Avtor: Justin Stanovnik

»Če pa oči upremo v stvari, ki jih obseva sonce, potem jasno vidijo. Oči so sedaj očitno sposobne, da gledajo«.

»Da«.

»Podobno velja tudi za dušo. Če se opira na stvari, ki jih obsevata resnica in to, kar realno obstoja, potem premišlja in spoznava. S tem dokazuje, da ima razum. Če pa se obrača k stvarem, ki jim je primešan mrak, ki torej nastajajo in izginevajo, potem lahko samo domneva in postane slepa, pri tem menjava in spreminja mnenja ter vzbuja vtis, kakor da je trenutno brez razuma«.

Platon, Država, 6. knjiga, 19. pogl., prevedel Jože Košar

Izhod iz boljševizma – naloga dozorelih ljudi

če pomislimo na leto 1989, ki je v našem spominu povezano s padcem boljševiških političnih agentur Srednje in Vzhodne Evrope, skoraj ni mogoče, da ne bi v nas zavelo nekaj tistega varljivega optimizma, ki je spremljal mnoga dogajanja tistega leta. Okrogle mize in žametne revolucije so bile samo najpogostejše besedne prenašalke tega razpoloženja. Osnovno gibalo, ki je spremljalo odpiranje zgodovine, pa je bila okoliščina, da vanjo, čeprav spet ni ostala povsem nenapovedana, skoraj nihče ni zares verjel. Tako trdna in brez razpoke se je zdela boljševiška diktatura.


Že po nekaj mesecih se je izkazalo, da vrnitev ideološko podjarmljenih narodov v evropsko normalnost sploh ne bo enostavna. Težava je bila ravno v tem, da je bila pogojena z izhodom iz boljševizma, ki je tudi sedaj pokazal, iz kakšne snovi je. Sedaj še posebej. Poznavalci so nas začeli opozarjati na Tocquevillov stavek iz srede 19. stoletja: »Stvar je nova.« Stavek je izražal začudenost in vznemirjenost znanega zgodovinarja in političnega pisca nad jakobinskimi prvinami francoske revolucije, ki so se kot nevarni virusi začele širiti po evropskem prostoru – z novo, še ne videno vztrajnostjo in spretnostjo. Tisti, ki jih je že lastno opazovanje pripravilo na sprejem te, sedaj toliko navajane objave, so se zavedeli, da se bodo za vstop v kulturno in politično samostojnost morali spopasti s silami, ki so opremljene s takšno stopnjo vsepripravljenosti in s tako intenzivno prisebnostjo, da jim bo v vsakem primeru zagotovljen, kljub epohalnemu porazu, ki so ga sedaj doživele, politični prostor preživetja – prostor, v katerem bodo kakor v nekakšni časovni komori čakale na boljše čase in se obenem izučevale za nove in nepredvidljive zahteve. (S časovno komoro ne mislimo na noben prostor, ampak na nov mit, ki bo svetu zgodovinsko »upravičeval« njihov obstoj. Tak nov mit ali taka nova ideologija se je v obrisih kmalu pokazala že v zagledanju možnosti, ki jih ponuja kaos – moralni, duhovni in politični kaos. Mnogo učinkovitejši, kot sta nasilje in ideologija, je moralni in kulturni nihilizem. Vedno pogostejše in vedno bolj rafinirane napade na krščanstvo je treba razumeti v tem kontekstu. Časi razrednega boja so mimo. Eksploatacija sindikalizma, ki smo mu bili priča pred nedavnim v Sloveniji, je bolj izjema.)
Novost in obnavljajoča se boljševiška trdoživost ne prihajata morda od tega, da boljševizem, v nasprotju s fašizmom in nacizmom, ni bil premagan na svetovnih bojiščih, ampak od odkritja novih človekovih možnosti, ki jih je mogla zagledati in izpostaviti šele moderna Evropa in si jih v antično-krščanski Evropi ni bilo mogoče zamisliti, (čeprav je sicer tudi res, da je antična Evropa že odkrila celotno paleto možnosti zahodnega človeka).
Do kakšnih banalnosti so boljševiki prignali svoje podedovane spretnosti, pokaže Timothy Garton Ash z naslednjo zgodbico (Transit 22, str. 44): »Heinricha Manna so nekoč vprašali, kako je bilo pogajati se z Walterjem Ulbrichtom, šefom vzhodnonemške Partije. Bilo je približno tako, je odgovoril, kakor če bi se usedli za mizo z nekom, ki bi že v začetku izjavil, da je ta miza v resnici bajer za race, in pogojeval nadaljevanje pogovora s tem, da tudi oni drugi uvidi, da ne sedita morda za kako mizo, ampak pri račjem ribniku.« Tu Timothy Garton Ash nadaljuje: »V deželi, ki jo preganja razdeljena preteklost, se dogaja podobno. Pameten cilj je dosežen torej že s tem, da obe strani nedvoumno izjavita, da dejansko sedita za neko mizo. Potem se bosta morda le sporazumela, najprej glede velikosti in oblike mize, za katero sedita.«

stran: 002

Spomin in zgodovina – nujnost za spopad z boljševizmom

Spomin in zgodovina sta dve stvari, ki vzajemno sodelujeta v obračunu z boljševizmom: spomin se mora spoprijeti z boljševiško mnogoličnostjo in zgodovina z njegovim mitskim samoutemeljevanjem. Joachim Gauck, sedanji predsednik ZRN in nekdanji opolnomočenec za akte Stasija, ostaja glede tega neupogljiv: »Jaz gledam stvari tako, da se družba, ki se hoče zares obnoviti, ne sme odpovedati temu, da se nekdanji diktaturi vzame legitimnost . Za to je treba uporabiti vsa področja: pravo, znanost, pa tudi javno besedo. Jaz sem proti hitri in ceneni milosti.«

V takih razmerah bi pričakovali, da bi se zgodovinopisje v nekdanji boljševiški Evropi začutilo posebej poklicano. Ali bi bilo tako čudno, če bi jih dohitelo spoznanje, da so s službo Partiji prostituirali svojo visoko poklicanost? čeh Jacques Rupnik, politolog in zgodovinar, direktor velikega znanstvenega instituta v Parizu, spričo tega upravičenega pričakovanja posreduje naslednjo podobo: »Preseneča, da češko zgodovinopisje v zadnjih dvajsetih letih ni ponudilo nobene temeljne in celostne raziskave teh vprašanj. Zato nimamo nobene zgodovine komunistične partije ali stalinizma z njunimi koreninami v predvojnem času in njenimi posledicami po vojni.« In še: »Danes so zgodovinarji že skoraj deset let prosti, toda do sedaj še ni bilo nobene omembe vredne debate, tako da gledanje na komunistično preteklost vsakdo lahko po svoje instrumentalizira.« (Transit, 22, ²⁰⁰¹⁄₂₀₀₂, str. ¹²⁵⁄₁₂₆.)
Upoštevanja vredno in politično zrelo je gledanje Václava Havla, ki je že v govoru na novo leto 1990 najprej priznal, da smo vsi, seveda v različni meri, odgovorni za funkcioniranje totalitarnega aparata, potem pa nadaljeval: »Ne smemo pa pozabiti nobenega, ki je na tak ali drugačen način plačal sedanjo svobodo. Da bo resnica o naši preteklosti v celoti razkrita, morajo neodvisna sodišča nepristransko odtehtati krivdo tistih, ki so bili odgovorni za preganjanja.«

Vzhodna in srednja Evropa – Njuno nerazumevanje edinstvenega časa

Romunska revolucija ¹⁹⁸⁹⁄₁₉₉₀ je bila izpeljana na način množične teatrske predstave. Režija je bila v rokah Partije in Securitate, za resničnostne učinke pa so poskrbeli mediji. Glavni igralec je bil Nicolae Ceausescu, ki se je pravkar vrnil z nekega državniškega obiska in je sedaj stal z ženo Eleno na balkonu vladne palače. Na trgu in ulicah spodaj pa je bil njegov protiigralec: čez milijon prebivalcev Bukarešte. Tisti, ki smo ta prizor gledali preko ljubljanske televizije, smo si pozneje rekli, da kaj tako napetega ne bomo videli nikoli več v življenju. Kmalu po začetku je nekdo v množici zavpil, »naj neha« ali nekaj podobnega. Oči vseh, ki so bili na trgu, so bile uprte vanj, v »conducatorja« na balkonu. Ta večjega presenečenja pač ni mogel doživeti, a ko je nekdo v množici kmalu za tem ponovil izzivalni klic, se je obrnil in izginil v palači. Seveda je bilo vse to inscenirano, tudi proces zoper Ceausescuja še isti večer nekje v predmestju. (Oba, conducator in žena, sta bila nemudoma po sodbi usmrčena.) Tako je Partija najprej ukinila samo sebe, potem pa, čez nekaj minut, že spet sama bila na oblasti. Novi človek je bil Iliescu. Novo je bilo samo ime.
Manj teatralno, a ne manj dramatično je potekal prehod v Sovjetski zvezi. Ta velika država je imela tak izjemni pomen, da nam je šele po njenem padcu postalo jasno, da je sistem odšel dokončno. Dogajanje je potekalo v posameznih prizorih, ki bi jih lahko poimenovali z imeni njihovih vodilnih akterjev. Stvari bi lahko zvrstili takole: junija 1991 izvolijo Borisa Jelcina za predsednika Rusije; 17. avgusta pride do zarote tajne službe nekje na obrobju Moskve; že naslednji ponedeljek ob petih zjutraj se začnejo premiki: »Vse oborožene sile Rusije so alarmirane.« Vmes poseže Jelcin in kot » junak na oklepniku « reši Rusijo. 20. avgusta gredo Moskva, Leningrad in Kijev na ulice in Jelcin podpiše papirje o prepovedi komunistične partije. Zadnje dejanje v tej vrsti se zgodi v prvih dneh decembra 1991: podpis sporazuma o razpustu republik Sovjetske zveze. 25. decembra 1991 se je zadnjič dvignila nad Kremljem rdeča zastava s srpom in kladivom. Tega dne je Mihail Gorbačov prenehal biti šef partije, na čelo katere so ga postavili leta 1985, da bi jo rešil.

V eseju Skrita kontinuiteta v postkomunistični Rusiji piše Stephen Holmes v Transitu 42 o notranji igri, ki jo določene sile igrajo z imeni, kot sta Putin in Medvedjev. Oba sta bila izvoljena, v resnici pa jima je bila oblast ponudena »na srebrnem pladnju«. In oba vladata s podporo »tajne službe« in »dubioznih gospodarskih navez«.

Slovenski boljševizem – Njegova ideološka snov

Seveda smo ves čas mislili na Slovenijo. In ves čas nas je spremljala in se tako krepila začetna slutnja, da je bila Slovenija v tem dogajanju udeležena na poseben, lahko bi rekli izjemen način. Naj vas poizkušam spomniti na nosilna dejstva boljševizacije slovenskega naroda kot tudi njegovih naporov za ponoven vstop v civilizacijo.

stran: 003

Avtor slike: Lovro Stanovnik

Opis slike: Slovenija Lovro Stanovnik

1. Slovenski boljševiki – spričo specifičnosti, s katero so se odločili delovati v okviru projekta, ki je imel vsejugoslovanski značaj, jim smemo priznati vlogo subjekta – slovenski boljševiki so se odločili, da uporabijo okupacijo za izvedbo razredne proletarske ideološke revolucije. Ta odločitev jim podeljuje izjemnost (ki si jo od okupiranih narodov Evrope lahko lastijo samo še Grki).
2. Ta odločitev je izhajala iz védenja, da jim samo okupacija omogoča, da si revolucija nadene maskirni kostum narodnoosvobodilnega boja. Ali drugače povedano, da v slovenskih razmerah samo okupacija omogoča izvesti revolucijo z boljševiškimi predznaki.
3. Boljševiški strateški izum je bil učinkovit že po sebi, posebno uspešen pa je bil na nemškem okupacijskem območju, kjer je bila eliminirana civilna družba, tako da ni bilo nikogar, ki bi ljudem povedal, kaj nacionalna rezistenca boljševikom v resnici pomeni. Še večjo privlačnost pa so narodopisni kostumi boljševikov imeli na Primorskem, kjer so italijanski fašisti z dvajsetletno potujčevalsko politiko pripravljali teren za boljševiški nastop. (Kakor da bi jih plačevala Kominterna, pomislimo, ko pri tem gledamo nazaj.)
4. Boljševiški revolucionarni projekt bi bil v veliko težjem položaju, ko v Sloveniji ne bi bilo katoliških in liberalnih disidentov, ki so jih predhodna heretična dejanja usposobila, da so ignorirali svarila tradicije in naravnega uma in tvegali varljiva zavezništva z boljševiki – varljiva tudi zanje.
5. Tudi imperialno politiko britanske vlade – tu mislim zlasti intrigantske dogovore Churchilla in Stalina – je mogoče razumeti predvsem v njeni protislovenski in proboljševiški vlogi. Brez te zlobne intrige bi bil boljševiški začasni prodor v Sloveniji dvomljiv. Sem spada tudi britanska kolaboracija s slovenskimi boljševiki pri izvedbi genocida slovenske domobranske narodne vojske.
6. Eden od temeljnih boljševiških nastopov v slovenski državljanski vojni, prisoten od začetka, je bil njegov terorizem (teror ima v boljševiški revolucionarni pragmatiki ritualni značaj). Boljševiki bi izvedli začetno fazo terorja, tudi če bi ne bi bilo nobenega odpora. Za njihov imidž je teror bistvenega pomena. Ne strah in prednosti, ki prihajajo iz strahu, ampak kri sama, zavest, ki prihaja iz krvi. S terorjem – čim bolj je bil neosnovan, tem bolje – z njegovo krvjo so še tako preprostemu človeku dali vedeti, da so od nekod drugod – da jih je treba spoštovati.

stran: 004

1. Specifično obeležje daje slovenski državljanski vojni tudi dejstvo, da njeni iniciatorji po svoji začasni zmagi niso mogli odpreti nobene nove zgodovine. Boljševiki kažejo ta svoj genetski defekt še dandanašnji v skoraj vsakem parlamentarnem nastopu. Njihova politična sterilnost je posledica dejstva, da je njihov operativni miselni svet do kraja izpolnjen z izjemnim, lahko bi rekli genialnim manipulativnim instinktom. Za ustvarjalnost, ki jo politika nujno terja, tako ne ostane nobenega prostora. Neizpodbiten dokaz za to so bankroti domala vseh njihovih državnih projektov (ne revolucionarnih, seveda).
   
   
2. Ko so po sesutju evropskega boljševiškega imperija morali oklicati bankrot tudi slovenski boljševiki, so se njihovi demokratski nasledniki morali vrniti v politejo tiste Evrope, ki ji je bil prihranjen boljševiški eksperiment.
   

3. Potek, zlasti pa konec državljanske vojne je dokazal, da je bila družba sposobna odpreti novo zgodovino le tako, da se je vrnila v strukturne okvire predrevolucijske politike. Za boljševike pa se je dokončno dokazalo, da niso v stanju nositi organiziranega družbenega življenja, zgrajenega na demokratičnih premisah, mogoče pa tudi ne organiziranega življenja sploh. To bi jim moralo dati misliti, mar ne?
   
   

   Nenavadna zgoščenost slovenskega boljševizma – Kaj je z nami narobe

   
   Z zgornjimi začetnimi eksklamacijami smo hoteli pokazati, kakšen je bil boljševiški angažma v slovenski zgodovini. Sedaj pa se čutimo dolžni, da v nekaj potezah pokažemo še, kakšno je bilo njegovo politično in kulturno obstajanje v času pred njihovim bankrotom, kakor tudi v času po njem. Videli bomo, da so se tudi v teh dveh obdobjih gibali v mejah izjemnosti. A prej bi še radi opozorili na neko vprašanje, ki nam ga je sugerirala Hannah Arendt s svojim. Vprašala se je: Zakaj ravno Nemci? Zakaj so ravno Nemci postali to, kar so. Zakaj se je ravno z njimi zgodilo to, kar se je. Zakaj ravno Nemci? Naše vprašanje, ko potujemo skozi čas slovenske izjemnosti, bo torej: Zakaj ravno Slovenci? Boljševike so imeli tudi drugod po okupirani Evropi. Zakaj so se ravno naši odločili za korak, ki ni mogel biti brez začetne nedovoljenosti in prepovedanosti. Od kot ta človeška pervertiranost? Od kod ta umetna tujost, da so na narod, ki je že bil napaden, izvedli napad še sami in – kar res presega vse, ne samo od tega, kar se je zgodilo, ampak tudi to, kar bi si mogli zamisliti – da so na ta nesrečni narod izvedli napad še sami in ga označili za boj za narodovo osvoboditev! Od kot ta vrtoglava moralno izolirana manipulativna nadarjenost? Kako to, da se niso ustrašili svoje superiorne talentiranosti, kako to, da se niso ustrašili samih sebe, svoje grozljive izbranosti? čudno, čudno, še danes ostajajo ta vprašanja, ne samo neodgovorjena, ampak nedotaknjena.
   Ali se moramo bati za sebe? In ali ne bi bilo bolj na mestu reči, da se moramo bati sebe? Saj nikoli nismo mislili, da smo taki. Tega, kar so boljševiki počeli med vojno, zlasti pa po vojni, ali to ne presega najvišjih normativov mednarodnih vojnih hudodelstev? Pomislite, majhen narod, ki je še včeraj hodil na božja pota! Kaj bo pa jutri? Ali ni danes v narodu več resentimenta, kot ga je bilo kadarkoli? In vendar je nekoč, ko te skrite jeze ni bilo, politkomisar potreboval nekaj tednov, da so ljudje presegli samega sebe in počeli, karkoli so jim ukazali. Kaj bo pa jutri? Poglejte si na ulici obraze, ki jih srečujete. Ali najdete v njih kaj usmiljenja? Poglejmo se malo, iz kakšnega političnega internata pa prihajamo?
   
   

   Gleichschaltung – Njene duhovne, narodne in politične posledice

   
   Komaj so leta 1945 odšli Nemci s svojo Gleichschaltung, že so boljševiki začeli vzpostavljati svojo – in uspeli, tako temeljito in hitro kakor Nemci leta 1933. Administrativno in pikolovsko se je začelo uresničevati to, kar je bilo napovedano 16. septembra 1941: zaplemba naroda in njegovih duhovnih in družbenih potencialov. Vsa področja so se sploščila pod pritiskom partijske volje: stranke, sindikati, civilne in gospodarske organizacije, mediji, šole. Samo Cerkev je ostala in stala naprej. Osvežujoče je danes to slišati in reči: razkošje je danes čutiti, da lahko to rečemo. Samo vrata Cerkve se partiji niso odprla. Vse naokoli pa je bilo tako, kakor je Tacit rekel za Rim po nastopu Tiberija: Vse je drlo v sužnost: consules, patres, eques. Vse je molčalo tudi pri nas, silni intelektualci, virtuozni pesniki, pretanjeni razlagalci duha. Vse je molčalo. Prihajali so glasovi o veliki smrti, o zatiranju spoštovanja vrednih ljudi, o bedi v koroških taboriščih, o gradnji nove domovine v Argentini, a so se vsi ti glasovi odbili od molka elite.
   
   stran: 005

Avtor slike: Lovro Stanovnik

Opis slike: Slovenija Lovro Stanovnik

Ob pomirjajočih znakih, ki jih je dajala servilna elita, so preprosti ljudje, ki so jim bili tajni nočni glasovi prvenstveno namenjeni, počasi začeli izgubljati dostojanstvo, ki jim ga je začetni upor dajal. Tudi vanje je začela vdirati skušnjava, da je njihovo vztrajanje samo znak izvornega plebejstva. Tako je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo prišlo do končne vdaje tudi tu. Če jo postavimo v sredino sedemdesetih let, se ne bomo preveč zmotili. Na zunaj se ni nič zgodilo, vse se je dokončalo tam, kjer človek išče odgovor na vprašanje, kaj je. Ko so leta 1990 izvolili Kučana namesto Pučnika, ali so tedaj vedeli, kaj so? Ljudje niso vedeli več, kaj so.
Vse se je zarotilo zoper integriteto nemočnega človeka: domača elita, zahodnoevropska levica, ki ni imela jasne besede za sistem, ki nas je tlačil, nazadnje pa še »realno obstoječi socializem sam«, ki se je utemeljeval s tem, da je prisiljeval ljudi v najbolj »sramotno kolaboracijo, če so hoteli doseči nekoliko znosnejši način vsakdanjega življenja«. (Tony Judt, Postwar 105)

Velika vdaja – Poškodovanost slovenske pameti

človek je bil, kot prebivalec boljševiškega imperija, predvsem napaden človek. Napaden predvsem v svoji normalnosti. To je poglavitni razlog, da je bil tako obvladljiv. Desetletja in desetletja je prebiral časopise, poslušal radijske in televizijske oddaje, ki so mu predstavljale svet, za katerega je vedel, da je potvorjen. Vsaj v začetku, dokler je deloval v nomosu svojega osnovnega izkustva – se pravi, svoje normalnosti. Potem pa so se začeli oglaševati dvomi, pa ne o svetu, ki so ga posredovali umetelno dirigirani mediji, ampak dvomi o svojem lastnem svetu. Kako naj posameznik vzdrži tekmo s tistim »prav«, ki prihaja k njemu z avtoriteto družbene verificiranosti? Tako je nekaj časa – dokler še ni bil v stanju, da bi v dovoljni meri pozabil sebe, participiral na družbeni shizofreniji. Šele ko mu je čas – se pravi trajanje – omogočil, da je zavrgel, ne ideoloških predstav serviranega sveta, ampak sebe in svoje izkustvo, šele tedaj je dosegel ideal socialističnega človeka.

stran: 006

Opis slike: Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Kostanjevica na Krki

V idealni obliki se ta proces mogoče ni še nikjer dokončal. Gre za to, v kakšni splošni intonaciji so se morali narodi in države lotiti velike premene in zasnovati novo strukturo družbe. Pomislimo, po kolikih radijskih in televizijskih oddajah, po kolikih člankih in esejih in razpravah so morali ljudje najti in restavrirati tisti del sveta, ki so ga zgoraj omenjene medijske intervencije, ki so to počele pol stoletja, hotele obremeniti s pomisleki ali pa mu celo vzeti pravico do obstoja.
Treba se je potruditi za uravnotežen pogled v preteklost. Na to opozarja tudi nekdanji poljski disident Adam Michnik (Transit 18, str. 173): »Grozita nam dve veliki zgodovinski laži. Ena je ta, da komunizma sploh ni bilo. To je totalna amnezija. Druga pa je ta, da so se vsi bojevali proti komunizmu. To je mit množičnega upora. To je zelo nevarno. Tu nam grozi popolna odpoved pravosodja. Zločini se ne preganjajo in kaznujejo. To je patologija naše ‘demokracije’.«

Sovraštvo boljševikov do vsega presežnega

V letu, ki ga preživljamo, sta se zvrstili dve dogajanji, ki sta nas prepričali, da je postboljševiška Slovenija ranjena (postboljševiška v časovnem in ne vsebinskem pomenu). Obe sta povezani oziroma ju ne bi bilo, če nove vlade ne bi doletelo, da z radikalnimi varčevalnimi ukrepi (za začetek) prepreči insolventnost države.
Za uvod imam za primerno, da povem dve, tri stvari o premieru Janši, ki je v teh dveh dogajanjih, čeprav zunaj scene, igral ključno vlogo – torej v teh dveh dogajanjih, ne v našem poročilu o njima. Janeza Janšo nekateri Slovenci zelo sovražijo. Res je tudi, da ga ima zelo veliko Slovencev za svojega človeka. Tako zelo, da bi prenekateri od njih rekel, da Slovenija z njim stoji in pade. A sedaj ne bomo o tem, sedaj gre za sovraštvo, ki ga obdaja. Ne vem, ali je že bil napisan kak esej, ki si je postavil za cilj odgovoriti na to vprašanje. Saj vsi vemo, zakaj ga ljudje sovražijo, kaj ne? V treh stavkih vam lahko to vsi tudi povedo. Toda jaz mislim na nekaj drugega. Mislim, da bo to vprašanje prav razumljeno in prav postavljeno in prav obračano na ražnju uma, prineslo najboljši možni odgovor, kaj smo Slovenci? Nekaj torej, o čemer sploh nismo izpraševali. V idealnem primeru bi to bil lahko odgovor, ki bi lahko računal na Prešernovo nagrado.

A jaz bi tu, še preden nadaljujem s svojim aktualnim razmišljanjem, rad opozoril na dva prizora ali dva dogodka, v katerih nastopa tudi aktualni premier.

stran: 007

Opis slike: Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Primskovo na Dolenjskem

stran: 008

Prvič. 23. januarja letos, že po Jankovićevem padcu, je predsednik Zveze združenj borcev rekel naslednje: »Ponuja se nam izkušeni kapitan Zoran Janković, ne pa Janez Janša. On Slovenijo deli.« Mislim, da razumemo, kaj te besede pomenijo, a kaj naj nanje rečemo? Epicenter slovenske politične blaznosti! Ker Janković Slovencev ne deli? Drugi prizor. V nekem časopisu, mogoče v Delu, je bila fotografija, ki je prikazovala Janšo na sodišču v družbi dveh odvetnikov. Premiera slovenske vlade, ki mu ne morejo ničesar dokazati, kličejo na sodišča, politični zlikovci pod zaščito celotne pravne države pa samozavestno paradirajo po prestolnici.
Tu bi lahko zaključil ta del, a sem se spomnil, da lahko dodam še en prizor z Janšem. Pred kakimi štirimi, petimi meseci je bil premier povabljen na TV Slovenija na nekaj, kar je kazalo, da bo velik, uraden, političen intervju. Kot spraševalka se je z njim pojavila gospa, ki ima pri informativnih oddajah RTV Slovenija važno, če ne vodilno besedo. Pri oddaji nas je presenetil način, ki ga je spraševalka izbrala. Z načinom mislim na njen glas in na njeno kompozicijo obraza. Z aktualnim predsednikom je govorila, kakor da bi ta naredil pravkar nekaj zelo hudega ali nekaj zelo kaznivega – kot da bi bil v nekakšnem postopku. Pokazala nam je, kaj je medijska zatožna klop. Iz prijaznosti do gospe – kljub vsemu je vseskozi dokazovala, da zasluži sočutje – bi radi pomislili, da tega ni počela iz sebe: da ji je nekdo tako naročil ali da so se neki ljudje tako dogovorili. Toda, če je naša podmena pravilna, ali ti ljudje niso pomislili, da ne žalijo samo predsednika vlade, ampak gledalce, kar mnogo gledalcev, nazadnje celo Slovenijo. Ampak saj so tega navajeni. To delajo, kako dolgo že? Kmalu bo celo stoletje!

Sindikati in učitelji – Ali postboljševiška demokratska Slovenija lahko računa nanje

A vrnimo se k razmisleku o naših razmerah in njihovem kritičnem stanju. Dve dogajanji, smo rekli, sta nas posebej opozorili nanj. (A naj še prej spomnimo bralce, da »kritično stanje« izvorno pomeni »odločilno ali odločujoče stanje« – stanje, ki bo s svojo rešitvijo, pa naj bo že kakršna koli, usodno vplivalo na niz drugih stvari, na primer na celotno narodovo prihodnost.)
Vsi vemo, da se je nova vlada, ko je na začetku leta nastopila svojo službo, znašla pred nalogami, ki jih bo lahko rešila (ali reševala) s podporo celotne družbe. Da bi nova ekipa mogla aktivirati »dolžniško zavoro«, bi potrebovala pomoč ali pa vsaj pristanek večine državljanov. Premier je tu nekajkrat omenjal fantastičen zgled, ki ga je dala Litva. (Lahko bi omenil tudi Slovaško, ki je na začetku leta povišala najnižjo plačo na 327 evrov – ki je, mimogrede, še vedno za dve tretjini manjša od najnižje grške.) Ob tem sta se zgodili dve stvari.
Nastopili so sindikati, pravzaprav sindikalni voditelji. V našem primeru bi lahko ostali pri dveh, ostali, se nam je zdelo, so nastopali zaradi občutka, da morajo opravičiti svojo (nemajhno) plačo. Vodilna dva, ki sta zastopala javne uslužbence, vštevši učitelje in policiste, pa sta s svojim nastopom dajala vtis, da branita nedolžne sindikalne koristi predvsem zato, da tolčeta vlado – da se ji maščujeta za to, da je prevzela oblast, potem ko jo je postboljševiška levica odklonila – po nerodnosti ali pa zares, ker se je bala odgovornosti. (Saj ni mogoče, da je predhodna Pahorjeva vlada ne bi učinkovito poučila, da boljševiki nimajo moralnih atributov, ki jih terja politika, in da je zato na vsak način treba vztrajati v manipulativnem razkošju opozicije.) To dogajanje, posebej če ste ga spremljali po televiziji – ki ima tudi nenamerna, izdajalska sporočila – je bilo za ljudi, ki imajo še kaj spomina na 20. stoletje, grozljivo. Za ljudi, ki se še niso potopili v »demokracijo gledalcev«, kot bi rekel Helmut Schmidt, ampak še vztrajajo v demokraciji ljudi, ki jih »skrbi«, pred temi Slovenci se je odvijal dokaz, da ima naš sedanji čas v svojem zakulisju tudi to, da lahko državo ustavi : samo nekaj kamenčkov se mora v plazu premakniti in se bo začelo veliko rušilno in neustavljivo gibanje. Ob tem smo pomislili: policija, sodstvo, vojska, ali niso te ustanove država kat’eksohen . Kaj imajo tu opraviti sindikati?!


Posebej pa so se v teh »sindikalnih« bojih razgalili učitelji. Saj ni mogoče, da ne bi vedeli, da so privilegirani. Kdor izdeluje copate, jih mora, potem ko jih je izdelal, še plasirati na trgu. Učiteljskim zbornicam ni treba iskati službenih mest za svoje abituriente. Poleg tega pa so pred učitelji mladi ljudje, ki bodo morali predvsem živeti. Zato mesto v razredu dela človeka drugačnega od drugih poklicev. Njegova visoka služba ga postavlja »nad«: njegov pogled gre čez prenekatero stvar tega sveta in se ustavlja na prihodnosti teh, ki so sedaj pred njim in bodo morali predvsem živeti . Ali je še kaj večjega? Ali je še kaka večja ambicija? Kaj imajo pri tem opraviti sindikati? Sindikalizem učitelja ponižuje. Saj veste, kdo ga je uvedel v slovensko šolstvo!

Opis slike: Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Podkraj

stran: 009

Učitelji so ob izzivanju, ki ga je uprizarjala preko sindikatov slovenska levica, zamudili izredno priložnost. Lahko bi se zavedli kritičnosti trenutka in manifestativno izrazili solidarnost z državo v stiski. Manifestativno in deklarativno, da bi se slišalo in vedelo. Cela desetletja bi celo v tem »pozabljenem času« v trezorjih narodovega spomina ostala njihova človeška in domoljubna gesta in skrbela za to, kar učitelj najbolj potrebuje: avtoriteto človeka, ki uči .

Naj ob zaključku tega poglavja opozorimo še na najnovejši agitpropovski izdelek: že od ustanovitve nove koalicije se ob vsaki priliki slišijo fraze »ideološke razprave«, »ideološki spori«, »ideološke delitve«. Že nekaj časa je to najbolj zlorabljana domislica boljševiškega govora. Z njo hočejo degradirati svetovnozgodovinsko odločanje Slovencev v 20. stoletju med nasiljem in civilizacijo. Na dve veliki odločitvi, od katerih je ena naredila Slovence za narod političnih zlikovcev, druga pa za narod mučencev. To veliko zgodovino ali to veliko dramo hočejo minimizirati na nivo debatnega kluba nekih posebnežev in nostalgikov. Nekaj, kar bi bilo treba v tem, kar je bilo, domisliti in razrešiti. Če hočemo rešiti svoj narod, sedaj pa tudi svojo državo. Niti za trenutek ne smemo pozabiti, da boljševiki to državo sovražijo. Kakor smo že stokrat rekli: sovražijo jo zato, ker jih spominja na njihov velik poraz, ki je v tem, da jih je zgodovina – to pa je njihov adut, mar ne? – odklonila.

Demokratska legitimnost slovenskih političnih ustanov

V dosedanjem besedilu smo poizkušali bralcu, ki nam je posvetil svojo pozornost, dati približno podobo zapletenega položaja, v katerem so se znašli narodi Srednje in Vzhodne Evrope, ki so čutili, da morajo sesutje evropskega boljševiškega imperija izkoristiti za izhod iz totalitarnega enoumja (in sovjetske okupacije); z drugo besedo, za ponovno uvedbo tradicionalne demokratične kulture in za samostojnost svojih držav. Sile, ki so ta prehod vzele za svoje opravilo, so morale ob tem spoznati, da se je boljševizem globlje zažrl v duše polaščenih narodov, kot se je nasploh mislilo, zlasti pa, da v njegovem duhovnem in političnem vzgonu delujejo sile, s katerimi se tradicionalna Evropa politično še ni srečala. Morali bi reči, da jih sploh ni razumela. Še danes večini ljudi ta misel zveni nenavadno. Od tod nemalo napačnih računov prihajajočih sil in brez števila virtuoznih storitev, ki jih je uprizoril manipulativni intelekt odhajajočih. Nastopil je čas mimikrije.

stran: 010

Opis slike: Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Ledeča vas

In če se po vsem tem za trenutek spet ozremo na Slovenijo, nimamo k temu, kar smo že povedali, kaj bistvenega povedati; razen tega, da znova izrazimo svojo občudujočo osuplost nad bravuroznostjo manipulacij, s katerimi so osvajali naš slovenski svet, ki ni mogel, da ji izvorno ne bi bil tuj. Tudi – čudno, čudno – z dejanji, ki so se napajala ob gejzirjih neznanega zla – tudi z dejanji, s katerimi so se pred Slovenci zelo zadolžili, v zgodovinskih razsežnostih te besede. Zadolženost, ki ni shranjena samo v velikosti bolečine, skozi katero so morali iti ljudje napadenega naroda, ampak je to zadolženost, ki je še tu, vnesena v knjige slovenskega spomina, od koder, predvsem s svojo arogantnostjo, dela negotovo našo prihodnost. Že sedaj nas obhaja mučno občutje, da ne moremo prav zaživeti; da naše veselje ne prihaja iz radosti, ki jo daje življenje samo. Medlo slutimo, da je tako zato, ker smo otroci velikega greha .

Ali ste že opazili, da boljševiki samo še govorijo? Brž ko jih naravni instinkt pripelje do tega, da bi morali kaj povedati, že se prestrašijo in začnejo nemudoma in panično spet govoriti. To so na videz skrivnostne zavore, v resnici pa globoko utemeljene. Pomenu glagola povedati daje moralno podstat resničnost, resničnost pa je tista stvar, ki se je boljševiki panično bojijo. Upravičeno, zakaj vsak vnos resničnosti v moralni in politični prostor pripovedi bi jih potisnil nekoliko bliže izhodnim vratom. Ponovno in ponovno nas prepričujejo, da se je bojazen pred resničnostjo – bojazen pred zgodovino – naselila v njihovih genih.


stran: 012

stran: 011

Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Šmarje Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Mirna

Opis slike: Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Šmarje

Opis slike: Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Mirna

Slovenski boljševiki so prehod pilotirali v svojo korist

Naj nam spoštovani bralci oprostijo, a tu le mislimo, da moramo vstaviti majhen intermezzo. Mogoče se bo nekoč našel zgodovinar, ki bo tudi po moralnem občutju zgodovinar in mu ne bo žal pet ali šest let življenja, da razišče, kakšno vlogo so boljševiki igrali pri tako imenovanem prehodu ali tranziciji : da so prvi spoznali, da je pred vrati in da je nujen; da je bolje, da ga vzamejo v roke, kot pa da bi nanj vdano in nemočno čakali; da ga morajo prikazati tako, da bo do njega prišlo, ne ker bi ga sami hoteli, ampak zato, ker je nujen: da je zato po vsem pomembno to, da bo tudi po prehodu v družbi zanje prostor. Spoznali so skratka, da bodo za uresničenje te zapletene politike morali dajati dvojne signale: takšne, ki bodo dajali vedeti, da do prehoda na vsak način mora priti, in takšne, namenjene njihovim ljudem, da to počenjajo neradi in le zato, da bodo lahko v zakulisju pripravljali zase in za svoje nova prebivališča.

stran: 013

Opis slike: Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Zaplana

Obstaja nekaj varnih kazalcev, ki zanesljivo kažejo v smeri te razlage, a se bojim, da smo se s temi degresijami že preveč zamudili.

Kaj nam je v vsem tem storiti

Zdi pa se, da je tu sedaj čas, da postavimo središčno trditev tega razmišljanja ali vsaj njen prvi del:
Postboljševiki, ali manj dvoumno, boljševiki, nimajo legitimnosti za vstop v skupščino demokratične Republike Slovenije. V sklopu različnih slučajev in zavestnih prizadevanj so si pridobili legalno pravico za vstop v ta prostor, legitimnosti za to pa nimajo in jo v fakturi, v kakršni so že vseskozi bili in v kakršni so sedaj, nikoli ne bodo imeli. Takšni, kakršni so, v prostoru, v katerem so, predstavljajo patologijo slovenske demokracije.

Slovenski boljševiki so v skladu z zgoraj nakazanimi mehanizmi »prehodnega načrta« izvedli nekaj političnih dejanj. Od njih sta imela največ odmeva pa tudi delno realno vlogo v pragmatiki osamosvojitve in s tem posredno s prehodom samim dve: sprejem ustavnih dopolnil, ki ga je izvedla slovenska skupščina 27. septembra 1989 še v boljševiškim sestavu, in demonstrativni odhod slovenskih boljševikov s 14. kongresa ZKJ januarja 1990 . Od konkretnih pravno-političnih dokumentov, ki se neposredno nanašajo na samostojnost in neodvisnost RS, so pomembni zlasti trije, vsi sprejeti v novi trodomni skupščini 25. junija 1991. To so Odlok o razglasitvi temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS , Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti RS in Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnost RS.



stran: 014

Opis slike: Po sledeh boljševiškega pohoda – FSP Šentvid pri Stični

Od vseh treh je, z našega stališča, zanimiv Odlok , ki v tretjem odstavku ugotavlja: da SFRJ ne deluje kot pravna in urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice, pravice republik in avtonomnih pokrajin.

Ta ugotovitev je zanimiva po tem, kar pove, še veliko bolj pa po tem, česar ne pove. Glede stanja, ki ga ta tretji odstavek navaja, manjka v sorazmerju z vlogo, ki so jo pri koncipiranju in izvajanju politike v SFRJ in pri njenem »kršenju človekovih pravic, nacionalnih pravic in pravic republik in avtonomnih pokrajin« imeli slovenski boljševiki, opis njihovega deleža; manjka tudi odpoved, s političnimi in pravnimi zagotovili opravljena odpoved prenosu te vloge in nadaljevanju te vloge v samostojni Republiki Sloveniji.
V nobenem od mnogih dokumentov, ki jih je sprejela skupščina Republike Slovenije 25. junija 1991, ne obstaja dokument, ki bi dokazoval, da je KPS, kot organ slovenskih boljševikov, šla skozi potrebno higiensko proceduro, ki bi ji dala pravico, da bi se potegovala za certifikat, ki bi ji omogočil homogenizacijo.
Boljševiki ne samo da niso oklicali skupinskega spokornega romanja v Canosso, ampak so v enega od dokumentov, sprejetih 25. junija 1991, vnesli, pri zadnjih vratih, besedilo, ki indirektno govori o njihovi zgodovinski samopotrditvi. Člen 18 Ustavnega zakona pravi: »Republika Slovenija zagotavlja varstvo pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ter borcev vojaških invalidov in članov družin padlih borcev narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije v deželi Furlaniji – Julijski krajini v Republiki Italiji in v deželi Koroški v Republiki Avstriji, v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ.« Torej: »borci narodnoosvobodilne vojne«, »predpisi SFRJ« – skratka continuum!


Slovenski boljševiki so bili tako sprejeti v demokratsko politejo, na da bi jim bilo treba registrirati svoje historične obremenjenosti. Kdor bi imel toliko prijazne vztrajnosti, da bo prebral besedilo Kako končati državljansko vojno , navedeno v Dodatku k temu razmišljanju, bo videl, da so se slovenski boljševiki hudo obremenili v vseh treh prvinah, ki jih kot osnovni dokument za izvedbo procesov proti vojnim zločincem našteva Londonska listina, sprejeta 8. avgusta 1948 s strani štirih predstavnikov zavezniških vlad. Že tu lahko torej rečemo, da ljudje s tako hipoteko, pravno in politično neregistrirano, ne morejo biti legitimni del demokratskega parlamenta .

stran: 015

Avtor slike: Lovro Stanovnik

Opis slike: Slovenija Lovro Stanovnik

Tako je bila boljševiška prisotnost v novem slovenskem parlamentu 25. junija 1991, ko so se sprejemali temeljni dokumenti nove države, dvojne kakovosti: bila je legalna , saj so bili izvoljeni na pluralnih volitvah 8. – 22. aprila 1990, hkrati pa nelegitimna , saj so izhajali iz preteklosti, ki jim ni dovoljevala prebivanja v demokratičnem parlamentu posttotalitarne države.

Legalnost in legitimnost

To sta dva pojma, ki se lahko pokrivata ali pa tudi ne. Zakon, uredba ali predpis je legalen in tudi legitimen, če ga je sprejela oblast, ki ima za to poverilnice in je usklajen s temeljnim naziranjem ljudi, kaj je lahko prav in kaj ne more biti prav. Naravno pravo, ki daje legitimnost pozitivnemu pravu, ima lahko svojo veljavo zaradi starosti – ker velja že od pamtiveka. Tako misli Sofoklejeva Antigona, ko utemeljuje pred Kreontom svoj prav proti njegovi prepovedi, da se Polinejkes, njen brat, sme pokopati:
»Saj ni bil Zevs, ki bi bil to ukazal,

ali Dike, med bogovi spodnjimi.

Ta dva postavljata ljudem zakone.

In da odredbe tvoje segajo tako visoko,

da zavoljo njih smrtni človek

čez bogov nenapisano postavo

bi iti smel. Te niso od sedaj le

in od včeraj, od vekomaj žive,

nihče ne ve od kdaj. Zato se iz strahu

pred umom kogarkoli nisem hotela

zadolževati pred bogovi.«

Nekateri odnosi med ljudmi in odnosi ljudi do sveta (Sofokles, Antigona, 450 – 460) se torej javljajo s tako obveznostjo, da na njihovo mesto nikakor ne smemo postavljati svojih, pa naj se nam naša dejanja priporočajo s še tako razkošnimi perspektivami. Tako občuteni veljavnosti pravijo naravno pravo ali, v moderni dobi, tudi pravilno pravo.

stran: 016

Avtor slike: Lovro Stanovnik

Opis slike: Slovenija Lovro Stanovnik

Še to bi lahko rekli, da za omenjeno distinkcijo ne nekoč ne danes niso mislili, da velja za periferijo človekovih zadev, ampak za tiste, na katerih človek stoji in pade, kot včasih pravimo. A stvari le niso tako enoumne.

Pravi čas je treba priti z besedo

Protijudovski zakoni, ki so jih v Nemčiji začeli uvajati po letu 1933 in so dosegli višek s tako imenovanimi Nürnberškimi zakoni leta 1935, so s svojim nastankom in razvojem pokazali na neko podrobnost, ki bi jo ljudje, kot ustvarjalci in varuhi civilizacije, morali sprejeti v zavesten spomin kot veliko zgodovinsko lekcijo. Protijudovski ukrepi so se začeli s predpisi, da morajo Judje na rokavih nositi posebne razpoznavne znake. Na prvi pogled bi lahko kdo rekel, da se to ne da primerjati s tem, kar je sledilo, zlasti po letu 1938: izgon Judov v taborišča, kristalna noč, dokončna rešitev ali smrt 5 do 6 milijonov Judov po Vzhodni Evropi, zlasti na Poljskem. Vendar je bil oni ukrep, kljub navidezni neškodljivosti, tako žaljiv, da so Nemci, s tem da so ga sprejeli in da proti njemu niso vsaj protestirali, stopili na neko pot, ki jih je pripeljala do zločinov še ne videnih razsežnosti. S tem, da so Nemci dopustili, da so ljudje, ki so bili še včeraj kakor oni, ljudje, nenadoma morali javno oznanjati, da so nekaj drugega – le kaj, če ne ne-ljudje! A vendar, na zunaj, nič tako posebnega, nič bolečega, nič smrt prinašajočega. Če pa vzamemo to okoliščino za to, za kar se je izkazala, da je bila, za lekcijo, potem moramo reči, da bi se od nje morali vsi nečesa naučiti. Morali bi se naučiti, da je v zgodovini treba biti pozoren: da je v evropski zgodovini, ki ji kljub vsemu še vedno pravimo civilizacija – ne brez razloga, ne brez razloga, kljub vsemu – treba živeti zavestno in pozorno. Nemški primer nas uči: če se ne boš ustavil pri prvem koraku, se pri petem ali desetem tudi ne boš.

stran: 017

A kaj bi kazali samo na druge. Ko je ljubljanski generalni vikar Ignacij Nadrah v nedeljo, 1. junija 1942 na Žalah pokopaval dr. Lamberta Ehrlicha, ki ga je 26. maja zjutraj, vračajočega se od maše, ustrelil agent boljševiške tajne policije, je med drugim rekel, da »polovica, mogoče dve tretjini Ljubljane« ta umor odobrava. Do leta 1942 smo Slovenci marsikaj videli in doživeli, o nečem pa se nam je zdelo, da ni bilo mogoče niti misliti: da bo uboj postal instrument političnega dialoga, da bo umor zamenjal besedo. To novost so uvedli boljševiki. Morali so priti neki ljudje, ki so jim tisti, ki so jih nekoliko bolje poznali, rekli boljševiki – ne da bi tudi ti dobro vedeli, kaj ta beseda pomeni. To je bilo nekaj tako novega in drugačnega, nekaj s kulturo naroda nezdružljivega, da tisti strel ni bil napad na življenje enega človeka, ampak atentat na narodovo normalnost, v civilizaciji pridobljeno in oblikovano. In vendar je bilo tako, kakor je rekel Ignacij Nadrah. Prvi lahkomiselni korak – še danes ga prav ne razumemo – ki je čez tri leta pripeljal do tega, na kar danes mislimo, če pravimo Kočevski rog, Krimska jama, Barbarin rov in brezno pri Konfinu – česar pa tudi ne moremo prav razumeti.
A vrnimo se k naši načelni misli. Vsak zakon ima lahko dvojno skladnost: ali je skladen s seboj, kar mu daje operativno veljavo, ali pa se vsak trenutek lahko še sklicuje na skladnost z nečim zunaj sebe, kar mu daje integralno ali celostno veljavo. V skladu s tem razmislekom teče ločnica med Kreontom in Antigono. Kreontonov ukaz, da se Polinejkesa ne sme pokopati, je zakon operativne oblasti, Antigonin zakon pa je postavljen od Boga in je utemeljen v biti. Vsak trenutek je mogoče pokazati na to utemeljitev. To pa pomeni, da ga je mogoče uresničevati in biti hkrati svoboden. Boljševiški zlikovci so lahko počeli, kar so hoteli, svobodni pa niso bili nikoli. In niso.

Vmesne teze

Smoletovo Antigono vsi dobro razumemo. Vsi? Nekateri ne. Kdo? Tisti, ki so sprejeli ideologijo.
Tisti, ki razumejo Antigono (tisti, ki stojijo na stališču pravičnosti), in tisti, ki razumejo Kreonta (tisti, ki stojijo na stališču ideologije): ti so v odnosu »permanentnega latentnega spora«, nujno in po sebi.
Med parlamentarne stranke, ki so v odnosu »nujnega in permanentnega latentnega spora«, mora vstopiti postopek mediacije .

Stanje latentnega spora ne more v državi obstajati v nedogled.

Radbruchova formula

»Kadar nasprotje med pozitivnim zakonom (na primer veljavni pravilnik o konstituciji in delovanju slovenskega parlamenta) in pravičnostjo doseže nevzdržno mero, se mora zakon kot nepravilno pravo umakniti pred pravičnostjo.« V takem primeru je v skladu z »umskim dojemanjem«, da zmaga pravičnost.
PRIMER:
»Določene sile so začele agresijo na lasten narod, ko je bil okupiran – agresijo z ideološko politično revolucijo, ki ni izvirala iz življenjske nuje, kar je dokazal skorajšnji kolaps te iste revolucije.«
VPRAŠANJE:
Ali sila, ki jo bremenijo politična protipravna dejanja, lahko sodeluje v političnem odločanju pravne države? Ali tako obremenjena politična sila lahko sodeluje pri demokratičnih političnih odločitvah, ne da bi se politično in pravno odpovedala politiki, iz katere izhaja?



stran: 018