Avtor: Janko Maček

Letošnja obletna proslava v Dražgošah je bila nekaj posebnega, ne toliko zaradi visokega in okroglega jubileja – sedemdeset let ni zanemarljiva doba – ampak predvsem zaradi nenavadnega obnašanja nekaterih udeležencev. Ko smo jih gledali na TV, se nam je zdelo, da nas je časovni stroj nenadoma prestavil nazaj v leto 1942, v čas najhujšega revolucionarnega terorja. Partizansko maščevanje nad okolico naše vasi zaradi ustanovitve vaške straže in neuspelega napada nanjo je bilo strašno. Naša domačija je bila sicer komaj kilometer oddaljena od vasi, vendar za hribom, zato je sredi poletnega popoldneva konec julija dobila »obisk«. Prav tisti dan dopoldne so odpeljali osem Možinetovih iz Potoka: gospodarja, njegovo ženo in njeno sestro pa deklo, dva hlapca in dva dninarja; vse so potem pobili in zagrebli v bližini svojega taborišča. In sedaj so bili pri nas. Doma sem bil sam kot varuh trimesečne sestrice, oče je bil v postojanki, mama in ostali pa so na precej oddaljeni njivi želi pšenico. »Obiskovalci« so se brez odlašanja lotili »rekvizicije«, mene – enajstletnega pokovca pa se je lotil komandir z veliko pištolo v roki. Ko sem mu povedal, da je oče šel v Ljubljano, se je zadrl: »Lažeš; vem, da je v cerkvi pri belčkih,« in mi prismolil nekaj krepkih klofut. Dve noči kasneje so na našem koncu vse požgali, pri dveh sosedih tudi ubili očeta in mater, dveletno dekletce pa je zgorelo.Ob spominu na to ali ob kaki asociaciji me je še dolgo potem spreletel srh in tako je bilo tudi letos ob gledanju proslave.
Ni čudno, da sem bil pozoren, ko sem slišal, da je zgodovinar Martin Premk izdal knjigo Poljanska vstaja in boj proti okupatorju v Sloveniji leta 1941. V času poljanske vstaje so se nekateri možje in fantje z one strani meje zatekli v našo vas in čakali, da se bo vihar polegel. Poslušali smo streljanje od Pasje ravni in tudi oddaljeno grmenje od Dražgoš je prišlo do nas. Dr. Cene Logar ga je slišal, ko je bil na obisku partizanskega taborišča na Samotorici in odhitel poročat v Ljubljano. Kaj je torej po sedemdesetih letih v teh dogodkih videl in o njih povedal učen, sodoben zgodovinar?
Vsemu povedanemu se je slučajno pridružila še zgodba gospe Ivanke z Rudnega pri Dražgošah, ki je med nemškim obleganjem izgubila mamo in potem še malega brata. Njena družina ni imela prav nobene zveze z Nemci, ki so napadali Dražgoše, in ne s partizani, ki naj bi jih branili, pa je bila kljub temu hudo prizadeta. Ivankin oče je bil kasneje domobranec pri Sv. Križu nad Selci in ga je leta 1945 doletela usoda vrnjenih iz Vetrinja.
Gradiva za še en KAKO SE JE ZAČELO imamo torej toliko, da vsega ne bomo mogli temeljito obdelati; nekaterih dogodkov se bomo komaj dotaknili, v druge se bomo bolj poglobili. Če bomo s tem uspeli bralcu prikazati vsaj nekaj teže tistega časa in resnične stiske ljudi, ki so ga doživljali, in ga pritegniti k razmišljanju, bo naš namen dosežen.

Zgodba Megušarjevih z Rudnega in dražgoška bitka

Vas Rudno, ukleščena med Jelovico in Dražgoško goro, leži le streljaj od Dražgoš. Njeni prebivalci so se pred vojno kot večina ljudi v tej regiji preživljali s kmetijstvom, dodatni zaslužek pa jim je dajal gozd. Marsikdo se je ukvarjal tudi s »furmanstvom«, ki je bilo pravzaprav del gozdarske dejavnosti. Na Rudnem je bil doma Andrej Megušar, rojen leta 1902, ki se je malo pred drugo svetovno vojno poročil s Francko Kemperle. Tudi on je iskal dodatni zaslužek v prevažanju lesa, kajti njegova kmetija je imela malo zemlje. Prvi otrok se je Megušarjevima rodil leta 1939, vendar je kmalu po porodu umrl. Druga po vrsti je bila Ivanka, rojena 1940, tretji pa Janez, ki je bil rojen ravno v času nemških priprav za napad na Dražgoše, in potem mati ni dočakala konca dražgoške bitke, otrok pa je umrl po enem letu.
V že omenjeni Premkovi knjigi Poljanska vstaja na 264. strani piše, da so Nemci med obkoljevanjem Dražgoš za podporo napadu pripeljali vod protitankovskih topov in jih namestili nad Rudnim. Partizani so topove opazili in jih 8. januarja ponoči skušali napasti, vendar se nemškim položajem niso mogli približati. Napad se je začel 9. januarja zjutraj s topniškim obstreljevanjem, ki mu je sledil napad nemške pehote in smučarjev. Zvečer so se Nemci umaknili, partizani pa so šli pobirat orožje padlih. Napad se je nadaljeval 10. in 11. januarja, ko so Nemci prodrli tudi na Jelenšče. Ker je partizanom grozilo, da jih bodo obkolili in jim onemogočili umik, so se 11. januarja v mraku umaknili na Jelovico, z njimi pa je odšel tudi del vaščanov. Med tridnevnimi boji v Dražgošah je padlo osem partizanov in Nemci so potem pobili 41 vaščanov, med njimi tri otroke, stare manj kot 14 let. Ostale vaščane, kar jih ni odšlo s partizani, so policisti odgnali v taborišče v Šentvidu. Vas so izropali in požgali, naslednji mesec pa jo je inženirska enota nemške vojske minirala in do tal porušila. Razstrelili so tudi cerkev in šolo.
Skozi sedemdeset let so se vrstile proslave in pohodi in o Dražgošah je bilo veliko povedanega in napisanega, toda vse le o junaštvu partizanov, ki je postalo že pravi mit, nič ali zelo malo pa o trpljenju vaščanov in popolnem uničenju vasi. Znano je, da so bili vaščani že ob prihodu Cankarjevega bataljona zaskrbljeni. Ivan Jan v knjigi Vrh v Dražgošah pripoveduje, kako so na novo leto zjutraj k Birtu, kjer je bil nastanjen štab bataljona, prišli trije možje, odposlanci vasi, in prosili za razgovor. Sprejeli so jih Žagar, Gregorčič in še nekateri. Dražgošani so se bali nemškega maščevanja, zato so prosili partizane, naj se premaknejo drugam. Odgovor je bil, da so Nemci že oslabljeni in niso več nevarni, zato ne bo težko braniti vasi. Podobno je bilo tudi na enem od mitingov, na katerem je Stane Žagar razglasil dražgoško republiko. Razgledani in preudarni Pikcov oče je vtise s tistega mitinga takole opisal: »Napeto smo poslušali Žagarjevo predavanje. Govoril je tako, da nam je po žilah zastajala kri. A odkrito povedano, njegovim zagotovilom, da je nemška zver v zadnjih krčih in da so ji ure štete, nismo verjeli. Čeprav smo bili mi, kmetje, naivni, smo vendarle mislili trezno: Če so številne nemške armade pred Moskvo, dražgoška republika ne bo mogla dolgo obstajati. Te naše osvobojene Dražgoše so le nebogljen čolnič sredi razburkanega nemškega morja in Nemci mu strežejo po življenju.«
10. januarja 2010 je tednik Družina objavil obširen članek Resnica o »dražgoški bitki« in povojni obnovi Dražgoš v očeh domačina izpod peresa Franca Kavčiča, ki mu je bilo ob času dražgoških dogodkov deset let. Med drugim Kavčič pripoveduje, da je njegov oče prvi dan bojev, v petek 9. 1. 1942, prosil partizane, naj odidejo iz vasi, ker so Nemci premočni. »Pojdite iz vasi! Jaz vem, kaj je vojska in vojna. Pripravljeni smo vam voziti hrano na Jelovico, samo pojdite iz vasi!« Na Jelovici je bilo tedaj dovolj planinskih in gozdarskih koč. Toda vodstvo bataljona je vztrajalo, da bodo ostali v vasi in jo branili. Potem je »slavna bitka« zahtevala 41 žrtev med domačini: 39 moških in 2 ženski (punčko, staro 3 leta, je zadela granata, Kolendrova mama pa je bila ranjena na Jelovici, ko so bežali, in je potem umrla).
V nedeljo, 11. januarja, ko se je začelo daniti, so Nemci spet napadli s topovi z Rudnega. Ljudje so bili večinoma v kleteh, nekateri pa so se že umaknili na Jelovico, ker so slutili, da se bo zgodilo nekaj hudega. Bilo je minus 15 stopinj in meter in pol snega. Tega dne so Nemci napadli tudi z vzhoda – na Jelenščah. Veliko ljudi se je pred granatami umaknilo prav tja, ker je ta zaselek bolj v zavetju, nekakšen mrtvi kot, kamor ni priletelo toliko izstrelkov kot v druge dele vasi. In prav tu so Nemci zajeli veliko ljudi in ob 11. uri dopoldne začeli z morijo. Moški so stali v vrsti in nemški vojak je postavil roko na določeno višino. Kdor je bil višji od njegove roke, so ga postavili v vrsto za streljanje, kdor je bil manjši od te višine, so ga izpustili. Tako je bilo ustreljenih 21 moških: najstarejši je imel 73 let, najmlajša fanta pa sta bila stara samo 12 let. Tam je bilo tudi veliko žensk in majhnih otrok, ki so morali gledati morijo in potem iti mimo trupel.
Kavčič tudi pripoveduje, kako so Nemci v ponedeljek 12. januarja ženske in otroke iz vasi Pri cerkvi (nekako 40 po številu) zaprli v Jorcovo hišo in jih nameravali zažgati skupaj s hišo. Podobna situacija je bila tudi Na pečeh. Zaradi posredovanja selškega župana Benedika so ta načrt spremenili in se odločili za preselitev. Odgnali so jih na Rudno, od tam pa s kamioni odpeljali v Škofove zavode v Šentvid. Vseh odpeljanih je bilo 81. Preden so pripešačili na Rudno, je bila domača vas že v plamenih. V Šentvidu so potem ob pičli hrani prebili šest tednov. Spet je posredoval župan Benedik, da jih niso odpeljali naprej v Nemčijo, ampak izpustili. Bil je ravno pustni torek, ko so jih naložili na dva vojaška kamiona in odpeljali do Češnjice v Selški dolini, kjer so jih razložili in pustili sredi ceste. Potem so dobili zavetje pri sorodnikih in dobrih ljudeh. Do 25. aprila 1942 je veljalo področje Dražgoš za zaprto vojaško območje in vsakomur, ki bi se zadrževal na njem, je bila zagrožena smrtna kazen. Po 25. aprilu 1942 so ljudje spet hodili v Dražgoše obdelovat svojo zemljo, za stalno se pa pred koncem vojne niso vrnili, pa še potem so imeli velike težave, saj se država nikakor ni mogla odločiti, da bi jim pomagala pri obnovi, zlasti potem ko niso sprejeli predloga, da bi namesto predvojne vasi postavili dva velika stanovanjska bloka in dva kolhozniška hleva. Še večje težave so imeli z dovoljenjem za gradnjo nove cerkve, toda z vztrajnostjo in požrtvovalnim lastnim delom so tudi to premagali.

Opis slike: Čas miru – Pletenje vencev za rudenski gasilski dom

Pa se vrnimo k Megušarjevim z Rudnega. Kot smo že omenili, se je mami Francki tik pred začetkom nemškega napada dopolnil čas poroda. Nemci so že zasedli Rudno in uvedli strogo policijsko uro. Porod je bil težak in bilo je očitno, da se brez zdravniške pomoči ne bo dobro izteklo. Klicali so zdravnika iz Železnikov, ki pa zaradi izrednega stanja in policijske ure ni mogel priti. To je bilo za mamo in otroka usodno. Statistika ju seveda ni vključila med žrtve dražgoške bitke, čeprav je popolnoma logično, da spadata k njim. Ivanka, ki je bila tedaj stara dobro leto, se teh dogodkov ne more spominjati, čeprav so močno zaznamovali njeno življenje. Očeta Andreja je smrt žene in komaj rojenega sina težko prizadela, toda vera in njegova vedra narava sta mu pomagali, da je vzdržal. Skrb za Ivanko sta prevzeli očetovi sestri, njeni teti. Ko so ga že leta 1942 mobilizirali partizani, sta morali skrbeti tudi za dom. Andrej je hitro spoznal, da je vodilna ideja partizanstva komunizem, zato je čutil, da ne spada k njim, in jim je kmalu pobegnil. Potem se je skrival doma. Večkrat so ga iskali, toda imel je srečo, da se jim je vedno še pravi čas izmaknil. Ob vsakem takem »obisku« so si tudi napolnili nahrbtnike, kar naj bi bilo za kazen, ker se je izogibal njihovi službi.
Leta 1943 se je oče ponovno poročil in Ivanka je tako dobila mačeho, ki jo je imela za mamo, saj prave mame nikoli ni poznala. Nihče ji ni razložil, kako je s tem, vendar je vsako leto bolj čutila, da so druge mame do svojih otrok drugačne. Rada je zahajala k sosedom, kjer so bili odnosi med starši in otroki prisrčni in prijateljski. Njena »mama« pa z njo nikoli ni bila prijazna, videla je samo delo in včasih jo je zmerjala zaradi malenkosti ali celo brez pravega vzroka.

Poljanska vstaja

V temle poglavju bi radi spregovorili o poljanski vstaji v decembru 1941, ki se je potem zaključila z dražgoško bitko. Hkrati z nekaj enostavnimi podatki o vstaji bomo nanizali tudi naše poglede na knjigo, ki je s tem naslovom pred kratkim zagledala beli dan, in na njeno interpretacijo tistega časa.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Francka Kemperle pred poroko

Že sam naslov knjige Poljanska vstaja in boj proti okupatorju v Sloveniji leta 1941 se nam zdi močno poveden. Je avtor res prepričan, da je bila vstaja decembra 1941 v Poljanski dolini samo boj proti nacističnemu zavojevalcu? Poleg naslova zbuja pozornost tudi moto na hrbtni strani ovitka, ki se glasi: »Poljanska vstaja in boj proti okupatorju v Sloveniji leta 1941 je nevsakdanja pripoved o dogodkih v Škofjeloškem hribovju v hudi zimi ¹⁹⁴¹⁄₄₂. Evropa je klečala pred silo nacifašističnih vojska, ki so se ustavile na obalah Rokavskega preliva in pred Moskvo, kmetje v Poljanah pa so verjeli, da bo zdaj zdaj konec vojne. V roke so vzeli puške in sekire. Verjeli so, da se bodo ubranili pred ponemčenjem, selitvami, smrtjo, da jim ne bo več treba hoditi na dnino, ‘tabarh’, kot rečejo v teh krajih. Kaj se je takrat dogajalo je v glavnem znano, interpretacije pa so različne. Širši opis tistega časa dopolnjujejo pričevanja vstajnikov.«

Stane Žagar, član CK KPS, je 29. julija 1941 na Vodiški planini ustanovil Jelovško partizansko četo; za njenega poveljnika je bil določen Jaka Bernard. Ko je Jože Gregorčič na Jelovico pripeljal še Jeseniško četo, je bil 5. avgusta ustanovljen Cankarjev bataljon. Njegov poveljnik je postal Gregorčič, politkomisar pa Ivan Bertoncelj. Kmalu se je pridružilo še nekaj desetin novincev in konec avgusta je bataljon štel že okrog 100 mož. V avgustu so partizani na Mošenjski planini »likvidirali« nemškega komisarja v Železnikih, Hornitzkega, ki je bil obenem upravnik Egrovega veleposestva. Kasneje se je Cankarjev bataljon zadrževal pri Sv. Mohorju nad Selci. V noči na 2. december 1941 so postrelili devet nemških sodelavcev, kot so sami razglasili: v Zgornji Dobravi čevljarskega mojstra Jeršeta in mizarja Bertonclja, v Lipnici mizarskega mojstra Debeljaka, v Besnici gostilničarja Benedičiča, v Selcih trgovskega pomočnika Bernarda Luznarja, pri Sv. Barbari nad Zmincem Franca Bašlja. Posebnost te »akcije« je bila v tem, da so ustrelitve opravili na različnih krajih približno ob istem času.
Omenjena Premkova knjiga zaključuje iz že znanih virov, da je do zamisli o večji vstaji v Sloveniji oziroma na Gorenjskem prišlo septembra 1941 med posvetovanjem v Stolicah, ki ga je vodil Tito, kot predstavnika slovenskih partizanov pa sta sodelovala Franc Leskošek in Miha Marinko. Marinko piše o tem v svojih spominih: »Nebogljeno sva se počutila, ko so drugi poročali o velikem obsegu vstaje v Liki, Bosni in Črni gori, ko sva sama doživljala osvobojeno ozemlje Zahodne Srbije … Midva sva lahko govorila le o toliko in toliko četah, o posameznih spopadih, ne pa tudi o kakem osvobojenem ozemlju.« (M. Marinko, Moji spomini, str. 257.) Vrhovni štab je nato 1. oktobra 1941 izdal zelo slabo oceno o Sloveniji in obtožil slovenske partizane, da so se umaknili v gozdove, namesto da bi ljudi popeljali v vstajo, za katero so bili predvsem zaradi nemškega nasilja izpolnjeni vsi pogoji. Zadevo je kasneje reševal Kardelj, ki je zaradi težavne poti zamudil posvetovanje in prišel v Užice šele sredi oktobra. Ne glede na to so v slovenskem Glavnem štabu pripombe upoštevali in za konec oktobra zasnovali velikopotezen pohod partizanskih enot v Posavje, ki naj bi preprečil nemško izseljevanje. Največji davek za ta pohod so plačali belokranjski partizani.
Na predlog Kardelja naj bi Tito odločil, da bo prvo osvobojeno ozemlje v Sloveniji na Gorenjskem. Važen razlog za to naj bi bil, ker so bile tu že pred vojno v industrijskih središčih dokaj močne organizacije komunistične partije, ob katerih se je v letu 1941 hitro razvijala OF. V prid tej odločitvi so bila tudi poročila o razmerah v nemški vojski na Gorenjskem: »Velik del kripeljni in rekonvalescenti. Kažejo se znaki nezadovoljstva, zlasti pri Luksemburžanih …« Sredi oktobra 1941 je bil ustanovljen Pokrajinski komite KPS za Gorenjsko, novembra pa še poseben štab gorenjskih partizanskih enot. Njegov poveljnik je postal Stane Žagar, ki je sploh odigral veliko vlogo tako v pripravah na vstajo kot v vstaji in dražgoški bitki. Za začetek vstaje so predvideli Poljansko dolino, kjer je deloval znani Maks Krmelj - Krivar.
7. decembra 1941 je enota Cankarjevega bataljona, ki je prišla od Sv. Mohorja, ponovno zažgala in uničila most pri Praprotnem v Selški dolini. 9. decembra je bataljon – tudi zato, ker so ga izsledili Nemci – odšel iz dotedanjega taborišča in prišel 11. decembra v Rovt pri Sv. Lenartu nad Lušo. Nemci so za ta odhod vedeli, niso pa vedeli, kje se je bataljon 11. decembra ustavil. 12. decembra je partizanski opazovalec v Rovtu z daljnogledom opazil, da se po blegoški cesti od Zaprevala bliža kolona nemških policistov. Poveljstvo bataljona se je na hitro odločilo za zasedo in rezultat je znan: 45 mrtvih policistov, vse njihovo orožje in oprema pa zaplenjeno.
V Premkovi Poljanski vstaji so navedeni tudi spomini udeležencev spopada. Poglejmo del pripovedi Franca Čopija - Borutina. »Šli smo od policista do policista, jih obračali in jim pobirali predvsem orožje, strelivo in dokumente. Na enega izmed padlih je legel pes, ki je med tem nehal loviti zajca. Slučajno sem prišel prav do tega. Obrnil sem ga in ugotovil, da ni nikamor zadet. Tedaj se je dvignil na kolena in začel kričati: »Hilfe, Hilfe!« Naenkrat se je dvignil tudi pes. Umiril sem ga s strelom, a tudi njegov gospodar je dobil svoje.« (M. Premk, Poljanska vstaja, str. 173.) Iz številnih »uradnih« poročil o partizanskem napadu pri Rovtu seveda ne zvemo, da je bil v dogodke okrog tega vpleten tudi šentlenarški župnik Anton Švelc. Njegovo medvojno in povojno delo pri Sv. Lenartu in v Selški dolini smo opisali v 55. št. Zaveze. Takoj ko je 12. decembra streljanje pri Rovtu utihnilo, je župnik Švelc, ki je dobro znal nemško, odšel na kraj spopada, da bi nudil duhovno pomoč ranjenim in umirajočim. Zavzel se je, da so domačini ranjene policiste odpeljali v Škofjo Loko. Ko so prišli Nemci po svoje mrtve, jih je skušal prepričati, da domačini v Rovtu niso krivi za partizanski napad. Župnik Švelc je tudi poskrbel, da so pobrali trupla partizanov, ki so marca 1945 padli zaradi nemške zasede na blegoški cesti, in jih dostojno pokopali.
Cankarjev bataljon je takoj po boju pri Rovtu odšel v Martinj Vrh in tam pustil ranjence, nato se pa premaknil v Poljansko dolino. Novica o partizanskem uspehu pri Rovtu se je med prebivalstvom hitro razširila. Poleg tega so cankarjevci 16. decembra napadli nemške graničarje v Črnem Vrhu, 18. decembra pa se pojavili tudi v Poljanah. Splošno vzdušje tistih dni med ljudmi je dobro opisala Malka Peternel: »Vsi smo verjeli, da bo vojne hitro konec. Spominjam se Maksa Krmelja, ki nam je pred tem pravil, da bomo z Nemci pometli v nekaj tednih ali celo v nekaj dneh, mi pa smo upali, da bo res tako.«

Opis slike: Leto 1942 – Megušarjevi Andrej, Ivanka in Janez – Mame ni več

V Premkovi knjigi beremo, da je bil konec julija 1941 na domu Maksa Krmelja v Hotovlji ustanovljen prvi odbor OF v Poljanah v naslednjem sestavu: sekretar odbora Maks Krmelj - Sokole sta predstavljala trgovec Jamar in mesar Marolt, oba iz Poljan, komuniste Rudolf Robnik in Maks Krmelj, katoličane pa Leopold Krmelj iz Smoldna in Pavle Kos iz Vinharij. Oba predstavnika katoličanov pa se od konca oktobra nista udeleževala sestankov odbora, ker se nista strinjala z odločitvijo o takojšnjem oboroženem uporu. (M. Premk, Poljanska vstaja, str. 127.) Torej v Poljanah le niso vsi tako od kraja verjeli, da bo vojne zdaj zdaj konec, kot beremo na ovitku omenjene knjige, pa tudi Pikcov oče in še marsikateri Dražgošan so imeli resne pomisleke, ko jim je Stane Žagar na mitingu razlagal, da je nacistična zver v zadnjih zdihljajih in da jo bodo zlahka premagali. Očitno torej odločitev za poljansko vstajo ni bila rezultat treznega razmisleka in presoje dejanskih razmer, ampak slepo sledenje navodilom KP, ki je imela za cilj revolucijo in vzpon na oblast, ne pa zaščito slovenskih življenj in premoženja.
Ko je vodstvo Gorenjskega štaba odločilo, da je napočil čas za splošno vstajo, so 21. decembra odšle na teren mobilizacijske patrulje, da bi pozvale vse za orožje sposobne moške, naj se pridružijo partizanom. Tem pozivom se je med 22. in 26. decembrom odzvalo 307 mož in fantov, 37 pa se jih je pridružilo že pred 22. decembrom, tako da se je vstaje decembra 1941 udeležilo skupaj 344 mož iz 51 krajev Poljanske doline; skupaj z udeleženci iz drugih občin pa je bilo vseh 381, od tega kar 276 iz občin Javorje in Poljane. (M. Premk, Poljanska vstaja, str. 179.) Približno sliko te mobilizacije dobimo iz poročila Antona Peternela iz Delnic v občini Poljane: »Mobilizacijo oziroma prepričevanje za odhod v partizane smo izvedli v dveh dneh. Odziv je bil zelo dober. Precej je bilo takih, ki so bili takoj pripravljeni, da se pridružijo, nekateri – večinoma člani Katoliškega prosvetnega društva oziroma JRZ (Slovenske ljudske stranke) – pa so se izgovarjali, da ni še čas za vstajo in so odklonili poziv … Ko smo se tisti večer zbrali na mojem domu za odhod v Cankarjev bataljon, se je nekaj prostovoljcev premislilo in se odločilo, da se vrnejo domov, nekaj pa jih je zmanjkalo med potjo.« (M. P., Poljanska vstaja, str. 180.) Zanimiva je tudi izjava Urbana Stanonika: »22. decembra zjutraj se je pri nas oglasila Malka Pintar, Temincova z Lovskega Brda, in povedala, da se je začela splošna mobilizacija za izgon Nemcev iz Poljanske doline. Vsa navdušena je pripovedovala, da bo to trajalo kvečjemu tri dni. Jaz sem takoj poiskal na podstrešju skrito puško … Ko smo prišli v Malenski Vrh, sem vprašal Jakopina, če tudi on gre z nami. Odgovoril je, da tudi, saj sicer potem ne bo imel nič za povedati.« (Isto, str. 184.)
Poglejmo še del pripovedi Antona Peternela o zaprisegi: »Vsi novi borci so prisegli. Prva prisega je bila 24. decembra 1941 v hlevu na kmetiji Košir pod Pasjo ravnjo, druga pa 27. decembra v hlevu kmetije Dolinec v Kovskem Vrhu. Obakrat je govoril Stane Žagar. Napovedal je skorajšnji poraz nemške vojske pred Moskvo ter primerjal poraz Napoleonove vojske s predvidenim nemških porazom. Verjel je, da bo Rdeča armada uničila nemško vojsko in bo vojne konec najkasneje do maja naslednje leto. Poudarjal je pomen Rdeče armade in razredno borbo, 24. decembra še posebej, boj delavskega razreda pod vodstvom partije za njegove pravice in boljše življenje kmetov ter o uveljavitvi teh pravic po zmagi nad fašizmom.« Nekateri so menili, da je ‘govoril v previsokem marksističnem jeziku’. Obakrat je sledilo nekaj vprašanj in pripomb, na koncu pa je Stane Žagar opozoril tiste, ki ne bi želeli priseči, da lahko odidejo domov, po prisegi pa to ne bo več mogoče. Prvič jih je nekaj odšlo, drugič pa je šele po končani prisegi začel ugovarjati Franc Kokalj z Volče in med drugim rekel, da je ,iz govora tako razumeti, da smo že nekaka sovjetska podružnica’.«

Opis slike: Tri Ivankine tete, očetove sestre

In kako je dogodke tistih dni v svojem dnevniku opisal Leopold Krmelj, ki je poleg Pavla Kosa omenjen kot predstavnik katoličanov v prvem odboru OF v Poljanah? »18. decembra partizanski vlom v poljansko župnišče – žandarmerijo. Obenem vlom v zadrugo – vzeta pšenica, pobrana za Nemce, in nekaj sto kg sladkorja. Večina lesenih mostov po dolini požganih … Naenkrat poči: Nemci bodo pobirali moške, pojdite med partizane! Ta komunistični klic gre od ust do ust. Posreči se jim, da mobilizirajo po poljanski in javorski občini skoraj vse mlajše moške. Dnevi pred božičem so minili v pričakovanju nečesa strašnega. Na sveti dan okrog devetih se zasliši pokanje pušk in strojnic za Hotovljo. Začelo se je, kar se je po teh pripravah moralo začeti … Sv. Štefan je na splošno miren. Naslednji dan zopet bitka za Bukovim vrhom na Pasji ravni. Vidi se dim, zgorelo je baje pri Kralju na Pasji ravni… Po praznikih se vrše preiskave po hribih južno od Poljan. Številne aretacije. Pri Jakobcu v Valterskem Vrhu ustrele gospodarja in hlapca, vsa poslopja pa požgo… Ljudje se vračajo iz partizanske vojske na domove – razočarani. Jeze se na te, ki so jih v to zapeljali in jih postavili v tako nevarnost. Nekateri se seveda ne morejo, nekateri morda tudi nočejo vrniti …«
Čeprav nimamo namena obširneje opisovati spopadov med vstajniki in Nemci v okolici Poljan in Črnega Vrha oziroma Pasje ravni, bomo po Premkovi knjigi navedli nekaj podatkov in jih dopolnili z izjavami udeležencev vstaje. Nemci, ki so bili ob napadu na patruljo pri Rovtu presenečeni, so potrebovali nekaj časa, da so zbrali okrepitve in 25. decembra začeli načrtno prečesavati področje med Poljanami in Črnim Vrhom. Ravno na božični dan so bili boji pri Poljanah, začelo pa se je tudi pri Črnem Vrhu, kamor so Nemci z italijanskim dovoljenjem pripeljali svoje enote preko Ljubljane in Polhovega Gradca. Najhuje je bilo 27. decembra 1941, in ko so Nemci proti večeru nehali napadati, so tudi partizani zapustili položaje, se izmuznili iz obroča in odšli proti Dražgošam.
Prisluhnimo še nekaterim udeležencem vstaje. Janko Fern: »Vse svoje dokumente, osebne izkaznice, delovne knjižice in drugo smo zaradi konspiracije sežgali pri kmetu Skoblu. Čas nam je hitro mineval, opazovališča smo imeli na več mestih: v zvoniku cerkve na Bukovem Vrhu, na vrhu Pasje ravni in drugod. Ob napadu na Poljane sem stražil na Skoblovem kozolcu. Ko so se partizani po končani akciji vračali na svoja mesta, sem pogrešil dobrega prijatelja Jožeta Jereba, Ogrinovega iz Črnega Vrha, ki je padel med kmetijama Ahrtnik in Platiša v Bukovem Vrhu. Čeprav smo ga nekajkrat iskali, smo ga odkrili šele spomladi 1942 … Naslednji dan so nas patrulje obvestile, da se z več strani približujejo Nemci. Zasedli smo položaje od Pasje ravni po pobočju mimo Razpotja in po Kovskem Vrhu. Z močnim streljanjem smo Nemce zadržali. Z nočjo so se umaknili, svoje mrtve pa pustili tam, kjer so padli. Vsi smo se zavedali, da bo jutro prineslo še več Nemcev, zato je naš vodja Jaka Bernard ukazal umik. Še prej pa smo padle Nemce pokopali v skupen grob in na večji kos deske s podpisom Cankarjevega bataljona napisali: ,Ti mladi fantje niso krivi za svojo smrt, tega so krivi njihovi gospodarji.‘« (Poljanska vstaja, str. 227)

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ivanka z drugo mamo

Janez Kokalj: »Ko smo prišli v Loške hribe, sem bil dodeljen v vod Lojzeta Pečnika, ki je bil nastanjen pri Jakobcu. Po nekaj dneh je prišlo tja nekaj žensk po može ali brate. Novice, ki so jih prinašale ženske, da prihaja in se zbira na Gorenjskem veliko nemškega vojaštva in policije za spopad s partizani, so vnesle strah in paniko zlasti med starejše može in gospodarje, ki so imeli doma majhne otroke. Spoznali so, da Nemcev ne bo mogoče izgnati iz dežele v nekaj dneh, kot so sprva mislili in se je govorilo. Na mlajše ta sporočila niso imela večjega vpliva, vendar sta upanje in zagretost polagoma kopnela in novinci so začeli uhajati domov.« (Isto, str. 237.)

Opis slike: Poletje 1943 – Gartnerjevi z Golice v Selški dolini – V sredini stoji Jakob, poznejši domobranec

Mici Potočnik: »Ob poljanski vstaji je v torek, 23. decembra, odšel v Cankarjev bataljon tudi moj mož Martin. V soboto, 27. decembra, ko so Nemci z vseh strani napadli položaje Cankarjevega bataljona, je bil na Pasji ravni. Poslali so ga po municijo, in ko jo je nesel borcem na položaje, je nad domačijo na Razpotju zašel v nemško zasedo. Zgrabili so ga in odvedli s seboj v Poljane ter ga zasliševali. Končalo se je v Begunjah, ko so ga v Dragi 3. januarja 1942 z mnogimi drugimi talci ustrelili.« (Isto, str. 248.)
Za zaključek tega poglavja bi radi povedali samo še nekaj misli o knjigi Poljanska vstaja, ki smo jo tu večkrat omenili in navajali. Čeprav nismo pričakovali, da bi avtor med viri uporabil tudi Zavezo ali drugo podobno literaturo, so nas presenetili stavki kot na primer: Močno podporo okupaciji je nudila tudi Ljubljanska nadškofija z nadškofom dr. Gregorijem Rožmanom (str. 36). Pod okriljem ljubljanske nadškofije je Katoliška akcija organizirala obveščevalno mrežo, spremljala delovanje OF in vodila propagandni boj proti njej. Še bolj skrajna je bila organizacija Straža, ki je delovala v sklopu Katoliške akcije in odkrito zagovarjala fašizem ter italijansko oblast, njihov cilj pa je bila vzpostavitev vseobsegajoče katoliške družbe (str. 39). Odgovor na vojno in okupacijo je bila ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda v Vidmarjevi vili 26. aprila 1941 … Od vsega začetka se je imenovala Osvobodilna fronta, po nekaterih kasnejših virih pa so jo sprva imenovali tudi Protiimperialistična fronta (str. 28). Ne mislimo komentirati navedenih stavkov, dovoljujemo pa si vprašanje, ali smo se morda vrnili nazaj v leto 1952, ko je izšla druga, dopolnjena izdaja Sajetovega Belogardizma? Mar je slovenska zgodovina za čas od 1941 do 1990 res že napisana?

Zakaj je Andrej Megušar pristopil k domobrancem?

S požigom in miniranjem Dražgoš je bila poljanska vstaja končana, ne pa pozabljena. Tisti, ki so ob vstaji ali v dražgoški bitki izgubili kakega svojca, ga niso mogli kar tako izbrisati iz spomina. Nenavadna ujma, ki je Megušarjevemu očetu v začetku januarja 1942 vzela ženo in kasneje še sina, je tudi njemu vsekala globoko rano. Pa tudi sicer ni imel miru. Ko je ušel od partizanov, ki so ga leta 1942 mobilizirali, je s tem svoj problem le delno rešil, saj je moral biti odslej stalno na oprezu. Če bi ga dobili, bi ga gotovo zadela kazen zaradi dezerterstva. Imel je srečo, da se to ni zgodilo, toda stalno bežanje in skrivanje mu je postajalo vedno bolj težko.
Pa tudi drugi dogodki v Selški dolini niso prinesli olajšanja. Selški župan Franc Benedik, ki tragedije v Dražgošah prav gotovo ni povzročil in je tudi ni mogel preprečiti, je pa veliko naredil, ko je žene in otroke najprej rešil pred smrtjo v plamenih domačih hiš potem pa še pred nemškim taboriščem, je avgusta 1942 po ukazu Partije padel pod streli skojevca – domačina. Nekaj mesecev zatem so »osvoboditelji« uprizorili v Dolenji vasi pravo krvavo rihto in v enem večeru ubili županovo ženo Ano in 22-letnega sina Franca, gostilničarja Jurija Berganta, delavca na Benedikovi žagi Franca Podreko in kot petega še Franca Vebra. Baje so imeli tedaj v načrtu še več »usmrtitev«. Zakaj? Je res kdo verjel, da je župan Benedik izdal Dražgoše in je bilo zato treba kaznovati njega, njegovo družino, sorodnike in sovaščane?
Sicer pa Franc Benedik ni bil edini gorenjski župan, ki ga je »osvobodilna« vojska v tistem času obsodila na smrt. V zgodnjem jutru 29. januarja 1942 so na njegovem domu na Gorenji Žetini ustrelili javorskega župana Janeza Peternela. V začetku septembra istega leta so pri grabljenju listja v domačem gozdu prijeli šenčurskega župana Antona Umnika in ga odpeljali v Hrastje, na dom bivšega poslanca Janeza Brodarja. Brodar se jim je skril in se rešil, Umnika pa je vpričo Brodarjeve družine ustrelil šenčurski skojevec Belehar. Zanima nas, kaj se je zgodilo z Leopoldom Krmeljem iz Smoldna nad Poljanami, ki je že leta 1941 odklonil sodelovanje z OF. Morda se bomo ob priliki pomudili pri njegovem dnevniku. Zadnji njegov zapis ima datum 12. 7. 1943. Naslednji dan so Leopolda odpeljali partizani in njegov grob so kasneje našli v gozdu med Kovskim in Bukovim vrhom.
V zvezi z Megušarjevimi nas seveda zanimajo dogodki v Selški dolini, zato se bomo nekoliko pomudili pri Gartnerjevih na Golici. Oče Jakob (1898) in mati Ivana sta imela osem otrok, ki so bili v začetku druge svetovne vojne še vsi doma; najstarejša Ivanka je bila stara 18 let, najmlajši Pavel pa eno leto. Imeli so srednje veliko kmetijo, oče pa se je še posebej ukvarjal s sadjarstvom in pozimi tudi vezal knjige. Bil je veren in dobro je poznal komunizem, vendar je bil previden in se je znal prilagoditi tudi partizanom, ki so se že zgodaj ustavljali pri Gartnerjevih. Nikoli niso šli lačni od hiše in čeprav so vedeli, da oče ni čisto na njihovi strani, so mu zaupali. Ko se je sin Jakob bližal osemnajstemu letu, ni bil več varen doma. Najprej se je več mesecev skrival, nato šel k partizanom, pa kmalu prebegnil k domobrancem v Škofjo Loko. Verjetno so partizani tudi zato izgubili zaupanje do očeta Gartnerja in 16. oktobra 1944 so prišli, da bi ga odpeljali na komando v Farji Potok. Oče, ki je slutil, kaj se bo zgodilo, se je poslovil od domačih in odšel z njimi. Že na vrtu pred domačo hišo so ga ustrelili in potem govorili, da je hotel pobegniti. Čeprav jim je toliko pomagal, so ga imeli za nasprotnika, ki ga je bilo treba odstraniti. Sin Jakob je bil potem v postojanki pri Svetem Križu, skupaj z Andrejem Megušarjem.
14. marca 1944 so vosovci pri Bičku in pri Čiku v škofjeloškem predmestju Karlovec izvedli pravi pokol, v katerem je umrlo deset ljudi, večinoma beguncev z bližnjih hribov, ki so se v strahu pred partizani zatekli v »varno« mesto. Že 16. marca je bila potem v Škofji Loki ustanovljena postojanka Gorenjskega domobranstva. Komunistično nasilje je privedlo do tega, da so ljudje zaradi samoobrambe sprejeli orožje od okupatorja. Prav v škofjeloški domobranski posadki je bilo kasneje največ prebežnikov iz partizanskih vrst – po raziskavi zgodovinarke Monike Kokalj Kočevar od 157 vpisanih članov posadke kar 52 nekdanjih partizanov. Torej Andrej Megušar in Jakob Gartner nista bila nobena izjema.
18. novembra 1944 so močne partizanske enote napadle Železnike, kjer je bilo 52 nemških orožnikov. Po treh dneh spopadov so se orožniki umaknili v Selca. Ko so partizani potem organizirali miting in je bil odziv prestrašenih domačinov slab, je komandant Oto Vrhunc – Blaž Ostrovrhar napovedal: »Če ne bomo plesali, bomo pa kresovali.« In res so nato požgali župnijsko cerkev, župnišče, šolo, prosvetni dom, mežnarijo in še dve domačiji. Kmalu po požigu se je na cerkvenem zidu pojavil ciničen napis: »To je delo okupatorja.« Cerkev v Dražgošah, ki jo je dejansko uničil okupator, je bila zravnana z zemljo, cerkev sv. Antona v Železnikih pa je bila le prva od devetih cerkva v Selški dolini, nad katere se je iz »strateških razlogov« spravila tik pred koncem vojne »osvobodilna« vojska.
Cerkev sv. Križa nad Selci, ki so jo partizani požgali in minirali 10. marca 1945, je bila ena od njih. Selški župnik Pavel Kržišnik o tem takole piše: »Vse podružnice je minirala in požgala narodnoosvobodilna vojska. Rekli so, da iz strateških razlogov, češ da se ne bodo v njih utaborili Nemci in domobranci. Pa te nevarnosti ni bilo, saj razen pri Svetem Križu niso nikjer drugod nikoli poskušali napraviti postojanke. Človek se ne more znebiti vtisa, da so to počenjali gotovi ljudje iz objestnosti in hudobije.« (ŠAL 1954.)
O domobranski postojanki pri Svetem Križu nimamo veliko podatkov, pa še ti se med seboj precej razlikujejo, kar je razumljivo, saj je delovala manj kot en mesec. Zgodovinarka Monika Kokalj Kočevar v knjigi Gorenjski domobranec takole opisuje partizanski napad nanjo: »8. marca 1945 je Prešernova brigada uničila postojanko Sv. Križ. Pri cerkvi na Sv. Križu se je že zadnji teden februarja utrjevala nova postojanka in ogrozila transporte hrane, ki so jih partizanske gospodarske komisije zbirale po vaseh. S te točke so domobranci lahko nadzorovali Dražgoše in Češnjico ter partizansko pot. Šestdeset domobrancev je stanovalo v Kališču in hodilo na Sv. Križ. Zgradili so štiri bunkerje; mežnarija, cerkev in bunkerji pa so bili povezani s strelskimi jarki. Prešernova brigada je postojanko napadla, sodelovali so tudi Gradnikova brigada, Jeseniško-bohinjski odred in Škofjeloški odred ter še dve italijanski brigadi: Antonio Gramsci in Triestina. Napad je varovala Vojkova brigada. Partizani so bili kar presenečeni, ker se je domobranska posadka izredno hitro umaknila s položajev, saj je dobila ukaz, naj zapusti postojanko. Po poteh, kjer partizanskim enotam še ni uspelo skleniti obroča, so se spustili v dolino in odšli proti Škofji Loki. Posadka je bila premeščena v Škofjo Loko, Sopotnico in Žabnico. Partizani so imeli dva mrtva in pet ranjenih, na domobranski strani je padel le eden. » (Gorenjski domobranec, str. 72) Na strani 77 Kočevarjeva pove še sledeče: »10. marca 1945 je pri Sv. Križu v Selški dolini padel vodnik Janez H. (mogoče Habjan, Op. J. M.) Vodil je izpad iz oblegane postojanke. Rešil je življenje fantom, sam pa obležal.« Po nekem drugem viru naj bi pri Sv. Križu bilo kar 100 članov posadke in 10 naj bi jih padlo, 5 pa bilo ujetih. Verjetno je to poročilo napihnjeno iz propagandnih namenov, saj bi pogreb desetih domobrancev ne ostal nezapažen.
V 72. številki Zaveze smo pisali, da je bil v bojih pri Sv Križu ranjen Jakob Pušar iz Puštala pri Škofji Loki, brat Filipa Pušarja, enega izmed desetih žrtev vosovskega pokola v Škofji Loki 14. marca 1944. Med tistimi, ki so se rešili iz obkolitve pri Sv. Križu je bil tudi Andrej Megušar z Rudnega. Nismo ugotovili, v kateri postojanki je bil potem do odhoda na Koroško, vemo pa, da je bil 28. maja 1945 z vlakom Gorenjskih domobrancev vrnjen v Škofjo Loko. Z loškega gradu so ga potem v večji skupini jetnikov odvedli v Škofove zavode v Šentvid, kjer so ga še videli, nato pa se je za njim izgubila sled. Lahko domnevamo, da se je njegov križev pot končal na enem od morišč Kočevskega roga.