Avtor: Marko Mehle

Nova Slovenska zaveza je edino društvo, ki načelno zastopa stališče, da je bila revolucija na slovenskem zločin zoper človečnost, da je bil ta zločin nameren in načrtovan, da je komunistična partija začela konflikt, da je bil odpor zoper revolucijo legitimen in čist. Zastopa stališče, da je revolucija ter totalitarni režim, ki ji je sledil, ranil dušo slovenskega naroda, tako kot se je zgodilo tudi drugje po Evropi. Da je totalitarna poškodovanost eden izmed vzrokov za zmedo, ki vlada na ravni politčnih idej. Da je zmeda prisotna tudi v vrstah katoliške cerkve, ki se včasih, bodisi zaradi nepoznavanja, neodločnosti ali strahu pred pobegom vernikov, nerada opredeljuje glede tematike revolucije. Da se pot sprave začne pri poštenem zgodovinopisju ter pri enakopravnosti pred zakonom.
Vsa ta problematika je nedvomno aktualna, danes nič manj kot pred 20 leti, ko je društvo nastalo, in je potrebna pozornosti. Politične sile so izredno napete, duh sleherne politične razprave je nagnjen h konfliktu, politično razmišljanje postaja vse bolj ideološko. Ideologija je poenostavljena in absolutizirana politična filozofija, ki v političnem nasprotniku vidi eksistenčnega sovražnika. Mnogi radi vlečejo vzporednice med sedanjimi razmerami in tistimi pred drugo svetovno vojno.
Da je konflikt prisoten, se vsi strinjamo. V javnosti prevladuje mnenje, da je totalitarna problematika konflikt med levimi in desnimi, za katerega naj bi bila krivda na obeh straneh. Obe vpleteni strani naj bi bodisi namerno vzpodbujali konflikt z namenom političnega manipuliranja in okoriščanja ali naj bi bili preveč »zagledani v svoj prav«, nezmožni priznati lastne napake in zato tudi nesposobni rešiti spor.
V tem duhu je opisana problematika stvar preteklosti. Vojna je pač vojna, v vsaki vojni so žrtve, zmagovalci vedno pišejo zgodovino. Res je, da se je na koncu s pretirano krutostjo obračunalo z nasprotnikom, zato je tudi prav, da se na določenih krajih postavi nekakšna obeležja, ki bi opominjala na krutost vojne. Vsa drama 20. stoletja je v očeh javnosti brezbrižno zreducirana na nerešen konflikt neke generacije, ki bo dokončno rešen, ko akterjev ne bo več med nami.
Lahko sklepam, da Slovenska družba ni uspela dojeti resnosti problema, ki smo mu priča. Posledice pol stoletja totalitarnega duha so v svoji subtilnosti za navadnega, neosveščenega državljana komaj zaznavne – in zato toliko bolj nevarne, a nič manj prisotne na vseh ravneh slovenskega etosa: neobčutljivost za (politični) zločin, pohabljenost jezika, beg pred političnim, so le nekatere izmed njih.

Avtor slike: Alexander Jerman

Opis slike: Govori Marko MehleAlexander Jerman

Konflikt zaradi slovenske državljanske vojne kot tak ter politična napetost, ki jo le-ta ustvarja, bosta resda s časom usahnila. Med mladimi je močno opažen ta trend: čeprav bi bilo veliko mladih pripravljeno priznati določeno vrednost preučevanju zgodovine, se zdi, da je ta vrednost predvsem kulturno-informativne narave, z nekim simboličnim, skorajda zanemarljivim vplivom na prihodnost. Slovenska polpretekla zgodovina je v tem duhu vredna tovrstnega preučevanja, vendar je zaradi vzbujanja konfliktov in nelagodnih občutkov bolje, če se mu izogne. Diskrepanca med uradno režimsko ter resnično zgodovino in razni sproducirani miti te dileme še poglabljajo, tako da postane nemogoče razpravljati na podlagi argumentov in privede do status quo debate. Vendar to še zdaleč ni edini problem, ki ga imamo.
Nova Slovenska zaveza ima poslanstvo, ki presega okvir slovenske državljanske vojne.

Nova Slovenska zaveza in novi izzivi

Da bi se Nova Slovenska zaveza ohranila v slovenskem prostoru kot edino društvo, ki javno, odprto, brez političnih kalkulacij zagovarja vrednote protikomunističnega boja, evropske civilizacije in dobro razumljeno človeško svobodo, moramo razmišljati in gledati širše. Naše poslanstvo in naši temelji nam nalagajo, da smo več kot le društvo reakcije, društvo odpora zoper totalitarni marksizem. Boljševistična miselnost se je morda le odpovedala stalinizmu kot sredstvu za doseganje ciljev in se spretno zlila v tok modernega liberalizma s svojim inherentnim nihilizmom. Stari boljševizem si je nadel novo ovčjo obleko multikulturne države, strpnosti in svobodomiselnosti ter nam s prižnic demokracije modruje o človekovih in drugih pravicah, o ločenosti cerkve in države in o solidarnosti.
Današnja družba postavlja pod vprašaj naše celotno dojemanje sveta, naša retorika je v konfliktu z uveljavljeno psevdoretoriko družbe. Znano je, da totalitarni režimi ustvarijo za svoje delovanje nekakšen newspeak: z vnašanjem falzifikatov popačijo jezik naroda in tako lažje utemelijo lastno utopijo. Podobne tvorbe obstajajo v demokratičnem, liberalnem svetu: ko družba pravi »človekove pravice«, govori o evtanaziji in o splavu, ko reče »strpnost«, zapoveduje ateizem, ko pravi »enakost«, misli na omejevanje svobode in na diktaturo manjšin, ko izjavi »solidarnost«, ima v mislih visoke davke in ogromen birokratski aparat, ko pravi »pravica do dela«, močno omejuje in regulira delovni trg. To izjemno hinavsko izrazoslovje ter celotna retorika sodobnega liberalizma močno otežujeta argumentirano razpravljanje katoličanov v nevtralizirani javnosti. Vera in tradicionalna kultura sta označeni za neracionalna, davno presežena »super-sistema« in tako izrinjena iz miselne arene družbe. Mnogi neinformirani katoličani pristanejo, morda iz obupa, na takšne teze in si zgradijo osebno, družbeno tiho in neracionalno religijo, ki se opira predvsem na pozitivna čustva, na humanitarnosti in na veselju do česarkoli.
Takšni kristjani, zbegani zaradi velike zmede na duhovni in intelektualni ravni, dnevno odhajajo na prosti trg nazorov, da si nabavijo najnovejše, najbolj svetleče, v celofan medijskega pompa zavite filozofske zmote, in jih potem zaužijejo, ne da bi jim bilo sploh kaj slabo. Ne slepimo se, to ni le slovenski problem, nekakšna družbena anomalija zaradi konkretnih zgodovinskih dejavnikov, kot naprimer slabo izpeljane tranzicije, ali kakšna specifičnost slovenskega naroda. Če primerjamo stanje med zahodnimi družbami, v katerih ni bilo totalitarnega marksizma, in pa med postkomunističnimi demokracijami, bomo kljub razlikam naleteli na podobne simptomatičnosti, ki pričajo o postopni dezintegraciji celotne evropske civilizacije: ateizem, nemoralnost, kriza vrednot, družbena neodgovornost, apolitičnost, nevtralizacija konfliktov, scientificizem in ekonomicizem, multikulturalizem, nihilizem itd. Ti simptomi sami po sebi niso izraz le totalitarne poškodovanosti, kot dostikrat radi verjamemo, ne le divjega izkoriščevalskega kapitalizma, kot bi radi prikazali evropski socialisti. Čeprav sta oba po svoje doprinesla svoj delež k aktualnemu akutnemu družbenemu stanju, je treba dokončno razumeti, da sta si navidezna antagonizma v resnici bižje, kot bi se na prvi pogled zdelo. V tem kontekstu se ne želim spuščati v podrobno analizo režimskih različic zahodnih kapitalističnih demokracij, temveč želim le razlikovati med dvema političnima tokoma: tisti zahodni liberalizem, ki vzpodbuja potrošništvo, uživaštvo, moralni pozitivizem, in kulturo smrti, in pa marksizem, ki gradi novega človeka. Oba družbenopolitična sistema sta rezultat istih zgodovinskih procesov, in se, kot kaže, po propadu Berlinskega zidu in v luči ekonomske krize, ki smo ji priča danes, počasi zlivata v nekakšen nov ateistični totalitarni psevdo-liberalizem.
Za miselno in duhovno zmedo, ki je v Evropi pripeljala do nihilizma, gojišče totalitarnega duha, je bila potrebna dolga pot intelektualne degeneracije. Isti človek, ki je to zahodno civilizacijo zgradil na podlagi nekakšne zveze grške misli in krščanskega razodetja, se je nenadoma obrnil proti sebi. Človek ne postane takorekoč »totalitaren« kar čez noč, temveč se nič hudega sluteč postopoma vdaja toku lastne omejenosti. Skozi celoten novi vek se je odvijal ta korozijski proces, ki je postopoma spodkopaval temelje Evrope. Pri tem je mnogo velikih mislecev povsem dobronamerno prispevalo svoje. Če bi jim tedaj očitali, da žagajo vejo na kateri sedijo, bi očitke najverjetneje zavrnili kot neutemeljene.
Tudi Cerkev je prispevala svoj delež k razpletu okoliščin. Težko je ugibati kaj bi se zgodilo, če bi ne bila v srednjem veku v določeni meri zanemarila svojega prvega poslanstva, vendar lahko predvidimo, da se reformacijski duh ne bi tako hitro razprostrl po Evropi, kot se dejansko je. Mogoče Martin Luther res ni želel za zmeraj versko razdeliti Evropo, in bi se bil mogoče –ugibam– na začetku pripravljen odreči svojim tezam. A žal so se stvari odvile tako kot so se: posvetna oblast je novo gibanje hitro izkoristila za osvoboditev izpod cerkvenega nadzora. Reformacija je tako odprla vrata duhovni zmedi, ki se je kasneje pretihotapila še v filozofijo in hitro prepojila še ostale aspekte človeškega umevanja: politiko, znanost in umetnost.
Jakobinski teror je francoski revoluciji nadel pečat nasilja, tako kot ga je stalinizem nadel marksizmu. Najbrž si Jean Jaques Rousseau v vsej svoji sentimentalni človekoljubnosti revolucije ni predstavljal kot kraljestva terorja in je bil prepričan v neskončno dobroto človeštva. Izmislil si je »naravno stanje« človeka, da bi povedal, da je izvor vseh človeških pokvarjenosti družba sama, in kot rešitev predlagal družbeno pogodbo. Mimogrede, to naravno stanje močno spominja na predstavo Adama in Eve v raju in ima že zaradi tega izrazit teološki moment, vendar razumljen v luči krščanskega nauka, Rouseaujeva teorija na nek način zanika krščanski nauk o izvirnem grehu. »Francoska revolucija je tako želela nevtralizirati konfliktno naravo človeštva, da bi ustvarila novega, emancipiranega človeka, bratskega in nesebičnega –torej solidarnega –, brez občutkov greha ali krivde, skratka, brez svobode«Historia de las formas de estado, Dalmacio Negro, El buey mudo, Madrid 2010.. Že Tocqueville je opazil, da je potrebna zelo močna oblast, če se želi ubraniti enakost pred svobodo, namesto da bi se popravljale le tiste krivične razlike, ki so posledica socialnih neenakosti in časa. Torej šlo je za ustvarjanje moči, racionalne oblasti, ki bi kot sistem nevtralizirala naravne konflikte, ki obstajajo v družbi na račun svobode. Hkrati je šlo za zamenjavo subjekta moralne pristojnosti: če je bila to prej Cerkev, je sedaj to postala država. V duhu teh ugotovitev lahko jasno vidimo, da je že v samem jedru razsvetljenskega programa mnogo za kristjana tujih ter za evropskega človeka nasploh nevarnih idej. Ni bil jakobinski teror anomalija, ki se je ponesrečila zaradi sile razmer v sicer najbolj človekoljubni revoluciji doslej, temveč najbolj kruta manifestacija duha, ki je poganjal celotni novoveški preobrat.

Historia de las formas de estado, Dalmacio Negro, El buey mudo, Madrid 2010.
»Ideje imajo posledice,« je prvo sporočilo tega mojega razmišljanja. Papir sicer prenese vse: tako kot lahko napišem »Ves dan je lilo, zvečer pa so bila tla suha,« lahko tudi napišem »Človek je le to, kar želi postati« ali pa »Edino absolutno je nič, vse je sprememba.« Življenje ima vendar svoje zakonitosti in človek je to, kar je, poškodovan zaradi greha, a kljub temu transcendenten in še vedno hrepeneč po izpolnitvi. Tako kot nam lahko napačne fizične obremenitve ranijo hrbtenico, nam napačne ideje poškodujejo dušo. In teh idej je v današnjem času, v današnji Sloveniji premnogo. Ne samo tisti ostanki marksističnega totalitarizma, katerega posledice smo izkusili in preverili ter jih zdrav razum in resnicoljubnost takoj prepoznata. Danes nas morda še bolj ogrožajo nove oblike totalitarizma, spretno prikrite z liberalizmom in multikulturalizmom.
Drugo, kar želim poudariti, je to, da so se nekateri demokratični procesi v zgodovini dogajali iz istih vzgibov, ki so napajali totalitarno misel v 20. stoletju, da je duhovna zmeda, ki se je nedvomno začela pri reformaciji, botrovala tem procesom. Demokracija kot politični sistem ni zagotovilo pravičnosti. Je le politični sistem, ki omogoča preživetje – tako jo moramo tudi razumeti. Kakšen je duh konkretnih procesov, ki se dogajajo v demokratičnih družbah, je dostikrat manj odvisno od naroda kot pa od interesnih skupin, ki znajo uporabiti inštrumente demokracije za doseganje svojih ciljev. Kako to zgleda, smo videli ravno pred enim tednom: zelo majhna peščiča ljudi je skoraj uspela prepričati slovenski narod v svoj prav. Z demokratičnimi sredstvi.
Nova Slovenska zaveza je edina ustanova civilne družbe, ki poseduje zadostno mero zgodovinske modrosti, da lahko zgodovino Evrope razume kot enoten, edinstven in koherenten proces. Brez pravega razumevanja vzrokov, ki so pripeljali do trenutnega stanja, ni moč popraviti ničesar. Verjeti, da je ves problem totalitarizma problem nekega političnega režima, je površna ocena. Družba, v kateri nam je dano živeti, je veliko globlje ranjena, kot si mislimo. To je spoznanje, ki nam lahko jemlje pogum, vendar je edino, kar nas lahko ohrani na realnih tleh. Nekoč smo neupravičeno zaupali Angležem, ker smo verjeli, da nas zahodna civilizacija ne bo pustila na cedilu.
Kaj lahko kot NSZ v tem trenutku še storimo za prihodnost, za bodoče generacije? Počasi se zaključuje eno obdobje društva in vse, kar je bilo storjeno do sedaj, je odlična popotnica za prihodnost. V teh letih delovanja ste člani generacije, ki je bila udeležena v slovenski državljanski vojni, naredili vse, kar je bilo v vaših močeh, da so mnoge žrtve dobile grob in spomenik in da se je to, kar se je zgodilo, dokumentiralo v raznih knjigah ter v reviji Zaveza. Sedaj je nastopil čas, ko mora akumulirana zgodovinska modrost preiti na mlade generacije, da bo resnično prispevala k boljši prihodnosti, da bo NSZ še vedno imela kaj povedati in da bo v javnosti ostajal vsaj še nekdo, ki nas bo pripravljen poslušati. Za to pa bo potreben preobrat, ki bo naše sporočilo prebudil. Da se naše ideje preselijo iz arhivov v javno zavest, iz stare generacije v mlajšo, iz intelektualnega obrobja v miselno areno.
Ne govorim sedaj o spreminjanju naših načel, niti o pozabi zavoljo sprave, niti o ubiranju družbi prjaznejše, spravne retorike. Govorim o težišču našega delovanja: povedal sem že, da se preveč ravnamo kot duštvo reakcije, društvo proti-komunizma, proti-totalitarizma. To nas že vnaprej postavi na težak položaj, ker se držimo v obrambi, čas je pa vedno na strani tistega, ki napada.
Čeprav so posledice državljanske vojne na Slovenskem še vedno prisotne, duh slovenskega človeka pa je še vedno totalitarno poškodovan, nas le-ta vsak dan manj razume. Mladi ne razumejo naše retorike, ne razumejo totalitarne poškodovanosti niti našega sporočila. Čeprav so pripravljeni sprejeti, da obstaja neka generacija, ki se ji je godila krivica, mislijo, da je to stvar preteklosti. In to zaradi tega, ker imajo drugačne probleme – vsaj tako mislijo.
Morda je naša prihodnost kot društvo odvisna od treh dejavnikov. Prvo, če bomo uspeli priklicati nove ljudi, ki bodo to sporočilo razumeli in predali naprej. Drugo, če bomo znali tem mladim duha NSZ prikazati v luči njihove vsakdanje problematike, v luči težav, ki jih bodo imeli kot slovenski državljani čez 10 ali 20 let. Tretje, če bomo uspeli iz društva odpora zrasti v društvo, ki bo slovensko družbo napajalo s civilizacijskim duhom. Mladi smo lahko majhni, neizkušeni in nemočni. A če nam boste dovolili, da splezamo na vaše rame, bomo lahko pogledali in videli dlje, kot vi sami.
Ne delam si utvar, da bomo uspeli priklicati veliko množico zagretih mladih. Moramo pa vse staviti na to, ker brez svežih moči NZS nima prihodnosti. Pomagajte nam! Povabite vaše sinove, vaše vnuke. Dajte jim vedeti, kakšne so njihove korenine, kam pripadajo. Naj se nam pridružijo, pa četudi na začetku le na kakem pivu ali neformalni razpravi. Če se nas bo dovolj nabralo, bomo lahko naprej gradili NSZ. Ako ne, lahko to srečanje kar zaključimo. Mislim pa, da nam lahko uspe.