdaj izpraznjen do globine 13 metrov. Iz njega je bilo iznesenih 380 okostij. Glede na celotno globino jaška ni težko izračunati, da v njem leži še približno 2.700 žrtev. Skupaj torej v enem jašku več kot 3.000 žrtev! Ker je bil drugi jašek leta 1945 že zasut do vrha, žrtev vanj niso mogli metati. Zato so »porabili« del rova med obema jaškoma, kjer so s strelnim in hladnim orožjem pobili okoli 460 nesrečnikov, naloženih do stropa rova, katerih trupla so se v 64 letih spremenila v mumificirano belo gmoto.
G. Kenda nas je nato vodil še do začasne kostnice, kjer v številnih plastičnih zabojih ležijo okostja žrtev, iznesenih iz prvega jaška ter iz prostora med obema jaškoma. Pogled na te ostanke je resnično grozljiv! Človek na razdalji 20 cm gleda lobanje z luknjami, ki so jih povzročile bodisi krogle ali brutalni udarci s krampom oz. puškinimi kopiti. Kamorkoli se ozreš, povsod same kosti! In te kosti niso suhe kosti bele barve. Proces organskega razpadanja ostankov še ni končan.
Ta kostnica je zato tudi v tej luči resnično zgolj zasilna rešitev. Nujno potrebno je iz jaška izkopati vse preostale ostanke in jih nato skupaj z že iznesenimi dostojno pokopati. Le tako bomo kot narod pokazali potrebno pieteto do teh žrtev in vsaj na »fizični« ravni dostojno zaključili postopek sanacije grobišča Huda Jama. Kako pa bomo vse te neštete boljševiške zločine nad lastnim narodom ovrednotili moralno in ali jih bomo po 70 letih vendarle sposobni ustrezno okarakterizirati, pa je že druga zgodba. Sodeč po zadnjih izjavah vodje t. i. borcev za vrednote NOB in ostale slovenske kvazilevičarske smetane so izgledi za to kaj klavrni …

Avtor slike: Bara Remec

Opis slike: Sveta BarbaraBara Remec

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Svetost cerkveSimon Dan