Avtor: Ivanka Kozlevčar

stran: 0101

Drugo nadaljevanje

V tem nadaljevanju predstavljam zadnja pisma Antona Grčmana. Zajemajo zadnje obdobje njegovega življenja, ko je zaključil svoje delo v bolnici z upokojitvijo, potoval za krajši čas v Nemčijo na dopust, ki pravzaprav ni bil dopust, se v tujini srečal z bratom, ker mu domov tedanja oblast ni dovolila, in se vrnil v Argentino, kjer se je čutil potrebnega in tudi sprejetega. Tam ga je čakalo več izzivov, predvsem izgradnja župnijskega središča Presvete Trojice v Cordobi. Škof je poznal njegove graditeljske izkušnje in garaštvo, kar je pokazal ob različnih priložnostih, zato mu je dal to župnijo. Ta naloga je zahtevala od njega veliko fizično in duhovno kondicijo. Čutil je nenavadno duhovno vez s farnim zavetnikom, porabil vso svojo graditeljsko in organizacijsko nadarjenost ter z neverjetno vzdržljivostjo opravljal tudi fizična dela, ki so za šestdesetletnika komaj verjetna. Bil je v strahu, da zaradi garaštva zanemarja duhovno delo, zato mu je bila v tolažbo izjava župljana, da so opazili njegovo predanost župniji in po njem dobili zaupanje v duhovnike.
Po devetih letih je prosil za lažjo faro in dobil župnijo v Ascochingi, vendar je po štirih letih zbolel in se umaknil v dom za onemogle duhovnike. Po ozdravitvi je še vedno maševal pri sestrah in opravljal kuratsko službo v aviatičarski bolnici. Še avgusta 1994 piše, da se dobro počuti. Zadnje meni dostopno pismo nosi datum 20. september 1994. Letopis Cerkve na Slovenskem 2000 pa navaja za datum smrti 3. 11. 1994, za kraj pa Ascochingo, Cordoba, Argentina, kjer da je tudi pokopan. V pismu 1. oktobra 1992 Grčman navaja svoj novi naslov po odhodu iz Ascochinge: Antonio Greman, Julian Castan, No 2255, Lomas de San Martin, 500 Cordoba, Argentina, ki kaže, da je tedaj že živel v Cordobi. Ostane vprašanje, zakaj je tako hitro umrl, kje je umrl, pa tudi kje je njegov grob. Gotovo bi bilo prav, da bi kdo od argentinskih Slovencev poskušal odkriti sledove njegovega delovanja, kot ga popisuje v pismih, in bi poslal svoje ugotovitve in tudi fotografije krajev njegovega delovanja na uredništvo Zaveze ali meni osebno (Ivanka Kozlevčar, Šarhova 14, 1000 Ljubljana) ali pa jih kje objavil in nas o tem obvestil. Morda je ohranjena kje kakšna njegova fotografija vsaj v družbi prvoobhajancev. Zanima nas tudi usoda njegovih slik: je še kje kaj ohranjenega. Gotovo je kakšna zabeležka o njem v cerkvenih letopisih. Morda je še kdo iz trgovske hiše Leon, ki se ga spominja. Morda je kje ohranjen njegov osebni arhiv, morda pa so ga pustili popolnoma potoniti, ko se je do konca razdal. Ker vem, da v Argentini grobove hitro prekopljejo, bom poskrbela, da bo napisan vsaj na družinskem grobu na pokopališču v Višnji Gori. Dolžni smo ohraniti spomin nanj, saj je bil naš rojak odličen duhovnik, ki je moral zapustiti domovino zaradi revolucije, in je vse svoje darove in znanje, nabrano doma, razdajal drugi domovini.
Ko se je najhujše delo za župnijo Presvete Trojice poleglo, se je lahko posvetil svojemu drugemu konjičku, slikarstvu, zlasti ko je dobil lažjo župnijo v Ascochingi. Tudi na to dejavnost se je temeljito pripravil. Še v Cordobi ga je dobri dve leti poučeval slikar Santieri, ki je bil slovenskega rodu. Tako je nastalo kakih 200 slik, kot sam pravi, in je maja in junija 1992 razstavljal v farni dvorani župnije Presvete Trojice, kot je mogoče sklepati iz lista ob razstavi. Na njem je tudi seznam razstavljenih pejsažev.
Bolj kot svakinji so ta zadnja pisma namenjena Mihaeli Zajc, pesnici in zbirateljici gradiva iz ljudskega življenja, izročila in ustvarjanja, ki je živela v Višnji Gori. Umrla je leta 2010. Na prošnjo Antonovega brata Janeza je po njegovi smrti (1988) pomagala vzdrževati pisne stike med Antonom in Janezovo ženo Rezo. Spodbujala ga je, da je v pismih pripovedoval o tem, kar je bilo predmet njenega zanimanja, in se tako vračal v svoje otroštvo. Spominja se otroških iger, praznovanj in verskega življenja v domači vasi, pa tudi pripovedi, ki ji jih je zapisal. Kot kmečki otrok je v Škofovih zavodih občutil tudi grenkobo zapostavljenosti, Mihaela pa je bila znana po svojem pristnem, toplem odnosu do ljudi, to je razpoznal tudi iz njenega dela. Zbrano gradivo je namreč izdala 1993 v knjigi Duhan iz Višnje Gore, ki je Antonu očitno vzbudila spomine in ga je ganila. Gotovo je tudi njena zasluga, da je zadnje leto življenja toliko napisal o sebi, upoštevati pa moramo tudi pogled nazaj ob zaključevanju življenjske poti, ki je za to starost značilen.
Ko zaključujem razmišljanje o Antonu Grčmanu, ki je v nasprotju s svojimi pobitimi vrstniki ostal živ in veliko naredil, mi prihaja na misel, da trpljenje in trud teh, v človeških očeh malih, ljudi v božji bilanci nista izgubljena. Ali ni morda prav v tem skrivnost, da so razglašeni za slovenske blažene v življenju odrivani Lojze Grozde in skromni, delavni drinski mučenki, sestra Krizina Bojanc in Antonija Fabjan, vsi trije iskreno vdani Kristusu. Ali smo zmožni razumeti to božje priznanje?

stran: 0102

Nekaj želim povedati še o jeziku. Pisma sem pustila jezikovno skoraj nedotaknjena, zlasti besedišče. Redko sem posegla v besedni red in slovnični čas, čeprav se še najbolj razlikujeta od knjižnega, in popravila ločila, ki so bila v glavnem kar točna. Dobro je obvladal slovenščino, čeprav je že dolgo ni uporabljal. Jezik mu je ubogljivo orodje in lahko bi bil tudi pisatelj, če bi se za to zavzel, če bi imel vzpodbudo in drugačne okoliščine. Sposobnost za besedno izražanje se je gotovo kazala v njegovih pridigah, katere večkrat omenja, vendar žal verjetno niso zapisane.
( Nadaljevanje pisma 30. maja 1994 )

Ko sem jaz prišel v Argentino, je vladal predsednik Juan Domingo Peron. On je rešil delavce iz suženjstva bogatašem. Namesto da bi pospešil poljedelstvo in živinorejo, je začel graditi fabrike za avtomobile, ki niso bile rentabilne, in to je bilo zanj usodno. Tudi je prišel navzkriž s škofi in je zastopnika vseh škofov moralno napadel in bil nato izobčen iz Katoliške cerkve. V njegovo delavsko gibanje so se vrinili tudi komunisti. Izdal je sovražno izjavo proti Cerkvi, ki so jo morali podpisati vsi državni uslužbenci, sicer bi bili odpuščeni iz službe. V naši bolnici je 30 uslužbencev ni hotelo podpisati. Šel sem k nadškofu, ki je za katoličane, ki niso podpisali, že pripravil izjavo, ki ni bila strupeno naperjena proti Cerkvi. Sem nesel to izjavo direktorju. Pri njem so bili zbrani vsi zastopniki bolnice s posebnim odposlancem iz Buenos Airesa. Predložim jim to škofovo izjavo in prosim, naj jo dajo podpisati tridesetim uslužbencem, ki niso podpisali prejšnje. Peronov odposlanec Esteban mi reče: »To izjavo lahko podpišete vi. Tisti, ki niso podpisali prejšnje, tudi te ne bodo podpisali.« »Tu ne gre zame. Jaz ne podpišem ne ene ne druge, in četudi mi nastavite revolver na prsi. Pripravljen sem umreti za svoje versko prepričanje.« Direktor mi odgovori: »Vas občudujemo, ampak mi nismo takega kova.« Bilo je zelo napeto par dni. Peron je govoril večkrat na dan. Vsi smo nestrpno poslušali. Poleg mene so stali štirje praktikanti. En velik mi položi roko na tilnik in pravi: »čakamo, da Peron da povelje: pobijte farje in jaz te takoj zadavim.« Jaz mu mirno odgovorim: »Vas opozorim, fantje, vnaprej. Vi ste še mladi, neizkušeni in po neumnosti lahko izgubite mlada življenja. Jaz sem v teh stvareh že izkušen. Prihajam iz evropske revolucije in vem, kako se taki reči streže. Ti me zgrabiš za vrat, jaz potegnem svoj nož in ti zasadim nož v trebuh. In še drugemu, tretjemu in četrtemu.« Vsi odstopijo za korak od mene in začudeno vprašajo: »Da ste vi česa takega zmožni in hodite oboroženi?« »Seveda, časi to zahtevajo. Klin se s klinom izbija in neumnost se z neumnostjo pobija.« In vendar sem dosegel, da so me spoštovali. Mladi fantje cenijo korajžo in moč, četudi je iz trte izvita.
Končno je zarožljalo: kanoni in strojnice. En dan je trajala revolucija. Peron je zapustil Buenos Aires in odletel v Paragvay in baje vzkliknil: »Ne revolucija, ampak delavci ste me porazili.« Noč je bila že mirna. Drugo jutro so vojaški tovornjaki krožili po mestu. Na enem je stal v ospredju že omenjeni Peronov odposlanec Esteban in kričal na vse grlo: »Živio revolucija, zmaga je naša!« Praktikanti, ki so ga videli, so mi smeje pripovedovali: »Glej ga, zagrizen peronist včeraj in danes že revolucionar!« Nova vlada in novi predstavniki bolnice in življenje je teklo naprej. Nihče ni bil odpuščen iz službe.
Približno po enem letu mojega bivanja v bolnici pride na pregled neki ljubljanski advokat, osem let mlajši od mene, in mi reče: »Moj oče ima v najemu majhen trgovski lokal na ulici Tucuman, zadaj za glavno pošto. On je urar in ima še kar dosti dela. Jaz kot advokat tu nimam dela. Oče me sili, naj se pri njem naučim tudi jaz urarstva, ali moje oči niso za to. Poleg tega sem odprl trgovino z urami in zlatnino, ali ne gre dobro. Nameravam iti v La Faldo. (To je bil lep turistični kraj, takrat še ni bil mesto, danes je že.) Moja trgovinica je tako samotna, daleč naokoli ni nobene druge.« Mu rečem: »Tvoja trgovina je prav na dobrem kraju, od tam se ne premikaj. La Falda nima primerjave s Cordobo glede trgovine. Samo moraš imeti potrpljenje, da te kupci odkrijejo in se navadijo. Dobro jih postrezi in malo ceneje kot drugi. Veš, v velikem mestu kot Cordoba se trgovina počasi vpeljuje. Dve leti je navadno potrebno za to. Še eno reč ti svetujem, naj bo tvoja trgovina edina v Cordobi: nič na kredit, vse v gotovini prodajaj. In kdor nima denarja, naj gre drugam. Ti veš, da ljudje ne prinesejo denarja sami od sebe, ampak ga je treba izterjati preko advokatov, in to stane. Vse to mora plačati kupec. Če ti to odstraniš, lahko prodajaš ceneje kot drugi.« Moji nasveti ga niso takoj prepričali. »Od kod pa ti vse to veš?« me vpraša. »Ni potrebno biti advokat in ne trgovec, to meni da naravni čut. Ostani na mestu, kjer si, in se ne premikaj od tam in izpolni, kar sem ti naročil, in predvsem bodi prijazen z ljudmi, pa boš videl, da bo šlo.« Odgovori mi: »Zaradi tebe ostanem tu v Cordobi.« »Ne zaradi mene, ampak zaradi svoje koristi, ki jo boš imel od trgovine v Cordobi.« En teden pozneje ga obiščem v trgovini. »Kako ti gre, si že kaj prodal?« »Malo, samo toliko, da si hrano plačam.« »O, to je že veliko. Sem ti rekel, da je navadno treba imeti kapital za dve leti in tebi že da hrano, to je izredno veliko. Kar s korajžo naprej, boš videl, to bo uspevalo.« In res je prekosilo najboljše upanje. Bil je poročen z italijansko učiteljico. Njena mlajša sestra, tudi učiteljica, mu je pomagala v trgovini in s svojo prijaznostjo pritegnila zlasti italijanske kupce. Po enem letu je že odkupil lokal v svojo last. Po enem letu in pol je kupil lepo dvonadstropno hišo. Po dveh letih je kupil sosednji trgovski lokal in ga izročil nekemu trgovcu. Pogosto sva se shajala in me je vedno prosil za nasvete. Jaz sem mu jih dajal in on jih je uresničeval in je šlo kot po žnorci. Jaz sem podedoval praktični talent po očetu, ki je znal res dobro gospodariti. Pride k meni in mi reče: »Danes ne prihajam po tvoje nasvete, ampak po tebe. Pusti to mesto v bolnici, ki ti tako malo da in še jetike se boš nalezel. Boš vodil trgovino poleg mene in oba skupaj bova mogla veliko boljše delati. S tabo si obetam voditi deset trgovin tu v Cordobi. Milijonarja bova oba.« »To je vse lepo od tebe in se ti lepo zahvaljujem. Ali ena stvar so moji nasveti, ki ti jih z veseljem dam, in sem tudi jaz srečen, če ti koristijo, druga reč je moja oseba. Če bi bil jaz laik, kakor si ti, bi šel takoj s teboj. Ali jaz sem duhovnik in duhovništva ne pustim za trgovino. Nisem postal duhovnik, da bi bogatel, in tudi ne pustim duhovništva za noben denar. Moje bogastvo je Kristus in ne milijoni. Za življenje imam dovolj, več pa ne rabim.« »Ne sprejmeš moje ponudbe?« »Ne.« Razočaran je odšel. Bil je sam pri sebi prepričan, da me že ima. Ali mene ima Kristus in ne ta svet in to je moje bogastvo, ki ga svet ne more dati. Še sva se shajala ob sobotah in nedeljah popoldne in večkrat mi je še grenko oponesel: »Nisi hotel delati z mano. Glej, kako dobro mi gre.« Po treh letih je za tri milijone kupil »Švicarski grad«, krasno stavbo z velikim vrtom na visokem obrežju reke, z umetniško izdelanimi stopnicami do reke in kopalnim bazenom. Svetoval sem mu, naj kupi mizo za pingpong, in smo dolga leta veliko igrali.

stran: 0103

Mi je tudi pripovedoval, zakaj Argentina gospodarsko propada. Prvo krivdo ima vlada sama, ker ima take zakone, da kdor jih hoče izpolnjevati, se mu ne splača imeti trgovine. Vsak drug posel mu da toliko in brez sitnosti. To vejo vsi, trgovci in nadzorniki. Zato se nadzorniki dajo podkupiti in enostavno ne plačajo davkov državi in vsak dela, kar hoče, in bogati čezmerno. Vlada je prisiljena prositi naposodo, ker ne dobi zadosti davkov. Po par letih mi pravi: »Jaz ne ostanem tu v Argentini. Ta trgovski sistem mi gre na živce. Moram uporabiti priliko, si nakopičiti denarja, da bom lahko živel, in grem od tu v Evropo. Petnajst let je v Cordobi trgoval. Štirikrat je nesel dolarje v Švico in mi rekel: »Toliko denarja imam že v Švici, da od obresti lahko živim kjer koli na svetu.« Je prodal v Cordobi vse in šel v Mar del Plato, turistično mesto ob morju, tisoč petsto kilometrov južno od Cordobe, in nekaj let pozneje v Trst in tam sedaj živi.
Naše sestre Svetega Duha so bolničarke in učiteljice ter profesorice. V Cordobi še nimajo svoje šole in bi jo rade imele. Zemljišče, osemsto kvadratnih metrov, imajo ponujeno v dar na robu mesta. Se jim zdi premalo obljudeno za šolo s tisoč petsto učenci. Glavno prednico, ki bi morala odločiti, prosim, naj mi da štirinajst dni časa, in ji bom povedal, če se splača tu zgraditi šolo ali ne. Ob prostem času obiščem vse okolje in pretehtam, kakšni ljudje tu živijo. Potem rečem prednici, naj le zgradi tu šolo, bo zelo dobro uspevala. V okolju ni ne bogatinov in ne revežev, ampak srednje dobro situirani ljudje in ti bodo rabili to šolo. Zgradile so jo in od začetka do danes morajo zavrniti več kot polovico učencev, ker ni prostora. Je danes ena od najboljših šol v Cordobi.
Kaj sem jaz delal za to sestrsko šolo. Najprej je bilo treba pokositi travo, ali to ni trava v našem smislu. To je en meter in še več visok plevel. Zemlja je rodovitna, črna in globoka, brez kamenja. Tu se je pridelovala vsake vrste povrtnina, morda bi po naše rekli zelnik, že več let zapuščen. Sosed je velika vojaška gimnazija, ki ima vsenaokrog lep vrt in velik kosilni stroj. Sestre so prosile vojake, naj bi tudi njim pokosili. Ali teren ni bil nikdar počiščen, zato vojaki niso hoteli. »Sestra prednica, kar meni prepustite košnjo,« sem ji svetoval. Sem kupil avstrijsko koso in oslo, naredil klepico in pet let kosil ves teren. Tu tega nihče ne zna. To sem delal večinoma ob sobotah in državnih praznikih, ki jih je v Argentini mnogo. Sosedje so prihajali gledat, kako kosim, in jim je bilo všeč. Tu in tam me kdo prosi: »Posodite mi koso, da še jaz pokosim pred svojo hišo.« »Ti je ne dam, pač pa grem jaz in ti pokosim.« »Zakaj mi je ne daste?« »Ker ti ne znaš tega. Ne boš nič naredil in še koso mi boš spridil, da tudi jaz pozneje ne bom mogel kositi. Jaz to znam, ker sem od mladosti veliko kosil.« Enemu, ki me je največkrat opazoval, ni šlo v glavo. Gre in kupi koso in po enem mesecu mi pravi: »Sem jo že šestkrat prelomil.« »Sedaj razumeš, zakaj jaz kose ne posodim.« Drugo moje delo na tem terenu so bila drva. Več velikih debelih dreves so izruvali na stavbišču. Ta ogromna debla in veje bi bilo treba odstraniti. So zahtevali za to precejšnjo vsoto denarja. Mi je prišla na uho ta novica in rečem prednici: »S čim boste kuhali?« »Bomo drva kupile.« »Ne dovolite nikomur, da odpelje kako poleno, prepustite to meni.« Sem kupil dobro sekiro in sem hodil drva sekat in klat. En meter debel hlod leži blizu ceste. Pridem s sekiro, se slečem in zaviham rokave. Sosed me opazuje, se mi približa in vpraša: »Kaj mislite s sekiro?« »Iz tega hloda bom danes naredil drva.« »Tega vam pa ne verjamem.« »Glej pol ure, in boš videl.« In res je gledal. Ko je videl kup drv, je rekel: »Kako da vi to znate?« »Kot otrok sem že to delal in pozneje tudi kot študent.« Pet let sestram ni bilo treba kupiti nobenega polena. Sem jim tudi sezidal peč za kotel, da so imele vedno toplo vodo za pomivanje. Za gradnjo šole sestra provincialka pošlje dobrega zidarja za hiše. Nikdar pa še ni zidal velikih stavb. Ko je končal prvi salon za otroški vrtec, petnajst krat osem metrov, brez stebrov, sem dvomil, če bo to držalo. In res, po dveh letih se je strop upognil, da so ga morali predelati. In še nekaj drugih opomb sem povedal, ki so se pozneje vse izpolnile. Tudi sem rekel, da ta zidar nima nobene prakse za zidavo tako velike stavbe. Jaz bi ga odpustil in najel gradbeno podjetje za velike stavbe. Po nekaj slabih izkušnjah, ki so pokazale njegovo nesposobnost, so sestre le morale to storiti. Stavbno podjetje je prišlo do zaključka, da bi bilo najceneje vse podreti in začeti znova. Vse moje opombe o prejšnjem zidarju so se izpolnile. Sedaj pa je šola trdno zgrajena.

stran: 0104

Opis slike: Neskončne ravnine argentinske

(Tu je izpuščena izkušnja s preračunljivima zakoncema.)

Vrnimo se k podružnici, ki mi jo je škof naprtil zadnji dve leti mojega življenja v bolnici. To ja stavbno zemljišče, ki meri na pročelju dvanajst metrov in je dolgo 44 metrov. Na njem je sezidana velika, stara hiša z osmimi sobami. Tri sobe so bile že združene v zasilno kapelo, kjer sem maševal vsako nedeljo. V okolju živijo potomci Italijanov, največ s Sicilije. Kakor sem že prej omenil, niso bili pripravljeni sodelovati pri gradnji nove cerkve, ker so jim jezuiti farno cerkev prodali in mormoni podrli še ne popolnoma dograjeno. Torej jaz sam na delo. Takrat sem imel dvainšestdeset let in sem bil sposoben za vsako delo. Začnem takoj podirati hišo – previdno, da ohranim opeko celo za novo zidanje. Ves stari omet stolčem in zdrobim z batom na cementnih tleh. To delam vsako prosto uro in vse počitnice. Tako pridobim več tisoč opek in kakih dvajset kubičnih metrov peska. Ko je bila hiša podrta, je prišel na vrsto vrt z velikimi drevesi. Vse je bilo treba izruvati s koreninami vred in potem razsekati in razklati v drva, ki jih je potem odpeljal neki faran. Ko je bil teren počiščen, sem poklical stavbenika, da premeri in zakoliči bodočo stavbo. Izkopal sem jamo za apno, ga kupil in ugasil. Izkopal sem jarke za temelje, kupil več kubičnih metrov kamna. Z njim in apneno mešanico sem napolnil jarke za temelje, vse pod vodstvom stavbenika. Nato sem sezidal dve veliki sobi, vsaka je merila tri krat šest metrov, za zakristijo, jih pokril s streho in vzidal okna in vrata. Po enem letu in pol, ko je škof prišel birmat, je bila že sezidana zadnja stena cerkve. Bilo je sedemdeset otrok za birmo in prvo obhajilo. Škofija ni nič vedela, kaj delam jaz. Škof se začudi: »Kdo je to naredil?« »Jaz, gospod škof.« »Kdo ti je pomagal?« »Nihče.« »Da ti vse to znaš? Nekaj mesecev še manjka, da se upokojiš, potem ti bom dal župnijo.«

stran: 0105

Po upokojitvi in vrnitvi iz Nemčije so vsi pričakovali, da se vrnem, ali škof me je že drugi dan po vrnitvi peljal na novo župnijo in mi ni pustil, da se poslovim z eno nedeljsko mašo. Ljudje so mi to zamerili. Šestnajst let nisem šel nikoli več pogledat, kaj delajo. Šele sedaj, ko sem izven vsakega dela in živim dobrih dvesto metrov od cerkve, sem šel eno nedeljo tja k maši, da vidim novo cerkev, posvečeno Žalostni Materi Božji, ki še ni povsem dokončana. Ljudje, ki me poznajo, so bili veseli mojega obiska. Župniku jezuitu pa se mi zdi, da nisem bil prav dobrodošel. On me osebno ni poznal, in ko so mu njegovi farani povedali, kdo da sem, jim je rekel: »Duhovnik ni za zidanje cerkva, ampak mora oznanjati božjo besedo.« In je odšel.
Lepe pozdrave vsem
Anton Grčman
Cenjena ga. Mihaela in Reza!
6. junij 1994
Za upokojitev državnega uslužbenca je potrebno trideset let dela. Kdor dela v neposrednem stiku z jetičnimi bolniki, mu zadostuje petindvajset let.
( Tu sem izpustila navajanje težav, ki jih je imel pri uveljavljanju pokojnine .)

Svojo službo sem končal v bolnici 1. maja 1978. Za pet mesecev sem šel v Nemčijo. Sestre v bolnici so Nemke in Argentinke. Preko njih sem dobil možnost iti v Nemčijo, ker v Jugoslavijo takrat zame ni bilo mogoče. V Nemčiji sem šel na jugoslovanski konzulat in prosil za dovoljenje, da obiščem svojega brata doma, pa mi je bilo odbito. Ko sem se poslovil od cordobskega nadškofa kardinala Primatesta, mi je rekel: »Greš v Nemčijo, ne zapravljaj denarja, ampak ga prinesi, ga boš rabil, ko prideš nazaj.« Ni mi rekel prav teh besed, ampak bolj diplomatsko in na avionu sem šele jaz formuliral, kaj mi je hotel reči. Tri leta pred upokojitvijo sem zbiral denar za te počitnice. Nemške sestre so dobivale iz Nemčije denar. Jaz sem jih prosil, naj naložijo denar v Nemčiji na moje ime in jim jaz tu izplačam v argentinskem denarju. Tako sem si pripravil precejšnjo vsoto, da bi tam lahko komod živel. Namesto potovanja po Nemčiji sem tretji dan že nastopil službo, nadomeščajoč duhovnike, ki so šli na počitnice. Tako sem namesto zapravljanja svoj kapital potrojil. Edini zapravek je bil v avgustu, ko sem šel v Italijo, da se srečam s svojim bratom Janezom in Rezo v Tirolah v Brixenu, v samostanu naših sester, za tri dni. O tem lahko poroča Reza, ki je bila navzoča. Ko sem prišel iz Italije v Nemčijo, me je še en župnik prosil, naj ga nadomeščam en mesec, da more iti tudi on na počitnice, kar sem z veseljem sprejel.
Že na avionu iz Argentine sem molil: »Gospod Jezus, daj mi to milost, da bom tudi v Nemčiji predvsem duhovnik in ne samo turist.« Bog mi je dal to milost. Pred odhodom sem par mesecev malo govoril z eno nemško sestro. To mi je pomagalo, da sem v vsakdanjem življenju prišel skozi. Za nedeljske pridige sem vedno napisal kratko pridigo in jo bral, in so bili sestre in farani zadovoljni. So mi rekli, da kratko in jedrnato bolj ostane kot dolge pridige.
Bil sem povabljen na sestanek karizmatikov. Ena ura in pol proste molitve. Tudi jaz sem sodeloval. Po sestanku se mi približa mlada žena in me vpraša: »Kako vam je bil všeč naš sestanek?« »Sem vesel, da ste me povabili, lepo je bilo.« »Ali nismo preveč mirni. Pri drugih sestankih, pravijo, da je veliko bolj živahno, mnogo teatraličnega gibanja.« »To ni tako važno, odvisno je od ljudi. Kjer je mladina, je lahko bolj živahno, mi tu smo vsi preko trideset let, bi bilo smešno, če bi kaprice zbijali. Važno je le, da vsak odpre svoje srce in ga napolni s Svetim Duhom, da ga potem izžareva v okolju.« »Veste, gospod, zakaj prihajam govorit z vami, ker čutim, da vi izžarevate Svetega Duha.« To mi da mnogo misliti. Izžarevamo Svetega Duha, koderkoli hodimo, če ga res imamo v sebi, in to je predvsem duhovnikovo poslanstvo. Molitev, napolniti srce s Svetim Duhom in ga izžarevati! Ne jaz, ampak Kristus s Svetim Duhom osvaja srca ljudi.

stran: 0106

Deset dni pred odhodom kupim vozni listek in si zasiguram sedež na avionu. Osmega septembra je dan odhoda iz Nemčije. Nekaj dni pred odhodom me še obišče ljubljanski duhovnik, ki dela na tem območju za slovenske izseljence. Me prosi: »Ostani ti tu za naše izseljence, ker se jaz mislim vrniti v Ljubljano. Boš imel lahko delo. Ti pustim avto in boš obiskoval naše ljudi. Škofija ti da mesečno dva tisoč mark.« »Vse lepo to, ali jaz sem argentinski državljan, tam me čaka pokojnina in še mnogo dela. Tu v Nemčiji je vse narejeno, ne smeš niti na travo stopiti niti ognja nikjer zakuriti, še manj kako vejo odlomiti. Tu bi bilo zame predolgočasno. Moram nazaj v Argentino, tam je moja druga, še lepša domovina.« Ni mu bilo po volji in me ni razumel. Ali to so dejstva, ki jih vsak od svoje strani gleda in različno dojema. Torej zbogom. Do letališča so me sestre peljale z avtom. Na avionu sem molil in hvalil Boga za tako lepo in komodno vožnjo. Deset tisoč metrov visoko letimo z brzino devetsto kilometrov na uro, termometer kaže petdeset stopinj pod ničlo in sedim v mehkem sedežu, postrežen kakor grof in na platnu pred menoj se odigrava kino, medtem ko letimo s severne poloble na južno poloblo Zemlje. Čudo nove tehnike, ki jo je človek ustvaril pod vodstvom Božje previdnosti.
Buenos Aires se blešči pod nami, 15-milijonsko mesto, pol Argentine živi tu in tudi večina slovenskih izseljencev, ali zame to mesto ni. Še drug avion in sedemsto petdeset kilometrov proti severu – Cordoba, to je moj dom.
Drugi dan po vrnitvi grem k nadškofu. Ta mi reče: »Ne vrneš se več na svoje prejšnje mesto, dam ti župnijo, kjer hočeš: na deželi ali v mestu.« Malo sem pomislil, če bi imel trideset let, bi prosil za deželo, a imam jih že petinšestdeset. Nato rečem: »Nič ne prosim, sprejmem, kar mi daste.« »Torej pojdi z mano, te peljem v tvojo novo faro tu v mestu. »Gospod škof, to ni fara, ampak razkoparija!« nisem se mogel vzdržati začudenega vzklika. Pa mi reče: »Sem prepričan, da si ti zmožen dograditi to faro.« »Sprejmem,« mu odvrnem, ne posebno navdušeno, »bomo videli, kaj se da iz tega narediti.« Ko sem bil sam, sem goreče molil: »O ti, Presveta Trojica,« to je patron moje župnije, »če hočeš, da tu kaj naredim, bom nujno rabil tvojo pomoč!«
Kardinal me je prišel ustoličit zelo slovesno, a do ljudi ni bil prijazen, skoraj bi rekel surov. Njegovo obnašanje zlasti do mladine in sestre, ki jo je vodila, se mi je zdelo čudno. Po končani cerkveni slovesnosti mi ob slovesu reče kardinal – nadškof: »V tvojo faro bom moral večkrat priti.« Mu odvrnem: »Vedno bom vesel vašega prihoda.«

Opis slike: A kljub vsemu, slovenska lipa pred slovensko hišo v Buenos Airesu

Imam avto, ni treba strehe zanj, takoj ga prodam. V mestu ga ne rabim nujno, denar bom pa nujno rabil. Dobil sem dve parceli zemljišča, za župnijo so pa potrebne štiri parcele. Torej bo brez vrta, samo nakopičeno zidovje. Že stoji majhna zasilna cerkev, ni prostora za večjo, in farovž še kar čeden, nov, nikdar očiščen. Tri tedne sem strgal, drgnil in čistil, da je pokazal svoj obraz. Pred farovžem do cerkve visok grd zid, skoraj že v ruševinah. Po dvorišču vsepovsod polno nesnage, kakršno zapustijo zidarji. Pod cerkvenimi vrati najdem list od občine, kjer je navedena kazen v denarju. Nekaj dni pozneje zopet tak list. Grem k arhitektu, mu pokažem listine in vprašam, kaj to pomeni. »To naj vas nič ne skrbi, kar meni pustite, bom jaz uredil.« čez par dni spet nov list in že nisem bil več miren. Grem na občino in vprašam, kaj to pomeni, in tudi razložim, kaj mi je arhitekt rekel. Občinski uradnik mi razloži: »Občina je to zemljišče podarila pred desetimi leti, da zgradi faro na njem. Ker je že poteklo deset let in je cerkev že zgrajena in farovž tudi, a nihče ni prosil za dovoljenje, nimamo druge možnosti, kakor da vas s kaznijo prisilimo, da to uredite. Kazni nikogar ne oprostimo.« O Presveta Trojica, v kakšno zagato si me spravila! Pišem v Nemčijo, kaj sem vse dobil na župniji. En zdravnik, ki je za to zvedel, mi je poslal tri tisoč mark. Sem plačal kazen, na občini vse uredil in še denar mi je ostal. Hvala ti, Presveta Trojica! Neka ženska je prihajala pometat cerkev ob sobotah in vsak mesec prosila povišek. »Imate delo drugod?« jo vprašam. »Seveda, na več krajih me prosijo.« »Torej pojdite tja, fara nima denarja za pometanje.« »Kdo bo potem pometal cerkev?« »Jaz, gospa.« Me pogleda, gre in ne pride več. In cerkev je sedaj bolj snažna. Za vse sem sam: kuhanje, pometanje, pomivanje, pranje perila, to je župnikovo delo v misijonskem mestu Cordoba. In poleg tega še popolnoma prenoviti cerkev. Samo gole stene in strop so ostali. Vse drugo: tlak, okna, vrata je bilo treba popraviti ali prenarediti. Po vsakem dežju luže v cerkvi in klopi vse mokre. Grem k arhitektu in mi reče: »Ravno preden ste prišli, smo pokrili ravno streho na cerkvi z najboljšim materialom, ki je danes v rabi, ne bi smelo močiti.« In vendar ne samo moči, ampak dežuje v cerkev. Dobim lestev in grem na streho. Ravna streha 14 x 35 metrov. Ko pelje omnibus mimo, se vsa streha trese. Odvodne cevi so vzidane 2cm nad ravnino strehe, torej voda na strehi zastaja, dokler se ne posuši. Takoj uvidim, da tu ni nobene druge rešitve kot nova pločevinasta streha, kot je v Evropi navada. Niti arhitekt in ne župnijski odbor nista odobrila mojega načrta. Grem na škofijo, kjer mi priporočijo inženirja, ki je specialist za strehe in dela za škofijo. Grem k njemu in mu razložim problem in moj načrt. Pride pogledat in reče: »To je vse zelo slabo narejeno. Ni druge rešitve, razen kakor ste jo vi predložili.« V podrobnostih mi je orisal, kakšna naj bo streha, in sem videl, da je to evropski način. Povedal sem arhitektu in župnijskemu odboru, da je škofija že odobrila moj načrt za streho. Dvanajst oken je v cerkvi: šest in šest na vsaki strani, dolga okna, od vrha do tal. Spodaj šipe vse razbite: to ni praktično. Okna morajo biti v gotovi višini, torej je treba odrezati spodnji del. Debela pločevina s cementom zalita. Nihče ni hotel prevzeti dela. Torej se lotim dela sam. Po trudapolnem delu odrežem devet oken, zadnje tri je v pol ure odrezal zidar, ko sem mu pokazal, kako se to dela. »če bi vi ne našli načina, kako se to dela, bi nihče tega ne naredil, ker je to edinstveno delo in mi nimamo časa, da bi se s tem ukvarjali. Zasluga je vaša.« Tlak v cerkvi, strašna vlaga vsepovsod. Dvignem pogreznjene plošče, izkopljem vse, vlijemo 15 cm debelo cementno ploščo in na to šele marmornate in umetne plošče. Tlak je lep in ne moči več. Ves strop je na novo, umetniško predelan, z novimi lestenci razsvetljen, je krasen. Oltar in tabernakelj – vse novo. Stene so umetniško obložene z rdeče-rjavimi ploščicami. Križev pot nov, zakristija nova. Pročelje in glavna vrata vse popolnoma novo in po predpisih občine. Zunanje stene okrašene z velikimi loki iz prvovrstne opeke. Vsa zunanja okna imajo goste mreže zaradi varstva pred točo in kamenjem. To se je naredilo v farni cerkvi v devetih letih mojega župnikovanja. Cerkev je na voglu dveh cest, malo oddaljena od cest in obdana s 37 m dolgo in 2 m ter 20 cm visoko železno ograjo, ki sem jo sam dal narediti in sem jo tudi sam pobarval.

stran: 0107

Farovž sem dvignil za eno nadstropje. Zgoraj je velika dnevna soba, dve spalnici, stranišče s kopalnico in kuhinja, vse z novim pohištvom. Med farovžem in cerkvijo ob cesti je v pritličju 12 sob, v prvem nadstropju velika dvorana z odrom za igre in 300 stolov. Na notranji strani je velika prostorna veranda, zaprta z okni proti dežju. Trojne stopnice, dvojne za dvorano, tretje za prvo nadstropje farovža. Visoka stena, ki krije in veže farovž in zakristijo. Notranje dvorišče je pokrito s cementnimi ploščami. To bi nekako bilo moje materialno delo devetih let. Iz ruševin je nastala krasna župnija. Kdo je to naredil? Presveta Trojica z menoj.
Po dveh mesecih bivanja na župniji sem šele zvedel, zakaj se je nadškof tako čudno obnašal s farani, ko me je ustoličil kot župnika. Mene niso marali. So hoteli mladega duhovnika, ki je prosil za to faro, a nadškof mu je ni hotel dati in je vrinil mene, že starega, upokojenega in tujca. Ta fara je nova. Začela sta tu delati dva španska misijonarja, eden od njiju se je poročil in drugi je odšel v Španijo. To mesto je prevzel mlad škofijski duhovnik. Ljudje so ga imeli radi in dogradil je zasilno cerkev. Nadškof je ustanovil novo župnijo in njega imenoval za prvega župnika. Po par letih gre k nadškofu in mu reče: »Z veseljem sem župnik, ali sem prišel do spoznanja, da nisem za celibatno življenje. Se moram poročiti. Ne maram skrivaj živeti drugače kot v javnosti. To je že moj končni sklep.« Nadškof mu je vzel župnijo, on pa je že imel službo profesorja na gimnaziji. Farani vsi žalostni, ker so ga imeli radi. Bil je dober duhovnik. V to razboleno faro pridem jaz, ki nisem prav nič vedel o vsem tem. Ponoči, že v postelji, sem premišljal vse to. Farani me ne marajo. Ali naj grem jutri k nadškofu in se odpovem župniji, ali naj poskusim, da se uveljavim, in za to nujno rabim božjo pomoč. »Presveta Trojica, sem bil prepričan, da sem izpolnil tvojo sveto voljo, ko sem sprejel to župnijo. Pomagaj mi, bom poskusil uveljaviti se,« sem goreče molil. Je že prihajala dremavica, ko zaslišim notranji glas zelo razločno: »Ne bodi v skrbeh, boš imel vso mojo oporo.« »če je to res, potem tudi jaz dam vse za to faro: svoje delo, pokojnino, niti ficka ne maram zase, vse samo v tvojo čast in za to faro.« To je bila moja slovesna pogodba s Presveto Trojico. Tisto noč sem zelo dobro spal. Zjutraj, ko sem se zbudil, sem čutil v sebi novo moč za delo. Ne bojim se več. Dam popraviti strto karjolo in pripeljem pol kilometra daleč nekaj vreč cementa. Farani me gledajo in pravijo: »Ne mučite se, gospod, sosed ima avto, prosite ga, naj vam on pripelje.« »Sosed ima avto, jaz imam karjolo. Prosil ne bom. Delam za vas. Če kdo hoče priti na pomoč, dobrodošel, ali prej me boste videli mrtvega na cesti, preden bom koga prosil pomoči.« In sem delal. Presveta Trojica mi je dala moč za vsako težaško delo.

stran: 0108

Opis slike: Doma pa med tem in zmerom Leskovec – tu leta 1976 v snegu.

Bližnji faran mi prinese župnijsko blagajno in mi nejevoljno reče: »Tu imate farno blagajno. Tudi duhovnik naj malo dela, jaz imam dovolj dela in skrbi s svojo družino. Nimam časa tudi za župnijo.« »Imate prav, kar sem z blagajno, seveda, župnik jo mora voditi.« Ni bilo dolga, prav malenkost gotovine. Župnijsko blagajno sem od tedaj vodil sam, četudi mi je dala dosti dela in mi je nadškof drugače svetoval. Nadškofa sem brez besed poslušal in potem po svoje delal. Če bi delal po nadškofovih navodilih, bi se ne dalo nič narediti. Pozneje so me spraševali, kako ti to delaš, saj se ne da nič narediti nikjer, ker denar tako hitro izgublja na vrednosti. » Seveda, tam delate vi, pri meni pa dela Presveta Trojica, in kjer ona dela, ni zaprek.« Kdo povzroča, da denar izgublja vrednost – kapitalizem. Obresti v bankah se dvigajo čezmerno. Torej je treba ves denar nesti v banko na obresti in tako ne izgubljaš, ampak pridobivaš. Če ti tega ne delaš, hitro izgubljaš. Obresti so dale dobro tretjino in včasih polovico. Nikdar nisem začel nobenega dela, ne da bi imel potrebno vsoto v banki. In na dan, ko je bilo narejeno, je bilo tudi plačano. Eden mi je dejal: »Kako lepo bi bilo, če bi bili vsi tako točni pri plačilu kot vi. To mori delavca, ker mnogi dolga ne plačajo.« Kje sem dobival denar. Največji dobrotnik je bila vedno moja pokojnina. Na začetku sem prosil v Nemčijo in so mi poslali precejšnjo vsoto. Po banki sem poklical svoj denar, ki sem ga pustil v Nemčiji, in kar je župnija dala, kar je bilo v začetku zelo malo, pozneje pa se je večalo. Tudi je Presveta Trojica pošiljala od časa do časa precejšnje, dostikrat brezimne vsote. Denarja nikdar ni manjkalo, vedno je preostajal. Za to je pač skrbela Presveta Trojica.

stran: 0109

Najprej sem pridobil mladino. Takoj sem ponudil veliko sobo v farovžu, da so se tam sestajali. Pustil sem jim veliko prostosti in jim pogosto dejal, da zanje delam, da bodo imeli lepo faro. Mladina se je vedno zbirala pri nedeljski maši poleg oltarja in vodila ljudsko petje. Tudi se je kmalu pokazalo, da jim ugajajo moje pridige, so zelo mirno poslušali. Po par letih so mi vsi priznali: »Kaj takega od vas nismo pričakovali.«
V cerkveni odbor sem poklical predsednika cordobskega sodišča, ki je bil moj faran in je ob nedeljah vedno bral mašna berila. Povabilo sprejme in reče: »Sedaj ne bodite v skrbeh, denarja ne bo manjkalo. Bom prosil občino, provinco in državo in bomo hitro končali. In res me povabi, naj grem z njim k provincialnemu ministru. Prosi ga 40.000 za našo faro. Minister se smeje: »Ne prosita malo.« Potem se obrne do mene in mi reče: »Bi bili zadovoljni, če vam dam sedaj 20.000 in prihodnje leto še 20.000?« »Seveda, gospod minister, prav hvaležno sprejmem vašo ponudbo in se vam zahvalim za darilo.« »Pojdita v blagajno in recita, naj vam takoj dajo 20.000.« Blagajnik ni bil takoj pri volji dati, ali doktor Tarditi pravi: » To je ministrov odlok, takoj mi dajte, ali vam bo gospod minister ukazal.« Z veliko nejevoljo odpre predal in nama odšteje 20.000. Potem se je dr. Tarditi, predsednik sodišča in predsednik župnijskega odbora, upokojil in nam niso dali niti ficka več. Gre k nadškofu in mu razodene svoje novo stanje, da ne more izpolnili svojega načrta, ker mu kot upokojencu ne dajo denarja, ki ga je mislil dobiti za župnijo. Nadškof mu je rekel, naj se popravi z denarjem, ki ga imamo, cerkev, in vse drugo naj se opusti. Pri prihodnji seji to pove meni in odbornikom. Nato mu jaz odgovorim: »Naj nadškof meni to reče in jaz se odpovem župniji. Če pa sem jaz župnik, se bo zgradil ves načrt.« »Kako, če jaz ne dobim denarja, kot sem ga nameraval,« mi vpade v besedo. »Gospod doktor, jaz računam s svojimi dohodki in ne z vašimi in vam povem, da bo fara v celoti dograjena.« Težko mu je padlo to moje protivje. Kot predsedniku sodišča mu nihče ni nikoli ugovarjal in sedaj ta tuji duhovnik. Kaj vendar misli! Nikoli več ni prišel na sejo in tudi ni hotel se odpovedati. Bil je imenovan od nadškofa in nisem si ga upal jaz odstraniti. Neštetokrat ga srečam na cesti: »Gospod doktor, boste sklicali sejo?« »Seveda jo bom,« mi vedno odgovori in tako se vleče skoraj dve leti. Medtem jaz sam gradim in cementno ogrodje za vse poslopje že stoji. Se mi približa in mi reče: »čestitam! Nikoli nisem mislil, da bo to mogoče. To je res samo vaše delo.« Mu odgovorim: »To je delo Presvete Trojice in njene fare.« Je odšel in se nikdar več ni prikazal.
Pride na vizito pastoral nadškof in kardinal Primatesta in me vpraša: »Kje je doktor Tarditi?« »Ne vem, gospod kardinal, sem ne pride več.« »Torej si sam, brez odbora?« Odkar ne pride več dr. Trditi, sem sam.« »Tako ne gre na župniji, moraš imeti farni odbor, ki ti bo pomagal.« Prihodnjo nedeljo razglasim, da župnija nima farnega odbora, in pozovem tiste, ki so pripravljeni delati samo iz ljubezni do Boga, brez vsakega materialnega dobička, v službi župnije. Prvi se predstavi 22-letni sin trgovca s svojo zaročenko, ki sta ravnokar kupila hišo tu v bližini. Sem dvomil sam pri sebi, če bosta sposobna. Mi jih je poslala Presveta Trojica, sta najboljša farna sodelavca, ki sta vedno znova navduševala ostale člane pri delu. Ta odbor je bil res odličen in štirje člani še vedno delujejo na župniji že deset let. Advokat, ki dela na škofiji, je moj faran. K njemu pride nadškof večkrat na večerjo. Ga vpraša: »Gospod nadškof, ali daste vi našemu župniku denar, da toliko gradi? Župnija mu toliko ne more dati.« Nadškof mu odgovori: »Mene nič ne prosi in škofija mu ne da nič. Kako more toliko graditi, je tudi zame uganka.«
Lepe pozdrave vsem!
Anton Grčman
Cenjena gospa Mihaela in Reza!
Cordoba, 13. junija 1994
Škof mi reče: »Ti se posveti samo duhovnemu delu v župniji. Materialno delo prepusti vernikom.« Jaz pa sem delal ravno nasprotno. Vse materialno delo je ležalo na meni. Sem bil popolnoma zbit vsak večer. V moji župniji ni delavcev, samo srednji sloj. Samo pločnik pred cerkvijo je 50 metrov dolg in tri metre širok. Nihče se mi ni nikoli ponudil, da bi ga namesto mene pometel. Enako vse druge prostore. Česar zidarji niso hoteli narediti, ker se jim je zdelo pretežko, sem jaz naredil, ko so odšli. Molitve nisem nikdar opuščal, vsakdanje maše in nedeljske pridige, to je bilo moje duhovno delo, v glavnem. In utrujenost sem Bogu daroval vsak večer. Sem si že očital: »Ti nisi župnik, ampak čisto navadni delavec.» Edino, kar me je tolažilo, je naravno dejstvo: otrok mora najprej zrasti, prav tako drevo, potem šele rodi sad. Tako mora tudi fara imeti primerne prostore, da duhovnik v njih more duhovno oblikovati svoje farane. Pometam pločnik in me ustavi srednjeleten mož: »Gospod, rad bi vam nekaj povedal, česar morda vi ne veste.« »Prav, kar povejte.« »Vsi občudujemo vaše gradbe. So res prekrasne. Ali vse to je malo v primeri s tem, kar ste naredili vi duhovno za to župnijo. Smo že skoraj zgubili zaupanje v duhovnika. Vi ste nas duhovno prerodili s svojim požrtvovalnim delom in zgledom.« »Sem vam hvaležen za to novico, ki je res nisem vedel.« Znova sem bil potrjen v resnici, da je duhovnikov požrtvovalni zgled v službi faranov najvažnejši.

stran: 0110

Ko sem izpolnil 70 let, je bila fara v glavnem že dograjena. Marsikaj še manjka, ali to so bolj pritikline. Nisem več utrujen zvečer. Ko zaprem župnišče, začnem z risanjem. Najprej samo s svinčnikom. Kupim knjigo, ki uči risanje človekove glave in roke. Na stotine glav in rok sem narisal v večernih urah. Ali moja želja ni bila človeško telo, ampak narava. Zadnje dve leti se mi ponudi italijanski slikar, ki je študiral slikarstvo v Neaplju in po vojni prišel v Argentino. Njegov oče je bil Slovenec Klančič, ki je imel lepo mizarsko delavnico. Na pritisk Italijanov je spremenil ime v Sentieri. Sin umetnik ne zna nič slovensko. Je delal v tovarni Fiat za avtomobile in sedaj je upokojen in veliko slika. On se mi ponudi, da prihaja enkrat na teden v našo faro in nas uči slikanja. Se nas je vpisalo 15 in po dveh letih sem ostal jaz sam, ki sem se nekaj naučil pri njem. Vsi drugi so mislili, da je risanje in slikarstvo lahka reč. Ko so videli, da to ni, so se izgubljali eden za drugim.
Po dveh letih slikanja in devetih letih župnije sem prosil nadškofa, naj mi da lažje mesto. Premeščen sem bil v Ascochingo, majhno hribovsko faro z lepo cerkvijo v turističnem kraju, 60 km severno od Cordobe. Tam sem imel veliko časa in sem naslikal približno 200 slik v štirih letih in pol tamkajšnjega bivanja. V Ascochingi je veliko lepih hotelov in v poletju pride mnogo turistov. Pogosto so se mi prihajali turisti zahvalit za lepe pridige, ki so jih ganile. Sem jih poučil, da hvala gre Kristusu, ki govori po meni. Cerkev in mene so oskrbovale redovnice, ki so imele 60 postelj za mladino. Poleg farnega dela, ki je bilo veliko lažje kot v mestu, sem delal na vrtu, ki se razteza vseokrog cerkve.
Po štirih letih in pol se mi je začela hrana upirati. Zapustim Ascochingo, se vrnem v Cordobo in se nastanim v zavetišču za onemogle duhovnike. Dve sestri sv. Pavla skrbijo za nas. Ena je bolničarka in druga kuharica. La Enfermera me takoj pelje na pregled v bolnico in so ugotovili, da se mi odpira rana na želodcu. Dieta in zdravila, ki jih jemljem vsak dan, so me spet postavila na pravi tir. Se dobro počutim in hrana mi ne dela nobene motnje več, in to že preko enega leta. Hodim maševat k sestram v bližini in štirikrat na teden grem v vojaško bolnico bolnike obiskovat in previdevat. Bolnica je oddaljena od naše hiše dva in pol kilometra. Hodim vedno peš tja in nazaj, torej pet kilometrov, in mi dobro dene. Okoli naše hiše imamo lep vrt in na njem imam delo za razvedrilo. Hiša je nova, lepa in komodna, s centralno kurjavo in vedno toplo vodo. Boljšega bi si skoraj ne želel za moja stara leta.
Tako, upam, me boste malo bolj spoznali, kdo sem in kaj delam. Slovenščina se mi odtujuje. Nisem več siguren v pravopisu in tudi za besede sem v dvomu, ali so pravilne ali ne. Je več kot 50 let, ko nisem slovensko toliko pisal, kakor v teh desetih pismih. Ta svet je zame že končan. Pogled gre v preteklost in nebo, ki mi ga samo vera malo razkriva. O da bi že vera kmalu prešla v gledanje!
Prisrčne pozdrave vsem, ki bodo imeli potrpljenje, da preberejo moja pisma.
Anton Grčman
(Dodatek k pismu)

Hvala vam za zadnje pismo in za godovna voščila 3. 5. 1994. Mislim, da tiskovna izdaja mojih pisem nima pomena. Tu v Argentini me skoraj nihče več ne pozna. Sem ločen od slovenske skupnosti že 43 let in oddaljen 750 km. Z nikomer si ne dopisujem. Ta ločitev je bila potrebna, da sem se mogel ukoreniniti v argentinsko okolje in biti koristen član moje nove domovine. Ljudje so me sprejeli za svojega in so mi hvaležni. Veletrgovska družina Leon me je sprejela za svojega člana. Ta bogata družina mi je veliko pomagala pri gradnji župnije. Zdaj me mnogokrat povabi na kosilo in potem me pelje na sprehode v cordobske hribe. Torej pisma so namenjena vam in vašemu okolju, če koga to zanima.
Me prosite, naj napišem kaj o Leskovcu iz otroških let. Igrač jaz nisem poznal. Oče mi je naredil majhne grabljice, majhen košek, majhno motiko, majhno koso in sem hodil z njim na delo. Mi je dejal: »Le pojdi z menoj na delo, čeprav malo zmoreš, ali kar storiš, meni ni treba.« Trdo kmečko delo ga je utrujalo. Sam za vse. Ni bilo denarja za najemnike. Meni se je oče smilil. Sem rad hodil z njim na delo in se potrudil, kar sem mogel. Me je pohvalil in to je bilo zame najboljše plačilo.
Otroške igre so bile zlasti ob nedeljah in v prostem času, npr. skrivanje, klinc poganjanje, kozo spodbijanje, ravbarji in žandarji. To so bile moje najljubše skupinske igre. Morda so še pri življenju, potem jih gotovo poznate. Ali je tudi mogoče, da se je marsikaj izgubilo po tolikih socialnih prevratih.

stran: 0111

Skrivanje je najbolj enostavna igra. Eden miži in šteje do deset pri drevesu, vratih ali kjerkoli in drugi se medtem skrijejo. Potem jih gre iskat in ko koga najde, oba tečeta na določeno mesto. Če najditelj prej »poforčka« najdenega, potem bo ta prihodnjič mižal. Z ostalimi se igra ponavlja.
Klinc poganjanje je igra v dveh ali treh. Dober meter okrogel tloris (ris), kakih 50-60 cm dolga debelejša palica in okrog 15 cm dolg okrogel klin, malo debelejši od palice in na obeh koncih ošpičen. Kdor začenja igro, stoji v tlorisu in s palico udari ošpičeni klin v sredini, da odfrči, kolikor mogoče daleč. Drugi poišče klinc in ga od tam zažene proti tlorisu. Če klinc pade v tloris, je igro dobil in zamenjata. Če pade izven tlorisa, potem ga pobere, šteje korake do tlorisa in znova požene klinc. Kdor prej našteje deset korakov, je zmagovalec. Zmagovalec še štirikrat požene klinc in govori: mal beder, velk beder, ena povrh in tanc. Potem zmagovalec trikrat udari klinc po špički, da ta odskoči v zrak in stran od tlorisa. Če ga more s palico zadeti v zraku, ga zbije še dalj, to je dovoljeno. Od tam, kamor pade klinc po zadnjem udarcu, mora premaganec tancati po eni nogi do tlorisa. Zmagovalec ga spremlja in ga s palico nalahno poganja po ta zadnji, govoreč: cigu migu, mačka strigu, kozla deru, jajca žeru ali šviga švaga čez dva praga. Včasih vrag navdihne zmagovalcu, da na koncu da premagancu s palico preveč gorko in potem konča igra z zmerjanjem, buškami in brcami.
Kozo spodbijati je bila najbolj živahna in zanimiva igra. Čim več je otrok, tem bolje. Vsak je imel rajkelj (debela in kratka palica), vsak je svojega dobro poznal. S kamni zamejičen kvadrat, s stranico približno pet metrov, v sredini majhen krog, tloris, v katerem je stala koza – veja s tremi roglji, odrezanimi v enaki višini, so bile noge, združene v debeli veji, pet do deset centimetrov, glava. Višina je bila odvisna od veje, ki smo jo mogli dobiti. Vsaka igra se začenja s štetjem v krogu. Deseti je pastir. Ima v roki cof – smrekovo ali borkovo vejico, s katero udari igralca ali jo tudi zažene vanj. Pastir čuva, da koza stoji v risu. Vsi drugi stojijo v vrsti kakih 7 metrov pred kozo. Prvi zažene rajkelj. Če kozo zadene, mora teči po rajkelj in preteči ves zamejičeni kvadrat. Dokler koza ni postavljena na svoje mesto ali če stoji na kamnu, ga pastir ne sme udariti s cofom. Drugi zažene rajkelj. Če jo podere, medtem lahko krožijo po kvadratu. Ko koza stoji, pastir udari ali zažene cof v tistega, ki ni na kamnu. Če ga zadene, je ta pastir in prvi pastir vzame svoj rajkelj in se pridruži spodbijalcem. Kdor je gibčen in uren v postavljanju koze, hitro odda pastirsko službo. Nerodneži obdržijo pastirsko službo dolgo časa.
Ravbarji in žandarji. Zopet stojijo v krogu. Deseti je žandar in mora biti uren, da hitro udari enega ali dva soseda in tako so že trije žandarji, ki morajo poloviti vse ravbarje. Lov gre preko vasi čez drn in strn. Navadno to traja eno ali dve uri. Mnogokrat se žandarji upehajo in ne polovijo vseh ravbarjev.
V vasi so bile tri luže, sedaj jih gotovo ni več, ker imajo vodovod. Največja je bila last vseh vaščanov, druga, malo manjša, je bila Španova in tretja, bolj majhna, Zedčeva. So služile za napajanje živine, in če bi bil kak požar, je bila voda pri rokah. To je bil žabji raj. Žabe so se nam gravžale, jih nismo lovili z rokami, pač pa menke, to so žabe v prvi razvojni dobi – debeloglave in z dolgim repom. Te luže so oživele zlasti v mesecu maju, ko smo hodili tam mimo k šmarnicam. To so bili žabji koncerti, lepših nisem nikjer slišal! Pozimi, ko so luže zamrznile, smo se hodili drsat.
Kurjenje kresa na predvečer Janeza Krstnika, to je bil tudi dogodek svoje vrste. En teden prej smo otroci vlačili veje od vsepovsod in jih kopičili v grmado na najvišjem hribu nad vasjo. Ko je padla že noč, je zaplapolal velik ogenj, ki je razsvetlil celo vas. Tedaj smo šli vsa družina, vsak kako poleno noseč, na kres. Vsa vas se zbere okrog ognja po grupah: žene, možje, dekleta, fantje in otroci. Štejemo kresove, ki so se videli po hribih vsepovsod. To je prazničen večer. Vesel pogovor teče po grupah. Ogenj pojenja, fantje prinesejo butare. Možem to ni po volji: »Ti si jo meni ukradel, saj jo poznam, ti bom že dal, falot!« Vsi se smejejo. Ni tako resno mišljeno, kot zveni. »No, oče, potolažite se, za to eno vam jih naredim deset, če hočete.« »No, naj bo za svetega Janeza Krstnika.«
Petje po družinah je bilo precej razširjeno. V poletnih časih so fantje na vasi prepevali skoraj vsako noč od desetih do enajstih, triglasno. Eden je vodil, drugi je čez pel in bas. Še kar lepo, ubrano so prepevali. Moj oče je bil dober pevec. Vsako nedeljo popoldne se je vsa vas zbrala v cerkvi, smo molili rožni venec in pete litanije, ki jih je vedno vodil moj oče in vsa cerkev je odpevala.
Ustna harmonika (orglice) je bila še kar precej razširjena in nekateri so znali prav lepo igrati. Dva sem poznal, ki sta imela veliko harmoniko na meh. Na pustni torek je bil velik kraval v vasi: godba, petje, vpitje, maškare do polnoči. Potem je vse potihnilo do velike noči. Fantom to ni teknilo. Ali družine so se strogo držale cerkvenih predpisov. Kar so župnik s prižnice povedali, to se je sveto držalo in izpolnilo.

stran: 0112

Opis slike: Pa še mnogo drugega, na primer dve osameli in žalostni ženi pred Groznikovo kaščo: Groznikov Jože in mama Marija, ki so ji ubili sina gospodarja, in Brtalova mama, ki so ji ubili štiri sinove.

Ob nesreči se je pokazala solidarnost. Se je živinče ponesrečilo, da so ga morali pobiti. Vsa vas je kupila meso, da so sosedu pomagali. Drugače nihče ni kupoval govejega mesa, je bilo predrago. Se spominjam, kako nam je oče nekoč razložil, ko smo več dni zaporedoma jedli goveje meso: »Nimamo denarja za meso, ali to smo kupili, ne da jemo, ampak da pomagamo sosedu v nesreči.«
Sosed je pogorel. Vsa vas je prišla na pomoč z delom, ali so pripeljali smreke za novo poslopje.
Ni bilo vaščana, ki ne bi šel k nedeljski maši. Rožni venec se je molil zjutraj in zvečer po družinah, tudi v poletnih časih. Sem slišal sledečo zgodbo. Pri sosedu ob košnji po večerji vsi zmatrani pokleknejo okoli mize in se naslonijo nanjo s komolci in molijo rožni venec. Kmalu vsi zaspijo. Eden se zbudi in zdrami vse druge: »Kje smo ostali pri rožnem vencu?« Nihče ni vedel. Torej so morali začeti znova in ne vem, kolikokrat so začeli in niso prišli do konca tisti večer. Moj oče je modro odločil: »V poletnih mesecih opustimo sveti rožni venec čez teden, v nedeljo ga molimo.« čez teden smo molili eno rešto očenašev in drugih molitev, ki niso bile krajše ali morda še daljše kot rožni venec. Šaljivo ljudsko molitev v čast sv. Antonu verjetno poznate, jaz sem se jo naučil kot otrok: »Svet Anton iz Padove, pomagaj, da kaj ukradeva. Ti boš nosil, jaz bom kral, pa bo šlo obema prav.«
Tako mislim, da sem izčrpal otroške spomine iz Leskovca, ki so omembe vredni in bi morda vam, cenjena gospa Mihaela, prišli prav pri pisanju zgodovine.
Prisrčne pozdrave vsem
Anton Grčman
Cenjena gospa Mihaela in Reza!
Cordoba, 15. avgusta 1994
Hvala vam za vaše pismo 18. julija. Nisem mislil, da bodo moja pisma imela kakšno večjo vrednost, kakor da vas in vaš krog obvestim malo o svojem delu, da se tako malo bolj spoznamo. Težko je namreč imeti pisemske stike z osebami, ki se ne poznamo, tem bolj, če vi odkrijete v njih kakšno večjo vrednost. Hvala vam tudi za knjigo, ki je še na poti, bo že prišla. V tem pismu vam pošiljam ček za 100 dolarjev za knjigo in za stroške, ki ste jih imeli pri fotokopiranju mojih pisem.

stran: 0113

Moje zdravje je še kar po volji. Hodim redno v vojaško bolnico in mašujem za sestre.
Morda še nekaj iz mojega življenja, ker vas zanima vse. V bolnici za jetične, ki je redno imela 200 postelj, je bilo v mojem času vedno 300 bolnikov. Vsi široki hodniki so bili redno prenapolnjeni s posteljami. Vsako leto jih je umrlo okrog 60, ni šlo veliko čez in tudi ne pod 60. Meseca marec in avgust sta jih največ pobrala. V drugih mesecih so bili smrtni primeri bolj redki. Mlad fant, zelo bolan, mi je zmeraj rekel v avgustu: »Samo da preide avgust, potem bo šlo že boljše.« In je res preživel ta strašljivi mesec za bolnike in prvega septembra je umrl.
V petindvajsetih letih je bilo dvanajst samomorov. Navadno so skočili iz drugega ali tretjega nadstropja in se ubili. Drugi vatikanski zbor je vrgel mnoge zastarele cerkvene predpise v koš, med njimi tudi, da se samomorilcev ne pokoplje v blagoslovljeno zemljo. Vsako cerkveno pokopališče je imelo neblagoslovljen prostor za pokopavanje samomorilcev. Tudi jaz sem uvidel, da samomorilci niso odgovorni za svoje zadnje dejanje. Izgubijo pravo pamet in nezavestno storijo zadnji korak.
(Tu sem izpustila primere samomorov.)

Še nekaj ocvirkov iz župnije. Beraštvo. Na splošno sem že omenil v pismih, da so se odkrili berači z nemajhnim premoženjem. Danes to izginja. Se vidi, da jim ljudje že ne dajejo več in seveda jaz tudi ne. Je veliko socialnih ustanov, ki skrbijo za reveže, jim ni treba prosjačiti po cestah in ulicah. Po večerni maši pride žena srednjih let: »Gospod, nujno rabim denar. Ravnokar so me vrgli iz stanovanja, ker ne morem plačati, in tudi nimam za hrano.« »Vi vidite, da smo v sredini gradnje. Fara rabi denar in ga ne more izdajati.« »Tako, vi hočete, da umrjem od lakote.« »Hočem ne, pač pa vas pustim umreti od lakote, potem pa bom dal za spomenik, ki vam ga bodo postavili, ker boste prvi, ki je v Argentini umrl od lakote.« Je uvidela, kam pes taco moli, stisnila rep med noge in odšla. Ni umrla, zdravo in debelo sem jo pozneje srečal in vprašal po njej. Pojasnili so mi, da je po vsem mestu poznana nasilna in ne revna beračica.
Proti večeru že pride v pisarno 23-letni fant, srednje postave, in začne: »Upam, da z vami, ki ste duhovnik, lahko govorim tajnosti, ki jih ne boste naprej pripovedovali.« »Seveda, kar na dan z besedo.« »Ravnokar prihajam iz ječe, nihče me več ne mara, moja mama me bo gotovo sprejela. Sto kilometrov od tu je moj dom. Nimam denarja za vožnjo.« »Jaz denarja tu nimam. Pojdi to noč v škofijsko zavetišče in bom poskrbel, da boš jutri zjutraj dobil vozni listek za domov.« »Aha, vi me hočete izročiti policiji,« je vstal preplašen. »Kaj se ti bojiš policije, ali nisi že prestal kazni?« Brez vsakih pojasnil jo je hitro odkuril iz pisarne.
(Tu sem izpustila še nekatere druge primere srečanj z nevarnimi ljudmi .)

Na ta način so že napadli več duhovnikov, jih pretepli in oropali. Dva sta pozneje umrla na posledicah. Mene je ščitila Presveta Trojica.
Ob desetih zvečer kliče telefon. Se sliši ženski glas in otroški jok. »Halo, govorim z župnikom Presvete Trojice?« »Da, gospa.« »Glejte, jaz sem mlada vdova, ki se rada uležem v posteljo z duhovniki.« To je bilo kake tri mesece, kar sem postal župnik, in takoj po slovesni pogodbi s Presveto Trojico, da če mi ona pomaga, se jaz popolnoma žrtvujem za faro z vsem, kar zmorem in imam. »Gospa, iz te moke ne bo kruha za vas. Kot človek vas razumem in ne obsojam prestrogo, ali obenem tudi ne odobravam vaše nakane. Spreobrnite se in pošteno živite.« »Hvala, gospod, da me ne obsojate.« Končan je bil pogovor in sem imel tisto noč veliko za premišljevanje. Samo Presveti Trojici moram biti hvaležen, da mi je dala moč, da ni prevladal v meni človek s svojimi nagoni. Tudi duhovnik je socialno bitje in mora živeti v družini, če ne v zemski, potem v božji družini. Ko me župljani vprašajo, če mi ni preveč dolgčas samemu, jim odgovarjam: »Jaz nisem nikdar sam, živim v razmeroma številni družini: Oče, Sin in Sveti Duh, Marija, angel varuh, hudič in jaz. Nas je sedem v družini in v tako številni družini ni dolgočasja.«
Presveta Trojica je bila zvesta in jaz sem držal pogodbo in danes je lepa fara, materialno in duhovno lepo zgrajena, v zadoščenje vernikom in meni.
Argentina že ni več prava misijonska dežela, vendar pa še mnogo manjka, da bi bila dograjena v evropskem smislu. Že pred desetimi leti je nadškof rekel: »Nujno bi rabil petdeset novih far v Cordobi, ali nimam sredstev za gradnjo cerkva in tudi ne duhovnikov. Vsega še manjka. Tako imate še nekaj novic, ki jih v prejšnjih pismih nisem omenil.
Prav lepe pozdrave vsem, ki moja pisma berejo.
Anton Grčman

stran: 0114

Opis slike: Pa tudi kaj veselega. Iz leta 1949 je ohranjena fotografija skupne poroke bratrancev Antona Grčmana. Čeprav so na sliki sami svatje, njihovi obrazi ne morejo skriti, da so se pravkar prebili skozi hude čase. Predzadnja v tretji vrsti na desni je Antonova sestra Minka, druga v prvi vrsti z leve pa mati Terezija; Antonov brat Janez z ženo je prvi v drugi vrsti z leve.

Cenjena gospa Mihaela!
Cordoba, 20. septembra 1994
Devetega septembra sem dobil vašega Duhana iz Višnje Gore. Nisem ga poznal. Seveda, s trinajstimi leti sem šel v škofijski zavod v Šentvidu nad Ljubljano, bil tam interniran osem let in pozneje v semenišču šest let. Tam ni bilo maškar in ne pustnega norenja in pozneje v vojnem času tudi ne. Zares, s to prelepo opremljeno knjigo ste mi poslali velik kos moje rodne domovine. Spredaj in zadaj je zelo posrečen zemljevid višenjske doline, katero zelo malo poznam. V Višnjo Goro sem hodil v šolo šest let. Proti jugu sem prišel samo do Pristave, kjer so živeli moji sorodniki, ki so imeli eno samo kozo in študenta, ki je postal duhovnik precej let pred mano. Poznam še osebno Stari trg, Dedni Dol, Vrh, Spodnje Brezovo, Mlake, Izirk in Sela. To je vse, kar osebno poznam. A Stično tudi še poznam. Zato je zame zemljevid zelo dobrodošel. Gospodu Janezu Kastelicu čestitam za tako lepo in izvirno ilustracijo. Mora biti tudi on iz »Polževe doline«. Mnogo iz vsebine poznam in mi ni treba gledati v slovarček za razumevanje.
Cenjena gospa pisateljica in pesnica, se vam prav iz srca zahvaljujem za tako bogat dar, ki ga nikoli ne bi pričakoval. Občudujem vaše ogromno in vztrajno zbiranje, vašega truda vam ne more nihče poplačati. To je sama ljubezen do ljudi in kraja, ki se da in ne zahteva nič povračila. Kmeta pridobiti, da se odpre in govori, kakor mu srce narekuje, to naravno stori samo v svojem okolju. Pred inteligentom pa se zapira, ker se čuti manjvrednega in je bil dostikrat ponižan. Jaz imam bridke izkušnje iz Škofovih zavodov. Petindvajset duhovnikov nas je vzgajalo. Kmečki fantje smo bili zapostavljeni za gosposkimi. Je prišla moja mama na obisk, s kmečko ruto na glavi. Je komaj par stavkov kak profesor ali prefekt govoril z njo. Je prišla gosposka dama, kako drugače so jo tretirali: »Klanjam se, gospa … « in vse drugačen pogovor je tekel pol ali celo uro. Nismo smeli govoriti v narečju, seveda, razumljivo, smo se morali naučiti pravilne slovenščine. Ali način je bil poniževalen. Dobro mi je ostalo v spominu, kako je mlad doktor in profesor odgovoril kmečkemu fantu, ki se je malo po svoje izrazil. »O, tega si pa prinesel gorkega iz štale.« In se je debelo krohotal. No, drago je plačal tu v Argentini. Povsod so ga vrgli na cesto in tudi škof ga je odslovil kot nesposobnega. O, komunizem je bil šiba božja, potrebna za slovenski narod. Bog daj, da bi ta trda lekcija ne bila zastonj! Ali drugi dogodek pri matematični uri. Profesor: »Kaj naredimo z ulomkom?« Fant molči. Profesor: »Scat ga nesemo! Ali je tvoj oče kmet?« »Da« »Ima kakega teleta v štali?« »Da.« »Pojdi domov in reci očetu, naj pripelje teleta sem in tebe dene na cugelj. Stavim glavo, da bo tele bolje odgovorilo kakor ti.« Pozneje je prišel dekret od ministrstva, ki je ukazoval, da morajo študenta vikati od vstopa v gimnazijo in ga spoštovati kot osebo. Ta dekret je bil potreben in je izboljšal naš položaj.

stran: 0115

Vi pa, cenjena gospa, kmeta ljubite in ste mu dali vedeti, da cenite njegovo govorico. Zato se vam je odprl, da ste mogli zbrati in izdati v knjigi njegovo govorico in mišljenje. Rad bi vedel, če se je knjiga prodala v primerni količini in tako dobila sloves pri ljudeh.
Vam, gospa, kot pisateljici in pesnici vse prav pride, zato še nekatere spomine, ki jih nisem našel v knjigi. Moj oče nas je učil ne biti strahopetni ponoči. Strahov ni. če kaj zašumi ali se sliši kak krik, to so nočne živali, ki bežijo pred človekom. Torej se jih ni treba bati. Če te ustraši kak privid, ne hodi naprej, še manj teci. Pojdi pogumno in zagrabi, pa boš videl, da ni vse skupaj nič. Navadno je kak grm, deblo ali kamen. Ko se boš prepričal, boš šel mirno naprej.
(Tu je izpuščen primer.)

Meni je ta očetov nauk zelo prav prišel. Večkrat sem hodil sam v temi. Če je popolna tema brez lune, ni strahu, ker se nič ne vidi. Kadar je polna luna, tudi ne. Se lepo vidi daleč naokoli. Kadar je prvi ali zadnji krajec in torej poltema, tedaj so čudne sence vsepovsod. Kadar me je kaj ustrašilo, sem se takoj približal in se prepričal in ni bilo vse skupaj nič.
( Tu so izpuščene zgodbe, kako je kmet hudiča okoli prinesel, kako mrtvi vstajajo in strašijo in kako se pet fantov ni znalo prešteti.)

Prvega novembra zvečer je zvonilo v cerkvi s tremi zvonovi in vse družine so pokleknile okoli mize in molili so vse tri dele sv. rožnega venca za verne duše v vicah. Isto se je ponovilo opolnoči in ob štirih zjutraj. Težko je bilo vstajati ponoči, je bilo mrzlo, a verne duše rabijo te naše žrtve, nam je oče razložil. Pa je bil sosedov fant, ki ni hotel vstati opolnoči, čeprav so ga poklicali. Drugi so molili in sredi molitve tudi on pride, ves preplašen lepo moli kleče in potem pripoveduje: »Strašen ropot sem slišal pod posteljo in postelja se je sama premikala.«
če vam prav pridejo moje zgodbe, bom vesel, sicer pa veste, da stari ljudje radi obujamo spomine iz mladosti, ker v napredku nam je pot zaprta. V nebo že gledamo, pa nam je tudi zastrto.
Upam, da ste dobili moj ček za 100 dolarjev, ki sem ga poslal v zadnjem pismu na Rezin naslov.
Vse, ki bodo brali to pismo, prav iskreno pozdravljam.
Anton Grčman
Naj na koncu dodam še pismo iz leta 1992, ki govori o njegovem slikarskem delu.

Draga mi svakinja Reza in Mihaela!
Cordoba, 1. oktober 1992
Iskrene in lepe pozdrave Ti pošiljam, draga Reza, za tvoj god. V molitvah in pri maši te imam vedno vključeno kakor tudi rajno mater Rezo. Upam, da si še zdrava in pri moči. Samo par mesecev si mlajša od mene. Jaz sem še kar pri zdravju.
Nisem več v Ascochingi, ampak spet v Cordobi in trenutno živim na počitnicah na župniji, ki sem jo jaz v glavnem zgradil in je bila cerkev v juniju slovesno posvečena. Se da v njej lepo moliti. Saj moje glavno delo je sedaj molitev. Poleg tega nemške časopise prebiram, malo angleško študiram, za spremembo pa rišem in slikam. Imam že narejenih preko 200 slik.
Razstava mojih slik je bila v župnijski dvorani. Je bilo prodanih 24 slik, ki sem jih podaril župniji. Univerzitetni profesor umetnosti in eden od najplodovitejših slikarjev v Cordobi Egidio Cerrito mi je dal tole oceno: »Umetnik samouk na zelo dobri višini impresionizma. Zna zelo dobro uporabljati akvarel. Zaradi njegove nadarjenosti njegove slike zaslužijo, da so izpostavljene v umetniškem salonu.«
Profesor mene osebno ne pozna in jaz tudi njega ne. Obiskujem in občudujem pa vedno njegove razstave.
Te dni pričakujem imenovanje za kurata vojaške aviatičarske bolnice tu v Cordobi. Bolnica je majhna, 80 postelj. Tam bom maševal vsak dan, bolnike prevideval in se tudi sam pripravljal na odhod s tega sveta.
Molim za Slovenijo, da bi jo vodil Sveti Duh in da bi v bratski edinosti mogli zgraditi boljšo bodočnost. Jaz tja ne grem več. Imam tu v Argentini prelepo drugo domovino. Ljudje tu me imajo radi in cenijo moje delo. So mi zelo hvaležni. Kjer imaš to, tam je tudi tvoja domovina.
Lepe pozdrave vsem!
Anton Grčman

stran: 0116