Avtor: Jože Pavlič

O slovenski spravi govorimo že dolgo. Več in bolj odkrito vsaj v letih po osamosvojitvi, čeprav je aktualna že vse od leta 1945 in prej, ko so z revolucijo, njenimi krivicami in zločini nastali tudi glavni razlogi za razkol. Vendar je naša prva ugotovitev v zvezi s temo sprave lahko le, da so doslej vsa prizadevanja zanjo zaman in da sprave v Sloveniji ni in je najbrž še dolgo ali morda nikoli ne bo. Zakaj je ni in je ne more biti, je jasno. Pogledi na spravo med ljudmi so različni. Krivice in zločine je revolucionarna stran dolgo prikrivala, mnogih še danes ne priznava. Priznava le tu in tam nekakšne napake. Za spravo pa sta potrebna volja in dialog tistih, ki bi se morali spraviti, in pristajanje na resnico. Pri nas pa te volje ni. Pravzaprav je pripravljenost v spravo pri nas le na eni strani. To je na strani poražencev, na protirevolucionarni strani, ki se ne boji resnice in nanjo pristaja. Videti je, da desnica oziroma protirevolucionarna stran bolje ve in čuti, kaj pomeni razkol med ljudmi in kakšno nevarnost predstavlja za bodočnost naroda in države. Tako ta stran ne samo da pristaja na spravo pod pogojem, da se sprejmejo argumenti in resnica, ampak tudi razume nujnost odpravljanja nacionalnega razkola in je zato tudi vedno pripravljena na dialog, temelječ na argumentih in resnici, čeprav tega vedno jasno in odločno ne pove.
Posebej si za spravo prizadeva Cerkev, katere osnovno poslanstvo je učenje o dobrem: oznanjanje miru in sprave, spodbujanje k ljubezni in umirjanju sovraštva med ljudmi, pozivanje k sočutju in medsebojnemu razumevanju. Cerkev v Sloveniji si je očitno zadala nalogo, da za spravo naredi čim več, in zato je lani v novembru na Teološki fakulteti v Ljubljani in Mohorjevi družbi v Celju organizirala mednarodno konferenco o spravi z naslovom Možnosti in pomen sprave, letos v marcu pa šest okroglih miz po raznih slovenskih mestih pod geslom »Osvobodimo se bremen preteklosti, da bomo živeli za prihodnost«. Izvedla jih je s pomočjo svojih ustanov, kot so Radio Ognjišče, Založba Družina in Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani. Na konferenci in omizjih so se pogovarjali razni domači in tuji strokovnjaki o problemih v zvezi s spravo, o njeni pomembnosti, potrebi in koristih kakor tudi o škodi, ki nastaja, če sprave ni. Bilo je veliko govora tudi o pogojih za spravo, načinu spravljanja in predlogih, kako pospešiti spravni proces. Razpravljali so tudi o izhodiščih za sprožitev spravnega procesa in še o marsičem, kar je pomembno za izboljšanje medčloveških odnosov in spravo samo. Predstavniki Cerkve so predvsem poudarjali pomen odpuščanja za urejanje odnosov med ljudmi in za uspešno udejanjanje sprave. Nekateri so na tej osnovi ponudili celo enostransko spravo ne glede na stališča nasprotne strani. Javne osebnosti in strokovnjaki s posvetne sfere, ki so na teh posvetovanjih sodelovali, so svoje poglede širili s teološkega tudi na politično področje, vendar ne dosledno, enotno in zavezujoče. Zdi se, da vse bolj v obliki neke želje in nezavezujočih predlogov.
Rekli pa smo že, da so pogledi na spravo med revolucionarno in protirevolucionarno stranjo različni. Medtem ko je protirevolucionarna stran pripravljena za spravo pod edinim pogojem, da spravo gradimo na resnici in pravici – osnovnih krščanskih in civilizacijskih vrednotah – in da se nekatera sporna zgodovinska dejstva v tem smislu kritično preverijo, pa druga stran nastopa s pozicij moči in v času revolucije pridobljenih pravic ter na tako pot do sprave ni pripravljena. Na noben način noče razpravljati o vprašljivih zgodovinskih dejstvih, za katera meni, da so za zmerom veljavna, opredeljena in določena. S takim pristopom sploh ne dopušča dialoga, ki je bistveno orodje sprave. Tako se vse vrti v mrtvem krogu. Najslabše pa je, da stran, ki nastopa s pozicije moči, še danes izvaja nasilje nad drugo stranjo. Z osamosvojitvijo diktature še nismo v celoti odpravili in živimo po Jančarju v »demokraturi«. Znašli smo se v čudnem položaju, ko je slovenska ustava, sicer ena najbolj demokratičnih, vendar le nekakšen papir, ki ne velja za vse enako. Z močjo, pridobljeno v revoluciji, komunisti ohranjajo svoje privilegije in onemogočajo poln demokratični razvoj. Ne dajo Slovencem, da bi svobodno zadihali in uporabljali prednosti demokratičnega družbenega reda.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Pogled z vrhaSimon Dan

Videti je, da se v slovenski družbi tudi Cerkev tega dobro zaveda. Odtod vse njene zgoraj opisane aktivnosti. V prizadevanjih za spravo Cerkev izkorišča svoje možnosti, ki niso majhne, a žal še vedno premalo učinkovite, da bi se lahko v stvarnosti kaj spremenilo na tem področju, saj revolucionarna stran v prizadevanjih Cerkve očitno ne vidi ne smisla in ne pomena. Požvižga se na vse in dela po svoje.
Vprašati se moramo, kam nas Slovence to vodi in kaj pomenijo navedena prizadevanja za spravo. Ugotovili smo že, da so zgolj enostranska in da vsaj na prvi pogled ne obrodijo sadov, so le nekakšno Sizifovo delo. Kar zadeva ozaveščenost ljudi, bi že morala imeti neki pomen, saj morda komu v tem gluhem času le odprejo ušesa, da sliši in doume pomen sprave, pa tudi sama velika skrb za spravo je pohvale vredna. Res pa je, da glede na stališča revolucionarne strani ta prizadevanja ne bodo obrodila kakih posebnih sadov, ki bi bili glede na potrebe in pričakovanja nujni, ker posluha zanje ni.
Več kot pojasnjevanje sprave, apeliranje na razumevanje in sklicevanje na zdravo pamet bi ob dokumentiranih dejstvih prinesla odločnejša stališča in jasna postavitev zahtev. Predvsem bi bilo potrebno posvetiti več časa in sil raziskovanju zgodovinske resnice ter predstavitvi zgodovinske odgovornosti. Pri tem bi potrebovali več poguma, premočrtnosti in odločnosti ter manj izmikanja in ovinkarjenja v sodbah o preteklosti. Ko bi morali z jasno besedo na dan in povedati tisto, kar je po našem mnenju prav, si izbiramo pot izmikanja, boječ se poštenega in moškega izpostavljanja. Spomin na slabe izkušnje iz polpretekle dobe tiranije nam narekuje previdnost in obotavljivost. Morali bi se jim odločno iztrgati in jim vzeti moč, ki jo imajo še nad nami.
V prizadevanju za slovensko spravo bi bil že čas, da se poenotimo in združimo moči zaradi posledic, ki jih to stanje prinaša. Morali bi kar naprej opozarjati na škodo, ki jo revolucionarna stran povzroča bodočnosti slovenskega naroda, ker zaradi obrambe svojih koristi in privilegijev vztraja na okopih sebičnosti in zanemarjanja skupnih interesov. Iz ozkih koristolovskih in še vedno tudi ideoloških razlogov vztraja v svoji falzificirani zgodovini in v mitih. Iz nekakšnega obupa zaradi propada svoje ideologije in privoščljivosti vztraja pri svojem, pa če država propade in če slovenski narod izgine. Saj ji je morda izginotje naroda tudi cilj: z izginotjem naroda bi izginil tudi narodni spomin, ki hrani toliko grozovitosti in nečednosti, ki so jih komunisti in njihovi pomagači v tem narodu zagrešili.
A vrnimo se k spravi! Sprava, pa najsi bo medosebna ali skupinska – narodna ali mednarodna – je vedno pozitivno dejanje. Govori se o izrednem zdravilnem in terapevtskem pomenu sprave, če jo gledamo s psihološkega ali moralnega vidika. V družbi pa ima lahko tudi velik praktičen pomen tako na gospodarskem kot socialnem in političnem področju. Saj nesloga in delitve ustvarjajo plodna tla za anarhijo in razdrobljenost ciljev. Da prepoznamo tudi ta pomen, zadošča že preprost račun ali pogled na stvar. Če od večine ljudi ne moremo pričakovati, da bodo spravo zaznali in začutili v njenih etičnih razsežnostih, bi pričakovali, da bodo zagledali njene koristi vsaj na praktični ravni. Kakšen bog slepote nam postavlja rdeče platno pred oči, da tega ne moremo ali nočemo videti. Tudi če trenutno prevladajo in obveljajo osebne koristi, bodo na dolgi rok posledice neizmerno škodljive. Za nas vse in za naše potomce. Kje so politiki s svojim razmišljanjem o prihodnosti države, kje so gospodarstveniki s svojimi analizami?
Vsi hkrati, volivci in državljani te ranljive in ranjene države, bi se morali zavedeti nevarnosti, da plovemo brez kompasa in nas nosi plima zaslepljenosti in nekakšne neprištevnosti. Predvsem pa naši politika in gospodarstvo! Na teh je, da dosežemo spravo in to tisto najpomembnejšo – politično spravo. Ta je trenutno najbolj urgentna in potrebna, ta bo odločala o nas in naši prihodnosti. Že je videti, kot da se njeni temelji rušijo in morali bi ukrepati takoj in odločno. Če nekateri govorijo, da sprava ne sme biti prisilna, bi vendar morala biti sprejeta pod silo razuma in zdrave pameti hitro.
Na koga lahko računamo, da nam bo pomagal doseči politično spravo in normalizirati razmere v Sloveniji? Na katere ljudi in stranke lahko računamo pri tem? Je sploh katera od slovenskih strank v tej moči, da to uresniči, si je sploh kateri slovenski politik zadal slovensko politično spravo za svojo prvo nalogo, in če bi si, bi jo sploh mogel uresničiti pri stanju duha v Sloveniji? Smo namreč priče splošne zmedenosti, nejasnosti in nemoči, ko blokiramo drug drugega in vsak misli le nase.
Vprašajmo pa se, od kod to stanje duha, ta razdvojenost, sovraštvo, zmanipulirana nejasnost in duhovna revščina. Lotiti se moramo vzrokov za to stanje zmedenosti, jih poiskati pri koreninah, kjer so nastali, in začeti temeljit pregled z letom 1941! Preveriti bi morali stvari pazljivo in racionalno vse do danes! Pozabiti je treba nekoliko nase, pozabiti utvare in sprejeti stvari take, kot so in kot so bile. Brez sovraštva, jeze in slabih namer – zgolj v dobrobit nas vseh skupaj – poiščimo resnico in pravo pot za napredek in razvoj naše male tolikokrat oškodovane in preizkušene narodne skupnosti.
Spoznanje, da ne moremo na gospodarski ravni živeti preko svojih možnosti, nam je najbližje. Porabimo lahko le tisto, kar sami ustvarimo, in še tu je treba biti skromen, skrben in varčen. Ob tem je treba neprestano imeti pred očmi tudi prihodnost. Ob tem spoznanju pa sem nam odkriva naša preteklost, življenje naših izkušenih prednikov kot vzor. Lahko smo ponosni na njihovo modrost in dosežke, ki so vsi temeljili na zgoraj omenjenih načelih izkušnje, previdnosti, varčnosti, skromnosti in odgovornosti. Po teh načelih so v glavnem živeli vse do druge svetovne vojne, ko je ta in komunistična revolucija tudi pri nas postavila vse na glavo. Stare vrednote so se spremenile ali izginile in treba je bilo živeti z drugačnimi, ki jih je uvajal novi družbeni red.
Če so mnogi naši rojaki sprejeli nove revolucionarne vrednote v prepričanju, da so boljše od starih in bodo ustvarile pravičnejši svet, so se seveda zmotili in ostali razočarani. Nove, vsiljene in življenjsko nepreizkušene vrednote so se kmalu izkazale za razočaranje; bile so škodljive in nasprotne razvoju življenja. Od ideje komunizma zasnovani svet se je, metaforično rečeno, zrušil vase in pokopal vse pod seboj. Iz ruševin vstaja novi svet, ki se v precejšnji meri mora vračati k dobrim starim izkušnjam. Nauk zgodbe propada komunizma je: ne revolucije in vojne z neznansko škodo in z neštevilnimi žrtvami in zločini, ampak postopni razvoj –evolucija, v kateri človeška družba dopušča vsakršno rojevanje idej, a jih pred njihovo nenasilno uporabo in spreminjanjem v dejanja pazljivo proučuje, ocenjuje in preverja v duhu uporabnosti in koristnosti za človeka kot moralno, socialno in politično bitje. In to je drugo važno spoznanje, ki smo ga pridobili s kritičnim pogledom na dobo od 1945 do 1990, ki je tragično obdobje slovenske zgodovine.

Avtor slike: Lovro Stanovnik

Opis slike: Megla in sonce tudi v nas, tudi v našem naroduLovro Stanovnik

Tretje naše spoznanje je tudi zgodovinsko: nanaša se na našo tisočletno zgodovino in neprestano izgubljanje našega nacionalnega teritorija in telesa zaradi nesloge in pomanjkljive skupne zavesti. Propadla je Samova država, izginila je Karantanija, izgubljeni so Porabje, Benečija, del Goriške, Trst in še Istra. V svoji klavrni neenotnosti in pičli nacionalni zavesti se drobimo in izginjamo. Tudi to bi moral biti kar nazoren nauk in obremenjujoče spoznanje.
Še bi lahko kaj našli in navedli v poduk naši neprisebnosti in nezrelosti, a naj bo dovolj, vendar pa kot pomoč k naši spreobrnitvi ob naši tolikšni obotavljivosti in pomislekom pri obsodbi komunizma omenimo le še nauk, ki nam ga ponuja Evropa, katere del smo. Evropski parlament je potrdil in Evropa je sprejela Deklaracijo o treh zločinskih ideologijah fašizmu, nacionalsocializmu in komunizmu, ki je Slovenci nismo potrdili, pač pa – kot delni nosilci ene izmed njih in izvajalci revolucije v njenem imenu – samo vzeli na znanje. Ali ni ta obsodba po naših izkušnjah upravičena: sprejmimo jo in poiščimo pot naprej.
Še vedno živimo v svetu velikih pretresov, nemirne in velike zgodovine, ko se odloča o usodi civilizacije in svetov. Priče smo neznanskih dogodkov in dogajanja, ki ga ne moremo v celoti dojeti in razumeti. Smo samo ljudje, ki smo sicer razvili to našo civilizacijo in mogočno tehnologijo, a smo še vedno končni, omejeni in strašno ranljivi. Zberimo se, postanimo resničnejši in mnogo bolj odgovorni! Odgovornost do nas, do sveta in do tistega, česar ne poznamo, nam nalaga neodložljivo dolžnost, da stopimo skupaj in poskušamo narediti svet razumnejši in jasnejši, s cilji, ki nam bodo vrnili zagon.
Postanimo vendar odgovorni do sebe, svojih potomcev, do soljudi in svojih sodržavljanov, odgovorni do zgodovine in do sveta! Stopimo pred ljudi in jim razložimo, zakaj odklanjamo spravo, če jo odklanjamo, kljub zgoraj navedenim argumentom in spoznanjem! Poenotiti se moramo iz državotvornih, političnih razlogov in noben razdor, ki je nastal zaradi ideologije, nas ne more še naprej deliti na naše in vaše, saj živimo v demokratičnem svetu, ali ne? In vsi smo ljudje. Ne moremo biti večni sovražniki med seboj! Naj se Slovenci tega zavedo in krenejo v akcijo za spravo!
Za dosego in utrditev slovenske zgodovinske politične sprave kot nujnosti za nacionalni obstoj moramo apelirati ne samo na naš razum in njegova jasna spoznanja, ampak tudi na naše zdravo in potrebno domoljubje, ki ga pod nobenim pogojem ne smemo zanemariti, čeprav si naša levica želi morda prav to, saj sta domoljubje in nacionalni ponos pomembna in zanesljiva gradnika državnosti. Prav ta dva elementa bosta v veliko pomoč prizadevanjem za slovensko politično spravo in rešitev države.
Pojasnjevanje, kaj sprava je in kaj pomeni, je seveda nujno in koristno na prvi pogled, vendar še zdaleč bolj je važna in nujno potrebna volja za dokazovanje resnice za nastanek razdeljenosti in neenotnosti naroda – vzroka za nastanek potrebe po spravi, s tem pa seveda ustvarjanje pritiska na ustvarjalce falsificirane zgodovine in pritiska nanje z dokazovanjem resnice.
Če se slovenska politika o spravi, ki seveda vsebuje različne potrebne spravne elemente (politične, pravne, zgodovinske), ki so bili že večkrat opisani, ne more dogovoriti, je gotovo potreben večji znanstveni in strokovni impulz, ki bo pospešil potem še politični pritisk za uresničitev sprave. Za politični pritisk pa naj poskrbijo razumni in domoljubni državljani. Od državljanov kot volivcev in od državljanov, združenih v strankah ali v civilnih iniciativah, je odvisno, kaj bo ustvarila politika. Slovenski volivci naj volijo na krmilo slovenske države ljudi, ki jim je ta država pri srcu in so dovolj modri, da bodo vedeli, kaj jim je narediti, da bo zdrava in normalna.
Tu naj dodamo še pregled mmnenj o spravi na nekaterih prireditvah v zadnjem času.
Dana nam je bila prilika, da smo prav v zadnjem času – to je v mesecu marcu, lahko spremljali akcijo za slovensko spravo, ki je bila precej široko zasnovana na območju skoraj cele Slovenije. Akcija je bila organizirana in vodena v okviru Slovenske Katoliške cerkve oziroma natančneje Slovenske škofovske konference v organizaciji nekaterih njenih ustanov, kot so: Radio Ognjišče, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani ter Založba Družina. Ta akcija se je navezovala na že lani v novembru organizirano tridnevno mednarodno znanstveno konferenco z naslovom MOŽNOSTI IN POMEN SPRAVE v Domu sv. Jožefa v Celju in na Teološki fakulteti v Ljubljani. Namen je bil poglobitev razumevanja in uresničevanja sprave med nami. Letošnja akcija je bila zamišljena v obliki šestih okroglih miz v mesecu marcu v različnih slovenskih krajih ( Laško, Nova Gorica, Kranj, Slovenj Gradec, Gornja Radgona in Kočevje) in naj bi predstavljala vsebinsko dopolnitev omenjene konference.

Poznavalci naj bi osvetlili spravo kot medosebni, medsosedski in narodni proces.

Tema okroglih miz je bila: OSVOBODIMO SE BREMEN PRETEKLOSTI, DA BOMO ŽIVELI ZA PRIHODNOST.

Lahko bi bili zadovoljni s tolikimi prizadevanji Cerkve in njenih ustanov za spravo, vprašanje pa vendar je, koliko je že omenjeni konferenci in okroglim mizam to tudi uspelo, ko je spravni proces tako težak in zapleten in ko je za vsa prizadevanja za spravo ene strani nasprotna stran popolnoma gluha. Enako sprava pogosto ne doseže zanimanja mladih, ki se v raznih medijih ali še posebej na spletu odzivajo pogosto cinično in nezainteresirano. Menijo, da bo sprava prišla sama, ko pripadnikov obeh v vojni nasprotujočih si strani v nekaj letih ne bo več. Pri mladih sta prisotni velika indoktrinacija in splošno nepoznavanje stvari. Pogosto se postavljajo na stran zmagovalcev, ker jim niso jasni pojmi in povezave revolucija, NOB in kolaboracija. Predvsem jih odbija pojem kolaboracija, kontaminiran z ominoznim pojmom izdajstvo, ki ga je komunistom uspelo lucidno ustvariti in prilepiti krščanski strani.
Žal nam je, da nismo mogli biti prisotni na okroglih mizah osebno in se sedaj seznanjamo z njihovim delom oziroma stališči šele iz kratkih poročil in povzetkov, ki so bili objavljeni na spletni strani Slovenske škofovske konference ali delno objavljeni in komentirani predvsem v verskih medijih.
Iz poročil ali kratkih povzetkov razprav na okroglih mizah si težko ustvarimo pravo sliko; dobimo le nekakšen splošen vtis, ki pa je negotov in morda ne prav objektiven. Prav zato je naše zaključke treba jemati morda z nekim pridržkom in previdnostjo, da ne bi delali komurkoli krivice ali neverodostojno povzemali zaključke. Vendar, ko pregledujemo ta poročila o razpravi na okroglih mizah z vsemi pridržki in previdnostjo, se nam nekako nizajo misli v naslednje zaključke ali spoznanja, ki jih bomo navedli ne ravno po vrstnem redu in pomembnosti, pač pa po sprotnih vtisih ob prebiranju poročil.
Že takoj na začetku, ko smo začeli razmišljati o teh okroglih mizah v mesecu marcu, smo se nehote vprašali, kaj je imel organizator pred očmi in kakšne cilje si je postavil, ko je okrogle mize razporedil po določenih slovenskih mestih in s tem nekako iskal mnenja po določenih regijah. Je hotel preveriti utrip razpoloženja in odziv teh regij na važno vprašanje, kot je sprava slovenskega naroda. Poročila o tem ne spregovorijo in za zdaj kake tozadevne analize nisem zasledil.
Iz poročil je tudi razvidno, da na različnih okroglih mizah niso nastopali vedno eni in isti govorniki. V svojih prispevkih tudi niso zastopali čisto enakih in izdelanih stališč, pač pa svoje poglede v skladu s svojimi izkušnjami in vedenjem in tako so posamezna stališča bila celo nekoliko nasprotujoča si in so upoštevala zdaj bolj eno zdaj drugo skupino v procesu sprave. Če so se nekateri govorniki bolj zavzemali za žrtve, je kateri navijal za mladino in nanjo polagal vso težo; če je eden poudarjal odgovornost politike za spravo, je morda drugi postavljal v ospredje odpuščanje in t. n., vendar velikih razlik le ni bilo zaznati.
Seveda pa je imel vsak govornik svoje predloge za spravo, ki niso bili nujno čisto drugačni od drugih, le drugače so bili izpostavljeni. V Laškem so bila zastopana sledeča stališča: J. Dežman je ocenil, da sprava ni prav blizu resnici in pravici. Ne da bi imeli kakšne velike iluzije pri tej vladi, misli, da je žrtve treba prekopati. To tudi ne bi smel biti kak velik problem, če bi vlada prekop podpirala in omogočala. Za dr. K. Ocvirka zaradi krize človek ni več v središču in spravo bi bilo treba obravnavati celostno. Začeti bi morali pri človeku in se soočiti s krizo. Dr. Bojan Žalec, filozof, je postavil šest korakov za spravo: priznanje, obžalovanje, opravičilo, odprava jeze in sovraštva, zagotovilo, da se zločin ne ponovi in poprava škode. Meni, da za spravo niso potrebni ukrepi ali represija, ampak notranja motiviranost storilcev. Je pa sprava obojestranski proces, težak za storilce in žrtve. Pogled starih, ki so ostale na oblasti, sil na preteklost onemogoča spravo.
V Novi Gorici je Jože Možina poudaril, da je prepogoj sprave védenje in spoznanje resnice, nato šele vrednotenje in drugo. Dr. B. Žalec je menil, da je namen sprave odstranitev ovir (ranjene in poškodovane odnose, ki so jih povzročile krivice), ki blokirajo pozitivne odnose. Vztraja na notranji motiviranosti storilcev za spravo in prevzem odgovornosti. Dr. S. Granda je trdil, da se bo slovenski narod očistil in pomladil, ko bo spoznal svojo tragedijo in videl, da sta bili obe strani žrtev peklenskih načrtov. Dr. T. Strehovec je spregovoril o duhovnem nasilju: čas po osamosvojitvi je še vedno čas duhovnega in simbolnega nasilja in sprava je odvisna od medsebojnega spoštovanja in odpuščanja. Ga. Ana Martinjak - Ratej, raziskovalka, naj bi svoj nastop po poročilu naslonila na odpuščanje, upoštevajoč spoznanja Hanne Arendt.

V Kranju so govorniki spet ugotovili in se strinjali, da se proces sprave začne pri nas samih. Dr. Griesser - Pečarjeva vidi še vedno globok prepad med obema stranema. Treba bo prikazati zgodovinsko resnico. Za spravo sta potrebni dve strani. Problem je, ker ena stran zločinov ne prizna. Pri spravi pa je potrebno poleg priznanja in kesanja tudi odpuščanje. Dr. J .Juhant misli, da odzivi na Hudo jamo dajejo upanje za spravo. Dialog v medčloveških odnosih je bistven in človek mora priznati svojo ranljivosti, omejenost. Spravo mora najprej opraviti v sebi. Ga. mag.Valič - Zver pa je menila, da je pri spravi ključno delovanje pravne države. V spravi naj bi bilo več ravni: najprej védenje, nato razumevanje in toleranca ob politični, pravni in zgodovinski podpori. Spravni proces je iskanje resnice. Dr. V. Strahovnik je opozoril na krivdo in sram. Dr. K. Kompan - Erzar misli, da je treba spoštovati tisto življenje, ki je danes. Travme pa določajo tudi delovanje za prihodnost, saj so prenesene tudi na prihodnje generacije in ustvarjajo temeljno nezaupanje do sveta. Zdraviti spomin!
V Slovenj Gradcu je p. dr. Mari Osredkar ugotovil, da mladi ne smejo biti obremenjeni s preteklostjo, saj njih sprava in daljna zgodovina ne zanimata: tudi ni upravičeno mlade obremenjevati s tem. Tisti, ki se zavzemajo za spravne procese, rešujejo sebe, ne mladih. Mladi imajo druge probleme. Opozoril je še na teološki vidik sprave, ki pa je v tem, da se bremen rešimo z odpuščanjem. Stališču ni oponiral nihče od sogovornikov. Dr. J. Juhant je tudi ugotavljal, da postaja preteklost breme tudi za mlade. Misli pa, da mladi ne smejo biti obremenjeni s preteklostjo kakor tudi ne s sedanjostjo in njenim ekološkim onesnaževanjem ali prevelikim zadolževanjem. Največ bomo naredili za mlade, če se sami osvobodimo bremen preteklosti.
Ga. Barbara Brezigar je bila mnenja, da se moramo pogovarjati, deliti misli, ker je ozračje zastrupljeno z manipulacijami in izkrivljanji. Na državi je, da izpolni pogoje, v katerih bi družba zaživela. Potreben je medijski prostor in pravna država.
Dr. R. Petkovšek CM je dejal, da bi bila potrebna močna zavest o preteklosti in prihodnosti, mladi pa tega nimajo. Razni razlogi: hiter razvoj, zrušenje krščanskega ozadja … tako mladi nimajo več pravega upanja, pričakovanj in cilja in to jih peha v cinizem, relativizem, barbarizem, performizem … Edino odpuščanje bi nam omogočilo, da zaživimo pravo prihodnost.
V Gornji Radgoni, kjer so sodelovali v razpravi akad. dr. Jože Trontelj, prof. dr. Stanko Gerjolj, pravnik dr. Stanislav Slatinek in prof. dr. Drago Ocvirk pod geslom Smo Slovenci osvobojeni od preteklosti sposobni sodelovati, so bili govorniki soglasni, da Slovenci še nismo dosegli sprave in je v kratkem tudi ne bomo.

Akademik. dr. J. Trontelj, ki je nastopil v svojem imenu, je poudaril, da je potrebno očiščenje, in omenil, da zgodovinarji gledajo dogodke skozi širokokotni objektiv, v širšem kontekstu okoliščin, torej, kako jih razumeti v luči prejšnjih dogajanj in poznejšega razpleta. Misli, da je morda tak pogled znanstven, toda krivičen do posameznika. Pogled na množice je abstrakcija, izgubijo pa se osebe, izgine sočutje, empatija. Priklicati je treba spomin na posameznike in grozo trpljenja. Ko so zavrženi etični standardi, je tu propad družbe. Potrebno bi se bilo dogovoriti o etičnem minimumu. Nadalje je navajal še, kaj je bilo opuščeno (izgnana sta bila sočutje in človečnost, ni bilo poprave krivic in zločin ni bil kaznovan – časa pa ni več) in kaj bi še bilo treba storiti (žrtvam priznati nedolžnost, poravnati vsaj simbolni dolg, omogočiti dostojen pokop, vrniti imena in identiteto). Hudodelstva bodo ostala mračen spomin rodovom za nami, je še dodal.
Dr. Drago Ocvirk je menil, da se preteklosti ne moremo kar osvoboditi. Morali bi jo predelati v medsebojnih odnosih, da ne bo prišlo do blokade, saj v konfrontaciji ni rešitve. Potrebno je sožitje in prizadevanje za skupno dobro. Potrebno bi bilo stopiti na mesto žrtve in od sistemskega gledanja obrniti pogled na človeka.
Dr. Stanko Gerjolj je menil, da je potrebna katarza kolektivne zavesti. Sprejeti moramo sporočila preteklosti, iz katere živimo, jih predelati za zdravo sedanjost in prihodnost. Hoja v preteklost je smrtno nevarna. Pojasnjeval je s prispodobo iz Biblije, zgodba o Jakobu.
Dr. S. Slatinek iz Maribora je primerjal aktualno slovensko spravo s spravo med zakoncema in omenjal t.im. »ločitev ob obstoječi zakonski zvezi«, ki daje zakoncema čas za razmislek in čas za spravo.
Zadnja okrogla miza je bila v Kočevju. Udeležili so se je mag. Andreja Valič - Zver, prof. dr. Janez Juhant, dr. Tomaž Erzar od zunaj in domači župnik Anton Gnidovec, župan Vladimir Prebilič ter Boštjan Kolarič. Skupaj so na koncu razprave ugotovili, da je sprava nujna, vendar so koraki do nje še težki. Izrazili so naslednja mnenja:
Dr. Valič - Zver je spomnila, da je bila spravna maša na Rogu pomembno spravno dejanje, a vendar ni bil nadškof Šuštar prava oseba za podajanje roke sprave. Tudi vsa pričakovanja so se potem izjalovila. Spet je poudarila, da je za spravo potrebno sočutje. Kot prva stvar pa sta potrebna védenje in razumevanje. Naglasila je pomembnost politike, ki lahko pripravi pogoje za spravo, prava, zgodovinopisja, izobraževanja in odnos na osebni ravni. Storjeni naj bi bili že nekateri koraki na poti do sprave (Pučnikova parlament. komisija,Vladna komisija za popravo krivic, Komisija za vprašanje prikritih grobišč in nekaj drugih stvari). NSZ ni nikjer omenila.
Dr. Juhant je menil, da bi bil pravi politični sogovornik za spravo NSZ in ne Cerkev. Ta je je bila pravzaprav na obeh straneh in je obsojala vsako nasilje, se zavzemala za ljudi. Sicer pa je menil, da ljudje težko odpuščamo. Apeliral je na krščansko zavest in potrebo po odpuščanju. Naj bi prišlo do spravnega procesa tudi v smislu osebnega in krščanskega spreobrnjenja. Pri tem je pomembno tudi žrtvovanje.
Dr. Tomaž Erzar je postavil trditev, da bo doseganje sprave naloga še nekaj generacij. Misli pa, da bo pri nas sprava potekala samo na eni strani in sprašuje se, kako bomo ta svet spet vzpostavili.
G. Kolarič pričakuje, da bo politika odprla arhive in da se bodo tam našli dokazi za obsodbe. Zaveda pa se, da je časa malo.
Župan Prebilič je bil mnenja, da bo spravo potrebno prigarati in ne izsiliti: pri tem država ne more prida pomagati.

Kratek povzetek in komentar – moj vtis

Vseh šest okroglih miz, ki jim je treba priznati določen pomen v razpravi o spravi, je izvenelo zlasti v zaključek, da je sprava nujnost in da bi do nje moralo priti. Dani predlogi (koraki, ravni), kako naj bi se to zgodilo, kako se bo in če se bo, tega pa nihče ne ve in ne more napovedati. Ve se, da ena stran na to sploh ni pripravljena, saj vsako spravo zavrača, goji naprej sovraštvo, žali in manipulira. Ostaja na stališčih, ki so ji jih omogočile razmere kot zmagovalcu in storilcu zločinov po II. svet. vojni – zmagovalcu deloma tudi po osamosvojitvi. Pristaja le delno na izenačenje krivde. Na spravo pristaja protirevolucionarna stran, in še ta pod določenimi pogoji, ki so jih okrogle mize opisale ali nekoliko diferencirano sugerirale. Videti pa je, da se le Cerkev zavzema, če je potrebno, tudi za enostransko spravo na osnovi odpuščanja., ko se govori predvsem o spravi na osebni ravni in žrtvovanju.
Vsekakor ob branju poročil o imenovanih okroglih mizah nastaja vtis, da so mnenja o spravi različna in ne zmerom konsistentna. Vprašanje je, če je sploh bil namen teh razgovorov, da definirajo stališča o spravi. Videti je, da je bil to razgovor o potrebi sprave, o možnostih za pristop k procesu za spravo, za katero trenutno ni nobenih realnih pogojev, ter iskanje nekega modusa za izhod iz velike moralne, politične in gospodarske krize slovenskega naroda.
Razprave na okroglih mizah so vsebino potrebne sprave definirale nekako takole:
1) najprej sprava na osebni ravni (ne da bi bilo to posebej pojasnjeno)
2) sprava na drugih ravneh: politični – pravni – zgodovinopisni – poprava krivic
3) sprava po korakih: védenje – vrednotenje – obžalovanje – priznanje – odpuščanje ali celo začasna sprava z odlogom kot možnost.
Okrogle mize so natresle še nekaj drugih dejstev, ki so sicer znana, a jih navajamo, da jih vpišemo v register obravnavanih vprašanj in jih prištejemo k drugim opisanim. Ugotovljeno je bilo, da protagonisti revolucije in revolucionarji sploh kot tudi udeleženci z nasprotne strani odhajajo, zločini ostajajo neraziskani in nekaznovani, ostaja pa nezainteresirana mladina, ki jo zanimajo druge stvari. Pravne sankcije bodo kmalu neizvedljive in možna bo le še moralna obsodba. Težko bo uveljaviti tudi kakršnokoli politično voljo, ker je volilno telo nezainteresirano ali nehomogeno, politiki pa morajo svoje načrte prilagajati potrebam pridobivanja volilcev. Vendar udeleženci in govorniki okroglih miz svoje upe navadno polagajo v prihodnost, kar je, po našem mnenju, le upanje in tolažba za tiste, ki sprave ne bodo doživeli, in spet zmaga za tiste, ki si sprave ne želijo.
Ceniti je treba prizadevanja za spravo in vztrajnost, s kakršno si mnogi zanjo prizadevajo. Med temi je danes Cerkev, kar ni čudno, saj ima za to tudi največ možnosti in je tudi njeno poslanstvo ljudi učiti odpuščanja in jih spravljati z Bogom in med seboj.Tudi nekatere civilne iniciative so pomembne in posamezniki, ki razumejo situacijo in vidijo posledice tega nevzdržnega stanja v narodu. Zdi se kot da je to delo brezupno in zaman, vendar odnehati ne smemo, pač pa moramo sile na protikomunistični strani združevati in poenotiti stališča, da bodo jasna, načelna in v skladu z resnico. Resnica na koncu vedno zmaga, in če bodo naša stališča v skladu z resnico, bodo prepričljiva in bodo zmagala. Mislimo pa, da je dozorelo spoznanje, kdo iz civilne družbe bi edini lahko bil pravi predstavnik za formuliranje enotnih in dokončnih pogojev glede sprave. To je organizirano društvo, ki že vsa leta po osamosvojitvi kompetentno in aktivno zastopa slovensko protikomunistično stran z raznimi dejavnostmi, utemeljenimi v njegovem ustanovnem aktu in ima tudi sama neposredne povezave s političnimi demokratičnimi ustanovami Dravske banovine in Stare Jugoslavije. Pričakujemo, da bo NSZ to tudi naredila, saj je njena zgodba takšna, da bi to lahko in morala narediti.